Dvanajsto poglavje

Turškega poveljnika je razjezilo poročilo, da mu je izpodletel nočni napad na tabor pod Rožco. Na mestu ukaže, da po iščejo Tresoglava in ga pripeljejo k njemu v šotor. Ob glavo ga hoče dejati, ako se obotavlja izpolniti mu svojo obljubo.

"Poslušaj me, mogočni gospod!" jame pred poveljnikom govoriti Tresoglav, z dlanjo si glavo podpirajoč. "Glej, moj pove ljnik, ni nesreče brez sreče! Mnogo tvojih vojakov je res ubitih in ranjenih. Tudi jaz sem skoro prišel ob življenje. Toda to je bil pot, katerega nam je vaš prerok Mohamed sam pokazal. Ta pot vodi edina do zmage in plena. Že prihodnjo noč pride Gradišče v naše roke. Zaupaj mi, visoki poveljnik!"

Turški četnik se je zavzel nad tako odločnimi besedami. Zatorej se je pomiril in rekel:

"Govori, žid, kje in kako! Ako lažeš, si ob glavo."

"Poglej mojo obvezo na glavi! To je kos ženskega krila. Moja hči Almira je v onem nepristopnem taboru. Slišala je moj klic, prišla do mene ter mi izprala in obvezala rano. In glej čudo! Ona ve za tajni podzemeljski vhod, ki vodi iz vasi na Gradišče. Prihodnjo noč mi razodene vse in izroči tudi ključ od skrivnih vrat.

Za vse to pa izpolni moji hčeri le eno prošnjo: Pri življenju ohrani poveljnika na Gradišču, katerega ona ljubi. Mirko se je sicer že oženil na dan vašega prihoda, ali njegova Zala, najkrasnejša ženska v vsej okolici, bo najpripravnejši dar tvojemu veli kemu carju in gospodu."

"Ugodim njeni želji, ako se uresniči tvoj obet; sicer ne boš videl drugega dneva."

Ves dan so se potem turški vojaki pripravljali na boj. Prihodnjo noč so imeli zopet na vseh krajih naskočiti ozidje na Gradi šču.

To neumorno delovanje so seveda opazili kmetje v kristjanskem taboru. Mirko je tedaj premišljeno razpostavljal straže in navduševal svoje tovariše rekoč, da bodo Turki ta kraj gotovo hitro zapustili, ako še to noč ne vzamejo Gradišča; le nekaj dni še morajo vztrajati, in vse je rešeno.

Kar je bilo krepkih in za boj odraslih mladeničev in mož, vse se je moralo za prihodnjo noč pripraviti. Tudi straže, ki so varovale podzemeljski vhod, je postavil Mirko za ozidje na gradu. Le nekaj starih mož je pustil v kleti, da varujejo železna vrata.

Ta podzemeljski izhod na Gradišču je bil obleganim kristjanom zadnje pribežališče in rešitev. Ako bi namreč Turki prodrli skozi zidovje na grad, tedaj se še utegnejo ženske in starci rešiti skozi podzemeljski hodnik v Svetne na prosto. A tudi moški, ki še ostanejo pri življenju, bi ušli lahko tod turški sužnosti. Ta tajni pot je bil torej našim kmetom zadnji up, zadnja rešitev.

Proti večeru je bilo na obeh straneh vse na krvav boj pripravljeno. Kristjani so pazno gledali, kdaj Turki nanje udarijo, a so vražnik je zopet vestno čakal na pravo priložnost in ukaz svojega poveljnika.

Pod Rožco sta bili v tem času zopet Zalika in Almira na straži. Obedve sta molčali zamišljeno. Naposled je vzdramila Almira svojo tovarišico, rekoč:

"Za Mirka se bojim. Meni se dozdeva, da bodo dobili Turki Gradišče v svojo oblast. Tedaj pa so kristjani izgubljeni; vsi se nikakor ne morejo rešiti skozi podzemeljski izhod."

Zala je globoko vzdihnila pri teh besedah. Verjetno se ji je zdelo, kar je trdila Almira. A vendar se je tolažila, rekoč:

"Bog bo pomagal kristjanom. Ako so vsi hrabri in jih nihče ne izda, se bodo vzdržali na Gradišču. Ozidje je močno in visoko. Možje so pogumni in vztrajni. Z božjo pomočjo bodo oteli sebe in potem tudi nas."

Zaline besede so pretresle Almiro. Kri ji je šinila v bledo lice, a mrak je tovarišici zakrival to spremembo.

"Tudi jaz menim," odvrne Almira, "da ne more priti sovražnik preko ozidja na grad. Ali bojim se, da bi našel Turek pod zemeljski vhod v Svetnah, o katerem mi je često pravil Mirko."

"Tega se ni bati," odgovori naglo Zala. "Železna vrata so tako skrita, da jih nihče ne najde. Zazidana so. Ako pa hoče kdo priti do njih, mora prekopati steno v Strelčevi kleti. A še potem ne pride do vhoda. Zakaj duri se ne morejo zlahka prebiti. Tako so močne in debele.

Mislim tedaj, da so naši sosedje z Mirkom vred varni. In celo če bi sovražnik prišel preko zidovja na Gradišče, se morejo kristjani vendar rešiti skozi skrivni izhod."

