Enajsto poglavje

Žalostno je drugo jutro vzhajalo sonce. Megla se je bila ob reki Dravi vlegla na Rožno dolino. Zavila je tudi Gradišče in Podgrad v siv plašč. Jutro je bilo vlažno in temno. Marsikdo je še mogel tedaj ob prvem svitu rešiti sebe in svoje domačine na Gradišče ali pa v tabor pri cerkvi sv. Jakoba. Kresovi so že bili ugasnili in skrivnostna tihota je vladala po dolini.

Mirko je noter do jutra s svojimi tovariši čuval vhod na Gradišče. Hotel je sam videti, kdo vse pride pod njegovo varstvo in povelje v tabor. Vestno je pogledal vsakemu v obraz, kdor se je približal vratom. Le zanesljive ljudi je spuščal v tabor.

"Hvala Bogu, da je jutro megleno," spregovori Mirko, ko se jame daniti. "Sedaj se bo mogel še marsikdo rešiti. Glej, Štefan, tamle jih prihaja cela kopa, moških in žensk. Ti ljudje so iz Sveč. Imajo pač daleč sem do Gradišča, zatorej prihajajo tako pozno."

Izgovorivši da prihajajočim znamenje, naj se podvizajo. Zakaj takoj, ko dojde poročilo, da se bliža sovražnik, misli zapreti vrata in potem ne more nihče več v tabor.

"Almire in Tresoglava pa ne bo," zašepeta skrivnostno Štefan prijatelju na uho.

Mirko pomaja z ramama in huda slutnja mu prešine srce. Šele ko sosed Strelec naznani, da je šla Almira z očetom Serajnikom in nevesto Zaliko pod Rožco, se pomirita Mirko in Štefan.

"Ali je Tresoglav tudi v taboru na Rožci?" vpraša nagloma Mirko svojega soseda.

"Jaz ga nisem videl, a zanj me tudi malo skrbi," odvrne odločno Strelec. "Tedaj, ko sem očetu Serajniku oddal ključ od skrivnih vrat, ki vodijo v Svetnah v podzemeljski hodnik na Gradišče, sta bili samo Zala in Almira pri njem. Nato sem odšel na svoj dom in tu sem iskal oni ključ, ki zapira in odpira železna vrata na Gradišču. A našel ga nisem in tudi Serajnik ga nima.

V soboto zvečer je še bil v ključavnici. Ali nisi bil ti, Mirko, tisto noč na gradu in nisi li ti potegnil onega ključa iz vrat? Čul sem o polnoči govoriti v kleti in nekdo je imenoval celo tvoje ime."

"Tega ključa nimam in tudi na gradu nisem bil v soboto večer," odgovori Mirko začuden. "Ali to nič ne de, ako manjka ključ. Saj imamo kovačev v taboru. Daj ga napraviti!"

V tem trenutku pribeži četa, ki je bila na straži ob cesti, proti Gradišču in zdirja v tabor. Vrata se nato zapro in zavarujejo. Močne straže se razpostavijo in vse se pripravi na krvav boj z divjim sovražnikom.

Pol ure kasneje so turške čete že naskakovale trdno zidovje od vseh strani. A ves njih trud je bil zastonj. Rožanje so bili hrabri in vztrajni. Vsak napad so kruto odbijali. Mnogo Turkov se je smrtno zadetih zgrudilo na tla.

Tudi ponoči ni bilo miru. Sovražnik je skušal na vso moč polastiti se v kratkem Gradišča. Pobiti je hotel posadko ter si prisvojiti ves plen v taboru. Po lestvicah so skušali priti prek zidovja na grad. Toda na vseh krajih je bilo toliko oboroženih kmetov razpostavljenih, da so krepko odbili vsak poskus in napad.

Zdaj so kakor skale veliko kamenje valili na približujočega se sovražnika. Tam so zatočili dolgo in debelo tramovje na Turka, da je zlomilo mnogim roke in potrgalo noge. Tu so zopet vlivali vrelo smolo in krop na krvoločnike, ko so jeli podkopavati zidovje.

Tri dni in tri noči so se neprenehoma branili Rožanje. Turki niso imeli nikakega uspeha niti na Gradišču niti pri cerkvi sv. Jakoba. Izgubili so že bili mnogo ljudi. Obupavali so celo, da bi se mogli v kratkem polastiti kristjanskih taborov.

