Trinajsto poglavje

Tisti dan popoldne so praznovali Turki svojo zmago nad nesrečnimi kristjani. Mastili so se, kolikor so mogli. Pili in jedli so, kar jim je dopuščal želodec. Vinjeni so si dali privajati ujeta kristjanska dekleta; plesali so okoli njih ter jih nečloveško za smehovali pred seboj. Zverinsko je bilo to ravnanje. A Turek ni imel usmiljenja in ni poznal milosti s kristjanskimi dušami.

Najbolj pa se je radoval poveljnik sam in nečloveški Tresoglav.

"Izvrstno si izpolnil svojo obljubo," jame poveljnik proti njemu. "Tretjino bogastva, kolikor smo ga danes naplenili, dobiš za plačilo. Zaslužil si ga. Tvoja hči Almira pa dobi svojega ženina Mirka in kogar še povrh želi, v dar.

Le nekaj mi še manjka. In to je ona krasotica, o kateri si trdil, da pristaja kot darilo mojemu sultanu. To žensko še hočem imeti, prej se ne ločim od tod. Mnogo je sicer mladih deklet in žen sedaj v moji oblasti, ali tako vrlih ne nahajam med njimi, da bi jih mogel pokloniti svojemu gospodarju v Carigradu."

"Težko bo res, polastiti se lepe Zalike," odvrne Tresoglav. "Tabor pod Rožco je nepristopen. To smo izkusili predzadnjo noč. Ali jaz vem za drugi pot. Mi moramo Mirka in njegove tovariše žugaje prisiliti, da nam sami izroče Zaliko. Pretiti jim mo ramo s strašno smrtjo. Ako treba, naj jih trpinčijo in mučijo!

Prepričan sem, da dobimo na tak način Mirkovo nevesto in ženo v svoje roke."

"Naj se zgodi, kar nasvetuješ. Dajte, prinesite, častniki moji, ujetega Mirka in njegove tovariše sem v moj stan!"

Ukaz se izvrši. Tresoglav pa stopi za platneni zastor v šotoru, tako da sliši pogovor, njega pa nihče ne vidi.

Dovedejo Mirka s tovariši, vklenjenega v železne verige, pred turškega poveljnika. Glavo pokonci držeč gleda nesrečni mož nepremično in brez strahu poveljniku v oči. Še strepetal ni Mirko, ko mu ta z grmečim glasom zaukaže, naj se prikloni svojemu gospodu in zmagovalcu.

Poveljnik je govoril v bosenskem, to je hrvatskosrbskem jeziku. Bil je iz Bosne doma. Mirko in drugi so tedaj dobro razu meli strašne besede njegove:

"Ti in vsi tvoji ste zdaj v moji oblasti. Jaz odločujem o vašem življenju in smrti. Dekleta in žene, mladeniče in starčke odvedem s seboj v sužnost. Tebe in tvoje tovariše, ki ste se najbolj ustavljali našim četam, bom pa takoj umoril tu na Gradišču."

Izgovorivši udari z zakrivljeno sabljo po tleh, častniki in vojaki v šotoru pa zarožljajo s svojim orožjem.

Strah in groza je obšla Mirkove tovariše. Vsi so trepetali in se tresli kakor listje na košatem drevesu, če vihar privrši. Le Mirko je ostal neustrašen. Le njega ni ganilo rožljanje sabelj, niti grmeči glas krutega poveljnika. Zakaj Mirko je mislil le na svojo mlado ženo Zaliko in sivolasega očeta. V svojih prsih je čutil le ljubezen do svoje neveste in staršev, a strahu in groze pred smrtjo naš junak ni poznal.

Zavzel se je turški poveljnik nad pogumnim in neustrašnim možem. Občudoval je njegovo mirnost in odločnost.

"Le nekaj vas more rešiti strašne smrti," nadaljuje počasi poveljnik. "Le eno bitje ima še v sebi moč, da utegne predrugačiti vašo usodo. Le nevesta in žena tvoja, Mirko, ki jo varuješ v taboru pod Rožco, more vas in tebe rešiti gotove smrti."

Skrivnostna tihota nastane po teh besedah v šotoru. Tovariši Mirkovi se začudeno spogledajo, ne vedoč si razjasniti pomena teh besed. Mirko povesi oči in zre nepremično v tla. Zdelo se mu je, kakor da se ves svet vrti okrog njega. Tema se mu je delala pred očmi. Groza ga je obhajala, kakor da bi videl kačje po šasti sikati iz brezna proti sebi. Pri tem pa je postal bled kakor smrt. Tedaj so spoznali njegovi tovariši, da so mu vsekale poveljnikove besede globljo rano v srce, kakor more to storiti brušen meč.

Dolgo ni Mirko izpregovoril niti besedice. Tudi pogledal ni nikomur v oči, ne v obraz. Le tresel se je na vsem životu in vzdihoval. Zdaj pa zdaj se mu je tudi svetla solza potočila po licu.

Strašna bolečina je prešinjala njegovo srce. Prsi so se mu vzdigovale, kakor se ob viharju ladja ziblje na morju.

"Poslušajte!" spregovori zopet poveljnik. "Zdaj veste, od koga zavisi vaše življenje in smrt. Odločite se! V tvojih rokah, Mir ko, je usoda tvoja in tvojih tovarišev. Ti si Zalin mož. Ti nam lahko izročiš svojo ženo in nevesto. Le njena lepota vas vse reši."

