Osmo poglavje

Drugi dan, bila je nedelja, je potrkal na vse zgodaj zjutraj utrujen jezdec na Serajnikova vrata v Svetnah. Ravno se je začelo daniti. Od vzhoda sem je že zlatila jutrnja zora z zlatimi žarki najviše vrhove južnih gora. Priroda se je jela vzbujati. Ptiči so peli jutrnjo pesem. Domača perutnina, kokoši in petelinčki, so vstajali s svojega ležišča. Na Serajnikovem dvorišču so si že iskali prve hrane.

Hlapca ali drugega domačina še ni bilo pokonci, ko je došel jezdec do hiše Serajnikove. Gosta, siva megla je krila Rožno dolino in še odvračala od nje dnevno svetlobo. Zdelo se je, kakor da se ne more izdaniti.

V drugo potrka prišlec na vrata. Zdaj pride Mirko sam odpirat.

"Ali si ti, Štefan? Dobro jutro!"

Nato poda tovarišu roko in ga povabi v hišo. Obadva vstopita v Mirkovo sobo.

Štefan je bil sin kmeta Mačka, premožnega posestnika v Podgradu. Bil je pogumen in čvrst mladenič. Njega in še druge tri tovariše si je bil izbral Mirko, da opazujejo pretečega sovražnika.

Poslal jih je bil na prežo proti Turkom.

"Kaj mi poročaš dobrega, Štefan?" vpraša naglo Mirko. "Kaj si videl in zapazil na preži? Govori, prijatelj!"

"Mnogo ne vem. Ali kar znam, to ni nič dobrega, sicer bi ne bil vso noč jezdil. Sapo mi je jemalo, tako me je nesel moj vranec." Izgovorivši nagne utrujeni tovariš čašico pelinovca, da se malo okrepča, nato pa jame takole pripovedovati:

"Vsi štirje, ki si nas bil odposlal na prežo, smo jahali proti Beljaku. Ali tam nismo mogli ničesar zvedeti o Turkih. Zatorej smo jezdili naprej, in sicer proti Kokovemu in Trbižu. Ondi je bilo zbranih kakih tri tisoč kmetskih zaveznikov. Saj veš, to je tista "kmetska zveza", ki jo je letos oživil znani Peter Vunderlih na gornjem Koroškem. Med njimi sem bil v taboru. Toda poslušaj, Mirko!

Včeraj popoldne so se jim približale turške čete. Sovražnik se je ustavil pred kmetskim taborom. Videlo se je, da se hoče danes, v nedeljo, sprijeti s svojim nasprotnikom. Tega so se pa naši kmetje zbali. Pogum jim je začel upadati, da, celo njih vodja, Matjaž po imenu, je postal figamož. Ni se ustavljal strahopetcem. Vdal se jim je in vsi kmetje so pobegnili.

Od treh tisoč jih je ostalo komaj štiri sto. Ti so se potem utaborili na bližnjem griču. Zaprisegli so si, da se hočejo s Turki bojevati do zadnjega vzdiha."

"Kaj bo pa zdaj," odvrne Mirko ves prestrašen. "Jaz in vsi drugi smo se še najbolj zanašali na kmetsko zvezo. Zdaj pa so ti plašljivci pobegnili in se poskrili kakor zajci pred lovcem... Kje pa so tvoji tovariši, Andrej, Vinko in Davorin?"

"Takoj ko so kmetje zapustili svoj tabor, je bilo treba tudi nam odločiti svoje dejanje. Sklenili smo, da se ustavi Knezov Andrej blizu tistih štiri sto mož, ki so še na mestu ostali v bran.

Ondi naj opazuje in poizvedava, kdaj in kod gredo Turki naprej. Žalnikov Vinko in junaški Davorin sta se postavila pri Podkloštru blizu Beljaka na prežo.

Sam sem sinoči zapustil kmetski tabor. Vso noč sem jezdil, da vam prej ko mogoče naznanim žalostno novico, da so jo pobrisali iz tabora naši kmetski zavezniki."

