Part

  1 2 |    večkrat opazil, kako pogleduje Almira za njegovim sinom. ~"Ne
  2 3 |          je bila Tresoglavova hči Almira lepo razvila. Dekletu je
  3 3 |        ravna kakor sveča, je bila Almira manjša, a vendar tako primerna
  4 3 |           Tembolj pa jo je kazala Almira in se ob vsaki priliki ponašala
  5 3 |           sploh vedela se je tudi Almira mnogim prikupiti. Preslepila
  6 3 |        ostalo to dekle neznano in Almira sama je najbolj prežala
  7 3 |           njegovega sina Mir ka. ~Almira je skušala s sladkimi besedami
  8 3 |    zastavlja pot do njene sreče. ~Almira dolgo ni mogla omajati trdne
  9 3 |       iskreno, ker ne kaže, kakor Almira, očito prijateljstva do
 10 3 |          posestnika. ~Povrh jo je Almira še obrekovala, češ, Zalika
 11 3 |      potem bo sin delal bo svoje. Almira, zapeljivo laško dekle,
 12 5 |      mesto, na katerem je skušala Almira uničiti srečo dveh src in
 13 5 |          se sam v sebi ne uniči. ~Almira se ni mogla nocoj vzdržati
 14 5 |    notranja strast zopet na noge. Almira vstane in zapusti vrt. A
 15 5 |         drugi pozdrav ne odgovori Almira. Še v tretje reče mladenič:
 16 5 |        Mirko? Jaz sem, jaz, tvoja Almira! Ona Almira, kateri si še
 17 5 |            jaz, tvoja Almira! Ona Almira, kateri si še danes obetal
 18 5 |        tresočim glasom: ~"Govori, Almira! Kdo je ona svetohlinka?
 19 5 |       očeta." ~Pri teh besedah se Almira strese, kakor da bi jo groza
 20 5 |        govoril resnico, se motiš. Almira je močnejša od tvoje neveste." ~
 21 5 |          in izgine v nočni tmini. Almira pa se zgrudi nezavestna
 22 5 |          trdih tleh je vzdihovala Almira in govorila nerazumljivo
 23 5 |       shajajo duhovi, je prisegla Almira pod milim nebom, da se hoče
 24 7 |        vedel, kaj bi bilo to. ~Le Almira se je veselila nevihte,
 25 7 |           medtem bojevala njegova Almira. Osupnil je Tresoglav in
 26 7 | dolgotrajna bolezen. ~"Kaj ti je, Almira, da tako blediš?" jo vpraša
 27 7 |          Tako govoreč je stiskala Almira krčevito svoje roke na razburjene
 28 7 |              Kako ti naj pomagam, Almira!" ji odgovori oče premišljujoč. ~"
 29 7 |       tresočim glasom: ~"Tega ne, Almira! Kri, nedolžna kri prelita
 30 7 |           na nebo, ko sta končala Almira in oče svoje izdajalsko
 31 7 |          prirode. ~Kmalu sta bila Almira in njen oče na Gradišču.
 32 7 |          ne bo šlo," odvrne naglo Almira. "Mirko je vesten vodja
 33 7 |    odgovori nejeverno Tresoglav. ~Almira poskuša nato odpreti skrivna
 34 7 |          strahu bi se bila oče in Almira skoro zgrudila na tla. Ali
 35 7 |       jima dajala moči in poguma. Almira je potegnila nagloma ključ
 36 8 |         bojim te strastne ženske. Almira je laške krvi. Bog ve, kaj
 37 8 |           je prepričan, da utegne Almira njemu, kakor vsem Rožanom
 38 8 |         orodje na Gradišče. ~Tudi Almira in njena mati sta zaupali
 39 8 |         od sebe in svojega očeta. Almira si je pač mislila: ~"Vse
 40 9 |           rekla njena mati, da je Almira bolna; naj ji tedaj ne zamerijo,
 41 10|          klopici v vrtu je sedela Almira. Nepremično je zrla na nebo,
 42 10|      pogled v nočno prirodo. Toda Almira ni čutila te krasote; ni
 43 10|     hipoma klepet konjskih kopit. Almira skoči pokonci. Mimo njenega
 44 10|    drevjem. Nekaj trenutkov stoji Almira vsa začudena in kakor priklenjena
 45 10|          reši v tabor pod Rožco. ~Almira in njena mati pristopita
 46 10|          Zala žalostna in pobita, Almira pa veselega in zadovoljnega
 47 11|        Strelec naznani, da je šla Almira z očetom Serajnikom in nevesto
 48 11|   Gradišče, sta bili samo Zala in Almira pri njem. Nato sem odšel
 49 11|       Zala na straži, včasih tudi Almira. ~Največjo pogumnost in
 50 11|        vidim z očmi pred seboj." ~Almira je z veseljem ustregla Serajnikovi
 51 11|         svoj načrt, ali nikdar!" ~Almira prisede k svoji tovarišici
 52 11|      rekoč: ~"Kje so le tvoj oče, Almira? Ali nimaš nič poročila
 53 11|          Zala. "Smilila bi se mi, Almira, ako bi postala sirota,
 54 11|           ohrani njenega moža... ~Almira pa ni poslušala Zalinih
 55 11|          razsvetli skale in gore, Almira pogleda v globoki prepad,
 56 11|           vzdramila nesrečno ženo Almira, ki se ji je zopet približala. ~"
 57 11|     navzgor po strmini." ~Zala in Almira sta šli na rob. Ondi sta
 58 11|        Mirku. Zdaj se ji približa Almira, stopi naglo proti tovarišici,
 59 11|          njej svojo rešiteljico. ~Almira ni iskala pred hudim dežjem
 60 11|           prepada na njeno uho: ~"Almira, Almira! Moja glava! Bog
 61 11|           na njeno uho: ~"Almira, Almira! Moja glava! Bog mi pomagaj!" ~
 62 11|           in drugič se sliši ime: Almira! ~Deklici stopijo lasje
 63 11|           lastnemu očetu. ~"Glej, Almira, to je plačilo mojemu početju!"