Mirko še vedno molči. A mrzle potne srage mu stopajo na čelo in lice. Tako se je boril sam s seboj nesrečni mož.

Štefan, njegov mladostni tovariš in prijatelj, je prvi spoznal Mirkovo srčno borbo in spregovori takole:

"V imenu vseh tovarišev ti naznanjam, mogočni turški poveljnik, da smo prisegli svojemu voditelju večno zvestobo. Kar odloči on, to storimo tudi mi, vsi brez izjeme. A nikdar bi se mu ne vdali, ako bi hotel žrtvovati za nas nedolžno nevesto."

Z milim očesom je pogledal Mirko svojega prijatelja. Ta pogled je izražal najsrčnejšo zahvalo za njegove blage besede. Šele zdaj se Mirko opogumi, zravna svoj život, povzdigne oči proti nebu in stoji zopet neupogljiv in neprestrašen pred turškim poveljnikom kakor poprej.

"Česar najbolj divja zver ne terja od zveri, to zahtevaš ti od mene, nečloveški človek," odvrne Mirko poveljniku. "Najkrutejši divjak bi ne silil na kaj takega, a ti hočeš od mene, ki sem človek in kristjan, naj ti izročim svojo ženo, da rešim sebe in svoje tovariše!

Zemlja bi se pogreznila pod menoj, ko bi se drznil teptati božje zapovedi. Sam bog me je združil z mojo ženo. A kar Bog tu na zemlji zveže, ne sme razvezati človek. Le smrt razruši najino vez. Le božja vsemogočna roka more presekati najino zakonsko vez.

Rad bi vam rešil, dragi tovariši, življenje. A to kar zahteva kruti sovražnik od mene, to ni v moji oblasti. Zalino življenje je v božjih rokah.

Vedi torej, nečloveški poveljnik: Kar zahtevaš ti, ne morem in ne smem storiti. A tudi, ko bi smel in mogel, ne bi storil kaj tako nečloveškega nikdar.

Po tem se ravnaj! Stori z menoj, kar hočeš. Moje življenje je v tvojih rokah."

Z zobmi je škripal turški poveljnik. Oči so mu žarele od same togote in tresel se je od jeze nad Mirkovimi odločnimi be sedami.

"Vrzite njega, predrzneža, in njegove tovariše, častniki moji, v najglobljo ječo! Stražite dobro to kačjo zalego! Jutri pa bomo živo kožo rezali raz nje in enega za drugim pekli na žarečem železu, dokler ne izpolnijo moje želje. Strašno, mučeniško smrt moramo pripraviti drznim kristjanskim psom."

Mirka in tovariše so odvedli v ječo. Tresoglav pa je odgrnil platneni zastor in rekel poveljniku:

"Ne bi bil misli, da se bo ta mladenič obnašal tako predrzno. Smrt vidi pred seboj, a nič ga ne gane."

"Razjezil me je ta pes s svojo predrznostjo. Zato pa bom njega in tovariše jutri dejal ob glavo. Naj spozna, kako ravna "ne človeški" sovražnik s kristjani.

Tvoji Almiri ne morem pomagati. Naj si izbere drugega moža za svoje plačilo! Le Zala edina more rešiti svojega ženina go tove smrti. Le za njo samo dam Mirka živega iz rok!"

Na Gradišču so medtem plesali Turki veseli in zadovoljni. Vsak si je ta dan sam poplačal svoj trud in tridnevno pomanjkanje.

Naravno je tedaj, da so turški vojaki, preveseli svoje zmage, pozabili na strogo vojno službo. Kako tudi ne? Saj je bila kristjanska posadka na Gradišču premagana in vsi moški kot uje tniki zaprti v kleteh.

Kmalu se je približal večer, prišla je temna noč, in na Gradišču se je vlegel trudni sovražnik k počitku.

Nocoj je bila prva noč, ko so Turki mirovali brez strahu. Zatorej je tudi marsikateri stražnik zatisnil trudne oči, da si malo odpočije.

To vse je opazil junaški mladenič Davorin, katerega so bili Turki, jahaje v Rožno dolino, ujeli na preži. Žalnikov Vinko jim je bil srečno odnesel pete, a Davorina so odvedli ujetega s seboj v tabor pred Gradišče.

Nocojšnjo priložnost se je odločil naš ujetnik porabiti, da reši sebe in ako mogoče tudi svoje tovariše, zlasti Mirka.

Davorin se obleče tedaj skrivši v turško obleko. Opaše si sabljo in vzame orožje, kakršno so nosili turški vojaki. Tak se pri druži nepoznan stražam. Tu posluša pogovore med stražniki, ki so govorili njemu razumljiv bosenski jezik, in tako izve vse, kar se je godilo v turškem taboru.

Groza je spreletela mladeniču život, ko je čul, da hoče poveljnik drugi dan zjutraj pomoriti vse kristjanske glavne voditelje. Slišal je tudi govoriti o prijatelju Mirku in o njegovi lepi nevesti Zaliki.

Ko tedaj junaški mladenič spozna, kakšna nevarnost preti Mirku, če ne izroči Turkom svoje žene, se zavzame in sklene, še isto noč naznaniti Mirkovo usodo nesrečni Zali in očetu Serajniku.