Sedmo poglavje

Mirno je tekel potem dan za dnevom. O Turkih ni bilo nič več slišati. Tudi ogleduhi, katere je odposlal Mirko na prežo, niso poročali ničesar. Vendar pa je vse prebivalce tlačila neka no tranja slutnja. Bilo jim je, kakor če se pridrevijo hudourni oblaki: Vsa priroda potihne, ptice se poskrijejo v svoja zatišja, do mača žival se potuhne v hlev, človek sam pa se zapre v božjem strahu v varen hram. Trenutek še in po črnem nebu švigne blisk kakor goreča kača, grom zabobni, hiše se stresejo in ledene kaplje se vsujejo na bogato zemljo ter pokončajo v malo trenutkih ves up in nado ubogemu kmetu.

Tako je bilo pri srcu našim seljanom. Slutili so nekaj hudega, a nihče ni vedel, kaj bi bilo to.

Le Almira se je veselila nevihte, ki je pretila Rožni dolini. Težko in nemirno je pričakovala trenutka, ko si bo mogla ohladiti strastno srce. Od zadnjega, za njo in Mirka usodepolnega večera je vedno premišljala, kako bi uresničila svojo grožnjo in maščevanje.

"Ali kaj mi pomaga," si je mislila dostikrat v svojih strastnih borbah, "če ugonobim Mirka? Njo, le njo, le Zalo moram spraviti s pota, če hočem sama uživati njeno srečo."

Ta misel pa je bila kaj nevarna. Kako bi naj uničila Zaliko, da bi nihče ne vedel za njeno morilko? Tu ni mogla vsa ženska bistroumnost pomagati Almiri.

S krvavečim srcem je gledala deklica, kako so tekle na Miklovem in Serajnikovem domu priprave na ženitev. Od same jeze in strasti se je izogibala podnevi ljudi, da ne zagleda kje Mirka in njegove neveste. V noči pa je posedala na vrtu, premišljala svojo usodo in ugibala, kako bi mogla preprečiti zvezo dveh ljubečih src.

V tem kratkem času jame deklica hujšati. Noči brez spanja in strašna slutnja, da je za vselej uničena njena sreča: vse to je Almiro tako potrlo, da je v kratkem ovenela, kakor nežna rožica, če jo popali slana čez noč. Rdečica z njenega lica se je umaknila mrtvaški bledobi. Oči so se udrle v globino ter zrle iz nje grozno in obupno, kakor da bi deklica, plavajoča na neizmernem morju, v hudem boju s strašnimi valovi iskala rešilne roke.

In ta rešilna roka se ji je tudi prikazala. Dva dni pred Mirkovo poroko je prišel Almirin oče Tresoglav. Štirinajst dni ga ni bilo domov. Šel je bil po kupčiji na gornje Koroško. Zatorej ni vedel, kako hude boje je medtem bojevala njegova Almira. Osupnil je Tresoglav in strepetal, ko je zagledal hčerko. Skoro bi je ne bil spoznal. Tako se je bilo dekle v kratkem času spremenilo.

Vso prejšnjo čilost in čvrstost so ji vzeli notranji dušni boji. Neukročene strasti so zdelale mlado deklico huje nego dolgotrajna bolezen.

"Kaj ti je, Almira, da tako blediš?" jo vpraša oče, prišedši v soboto zvečer domov. "Nehaj žalovati! Saj vidiš, da ne moreš s solzami izpolniti niti svojih niti mojih želj."

"A z dejanjem hočem doseči, kar sem prisegla tisto strašno noč pod milim nebom. Pa ne Mirko, ta ne, ampak ona, njegova nevesta, mora s pota in napraviti meni prostor. Strašen črv podjeda korenine mojemu mlademu življenju. Ako se ne uresniči moja želja, moram usahniti kakor mlado drevesce na vrtu, če mu črv izpodgrize sočne koreninice.

Tu, oče, tu v prsih me peče; tu gori v mojem srcu kakor v peklu. Znoreti moram, ako ne najdem hladilnega leka svojim bo lečinam."

Tako govoreč je stiskala Almira krčevito svoje roke na razburjene prsi, kakor da bi hotela zadušiti notranjo bolest. Hipo ma pa ji je oko zažarelo, dekle je vstalo in vzkliknilo kakor besno:

"Oče, pomagajte mi! Rešite svojo Almiro strašne muke, ki trpi v svoji bolesti!...Zakaj majate z glavo? Ali nočete ustanoviti moje in svoje sreče?"

"Kako ti naj pomagam, Almira!" ji odgovori oče premišljujoč.

"Zala mora umreti. Potem je Mirko zopet moj!"

Skrivnostna tišina je nastala v sobi po teh strašnih besedah. Kakor da bi višja moč zadušila glas, tako sta molčala oba.

Tresoglava so prestrašili hčerini morilni naklepi. Groza ga je sprele tela po vsem životu. Po dolgem molku je odvrnil s tresočim glasom:

"Tega ne, Almira! Kri, nedolžna kri prelita ne more nikdar ustanoviti stalne sreče."