 64 11|          iti odtod," povzame nato Almira. "Tudi jaz moram še pred
 65 11|          teh besedah je zapustila Almira naglo očeta. Za skalo skrita
 66 11|    prestrašila te čudne prikazni: Almira je bila bleda kakor stena;
 67 11|          ji divje padali po licu. Almira je bila ka kor človek, kateremu
 68 12|          ženskega krila. Moja hči Almira je v onem nepristopnem taboru.
 69 12|          tem času zopet Zalika in Almira na straži. Obedve sta molčali
 70 12| zamišljeno. Naposled je vzdramila Almira svojo tovarišico, rekoč: ~"
 71 12|           je zdelo, kar je trdila Almira. A vendar se je tolažila,
 72 12|           Tudi jaz menim," odvrne Almira, "da ne more priti sovražnik
 73 12|     pečino k zaželenemu počitku. ~Almira ni našla nocoj miru. Težko
 74 12|          hčer. ~Kmalu je prilezla Almira do njega. Dolgo sta se pogovarjala
 75 13|         Zaslužil si ga. Tvoja hči Almira pa dobi svojega ženina Mirka
 76 14|    tovarišice pod milo nebo. Tudi Almira se je približala, radovedno
 77 14|    množica. ~A nenadoma se oglasi Almira, stopivši pred Zalo in Serajnika,
 78 14|         sem poklonila svoje srce. Almira daruje lastno življenje
 79 14|           mislil, niti verjel, da Almira res čuti pravo ljubezen
 80 14|      svojega moža, kakor ga ljubi Almira! O njeni goreči in iskreni
 81 14|            Zala!" pristavi osorno Almira. "Daruj svoje življenje
 82 14|      Posvariti te moram, nesrečna Almira: Ne izkušaj Boga, ne želi
 83 14|    skalnatem robu sedeč, nesrečna Almira, zavita v temno haljo. Govorila
 84 14|         Davorin, počakala je tudi Almira; če sta se pa onadva napotila
 85 14|      napotila naprej, šla je tudi Almira za njima. ~Četrt ure pred
 86 14|         jameta šepetaje govoriti. Almira se prikrade blizu njiju
 87 14|          sreče," šepeče tiho zase Almira v bližnjem grmovju in posluša
 88 14|        sledila pa jima je oprezno Almira, kolikor toliko oddaljena.
 89 14|        vrata!" opomni tiho Zala. ~Almira se pri teh besedah strese
 90 14|      njima prikoraka skrivši tudi Almira. ~Veselje in radost sije
 91 14|      vrata, toda zdaj se ni mogla Almira več brzdati v svoji hudobiji
 92 14|      tretje vprašanje pa odgovori Almira namesto Zalike: ~"To je
 93 14|      teboj. Usmili se me! Jaz sem Almira, hči Tresoglava." ~Poveljnik
 94 14|       Veliko hvalo sem ti dolžan, Almira. Izberi si svoje plačilo!" ~"
 95 14|     životu: zraven njega je stala Almira, zavita v črno haljo. ~Kakor
 96 14|           in ponosno je zrla zdaj Almira na vklenjenega Mirka. ~In
 97 14|           tale deklica, znana vam Almira." ~Vsi jo kar začudeno pogledajo
 98 14|          Prisrčna ti hvala, draga Almira!" ~V tem trenutku pa se
 99 15|         poslopji, kjer sta bivala Almira in Mirko, to je hiša Serajnikova
100 15|         je bila vse to preprečila Almira. Toda na kakšen način in
101 15|           Vse se je čudilo, ko je Almira pripovedovala, kako je šla
102 15|        Tako je govorila izdajalka Almira svojim lahkovernim sosedom.
103 15|         in izdajalca kristjanov. ~Almira je po turškem odhodu vsak
104 15|    obupana in zbegana se je vrgla Almira mrliču na prsi in se ni
105 15|       izginilo veselje in radost. Almira ni mogla več najti miru
106 16|      vsiljevala slutnja, da je le Almira kriva vse njegove nesreče.
107 16|      čestokrat trdil Mirku, da je Almira kriva Zaline sužnosti ali
108 16|         slijo, da bi postala kdaj Almira Mirkova žena. ~Najbolj pa
109 16|           dostikrat, "ne pride mi Almira, židovsko dekle, za snaho
110 17|       njena nekdanja prijateljica Almira in da je to gotovo storila
111 18|     velikem Serajnikovem domu, in Almira, bogata hči Tresoglavova. ~
112 18|          že davno imeli za mrtvo. Almira je pa vedela tudi skrbeti
113 18|          času ga je bila spravila Almira celo izpod Serajnikove strehe.
114 18|          nekdanja mi sel v glavi: Almira, njegova nevesta, je izdala
115 18|          mrtve žene na uho. ~Tudi Almira se strese na vsem životu.
116 18|         mogel tega dokazati. Toda Almira se ni ustrašila teh besed
117 18|         besed in nenadne obtožbe. Almira je hotela drzno tujko že
118 18|           ne dotakne, tudi ti ne, Almira! Tu sem jaz gospodar!" ~
119 18|    trepetal, začuvši take besede. Almira pa je postala hipoma bleda
120 18|        blagrovali njen prihod. Le Almira se je tresla od strahu in
121 18|           Rožco. ~Dolgo je tajila Almira, kar sta trdila njena tožitelja