Petnajsto poglavje

Še istega dne popoldne je došlo iz glavnega turškega tabora pri Beljaku povelje, naj se naša četa v gornji Rožni dolini hitro pomakne naprej. Združiti se ima z glavno vojsko v Podjunski dolini.

Zatorej se je v turškem šotorišču jelo takoj vse pripravljati na odhod. Prej pa se je še hotel poveljnik polastiti kristjanskega tabora pri cerkvi sv. Jakoba v Podgradu.

Zdaj, ko je bilo Gradišče v njegovih rokah, je imel Turek več vojakov na razpolaganje. Z vso močjo se je odločil tedaj napasti dobro utrjeno cerkev. Toda vsak poizkus je bil zaman. Tudi tu so se naši vrli Rožanje tako krepko in hrabro branili kakor na Gradišču.

Vendar pa jim jame upadati pogum, ko so izvedeli, da je prišlo močno zavarovano Gradišče sovražnikom v roke in vsa nje gova posadka pod meč ali v sužnost. Zatorej je bilo našim kmetom kaj po godu, ko jim turški poveljnik ponudi mir. Vsakemu kristjanu je obljubil prostost in življenje. Le svoje imetje, ves živež, hrano in druge dragocenosti naj prepuste mogočnemu zma govalcu.

Pogoji so se sprejeli, pogodba sklenila. Ali kakor je Turek teptal božje zapovedi in moril ljudi kakor divjo zverino, tako je prelomil tudi to pogodbo.

Mirno dospevši v tabor ni namreč prizanesel sovražnik kristjanom, temveč je dal vse pomoriti, kar mu je prišlo v pest. Kdor pa ni izdihnil duše pod njegovim bridkim mečem, je prišel v sužnost. Naposled so poplenili vse imetje, oropali cerkev zlatnine in srebrnine, razdrli zidovje, vas pa požgali do tal.

Dan pozneje so Turki zapuščali Gradišče in Podgrad. V spomin so uničili, kar so našli, pa niso mogli odvesti in odnesti s seboj.

Upepelili so vse vasi na daleč okrog in nebo je krvavo žarelo noč in dan. Tudi Svetne so požgali. Ali na občno začudenje sta ostali dve hiši po ognju nedotaknjeni, in sicer poslopji, kjer sta bivala Almira in Mirko, to je hiša Serajnikova in Tresoglavova.

Z bogatim plenom obloženi so se pomikali Turki dalje po Rožni dolini. S seboj so peljali z Gradišča in iz Podgrada nad tri sto ujetih kristjanov, žen in otrok, moških in deklet. Kdor pa je bil preslab, da ni mogel z njimi, tega so umorili brez usmiljenja, tako sivolase starčke, kakor majhne, nedolžne otročiče.

Na potu so puščali povsod očita znamenja svoje krvoločnosti in krutosti. ito na polju so poteptali, vasi in hiše požigali, ljudi pa odvajali v sužnost.

V Podgorju so hoteli cerkev Matere božje upepeliti. Ali glej čudo! Cerkev ni hotela goreti. Tedaj pa so Turki, besni in razjarjeni, razsekavali svete podobe in svetnike na oltarjih. In še ne davno so kazali tam ljudje na svetih podobah vsekana znamenja turške nečlovečnosti.

To je bila najhujša turška vojska, katero so doživeli nesrečni Slovenci na Koroškem. V kamen vsekane in na papir popisane so strašne dogodbe tistih časov; pa tudi med preprostim ljudstvom slovenskim še živijo dandanes žalostni spomini, ki nas živo spominjajo na nesrečno leto 1478.

Ali Bog, ki je vsem pravičen sodnik, je poplačal tudi Turkom njih krvoločnost.

Sredi meseca velikega srpana imenovanega leta je dospela glavna turška vojska od Beljaka po celovški dolini do reke Drave. Pri vasi Mohljiče se ji je pridružila še četa, ki je plenila po Rožni dolini. Ne manj kakor nad deset tisoč kristjanskih ujetnikov je bilo sedaj v turški vojski. Kakor neumno živino so go nili s seboj nesrečne kristjane. Med njimi sta bila tudi Zala in Davorin. Tu je bil jok in stok, vpitje in krik!

Zaradi hudega dežja je bila takrat Drava visoko narastla. Težko je bilo priti preko globoke reke. V naglici so si stesali Turki iz desk in brun mnogo ladij in brodov. Na nje so naložili svoj plen, v nje pognali ujete kristjane in vanje stopili tudi sami.

A teža je bila prevelika. Deroča voda je preplavila nekaj ladij in brodov. Velika množica Turkov je utonila, a še več kristjanov je našlo hladni grob v penečih valovih domače reke. Le majhno število ujetnikov se je rešilo iz mogočne vode. Med njimi je bil tudi Davorin.