"Tedaj pa izgubite lastnega otroka, svojo Almiro!" odgovori dekle odločno. "Zakaj ste me privedli sem med tuje ljudi, kjer me nihče ne ljubi in vas nihče ne spoštuje? Zakaj niste ostali tam na Laškem, kjer sem se rodila? Zakaj ste me dali krstit in me vzgojili v drugi veri, kakor je vaša in vaših očetov?

To vse ste storili zato, da priborite svojemu otroku boljše življenje, kakor je vaše. Izbrisati ste hoteli s tem svoji hčerki tisto sramoto, ki jo trpi povsod vaš židovski rod.

To vse ste naredili, a sedaj, v odločilnem trenutku, nočete storiti ničesar za svojo Almiro?"

Oče ni odgovoril na te besede. V tla je zrl, glavo z dlanjo podpirajoč. Kaj je tudi hotel odgovoriti hčeri, ki ni pomislila na posledice svojega maščevanja. Saj je dobro vedel, da ne more brez nevarnosti zase uničiti Zalike. Najmanjši sum bi spravil njega in Almiro ob premoženje in dobro ime, da, celo ob življenje.

Po daljšem premišljanju je šele odvrnil Tresoglav:

"Sam ti ne morem pomagati; toda vem za pomoč. V nekaj dneh pridejo Turki v našo deželo. Ne znam sicer, ali obiščejo tudi Rožno dolino, ali to vem, da se utaborijo pri mestu Beljaku."

Nov up prešine pri tem naznanilu Almiri srce. Nje oko zažari; v njeni glavi se poraja misel za mislijo.

"Da, oče, idite in pripeljite Turke v naš kraj! Tu bo mnogo plena in krasnih deklet za sužnost. Med njimi bo seveda najlepša Zalika. Ta jim bo ugajala. Vse naj odvedejo s seboj v Turčijo!

Le Mirka mi morajo pustiti, za drugega nikogar ne maram!"

To je bil lek za Almirino dušo. Že sama misel, da ji bo mogoče izdati Turkom Mirkovo nevesto, jo jo potolažila.

Dolgo sta se pogovarjala oče in hči. Sklenila sta, da gre Tresoglav drugo jutro v Beljak. Ondi misli pričakati sovražnika, podati se v turški tabor in poveljniku naznaniti, da ga hoče peljati v bogato Rožno dolino na plen.

"In če bi se tudi Mirko med tem poročil z Zalo, to nič ne dé," nadaljuje oče. "Turki in jaz se bomo potrudili, da ujamemo vse moške in najlepše ženske. Tebe, mater, Mirka in še nekaj drugih tvojih prijateljev pa si izgovorim za plačilo.

Tako rešim Mirka iz sužnosti. V zahvalo mi vzame potem tebe za ženo, izgubivši sedanjo nevesto. Tedaj pa je obenem ure sničen tudi moj skrivni načrt..."

Mesec je bil že priplaval visoko na nebo, ko sta končala Almira in oče svoje izdajalsko posvetovanje. Ura je odbila polnoči.

Nato sta se ogrnila v črna plašča in šla na prosto. Zvezde so svetlo lesketale na nebu in luna je razlivala bledo luč po mirni pri rodi. Pazno sta se ozirala naša znanca naokoli, ali ju nihče ne vidi; potem pa sta krenila tiho, kakor nočna tatova, proti Gradi šču.

Prelepa tišina je kraljevala nad spečo zemljo. Le listje in trava je včasih zašumela pod nogami nočnih potnikov in dramila ti ho spanje trudne prirode.

Kmalu sta bila Almira in njen oče na Gradišču. Tu sta si ogledala vse zidovje, dvorane in kleti pri mesečni svetlobi.

"Tukajle bo najlaže priti Turkom na Gradišče," reče Tresoglav. "Tla so ilovnata in zidovje se lahko izpodkoplje."

"To ne bo šlo," odvrne naglo Almira. "Mirko je vesten vodja in bo vse dobro čuval. Ali jaz vem za podzemeljski hodnik."

Izgovorivši potegne očeta za roko ter ga pelje oprezno in molče v globoko klet. Ondi mu pokaže železna vrata, ki so zapirala vhod.

"Kdo ti je pokazal to tajno pot?" vpraša tiho in začudeno Tresoglav.

"To skrivnost mi je razodel Mirko sam!"

"Kdo? Mirko?!" odgovori nejeverno Tresoglav.

Almira poskuša nato odpreti skrivna vrata. Ključ zaškriplje v ključavnici, v tistem trenutku pa zakliče iz podzemeljskega hodnika moški glas: "Ali si ti, Mirko?"

Samega strahu bi se bila oče in Almira skoro zgrudila na tla. Ali maščevalna strast in up sta jima dajala moči in poguma. Almira je potegnila nagloma ključ iz vrat in obadva sta odbežala, preden je čuvaj, kmet Strelec, prišel gledat, kdo v kleti govori in odpira vrata.