Šestnajsto poglavje

Tri leta so potem mirno pretekla za Rožno dolino. Turške in druge vojske so sicer tudi še v poznejših letih razsajale po Koroškem, ali prebivalci v Svetnah in v Podgradu niso močno ob čutili teh bojev v deželi. Do Gradišča ni bil več prihrul niti ogrski kralj Matjaž niti ljuti Turek. Saj bi pa tudi sovražnik ne bil našel mnogo plena v tem kraju, zakaj ljudstvo je bilo odslej vseskozi siromašno. Kmetje so živeli po teh nezgodah skromno, a vendar so bili zadovoljni s tem, kar jim je Bog dal. Bili so pohlevni in bogoslužni; nesreča jih je storila še bolj ponižne in po božne, nego so bili poprej.

Pri Serajnikovih je gospodaril zdaj Mirko sam. Zakaj oče Serajnik je bil začel zaradi nesrečnih udarcev v zadnji turški vojski kaj hudo bolehati. Neskončno ga je pekla v srcu nesreča Zalina. A bolelo ga je, videčega, da hira tudi njegov sin, odkar je izgubil svojo nevesto in ženo Zaliko.

Mirko je bil odslej nenavadno tih in pobit. Govoril je malo. Izogibal se je ljudi, najbolj Almire. Da, nje se je celo bal, kakor pregrešne čarovnice.

Nehote se mu je vsiljevala slutnja, da je le Almira kriva vse njegove nesreče. V tem mnenju ga je podpiral tudi njegov oče. Serajnik je namreč vedno trdil, da izpričujeta Tresoglavovo izdajstvo ključa, ki so ju našli pri njem.

Toda več se ni dalo dokazati. Zatorej sta obadva o tej kočljivi stvari molčala, zlasti pa Mirko. Saj si je moral naposled sam priznati, da je tudi on, to je njegovo nepremišljeno prijateljstvo do Almire, krivo njegove in Zaline nesreče.

Pa tudi mladenič Davorin je čestokrat trdil Mirku, da je Almira kriva Zaline sužnosti ali smrti. A njemu Mirko ni veroval, meneč, da je njegov spomin vedno še temen in meglen. Toda Davorinova pamet je bila sedaj že čista in jasna. Zopet se je vsega dobro zavedal, kar se je godilo na Gradišču, ali verjeti mu ni hotel tega nihče.

Tri leta ni bilo o Zali ne duha ne sluha. Vsi so mislili, da je mrtva. Posebno Davorin je trdil, da je najbrž v penečih dravskih valovih našla svoj grob. Ali njenega trupla niso zasledili nikjer, če je bila tudi Drava mnogo mrličev vrgla na suho.

Preteklo je četrto in peto leto. Tudi šesto leto se je že bližalo h koncu, ali o Miklovi Zali še ni bilo niti sedaj ne sluha ne duha. Vsi so jo imeli za mrtvo in Mirka so imeli za vdovca.

Čestokrat so molili sosedje v Serajnikovi hiši za njeno dušo. Priporočali so jo Bogu in Materi božji. Zlasti pa sta oče Serajnik in Zalina mati molila vsak dan za njeno srečo na tem ali onem svetu.

V dolgih letih pa se marsikaj pozabi in spremeni. Tudi Mirko je pozabil na svojo nevesto in ženo. Imel jo je za mrtvo, ali groba njenega ni poznal, niti vedel za deželo, kjer počivajo njeni telesni ostanki.

V teku časa se je izbrisala iz Mirkove duše tudi neljuba slutnja in sum o Almirinem maščevanju in izdajstvu. Mirko se ni več izogibal deklice, in dekle je zopet iskalo njegove družbe.

Razmerje med njima je postajalo vse ožje od dne do dne. Večkrat sta govorila med seboj in se tudi kakor nekdaj shajala na vr tu.

Nekateri so že menili, da bosta lep par. Drugi so zopet trdili, da ne more nikdar nič dobrega priti od take zveze. Posebno Davorin in Mirkov prijatelj Štefan se nista mogla sprijazniti z mi slijo, da bi postala kdaj Almira Mirkova žena.

Najbolj pa se je tej zvezi protivil oče Serajnik sam.

"Dokler živim jaz," je rekel starec dostikrat, "ne pride mi Almira, židovsko dekle, za snaho v hišo."

A sivolasemu možu so bili dnevi že šteti. Vedno bolj in bolj je bolehal in slabel. Naposled se ga je lotila bolezen in ta ga je tudi hitro položila v grob.

Z očetom Serajnikom se je podrl tudi zadnji zid, ki je še edini, tako so mislili ljudje, branil Almiri v Mirkovo hišo.