Pobito in žalostno je hodil poveljnik turške čete zvečer po taboru. Hudoval se je nad Tresoglavom, da ga je zvodil v Rožno dolino. Zatorej ga ukaže privesti k sebi ter mu reče:

"Ti si mi obljubil velik plen in bogato žetev za mojega carja, zame in moje vojake v tej dolini. Ali o tem ni sluha ne duha.

Ljudstvo se je zavarovalo v močne tabore in poskrilo vse, kar je za plen. Da, še celo živine in druge hrane ni dobiti tu za moje ljudi. Ako ne poskrbiš, da nam pridejo kristjanski tabori z blagom in ljudmi vred v kratkem v pest, si ob glavo!"

"Vse pride v vaše roke. Le nekoliko časa še potrpite, mogočni gospodar in poveljnik!" odgovori prestrašeni Tresoglav. "Še to noč bom imel vsega dovolj. Vem za skrivališče v gorah. Dajte mi majhen oddelek svojih vojakov! Še nocoj grem z njim tja in se polastim kristjanov in blaga, kar se ga shranjuje ondi. Dohod je sicer težak, ali tabor ni zavarovan. Stražijo ga le bolehni, sivolasi starci in matere z nedorastlimi otroki. Moj načrt se da o polnoči lahko izvesti. Uspeh je gotov..."

Viharnemu dnevu je sledila temna noč. Črni oblaki so zakrivali nebo. Niti zvezde ni bilo videti na njem. Velika tema se je vlegla na kristjanski in turški tabor ter je pozno v noči končala boj s sovražnikom. Tišina je zavladala daleč naokrog. Proti polnoči je začel blagodejni, toliko potrebni dež padati in nato je deževalo vso noč in ves naslednji dan. Božja previdnost je poslala dežja ubogim kristjanom na Gradišče, ko so že malo da ne umirali od žeje v vročih dnevih.

V temi in plohi je zapustila četa, ki je štela blizu petdeset turških vojakov, svoje šotorišče o polnoči. Mirno in tiho se je pomikala proti Rožci.

V taboru pod Rožco je vodil in urejeval vse oče Serajnik. Bil je glavni steber ondotnim kristjanom. Vsako noč je določeval straže, ki so imele paziti, da se nihče po ozkem in strmem potu ne prikrade do skrivališča. Stražila sta vselej po dva, in sicer kak izkušen starec in z njim še kaka mlada žena ali deklica. Z očetom Serajnikom je bila navadno njegova snaha Zala na straži, včasih tudi Almira.

Največjo pogumnost in odločnost med vsemi je kazala nesrečna Zalika. Bila je očetu Serajniku in vsem velika pomočnica. Sprva ni spavala v skalnati votlini, temveč pred vhodom pri straži. Po cele noči ni sirota zatisnila očesa. Objokavala je vedno svojo žalostno usodo. Molila je k Bogu, naj pomaga revnim kristjanom iz te velike stiske in nadloge; zlasti ga je prosila, da ob varuje njenega ženina Mirka nesrečne pogube.

Z resnimi očmi se je Zalika ozirala tja na Gradišče, kjer se je bojeval njen mož. Nobenega poročila še ni imela o njem. Ali še živi, ali je že mrtev? Kdo ji more odgovoriti na to vprašanje!

Morda so ga že ujeli Turki, ga neusmiljeno mučili in naposled nečloveško usmrtili?!... V takih žalostnih mislih je začela nesrečna žena tiho in goreče moliti za njegovo dušo.

Dež, ki je jel proti ponoči padati, je vzdramil Zaliko iz njene iskrene molitve. Zdaj se je obrnila proti očetu Serajniku in mu rekla:

"Deževati je jelo. Idite pod streho v pečino, oče, in zaspite! Ne bojte se ničesar! Sama bom vestno stražila."

"Same te ne pustim na straži," odvrne odločno Serajnik. "Človek lahko zadremlje, ali tudi od slabosti omedli. Tedaj pa ima sovražnik prost in varen pot. Prosil bom Almiro, naj se ti pridruži namesto mene na straži. Jaz sem upehan in truden. Mislim pa, da ne bo v tako strašni temi in deževni noči sovražnika blizu. Saj se nič ne vidi; celo z roko sežem dlje, kakor vidim z očmi pred seboj."