Dolgo sta se pogovarjala potem še naša tovariša, kako bi se mogli braniti z najboljšim uspehom. Obadva sta pa bila prepričana, da se bodo Rožanje hrabro in vztrajno bojevali s Turki, braneč si življenje in posest.

Naposled napelje Štefan govorico na druge stvari:

"No, Mirko! Kaj pa je s tvojo ženitvijo? Preden sem odšel na prežo, si mi obljubil, da me boš imel za druga. Ali je že bila gostija, ali pa bo šele jutri, v ponedeljek, kakor se je bilo to sprva določilo?"

"Jutri bomo imeli gostijo, ako nas Turki prej ne napadejo. Ti moraš seveda biti moj drug. Tako brhkega in pogumnega mladeniča ne sme manjkati pri moji ženitvi. Tvoj oče bodo starešina in svatov je čez trideset. Pripravili smo tudi že vse. Treba je le, da nas sovražnik ne moti."

"Ne boj se, Mirko!" odvrne Štefan. "Turki ne pridejo tako hitro. Jutri, v ponedeljek, jih gotovo še ne bo.

Kaj pa je s tistim dekletom, Mirko? Ti že veš, koga mislim. Ali se ni nič protivila in zoperstavljala, ko si se naenkrat odločil za Zaliko?"

"Zakaj bi se ustavljala moji ženitvi? Saj ji nisem ničesar obetal! To pa vendar ne more imeti globljega pomena, ako človek z dekletom nekekrati prijazno govori."

"To je res, Mirko. Ali jaz se bojim te strastne ženske. Almira je laške krvi. Bog ve, kaj zna v svoji jezi in razburjenosti vse storiti! Ali ne govori nič več s teboj in z Zaliko?"

"Ne; zdaj se nas vseh izogiblje. Celih štirinajst dni nisem videl niti nje niti njenega očeta. Dekle ne pride več na svetlo, Tresoglav pa je odšel po kupčiji."

"Ali ni bilo včeraj Tresoglava doma?" vpraša Štefan radovedno svojega tovariša, ki je očito kazal, da mu ni ljubo govoriti o tem.

"Jaz ga nisem videl in tudi nihče drug ne," odvrne Mirko. "Zakaj pa poprašuješ po njem? Mar ti je toliko do tega tujca!"

"Ne zaupam mu, kakor tudi Almiri ne," odgovori odločno Štefan. "Ali to pa vem, da je bil ta žid sinoči ali včeraj doma. Srečal sem namreč danes pred svitanjem nekega voznika na potu proti Beljaku. Sedel je v haljo zavit na ličnem vozu. V obraz mu sicer nisem mogel natanko videti, ker si je bil lice zakril mimo mene se vozeč, toda konji so bili Tresoglavovi; te dobro po znam."

Z ramami je pomajal Mirko, saj ni mogel verjeti tovariševim besedam. Zatorej mu je še enkrat zagotovil, da ni bilo niti ta niti pretekli teden Tresoglava doma; Štefana je najbrž zmotil pogled v nočni temi in zato ni niti voznika nit konj prav spoznal.

Naš znanec je svojega prijatelja še dalje izpraševal o Almiri. Ali Mirko mu ni govoril resnice. Tajil je, da bi mu bila zažugala s prstom, ko je zadnjič govoril z njo, vendar pa se je bal deklice. Neka notranja slutnja ga je vedno mučila. Mirko se ni mogel popolnoma znebiti strahu pred njenim maščevanjem.

"Almiro moramo pač dobro opazovati in jo vestno čuvati, če se utaborimo pred Turki," opomni naposled Štefan. "Z nami ne sme biti skupaj v enem in istem taboru; sicer bi utegnila koga preslepiti in ta bi potem za njene sladke besede nas in sebe izdal. Osebno pa se bojim, da bi se znala tuja deklica nad teboj in nad drugimi mladeniči, ki smo se včasih pošalili z njo, maščevati ali nam sploh sitnobe delati v taboru!"