Toda temu ni bilo tako; zakaj Mirkova žena in nevesta, Miklova Zala, je še živela. Ali živela je nesrečno, tožno življenje glo boko doli v Turčiji, v prestolnici turškega cesarstva, v glavnem mestu Carigradu.

Turški poveljnik Iskender je bil po mnogih težavah, po raznih bojih in velikih zaprekah srečno privedel Mirkovo ženo do svojega carja. Z majhno četo, a še manjšim številom ujetnikov, brez plena in ropa, je bil došel v cesarsko mesto. Podariti je imel le eno lepo sužnico svojemu sultanu v dokaz in znamenje velike pozornosti.

In res, sultan je bil vesel tega daru. Zala, njegova nova služabnica, je bila najlepša med vsemi. Turški car ji je odločil po sebne, z zlatom in srebrom ozaljšane sobane in dvorane.

Oblačiti jo je dal v najlepšo svilnato obleko, kakor so jo nosile naj bogatejše žene v velikem turškem mestu. Zala je imela vsega dovolj. Deklice so ji stregle, strežaji doprinašali, kar je hotela. Bila je bogata in čislana.

Ali pa mislite, da je bila naša Zalika v tem bogastvu in tej krasoti tudi srečna in vesela?

Ne! Temveč Zala je bila sedaj nesrečna, kakor še nikdar ne poprej v svojem življenju. Kakor ti umira najlepša cvetica, če jo iz domače zemlje izruješ in presadiš v tujo, še tako rodovitno zemljo, in ti naposled celo usahne in ovene, tako je hirala in venela tudi Zalika, odkar je živela kot nesrečna sužnica na Tur škem ter morala sleči preprosto, slovensko obleko.

Cele noči je pomilovalna žena kleče prejokala in premolila. S solzami je močila svilnato in z zlatom obšito obleko. Ni preteklo dneva, ne noči, ne ure, niti minute, da bi ne bila nesrečna Zalika mislila na svojega Mirka, na očeta Serajnika in na ubogo mater. Na glas je molila in govorila sama s seboj, da ne bi pozabila svojega materinega jezika. In podoba Matere božje, ki jo je vedno nosila na prsih pri sebi, ji je bila obenem cerkev in oltar, kamor je poklekala ponoči in kjer je klicala na glas blaženo Marijo Devico na pomoč.

Ta tuga in žalost je seveda razjedala Zaliki zdravje. Postala je bleda in slaba. Vidno so pojemale njene moči.

Tako je teklo leto za letom. Bili so to tožni in žalostni časi. Od vsega sveta ločena je vzdihovala Zala vedno sama v svoji sobici. Edina tolažba ji je bila le molitev in pogled na sliko Matere božje, katero ji je bil dal oče Serajnik v spomin njene zaroke.

Prišlo je bilo že sedmo leto Zaline sužnosti. A v vsem tem času ni mogla nesrečna žena okrevati in pozabiti na svojo vero, na svoj dom in na svojega dragega Mirka in očeta Serajnika. Ker je pa videla, da ji nikdar več ne zasvetijo žarki zlate svobode, je postajala še otožnejša in naposled je celo nevarno zbolela. A gren ka kupa našega življenja ni nikdar tako polna, da bi se ji ne mogla več priliti še kapljica grenkejšega trpljenja. In tako je bilo tu di z nesrečno Zaliko.

Ni še bilo dovolj, da je umiralo njeno življenje v sužnosti od dne do dne; ni še bilo dovolj, da je živela nesrečna žena za puščena od vsega sveta, ločena od kristjanov, sredi med neverniki; to vse je še bilo premalo trpljenja za nesrečnico. Naposled so jo začeli nadlegovati zavoljo njene vere. Zahtevali so od nje, da mora javno prestopiti k turški veri. Nikdar več ne sme moliti k edino pravemu Bogu, nikdar več se priporočiti Materi božji. Tudi svetinjo, ki jo je shranjevala in čuvala kot največji zaklad na svetu, naj bi izročila neusmiljenim rokam turškim!

Strašna je bila ta zapoved, a neovržna. Kdor se ustavlja sultanovemu povelju, tistega zadene grozovita smrt, polna muk in groze.

Zalika se je kar stresla na životu, ko so ji sporočili strašno zapoved. Ali bila je dobra in stanovitna kristjanka. Ni se strašila grozne smrti, niti bolečih muk. Odločno je odvrnila sultanovim služabnikom, da pretrpi rajše nasilno smrt, nego da bi odstopila od svoje vere.

Ta odločnost je zasrdila turškega carja. Tri dni ji je dal še premisleka; potem življenje ali smrt. S štirimi konji jo bo dal živo raztrgati, ako ne izpolni njegove želje. Toda Zalika je bila trdna v svoji veri, neomahljiva v svojih sklepih. Niti ene minute ni premišljala, kaj naj stori, temveč prvi njen sklep je bil in ostal odločilen.