Almira je z veseljem ustregla Serajnikovi prošnji. Težko je namreč že čakala priložnosti, da bi bila sama z Zaliko.

"Nocoj, v temni noči se mi izpolni moja vroča želja," misli nato dekle sama pri sebi. "Nocoj moram izvesti svoj načrt, ali nikdar!"

Almira prisede k svoji tovarišici na straži. Deklica molči, ali v njenih prsih razgraja strastno maščevanje, srd in sovraštvo.

Najprej je izpregovorila Zala, rekoč:

"Kje so le tvoj oče, Almira? Ali nimaš nič poročila o njih?"

"Nič ne vem, kje so," je srdito odgovorila deklica na neljubo ji vprašanje. Almirin život je obšla pri tem mrzla groza. Vsa se je stresla. Treba ji je bilo zakrivati notranjo nemirnost, zatorej je molčala.

"Ali se ne bojiš, da bi ti Turki ujeli očeta in ga ubili?" nadaljuje zopet Zala. "Smilila bi se mi, Almira, ako bi postala sirota, kakor sem jaz. Glej, tudi mojega očeta je ugrabila smrt v vojaškem taboru daleč doli v globoki Turčiji. Od tiste dobe je že dvajset let, a vendar ne morem pozabiti te izgube. Ne preteče ura dneva, da ne bi mislila na svojega nesrečnega očeta.

Najtežje pa pogrešam njegove skrbne roke v sedanjih hudih časih. Grenke solze me vselej oblijejo, ko zmislim, da sem sama brez očeta. Posebno zdaj se čutim nesrečno in zapuščeno, ko me je odtrgala ta nesrečna vojska še od mojega ljubega Mirka. Zdelo se mi je, da me ne more nihče več ločiti od mojega ženina in moža; ali glej, vsa človeška sreča, vse človeško življenje je v božjih rokah. V jutru sem bila srečna nevesta, a zvečer sem postala najnesrečnejša žena."

Solze se ulijejo ubogi Zali po bledem licu. Glavo nasloni v dlani in jame zopet moliti, da ji Bog ohrani njenega moža...

Almira pa ni poslušala Zalinih besed. Njeno srce se ni usmililo nesrečne žene, temveč radovala se je nad njeno nemilo uso do.

"Nocoj ali nikdar moram izvesti svoj namen," šepeta sama s seboj. Nato vstane in gre polagoma kakih trideset korakov proč od vhoda na skalnat rob. Ondi postoji in premišlja o svojem načrtu, gledajoč v temno brezno pod seboj:

"Tu je najgloblji prepad. Semkaj jo zvabim. Odtod ji pokažem tja na Gradišče, kjer je njen ne, moj Mirko. In gledala bo tja in vzdihovala po mojem, da, mojem ženinu. Tedaj pa se oklenem njenega vratu, kakor da bi jo pomilovala kot prijateljica. Nato jo izpustim, sunem malo od sebe, ona se zvrne v globoki prepad... in Mirkove žene ne bo več.

Očetu Serajniku in vsem pa naznanim, da je hotela Zala v temni noči iti sama k Mirku na Gradišče. Branila sem ji sicer, po rečem nato, in jo opozorila na nevarno in težavno pot o polnoči, a vse zastonj. Zala je šla, bom rekla, spodrsnila je na vlažni, kameniti poti ter strmoglavila v prepad."

Tako brez hrupa se je olajšalo Almiri srce. Sklep in načrt je bil srečno storjen. Oči so ji zažarele. Iz njih je odsevala krviželjnost in umor. Zdaj se močno zabliska, blisk razsvetli skale in gore, Almira pogleda v globoki prepad, kjer misli pokopati nedolžno žrtev. Med gorami bobni grom in njegov glas odmeva za molklo od skale do skale, dokler se ne izgubi v votlih pečinah in v nebo štrlečih vrhovih.

Deklica je zavalila nato težek kamen na tisti kraj, kjer je ravno stala, zato da ne izgubi pravega mesta v temoti.

