Štirinajsto poglavje

Preden je dotekla ura polnoči, je že klical Davorin iz prepada pod Rožco očeta Serajnika. Ta ga je po glasu spoznal in mu dovolil, da se približa skalnati votlini.

Prestrašil se je sprva sivolasi mož turško oblečenega in oboroženega mladeniča. Ko pa vidi, da je zares tisti Davorin, ki so o njem že vsi mislili, da je mrtev, se ga oklene okoli vratu ter ga poljublja od samega veselja.

"Bog te sprimi, Davorin!" ga nagovori starček radostnega srca. "Ti prideš gotovo iz turškega tabora, ker si po turško oble čen. Kaj nam boš povedal novega? Kako se godi kristjanom, kako gre Mirku? Govori, moj mladi prijatelj!"

Mladenič se je komaj iztrgal iz starčevih objemov in odgovoril ves pobit:

"Vse je izgubljeno, vse je proč. Gradišče je v turških rokah. Kje je Zalika, Mirkova nevesta in žena? Pokličite jo!"

Oče Serajnik ni mogel razumeti pomena teh strašnih besed. Hotel je govoriti in vprašati po svojem sinu, ali beseda mu je zastala v grlu. Omahnil je na tla. Davorin ga je ujel in položil v svoje naročje.

V skalnati votlini je začula Zalika znane glasove. Prišedši k izhodu je spoznala Davorinov glas. Težkega srca se je približala mestu, kjer sta bila mladenič in starček. A ko je zagledala Serajnika, omedlelega v Davorinovem naročju, se je zgrudila nanj, objela svojega tasta in se razjokala na njegovih prsih. Slutila je nesrečo ter že čutila v svoji duši, kako strašno novico je prinesel nočni prišlec.

Kakor zblaznela skoči Zala naenkrat pokonci, prime mladeniča za roko in ga vpraša s tresočim glasom:

"Je li Mirko mrtev? Ali še živi? Govori, človek! Usmili se nesrečne žene!"

"Umiri se, Zalika!" jo tolaži Davorin. "Tvoj Mirko, tvoj ženin in mož še živi, ali jutri mora umreti s tovariši vred."

Pri teh besedah zažari nesrečni ženi oko in nov up prešine njeno dušo. Krčevito prime očeta Serajnika za roke ter vzklikne radostno:

"Oče, moj Mirko še živi!"

Starček se vzdrami, pogleda z milim očesom svojo snaho in ponavlja s tihim glasom:

"Moj Mirko, tvoj Mirko še živi. Tisočkrat bodi večni Bog hvaljen za to neskončno dobroto, ki si jo izkazal meni, ubogemu grešniku!"

In starec je sklenil roke in molil k vsemogočnemu v zahvalo, da mu je rešil edinega sina.

Hrup in šum pred skalnato votlino je hitro privabil Mirkovo in Zalino mater in druge tovarišice pod milo nebo. Tudi Almira se je približala, radovedno od strani poslušajoč, kaj pripoveduje znani ji mladenič Davorin.

Naznanilo Davorinovo je kar pretresalo Mirkovo ženo. Strah in obup se je boril v njenem srcu. V duhu je že videla pred seboj Mirka mrtvega. Nesrečna Zala je bila vsa obupana in zbegana. A naposled se je ohrabrila in opogumila. Pamet se ji je vrnila zopet v glavo. Njeno srce se je pomirilo.

Ta strašna nezgoda Mirkova je storila Zaliko neobčutno za vsako drugo nesrečo. Ni več plakala, ni vzdihovala. Z mirnimi očmi je pogledala proseče proti nebu in vzela iz nedrij podobo Matere božje, katero je bil pobožni menih Kapistran podaril njenemu ranjkemu očetu. Nato je pokleknila na tla in molila goreče, v sklenjenih rokah sveto podobo držeč. Iskrena molitev pa ji je vdahnila nov pogum in odločnost v srce. V njeni duši je bil sklep storjen.

Po molitvi je rekla tedaj Zala mirno in odločno:

"Ako je torej res mogoče, da morem jaz s svojim življenjem rešiti Mirka in njegove tovariše strašne smrti, se ne obotavljam trenutek ne. Še nocoj grem tja v turški tabor in bom žrtvovala lastno življenje za svojega ženina. Lahko noč, oče, zbogom, mati!"

Izgovorivši se hoče Zalika iztrgati od svojih staršev ter iti naravnost na Gradišče, toda oče Serajnik jo ustavi rekoč:

"Stoj, Zalika! Ti si ravno tako moj otrok kakor Mirko. Bolje je, da eden živi, kakor pa da sta mrtva oba."