Ali nesrečne Zalike ni otela smrt v hladnih valovih turške sužnosti. Bila je v spremstvu glavnega poveljnika, in ta je čuval mlado ženo kakor zenico lastnega očesa.

Junaški mladenič Davorin se je dolgo boril z divjimi valovi peneče reke Drave. Naposled ga je vrgla voda živega na suho.

Ves pobit in potrt, uničen in omamljen se je napotil naš junak polagoma po Rožni dolini proti domu. Noge so ga komaj nosile.

Tako je bila oslabljena njegova telesna moč. Zakaj vklenjen v železne verige je moral stradati v turški ječi. Še nekaj dni in Davorin bi bil od lakote umrl.

Tudi njegov duh je bil otemnel in meglen. Vsak dan so ga strašili kruti turški vojaki, ko je bil ujet, z mučno smrtjo. Trpinčili so ga, kakor so mogli in znali. V teh mukah in bolestih pa je bil, čemur se ni čuditi, nesrečni mladenič izgubil spomin.

Le nekako temno se je še pozneje spominjal, da je hotel z Zaliko vred rešiti Mirka in njegove tovariše, a da je bila vse to preprečila Almira. Toda na kakšen način in kje, tega pa siromak sedaj ni vedel več. Ali kadarkoli je zagledal Almiro, se je vselej stresel na vsem životu. Strah in groza ga je obdajala pred njo. Nje se je izogibal kakor hudodelke, ki ima strašno pregreho na duši.

Na potu domov je prišla Davorinu majhna četa oboroženih kmetov naproti. Bil je Mirko s svojimi tovariši in sosednjimi kmeti s Gorenjskega.

Tisti dan namreč, ko so zapustili Turki Gradišče, so oprostili tudi Mirka in njegove tovariše. Ves obupan je hitel mladi mož potem v tabor pod Rožco, meneč, da še najde ondi svojo drago ženo in nevesto Zaliko. Ali žalibože, tu je moral prehitro spoznati, da je bil to res Zalin glas, katerega je slišal ono strašno ju tro v turškem šotoru.

Sosedje so sedaj povzdigovali in slavili pogumno deklico Almiro, češ, ona sama je rešila Mirka in najodličnejše može v vsej okolici. Ona je tvegala zanje svoje življenje. Vse se je čudilo, ko je Almira pripovedovala, kako je šla tisto usodepolno noč naravnost k turškemu poveljniku v šotor: kako ga je ondi kleče prosila, naj reši Mirka in njegove tovariše temne sužnosti. A ravno tedaj, ko je bila pri njem, je privedla ponočna straža Zaliko v šotor. Ujeli so jo nekje v podzemeljskem hodniku, kamor jo je zvabil nesrečni in predrzni mladenič Davorin. Poveljnik je nato njeno iskreno prošnjo uslišal, Zalo pa kot nočno pohajalko odvedel v sužnost.

Tako je govorila izdajalka Almira svojim lahkovernim sosedom. Ljudje so res verjeli lažnivim besedam in občudovali njen pogum. Le oče Serajnik je majal z glavo, toda rekel ni ničesar. Mirko pa malo da ni zblaznel, ko je izvedel, da je ujeta njegova Zalika. Hipoma je sklenil, da jo mora rešiti. Zatorej se je napotil preko Rožce na Gorenjsko. Ondi je prosil pri kmetih po moči, in res, marsikdo mu je sledil na Koroško.

Nagloma je bil nabral Mirko tudi v Rožni dolini nekaj mož in mladeničev. Nato so šli vsi, oboroženi s sekirami, vilami, kosami, železnimi verigami in hlodi, za turško četo v spodnjo Ro žno dolino. Upali so, da jo še dojdejo ter ji odvzamejo plen in ujetnike.

Ali namesto turške čete so dohiteli le Davorina, ki pa je bil že na potu proti domu. In ta jim je povedal, da se je turška četa združila že z ostalo vojsko ter odšla skozi Podjunsko dolino čez Štajersko in Kranjsko domov v globoko Turčijo.

Najsrečnejši so bili seveda oni, ki so se skrivali pod Rožco. Zato so ti sosedje tudi s kristjansko ljubeznijo kolikor mogoče pomagali svojim bližnjim. Oče Serajnik in Mirko sta vzela mnogo mater in otrok pod streho. Tudi nesrečni Davorin je zahajal k njima. Onadva sta kupovala tudi živež za vso sosesko, da ni čez zimo umirala od gladu. Sploh sta Serajnik in Mirko po očetovsko skrbela za svojo okolico.

V prvi sili in za prvo potrebo so si bili kmetje za prihodnjo zimo pripravili skupno stanovanje na Gradišču. Tu so si zamašili dvorane, tam zadelali zidovje, ondi zopet zazidali raztrgana okna.