Medtem je Zalika, sedeč pri vhodu na skali, vedno molila. V strahu božjem se je vsakokrat prekrižala, ko je zablisknilo in jelo grmeti po gorah. V molitvi je našlo njeno srce sladko tolažbo. Čutila se je za nekaj trenutkov spet zadovoljno in potolaženo. Saj ji je notranja slutnja pravila, da bo Bog, ki skrbi za vse, obvaroval tudi njenega moža vsake nezgode.

Iz teh misli je vzdramila nesrečno ženo Almira, ki se ji je zopet približala.

"Kje si, Zala? Ali spiš, da si tako tiha? Pojdiva tja na rob! Meni se dozdeva, kakor da sem čula šum in ropot globoko doli v prepadu, od koder vodi pot navzgor po strmini."

Zala in Almira sta šli na rob. Ondi sta pazno poslušali, ali se res sliši kak hrup in šum, ki bi naznanil prihod nočnega sovražnika. A le dež je škropil na skale in glasno se je čulo njegovo padanje. Iz globočine je odmevalo šumenje hudournika, ki je bil ob nočni plohi mogočno narastel ter si je bobneč delal pot med ostrimi skalami.

Zalika pogleda proti Gradišču in jame zopet tožiti po svojem Mirku. Zdaj se ji približa Almira, stopi naglo proti tovarišici, hoče jo objeti okoli vratu, a v tem hipu ji izpodrsne noga.

Dekle zadene ob skalo... in namesto Zalike se zvali ob robu postavljeni kamen v strmo globočino.

V tistem trenutku se začuje iz prepada strašen krik:

"Joj meni, moja glava, moja glava!"

Znan se je zdel Almiri in Zali ta glas. Poslušali sta nato, prestrašeni in začudeni, a vse je zopet utihnilo. Blisk je razsvetljeval temno noč in vrtoglavi prepad. Grom je bobnel zamolklo med pečinami in vrhovi, da se je tresla zemlja in so se skale majale.

Zalo in Almiro obide groza in strah. Mrzli znoj jima priteče na čelo. Obedve zbežita, zbegani kakor srni, proti vhodu, ki vodi v skalnati dom.

Tu pa ustavi obe in prikuje k zemlji strašen prizor. Blisk razsvetli znova strmino in gori po njej se vidijo plazeče črne poša sti... Bil je sovražnik, divji Turek. Prvi med njimi je že klical: "Le za menoj, le gor, gor! Jaz sem že na vrhu."

V tem hipu zavali pogumna Zala rtasto skalo doli v strmo ožino. Skala zadene dobro, in prvi vojaki strmoglavijo v globoki prepad...

Krik in klic je vzdramil očeta Serajnika in druge tovariše v skalnati votlini. Vsi so začeli metati skalovje v globočino in tako so se srečno rešili nočnega napada in turške krvoločnosti.

Proti jutru so se šele spravljali starci in žene pod skalnati krov. Zdaj so se čutili zopet varne in vsi so poveličevali Zaliko; saj so videli v njej svojo rešiteljico.

Almira ni iskala pred hudim dežjem zavetja. Šla je tja na rob, kjer ji je bil izpodletel strašni načrt. Tu je slonela vsa obupana. Gledala je, zbegana kakor morilka, v prepad. V srcu jo je peklo. Prsi so se ji stiskale. Zdelo se ji je, kakor da bi ji kdo z žarečimi kleščami trgal drobovino. Preklinjala je neobčutni kamen, ki je zaprečil njen namen. Rotila se je proti mrtvi prirodi, da ni pospeševala njenega morilnega načrta.

Iz tega mučnega stanja vzdrami deklico zamolkli glas, ki je tožno udarjal iz prepada na njeno uho:

"Almira, Almira! Moja glava! Bog mi pomagaj!"

Tak klic in stok se je slišal iz globočine. Deklici zastane sapa, začuvši svoje ime. Nepremično zre v temni prepad. Iz njega odmeva zopet jok in stok, in drugič se sliši ime: Almira!

Deklici stopijo lasje pokonci. Od groze in strahu trepeče na vsem životu. Glas ji je bil znan, a vedela ni, kdo jo kliče. Naposled se opogumi. Polagoma zleze po strmini navzdol v prepad.