Zala pogleda začudena Serajniku v oči in odvrne po kratkem molku, pomišljujoč:

"Vi imate prav, oče. Kdo ve, ali bi prizanesli Turki Mirku, če bi imeli tudi mene v svojih rokah? Kdo nam je porok za to?!

Boljše je res, da eden živi, kakor da umrjeva oba."

"Ti ostaneš pri meni, Zalika," pristavi Serajnik. "Ne pustim te od sebe. Ako mi ubijejo Turki Mirka, imam še vsaj v tebi enega otroka, ki mi zatisne oči na smrtni postelji. Za Mirkovo dušo pa molimo, da bo zveličana. V nebesih se v kratkem snidemo!"

Po teh besedah se spusti sivolasi mož na kolena in moli na glas, vsi drugi pa spremljajo tiho šepetaje njegovo molitev. Kmalu umolkne starček in nato utihne tudi ostala množica.

A nenadoma se oglasi Almira, stopivši pred Zalo in Serajnika, rekoč:

"Ako se obotavljate tedaj vi žrtvovati svoje življenje za Mirka, storim to jaz. Pokazala bom, da sem ljubila Mirka in ga še ljubim bolj kakor nevesta njegova. Živa duša me ne more zadržati v mojem sklepu. Žrtvovala se bom za tistega, kateremu sem poklonila svoje srce. Almira daruje lastno življenje za svojega Mirka!"

Smrtna tišina je nastala po teh odločnih, nepričakovanih besedah. Vse se je kar strme spogledovalo.

Oče Serajnik ni nikdar mislil, niti verjel, da Almira res čuti pravo ljubezen do njegovega sina; ali zdaj je moral verovati njenim besedam, saj želi zanj žrtvovati svoje življenje.

Zala je kar okamenela na mestu. Osramočena pred vsemi je stala kakor neobčutna marmorna podoba sredi svojih sosedinj. Najblažji njen čut je bil razžaljen. Ona, nevesta in žena, bi naj manj ljubila svojega moža, kakor ga ljubi Almira! O njeni goreči in iskreni ljubezni do Mirka še kdo dvomi?!

In pri teh mislih se ji je dozdevalo, da že dvomi ves svet, tudi oče Serajnik, tudi Mirko, njen lastni ženin in mož sam, nad njeno pravo, srčno ljubeznijo!

Kakor da bi ji gad zasadil strupene zobe v telo, tako so jo pekle Almirine besede, tako jo je bolelo v srcu njeno sumničenje. Vsa potrta se je naslonila svoji materi na prsi in jela ihteti. Jokaje pa je tožila tiho:

"Tukaj v srcu me boli, mati. Meni je, kakor da bi mi trgal kdo srce iz prsi. Bog mi pomagaj!"

"Tolaži se, ljuba moja Zalika! Pomiri se!"

"Nikdar bi ne bila mislila, da to človeka v srcu tako žge in peče, če kdo ženi in nevesti očita, da ne ljubi svojega moža. Ali to ni res, mati! Mirka ljubim nad vse. Sam Bog je naju združil."

"Pokaži v dejanju svojo ljubezen, Zala!" pristavi osorno Almira. "Daruj svoje življenje za Mirka, kakor ga nameravam žr tvovati jaz. Še to noč bomo videli, katera naju je vrednejša Mirkove roke ti ali jaz!"

To je bilo občutljivi in nežni ženi preveč. Zalino srce je vzkipelo do vrhunca. Obrnila se je proti Almiri in rekla s povzdig njenim prstom:

"Naj velja, nesrečno dekle, kar govoriš. Še to noč bomo videli, katera ljubezen je močnejša, tvoja ali moja. V dejanju naj se pokaže, kolika je ljubezen zakonske žene!"

Z mirnim, prav preroškim glasom pa nadaljuje:

"Posvariti te moram, nesrečna Almira: Ne izkušaj Boga, ne želi razrušiti zakonske vezi med Mirkom in menoj! Le sam večni Bog more razvezati v nebesih, kar je zvezal tu na zemlji." In obrnjena k očetu Serajniku in svoji materi govori:

"Zbogom, oče in mati! Zdaj grem od vas. Rešila bom Mirka in njegove tovariše sužnosti in gotove smrti. Božja pomoč bodi z menoj!"

Izgovorivši prime mladeniča Davorina za roko ter ga odvede v skalnati dom...

Kmalu potem sta stopili dve nočni prikazni v gosti temi iz skalnate votline. Bila sta Zalika in Davorin. Prva, zavita v dolgo turško haljo, z ostro sabljo opasana, Davorin pa v turški obleki, oborožen kot stražnik. Polagoma sta splezala po strmini v globok prepad in se napotila proti Gradišču.