Pri vsem tem si je bila Zala še zmeraj v zavesti pregovora: Pomagaj si sam in Bog ti pomore! Dostikrat je tedaj v zadnjem času premišljala, ali bi ji bilo še mogoče uiti iz sužnosti. Toda vsak poizkus se ji je zdel brez uspeha. Okna so bila trdno zamrežena. Po hodnikih in mostovžih so vedno hodile straže podnevi in ponoči.

Na rešitev ni bilo tedaj misliti pri njej. Zatorej se je pripravljala na gotovo smrt. Iskreno je molila vsako noč in klicala v svo jem ljubem materinem jeziku Marijo Devico na pomoč: Ona se je naj usmili! Reši jo naj strašne sužnosti, ali pa ji naj podeli ono stanovitnost in srčnost, da more mirno, kakor mučenik, prenašati grozno smrt za svojo vero.

V teh ponočnih molitvah jo je vselej šele proti jutru prevzel trud in spanec. Obnemogla je zaspala Zalika kleče na tleh, sliko Matere božje v rokah držeč. Zlati jutranji žarki so tožno obsevali bledo lice nesrečne kristjanke, ki je edino v blagodejnem spanju našla mir in pokoj.

Medtem pa so enakomerno hodile turške straže po hodnikih. Marsikateri stražnik je obstal pri sobi, kjer je molila nesrečna žena. Njen glas in ihtenje je odmevalo v tihi noči po visokem mostovžu. Radovedno so poslušali sivolasi stražniki mile prošnje ženske, toda molitve njene niso razumeli. Čuli so le glasove, a njih pomen jim je bil neumeven.

Le enemu izmed stražnikov so bili mili ti glasovi. Le eden izmed vseh je razumel njih globoki pomen. Srce mu je radostno vzkipelo. Od samega veselja se je jel tresti na životu, začuvši te glasove. Padel je na kolena in molil tiho k svojemu krščanskemu Bogu in Materi božji.

Spomini na njegovo vero, na njegov materin jezik, na njegovo domovino so ga zopet oživili, okrepili in povzdignili. Vsa mu ka blizu tridesetletne sužnosti mu je stopila znova pred oči.Živo se je še spominjal, kako se je nekdaj vojskoval s Serajnikom in svojim bratom v Kapistranovi vojski proti Turkom pri Belem gradu. A tam se je moral ločiti od njih. V najhujši bitki z janičarji so ga ranili in ujeli. Nato je prišel v Carigrad, kjer je oz dravel in naposled postal služabnik na turškem dvoru.

Ko pa je slišal to noč prvikrat v tridesetih letih znano molitev, ki jo je tudi sam molil z materjo doma v svoji mladosti, in ko je čul glasove, ki so ga spominjali na domovino slovensko daleč tam v Rožu, tedaj se je vzdramil nesrečni mož k novemu živ ljenju. Vzbudilo se mu je neskončno hrepenenje po prijateljih in znancih. Obnovila se mu je v njegovih prsih presrčna želja, videti zopet svojo domovino ter počivati v zemlji domači.

Globoko v srce se mu je usmilila usoda neznane, toda nesrečne žene. Čutil je njeno trpljenje, poznal težo njene sužnosti. Tolažiti jo želi in govoriti z njo v domačih, slovenskih glasovih.

Skrivši napiše majhen listič in ga vtakne zvitega skozi ključavnico v sobo, od koder je slišal prošnje in jok...

Sonce je že zlatilo visoke kupole carigrajskih mošej, ko se je Zala prebudila iz spanja. Sliko Matere božje je še držala v roki. Vsa omamljena se je ozirala po sobi. Mislila je, da je še noč. Ali njena soba je bila svetla kakor beli dan.

"Kaj pa je to?" vzklikne naenkrat začudena in pobere beli listič, ki je ležal na tleh.

"Ta jezik mi je znan. Ali ni to slovenski? Da, to je moj jezik, kakor ga govorijo ljudje v Rožni dolini na Koroškem. Sam Bog mi je poslal to pisemce. Sam Bog in Marija Devica me hočeta rešiti iz grozne sužnosti."

In Zalika jame radostno poljubovati pismo. Samega veselja se joče, videč da je Bog uslišal njeno molitev.

Več nego stokrat je prebrala žena te vrstice. Ves dan je premišljala o skrivnostnem pomenu tega, od Boga ji poslanega pi sma. Čuvala ga je kakor zlat zaklad na svojih prsih; saj ji je bil z njim prisvetil prvi žarek svobode v grozno temo strašne sužnosti.