Tu so stokali ranjeni Turki in klicali na pomoč. Temu je bila skala odbila nogo, onemu roko. Ta je imel prebito glavo, drugi zopet prsi vdrte. Tukaj je eden ravnokar dušo izdihnil, tam so se drugi borili s smrtjo. Huda je bila žetev, katero je kosila kamenita kosa, a to je bila šiba božja za krutega nevernika.

Med ranjenci pa je najbolj eden vzdihoval. Ta je klical neprenehoma po Almiri, naj se ga usmili, naj mu pride na pomoč.

Deklica se je trepetaje približevala mestu, od koder je prihajal obupni klic. Prišedši do njega pa se je zgrudila na prsi svoje mu očetu.

Kakor da bi ji kdo porinil oster nož v srce, jo je speklo v duši. Pomislivši, da je bil prvi tožni glas iz njegovega grla, je spoznala, da je sama s kamnom prebila glavo lastnemu očetu.

"Glej, Almira, to je plačilo mojemu početju!" jame z zamolklim glasom Tresoglav. "Nazaj ne smem, ker sem kristjane izdal, a k Turkom si zopet ne upam, ker jim ne morem izpolniti svojih obljub.

Mislil sem, da vzamemo nocoj ta nepristopni tabor, ali zastonj. Sreča mi ni naklonjena. Prvi kamen, ki je priletel s strmi ne, je zadel mene, in mnogim drugim je odbila nocoj zadnja ura.

Povsod okoli se razlega jok in stok. Kdor ni ranjen ali ubit, pa je zbežal v turški tabor, pustivši mene in druge brez pomoči na mestu."

Hči izpere očetu rano in mu jo obveže s krilom svoje obleke. Tako je vsaj ustavila kri, ki mu je tekla iz glave.

"Preden se stori dan, oče, morate iti odtod," povzame nato Almira. "Tudi jaz moram še pred svitom priti v svoje skrivališče. Nihče ne sme vedeti, kje sem bila in da sem govorila nocoj z vami. Sicer je vse izgubljeno, jaz in vi."

"Vse je izgubljeno, ako mi ti ne moreš pomagati," odvrne Tresoglav. "Tri dni in tri noči se že bijejo Turki z Rožani na Gradišču, ali tabora se niso polastili. Poveljnik in jaz sva iskala tudi skrivni podzemeljski vhod, ki vodi iz Sveten v globoko klet na gradu, a nisva ga mogla najti nikjer. Ako mi tedaj ti ne veš pomagati, moram bežati v gore, da si rešim življenje, sicer sem ob glavo. Tako mi je zažugal turški poveljnik."

"Ne bojte se, oče! Začeto delo morava in bova dokončala. Vem za skrivni podzemeljski vhod v Svetnah. Vse mi je povedal in pokazal Mirko takrat, ko mi je še bil vdan. Njegove lastne besede mi dado moč in oblast nad njim in njegovo nevesto."

Izgovorivši zasliši od daleč peket konjskih kopit in prestrašena umolkne.

"Beži, beži!" ji reče naglo Tresoglav. "Turški konjiki jahajo, da ugrabijo mene in spravijo ranjence v varno šotorišče."

"Prihodnjo noč ob tej uri me pričakujte, oče, v temle rovu! Povedala vam bom vse skrivnosti o vhodu in vam dala ključ za skrivna vrata."

Po teh besedah je zapustila Almira naglo očeta. Za skalo skrita je še opazovala, kaj počenjajo turški vojaki. Njenega očeta in druge ranjence so položili na nosila ter jih odnesli proti turškemu taboru.

Sama pa je splezala skrivši na oni rob, kjer je prej sedela, in se zopet vtopila v svoje grešne misli in naklepe.

Ko se je storil dan, jo je našla Zala še na tistem mestu slonečo ob skalo. Ali ta se je prestrašila te čudne prikazni: Almira je bila bleda kakor stena; tresla se je na vsem životu kakor šiba na vodi. Globoke črne oči so ji bile napete, ustne in roke okrvavljene, mršavi lasje so ji divje padali po licu. Almira je bila ka kor človek, kateremu pretresajo morilne misli dušo in srce.

Zalika poprime nesrečno deklico in jo odvede v skalnati dom k svojim tovarišicam.