Med temi besedami se je Mirko globoko zamislil. Bil je prepričan, da utegne Almira njemu, kakor vsem Rožanom škodo vati. Te skrivne slutnje si ni mogel izbiti iz glave; vendar pa je hotel zagovarjati tujko in njenega očeta pred takim sumničenjem. Toda v tem hipu je stopil oče Serajnik v sobo.

"Zdaj pa le kar na delo!" reče izkušeni starček, ko mu je bil naznanil Štefan vse, kar je videl in vedel. "Odlagati ne smemo.

Po sveti maši začnemo nositi na Gradišče, kar koli ima kdo skriti in zavarovati. Že danes moramo biti na vse pripravljeni; jutri bomo imeli z ženitvijo mnogo opravka."

Ta dan je bil sicer praznik, ali delo v sili je dovoljeno. Od blizu in daleč so znašali kmetje svoje stvari v dvorane in globoke kleti na Gradišču in v dobro zavarovani tabor pri cerkvi sv. Jakoba. Tudi živino, kolikor je še ni bilo na planini, so gnali pa stirji na gore. Marsikatera babica je zakopala na vrtu ali na njivi svoj skrivni denarni zaklad, da ga reši pred grabljivimi Turki. Vsaka hiša v Svetnah je spravila bodisi hrano ali obleko ali drugo hišno orodje na Gradišče.

Tudi Almira in njena mati sta zaupali svoje dragocenosti varstvu bližnjih sosedov. Zakaj le tako je moglo dekle odvrniti vsak sum od sebe in svojega očeta. Almira si je pač mislila:

"Vse dragocenosti rada žrtvujem turškim rokam, ako se mi le uresniči moj skrivni namen. Saj se mi vse deseterno poplača!"

Rožanje so kaj pridno gibali roke. Vse je delalo, kolikor je moglo. Na večer pa so se zbrali možje, žene in otroci na Gradišču in pri cerkvi sv. Jakoba.

Bali so se iti na svoj dom. Sklenili so, da ostanejo rajši v varnem taboru, kakor da bi šli domov v nezavarovane svoje hiše in koče. Cerkev sv. Jakoba je bila polna ljudi. Vso noč so molile žene in otroci, naj jih reši Bog smrti in turške sužnosti.

Nemirna je bila ta noč. Vse se je plašilo, če so tudi vedeli, da še ni blizu sovražnika. Le bližnji sosedje so šli na večer z otroki in ženami domov. Tudi oče Serajnik se je spravil na svoj dom in v njegovi hiši je prenočila tudi Zalika z materjo vred.

Mirko pa je ostal na Gradišču, da tolaži ljudi, ki so bili vsi preplašeni.

Šele o polnoči je potihnil šum in nemir med množico v taboru. Ravno so se menjavale straže na zidovju in v stolpih, kar se zasliši iz najvišjega stolpa stražnikov glas, da gori.

In res, nebo je bilo rdeče, kakor žareč plamen. Proti večeru je bilo videti, kakor da bi vzhajala jutrnja zora.

"Kaj je to?" vzkliknejo vsi. "Turki gredo. Turki so že tu!"

Žene in otroci so popadali na kolena ter jeli kričati in moliti. Otroci so se skrivali za materami, žene pa oklepale svojih mož.

Vse je bilo obupano. Le Mirko in njegovi prvi tovariši, med njimi seveda tudi Mačkov Štefan, so ostali mirni. Vedeli so, da je to le znamenje, da Turki požigajo trge in vasi po gornjem Koroškem; ali sovražnika še ni blizu. Sicer bi bili Mirkovi opazovalci že sporočili o turškem prihodu.

Vse pomirljive besede pa niso nič pomagale. Množica se je vse bolj plašila videč, da nebo vedno bolj in bolj žari.