Nato se je storila trda noč. Na stražo je prišel oče Serajnik, ženski pa sta se podali v votlo pečino k zaželenemu počitku.

Almira ni našla nocoj miru. Težko je pričakovala polnoči. O polnoči pa se je ukradla tajno iz skrivališča, ne da bi jo dremajoči stražnik opazil, in se splazila po strmini dol v globočino.

Ravno v tem času pa je tudi korakala majhna straža proti Rožci. Z njo je bil Tresoglav. Prišedši do zaznamovanega mesta se je ustavilo oboroženo spremstvo. Tresoglav je šel k rovu in pričakoval ondi svojo hčer.

Kmalu je prilezla Almira do njega. Dolgo sta se pogovarjala oče in hči. Naposled je še pristavila deklica:

"Tale ključ je od tajnih vrat v Strelčevi kleti. Skrival ga je oče Serajnik. Zalika mi je, nič hudega sluteč, naznanila mesto, kjer je bil skrit.

Ali glejte, oče, da dobite Mirka in najodličnejše kmete žive v svojo oblast. Z žuganjem jih lahko prisilite, da vam sami izročijo Mirkovo nevesto. A on je potem moj, in vse je v naših rokah!"

Pol ure pozneje se je vnel po vseh krajih okoli ozidja na Gradišču hud boj. Turki so z vso močjo naskakovali zidovje. Neka teri so metali zastrupljene puščice na kristjane v tabor. Drugi so prislanjali lestvice ob zid, da splezajo v grad, ali so pa podkopavali zidovje, da si napravijo vhod.

A ves trud in napor ni mogel pridobiti sovražniku Gradišča; zakaj kristjani so se hrabro in vztrajno branili.

Mirko in njegov prijatelj Štefan sta bila na najnevarnejšem mestu. Bojevala sta se kakor divja leva. Puščice so švigale mimo njiju, toda nista se brigala za turško orodje. Zaupala sta sredi smrtne nevarnosti božji milosti.

Marsikateri kristjan se je že, smrtno zadet, zgrudil blizu njiju na tla. Bati sta se jela, da prodrejo Turki kmalu skozi zidovje na Gradišče. Zakaj na več krajih so ga že bili podkopali, in tam pa tam se je jelo udirati. A veliki pogum in neustrašljiva hrabrost Mirkova je pognala zopet sovražnika iz predora nazaj v šatorišče.

A kakor bi trenil, nastane v gradu, po dvoranah in kleteh krik in klic, jok in stok. Strašen bojni hrup se vzdigne vzadi za Mirkom. V istem trenutku prileti Strelec ves brez sape k naši četi ter vzklikne obupno proti Mirku in tovarišem: " Izdani smo. Sovražnik je prodrl skozi podzemeljski hodnik na Gradišče.

Železna vrata so se kar sama odprla. Prve straže so posekali, a potem se je moralo vdati vse. Grad je v turških ro kah. Pojdite na pomoč! Rešite nas!"

Mirka spreleti groza in strah. Hoče k svojim, a v tem hipu ga napade od vzadi velika turška četa. Zdaj se vname hud boj, mesarsko klanje. Ali kristjani so bili kmalu premagani; zakaj od vseh strani je prihrul zdaj sovražnik tudi preko zidovja na Gradišče. Za našega kmeta ni bilo več rešitve. Kdor se ni hotel vdati, je moral umreti takoj na mestu.

Mirko se je sprva divje branil s svojimi tovariši. Ali v kratkem jih je mnogo popadalo pod krutimi meči in naposled se je zgrudil tudi Mirko, naš poveljnik, nezavesten na tla. Hud udarec po glavi ga je omamil. Ko pa vidijo kristjanski boritelji, da je njih poveljnik zadet, jim upade pogum in hrabrost. Vdali so se... Na Gradišču je bil sedaj Turek gospodar.

Preden je jela jutranja zora žareti, je bila usoda kristjanov določena. Vse bogastvo na Gradišču je prišlo Turkom v pest. Ves živež in hrano, težko prihranjeni denar in druge dragocenosti, ki so bile skrite in zakopane po kleteh, je vzel sovražnik pre maganim kmetom. Plen je bil velik.

Ljudje so prišli vsi brez izjeme, kar jih je še ostalo živih, pod turško oblast in sužnost. Žene in otroke so spravili Turki v svoje šotore in jih tam stražili. Strašno so vpile in jokale uboge, nesrečne ženske. Vile so roke, ruvale si lase, trgale si obupane in zbegane obleko raz prsi, a Turek je ostal kamenitega, nečloveškega srca. Prej bi se bilo trdo jeklo omečilo pod gorkimi solzami ubogih kristjanov, kakor pa bi se ganilo srce krvoločnega sovražnika.

Može in mladeniče pa so zaprli v globoke kleti na Gradišču. Kdor se je le količkaj upiral stražnikom, je storil brez milosti konec. Turški meči so ga kar na mestu posekali.

Vsi so bili obsojeni v temno sužnost. Le Mirka in odličnejše njegove tovariše je odločil poveljnik boljši usodi. Le njim je še od daleč svetila zvezda zlate svobode.