Deseto poglavje

Pri Serajniku ni niti najmanjša neprilika kalila svatovskega veselja in radosti. Vse je bilo židane volje od jutra do večera. Pravo veselje pa se je šele začelo pozno v noči. Tedaj so se razvedrile svatom glave. Staro rumeno vince iz Serajnikove kleti jim je ogrevalo srce.

V tej radosti ni nihče mislil na hude čase, ki so pretili Rožanom. Nikomur niso kalili veselja žali spomini na vojsko. V vi nu so pozabili na vsakdanje skrbi in človeške nezgode.

Pozabili so, da je Turek že na gornjem Koroškem, meneč seveda, da tudi sedaj kakor prejšnja leta ne obišče Rožne doline.

Le Mirko ni kazal tiste radosti, ki navdaja ženina, sedečega poleg nežne neveste. Le on si je zdaj pa zdaj pogladil nagubano čelo. Če ga je pa Zalika vprašala, kaj tako premišlja, se je nalašč izognil njenim besedam, ji pobožal rdeče lice, nato pa se zavrtel z njo v kolobarju med gibčnimi plesalci. Tako je skušal zadušiti svojo notranjo slutnjo in strah pred Almirinim maščevanjem.

Še ob polnoči so veselo peli in vriskali. Godci so godli, mladina je pa plesala. Daleč tja po Svetnah se je razlegal trušč in hrušč iz Serajnikove hiše.

Tudi na Almirino uho so udarjali mični glasovi srebrnih strun in radostni smeh mladeničev in deklic.

Na klopici v vrtu je sedela Almira. Nepremično je zrla na nebo, ki je bilo posuto z zlatimi zvezdami. Noč je bila krasna. Luna in zvezde so obsevale zemljo.

Čaroben je bil ta pogled v nočno prirodo. Toda Almira ni čutila te krasote; ni občudovala lune, niti migljajočih zvezdic na nebu. Tako jo je bila prevzela strast in maščevanje.

Njena duša se je tem bolj razburjala, čim dlje je trajala radost in ples pri Serajniku. Šla bi bila tja in zapalila hišo in skedenj, da skali ženitovanjsko veselje. Ali ta misel ji ne ugaja; češ, tako se ne maščuje dovolj nad Mirkom in njegovo nevesto.

Iz teh in drugih podobnih misli jo vzdrami hipoma klepet konjskih kopit. Almira skoči pokonci. Mimo njenega vrta zdirja kakor besna pošast nočni jezdec.

Skrbno se ozira dekle za njim. Ali kakor bi trenil, ji zgine v vasi za košatim drevjem. Nekaj trenutkov stoji Almira vsa začudena in kakor priklenjena na mestu, gledajoč za jezdecem... A kar naenkrat utihne godba in vrisk, petje in ples. Strašen jok in stok udari v hipu Almiri na uho. Vsa svatovska družba zbeži kakor brezupna iz hiše pod milo nebo. Ženske vpijejo in molijo, otroci jočejo, moški pa tekajo sem ter tja kričeč: "Bežimo, bežimo! Turki so tu!"

Almiri se je odvalil v tem trenutku težek kamen od srca. Kar je škodoželjno pričakovala, to je bilo sedaj res. Vsa vesela in zadovoljna se je odpravila nato v hišo, da je nihče ne zapazi na vr tu. Zakaj vsa vas je bila naenkrat polna ljudi.

Le najhrabrejši so še ostali za mizo pri Serajniku, med njimi tudi ženin in nevesta. Radovedni so obstopili nočnega prišleca, Žalnikovega Vinka.

Ves zasopihan in obnemogel je pridirjal mladenič do Serajnikove hiše. Sapo mu je jemalo od hitre ježe. Zato ni mogel spr va nič drugega reči, kakor: "Bežite, bežite! Turki gredo!"

Po teh besedah je stopil v sobo, a tu se je zgrudil na tla. Lice mu je bilo krvavo. Huda rana mu je zevala na glavi.

Zalika vzame hitro vina in vode, mu izpere rano in hladi z namočeno ruto sence in glavo. Ranjenec se kmalu zave. Nato izpije čašo vina in, naslanjaje se ob zid, jame polagoma govoriti.

"Štefan je pustil mene in Davorina na preži pri Beljaku. Tam sva bila, dokler niso prišli Turki in se ondi utaborili.

Proti večeru je sovražnik na vse strani razposlal svoje čete, le v Rožno dolino nobene. Bila sva brez skrbi, toda na preži sva vendar ostala. Ob cestnem grmovju sva privezala vsak svojega konja in se vlegla v rov, ne daleč drug od drugega.