Nekega dne so popravljali globoko klet, da bi shranili v njej nekaj slabih poljskih pridelkov. Zid se je bil udrl. Treba je bilo razkopati grobljo in izvoziti kamenje na prosto. Dodobra so že bili razgrebli kup na vse strani. A kar naenkrat zavpijejo delavci vsi prestrašeni. Glejte čudo, izkopali so mrtvega človeka. Bil je Tresoglav.

Vsi so se zavzeli in strmeli nad njegovo smrtjo. Toda nihče ni vedel, kako je prišel ta človek na Gradišče v klet; saj ga ni bilo prej v njihovem taboru.

Še bolj pa so se čudili sosedje nad mrtvecem in se spogledovali, ko so našli v njegovi suknji ključ od železnih vrat, ki vodijo v podzemski hodnik. Tu je bil sedaj tisti ključ, ki je izginil takrat iz vrat, ko je čuval Strelec vhod na Gradišče. To je bilo dokaza dovolj, da je bil Tresoglav tedaj v kleti in da je on potegnil ključ iz vrat. Pa tudi oni ključ so našli pri njem, o katerem je prej trdil Serajnik, da ga je izgubil v taboru pod Rožco.

Strašen sum je spreletel sedaj očeta Serajnika in tudi Mirka. Grozna slutnja jima je polnila dušo. Toda molčala sta. Plašč krščanske ljubezni sta pogrnila čezenj, češ, o mrtvih ne govori nič žalega! Ali kakor pravi slovenski pregovor: "Smrt pokoplje vse sovraštvo." Prekrižali so se vsi ter molili kleče za njegovo grešno dušo.

Grozno smrt je storil Tresoglav. Bil je žrtva svoje lakomnosti in izdajstva.

Tresoglav je imel za plačilo prejeti tretji del vsega plena od Turkov. S tem se je delal na videz zadovoljnega. A v svoji lakomni duši se je kesal, da ni zahteval polovice od vsega. Saj je le on sam spravil Gradišče sovražniku v roke.

Zatorej je skušal skrivaj si prisvojiti več plena, nego so mu ga določili Turki. Natihoma je znašal ponoči v globoko klet na gradu najbolj dragocene stvari. Hotel se je dobro okoristiti. A v njegovo nesrečo so ga zalezli stražniki. Opravičeval se je sicer pred poveljnikom, ali tajno v kleti nakopičene dragocenosti so jasno pričale o njegovi krivdi. Nato so mu odvzeli Turki ves delež od plena in povrh so mu še celo žugali s smrtjo.

Ves obupan in potrt je taval potem Tresoglav po taboru. A židovska lakomnost mu ni dala mirovati. Vtihotapil se je nekega dne do turškega plena in vrgel gorečo baklo vanj, da ga zažge. Pa le majhen del je zgorel, vse drugo so rešili iz ognja vojaki. Njega samega so ujeli in za kazen zaprli v globoko klet, kamor ni prihajala svetloba, češ, tu naj umrje od gladu zaradi svoje požreš nosti.

Sovražnik je bil odšel z Gradišča, Tresoglav pa je umiral v temni kleti. Glad je hud gospod. Nenasitni izdajalec se lizal sedaj mokro kamenje in jedel prst, da si gasi žejo in polni želodec.

Z njegovega telesa je izginjalo meso. Postal je kost in koža. Naposled ga je bila sama okostnica. Zadnje svoje moči je še hotel uporabiti v to, da se reši.

V kleti je ležalo več brun in hlodov. Z njimi je začel suvati in tolči v razpokano zidovje, ki je ločilo klet od kleti. Mislil in upal je, da ga bo kdo slišal. A vse zaman. Le mrtvo zidovje se je usmililo njegove muke.

Ko je namreč zid podrl, se je udrla vsa stena in pokopala Tresoglava na veke.

Tako je Bog kaznoval požrešnika in izdajalca kristjanov.

Almira je po turškem odhodu vsak dan željno pričakovala svojega očeta. Menila je, da dojde domov, obložen z bogastvom, zdrav in vesel. V svoji domišljiji si je že slikala bodoče življenje v sreči in zadovoljnosti.

A kakor bi trenil, je bila ta nada uničena. Na dom so ji prinesli očeta mrtvega.

Vsa obupana in zbegana se je vrgla Almira mrliču na prsi in se ni ganila od očeta, dokler ga niso sosedje položili v hladni grob.

Od tistega časa je glodal na Almirinem srcu strašen črv kesa in vesti; češ, ona sama je kriva grozne smrti očetove. Iz njene duše je izginilo veselje in radost. Almira ni mogla več najti miru in tolažbe. Pred njenimi očmi je v nočnih sanjah vstajala podoba nesrečne Zalike in mrtvega očeta.