Naenkrat potihne krik in stokanje. Stražnik na obzidju je namreč naznanil, da se nekdo približuje. Ko se oglasi raz konja znani glas junaškega mladeniča Andreja, ki je bil prejšnje dni s Štefanom skupaj na preži, se mu odpro vrata. Vse umolkne, ko stopi jezdec v sredo oboroženih kmetov na Gradišču.

"Pomirite se, dragi tovariši! Nocoj ni nobene nevarnosti. Žene in otroci naj gredo mirno spat. Vam pa, dragi možje, poro čam sledeče:

Po Štefanovem odhodu sem se bil pridružil tistim kmetom, ki so se postavili Turkom v bran. Bilo jih je končno že blizu šest sto. Ponoči sem bival v njihovem taboru. Videč pa, da se približujejo Turki, sem hotel takoj odjahati, da vam to sporočim. A vendar sem še počakal. Radoveden sem bil, ali utaborjeni kmetje ustavijo Turka ali ne.

Dolgo so se branili kmetski zavezniki. Vse naskoke divjega sovražnika so krepko odbijali. Mislil sem že, da Turki ne morejo več naprej. Ali glejte, proti poldne se zasliši strašen krik in vrišč. Turki so prišli po ovinkih od obeh strani in so napadli kmete za hrbtom. Hipoma se je polastil sovražnik kmetskega tabora in tu so pomorili vse, kar se jim ni drage volje vdalo. Le nekaj kmetov se je rešilo. Mnogo so jih ujeli, največ pa se jih je borilo do zadnjega vzdiha.

Zdaj so imeli Turki prosto pot in cesto. Jeli so pleniti in požigati na vse strani. Trgi in vasi, hiše in koče so se spreminjale hitro v prah in pepel. Še zdaj gorijo po dolinah in brdih posamezna poslopja in rdečijo nebesni obok. Ljudje vijejo roke in vpijejo po pomoč. Živina rjuje, kakor da bi čutila nesrečo svojih gospodarjev. Le kruti sovražnik nima čuta, ne srca; pustoši in uničuje, kar mu pride pod roko.

Naposled se je utaboril Turek v dolini pri Podkloštru. Ondi počiva tudi nocoj. Jutri utegne korakati naprej, toda kvečjemu more priti le do Beljaka. Tam sta pa Žalnikov Vinko in junaški Davorin na preži, ki nam bosta hitro sporočila, kam se od ondod napoti sovražnik. A meni se močno dozdeva, da Turki ne pridejo v Rožno dolino. Ta okraj je preveč oddaljen od glavne ceste in zelo odročen turški vojski."

Zadnje besede so potolažile preplašene duhove. Ker pa je bilo prepozno, da bi šli še nocoj otroci in žene domov, so polegli na trdo zemljo, da se odpočijejo od silnega truda.

Nad njimi pa je čuvalo nebo in neštevilne zvezdice. Mesečna krogla je plavala po širnem nebesnem oboku in obsevala temno zidovje. Zdaj pa zdaj se skrije za obleke, katere je gonil lahen vetrič, a kmalu pokaže zopet svoje bledo lice in razsvetli spečo množico. Izmed nje se vzdiguje tu pa tam kodrava glavica.

Sanjavo in skrivnostno gleda okoli po spečih sosedih, a hitro se zo pet nagne in leže na tla. Najbrž je sanjala, da se bliža kruti sovražnik; ko pa je videla vse mirno okoli sebe, se je zazibala zno va v blagodejno spanje.

Le Mirko ni mogel najti miru in počitka. Šel je v stolp. Ondi je gledal iz line na svoj in Miklov dom v Svetnah. Mislil je na svojo nevesto Zaliko, ki jo popelje že v nekaterih urah pred oltar. Zaupno je zrl v svojo bodočnost in si v duši slikal prihodnjo zakonsko srečo.

A v istem trenutku mu nehote stopi Almirina podoba pred oči. Bila je ravno taka, kakor tisti večer, ko se je pozno v noči zaklela proti njemu. Te neljube slike se dolgo ni mogel znebiti; šele proti jutru je rahlo zaspal.