Bilo je pozno v noči. Malo me je že posilil spanec, a kar naenkrat me vzdrami Davorinov krik in klic. Tedaj skočim na ko nja ter hitim tovarišu na pomoč. Pa v tistem trenutku mi prijezdi turški konjik naproti in me udari s sabljo po glavi.

Devet sonc mi je pri tem udarcu zasvetilo v očeh. Vse se mi je zavrtelo v glavi. Le toliko vem, da sem zagnal svojo sulico sovražniku v prsi, in ta se je zgrudil na tla.

Kakor bi trenil, prihaja več Turkov nad mene. Tedaj pa se obrnem, zbodem konja in le on, le on, moj pram, me je rešil nagle smrti.

Za seboj nisem čul ne krika ne stokanja. Le konjska kopita so neprenehoma udarjala za menoj, naposled pa so utihnila tudi ta. Tako sem svojim preganjalcem srečno ušel, da vam naznanim pretečo nevarnost. Le eno ali dve uri še in Turki so tukaj!"

Izgovorivši omahne mladenič na klop in umolkne. Navzoče spreletita strah in groza. Kakor da bi švignil žareč plamen iz strehe in pretil vse poslopje s prebivalci vred uničiti, tako so planili moški in ženske iz hiše in klicali na pomoč. Njih tožni gla sovi so se razlegali daleč tja po dolini.

Zalika se je oklenila svojega ženina. Kakor z železnimi verigami se je držala mlada žena svojega moža. Vsa v solzah je milo prosila:

"Moj Mirko, moj ljubi Mirko, ostani pri meni! Ti ne smeš od mene, jaz te ne pustim. S teboj grem, s teboj hočem umreti. Bog mi pomagaj!"

To izgovorivši se zgrudi na tla, oklepajoč se Mirkovih kolen, in omedli.

Oče Serajnik privzdigne Zaliko in jo vzame v svoje naročje, Mirku pa reče:

"Moj ljubi sin, idi, kamor moraš iti! Ti si vodja vseh Rožanov. Tvoja dolžnost je, da greš in pomagaš rešiti sužnosti in smrti nas in vso okolico.

Tvojo ženo in nevesto pa bom čuval kakor lastno oko. Iz tehle starih in velikih rok dobiš nazaj svojo Zaliko."

Nesrečna žena ni slišala teh besed. Šele ko jih je bil sivolasi oče izgovoril, se je zavedela uboga nevesta.

Mirko je milo pogledal svoji ženi v solzne oči. Kakor da bi mu z žarečimi kleščami trgali srce iz trupla, tako ga je peklo in bolelo v prsih, ko je pomislil, da mora zapustiti svojo nevesto. Zdelo se mu je, da se ločuje na veke od svoje Zale. Solze se mu ulijejo v oči, srce se mu od žalosti krči. Še enkrat se z vso močjo goreče ljubezni oklene svoje mlade žene in neveste... ali takoj ga iztrgajo njegovi tovariši siloma iz njenih rok. In ko je potem z drugimi možmi vred stopal na Gradišče, se mu je zdelo, kakor da so mu izruvali srce iz prsi in da je izgubil v teh trenutkih ves svoj up in srečo...

Kmalu nato so goreli kresovi na hribih in gričih. Naznanjali so prebivalcem v Rožni dolini, da se naj poskrijejo pred krvoločnimi Turki.

Zdaj pa je vrelo ljudstvo vkup od vseh strani. Vsak je pograbil, kar je mogel, in šel na Gradišče ali v tabor pri cerkvi sv. Ja koba.

Vse je bilo v tej strašni noči na nogah ter skrivalo sebe in svoje. Tudi Serajnik ni miroval, odkar ga je Mirko zapustil. Kar je še imel dragocenosti v hiši, je vzel s seboj. S svojo ženo in nevesto Zaliko se je napotil v pečine pod goro Rožco, kjer se je bilo medtem tudi že nabralo mnogo ljudi.

Grede mimo Tresoglavovega doma pa se je starček zmislil še Almire in njene matere. Tudi njiju je hotel vzeti s seboj.

Pozabil je v tej nesreči ono notranje sovraštvo, ki ga je obhajalo do te brezbožne, nekrščanske rodbine.

"Kdo bo le rešil Almiro in njeno mater?" vpraša Serajnik Zaliko, prišedši do sosedove hiše. "Tresoglava ni doma. Kaj le bosta zdaj počeli zapuščeni ženski?!"

"Pokličite, oče, ubogo deklico!" odvrne Zalika v krščanski ljubezni. "Ta gotovo nič ne ve o preteči nevarnosti."

Serajnik pokliče Almiro in jo povabi, naj se jim pridruži ter reši v tabor pod Rožco.

Almira in njena mati pristopita nato k svojemu sosedu in korakata z Zaliko vred v varno skrivališče: Zala žalostna in pobita, Almira pa veselega in zadovoljnega srca.