Nočna potnika je opazovala, na skalnatem robu sedeč, nesrečna Almira, zavita v temno haljo. Govorila je sama s seboj.

"Zdaj je v mojih rokah. Ravno je došla v globoki prepad. Dobro se slišijo semkaj trdi koraki. Sedaj sta že v rovu in korakata proti taboru. Tudi zame je čas, da grem."

In šla je. Oprezno se je splazila po strmini v globino ter sledila v temni noči svojima znancema proti Gradišču. Bila je od njiju vedno kakih petdeset korakov oddaljena. Kadar sta postala Zala in Davorin, počakala je tudi Almira; če sta se pa onadva napotila naprej, šla je tudi Almira za njima.

Četrt ure pred Gradiščem se ustavita nočna potnika in jameta šepetaje govoriti. Almira se prikrade blizu njiju ter posluša njun pogovor, skrita za grmovjem.

"Vse se nama bo posrečilo, Zala," ohrabruje svojo spremljevalko Davorin. "Stražniki niso pazljivi nocoj. Vsi so utrujeni in povrh še vinjeni. Naju ne bodo spoznali. Jaz sem tako kot stražnik oblečen, ti pa si v turški halji videti kakor turški častnik. V največji sili pa primeva tudi lahko za orožje!"

"Ne bojim se ničesar, Davorin! Zanašaj se na moj pogum! Vse storim in prestanem, ako le rešim Mirka."

"To lahko storiš, ali uživala ne boš nikdar z njim zakonske sreče," šepeče tiho zase Almira v bližnjem grmovju in posluša dalje.

"Kod pa prideva na Gradišče, Davorin?" vpraša potem radovedna Zalika. "Mi smo shranjevali ključ, ki odpira v Strelčevi hi ši vhod na grad. Očetu ga je bil izročil Strelec sam, da ga čuvamo v svojem zatišju. Na ta ključ sem stavila vse svoje upanje. A nocoj ga nisem mogla najti nikjer, in tudi oče ne vedo, kje je. Za torej ne vem, kako prideva na Gradišče."

"Ne skrbi za to!" odvrne spremljevalec. "Ko sem bil zvečer med turškimi stražniki, sem zvedel za ključe, ki zapirajo podzemeljsko pot. Natihoma sem si jih prisvojil, preden sem šel pod Rožco. Brez njih bi pač ne mogla priti na grad, kajti vrata so močno zapahnjena."

Nato stopata tiho dalje in Zalika je medpotoma stiskala majhno podobico Matere božje na prsi ter prosila v duhu Boga po moči.

Srečno sta došla do Strelčevega doma, sledila pa jima je oprezno Almira, kolikor toliko oddaljena. V hiši ni bilo nikogar. Vse je bilo mrtvo in zapuščeno. Potem sta se spravila po stopnicah v klet, a tu je bil tisti zid razkopan, ki je prej zakrival že lezna vrata.

"Bog ve, kako so našli Turki ta skrivna vrata!" opomni tiho Zala.

Almira se pri teh besedah strese in srce ji jame močno plati.

Davorin vzame ključ ter odklene počasi in tiho vrata. Ko pa stopi v podzemeljski hodnik, se spotakne nad človeškim truplom in pade čezenj. V tem trenutku se vzbudi stražnik iz spanja in zakliče na pomoč, ali Davorin mu zasadi ostro sabljo globoko v prsi in turški častnik izdihne svojo dušo.

Zaliko je seveda obšla groza pri tem prizoru, toda kmalu se je opogumila ter korakala z Davorinom dalje po podzemeljskem hodniku na grad. A naenkrat se je zopet ustavila, rekoč:

"Ali ni zaškripalo pri vratih? Zdi se mi, kakor da bi jih bil kdo zaklenil."

Davorin posluša, a vse je bilo tiho kakor v grobu.

Almiri pa zaiskre v tem hipu oči od same radosti.

"Zdaj je vse v mojih rokah," si misli nesrečno dekle. "Mirko je moj. Zala je v kletki kakor ptiček." Nato sledi zopet pazno za njima.

Srečno prispo vsi trije do izhoda na Gradišču. Vrata se odpro. Zala in Davorin stopita v klet, iz kleti pa prideta brez vsake zapreke na prosto. Za njima prikoraka skrivši tudi Almira.

Veselje in radost sije vsem trem iz oči, ker so tako srečno dospeli na Gradišče.

Nato se približata Davorin in Zala nagloma turški straži, ki je čuvala ječo, kjer so bili Mirko in njegovi tovariši zaprti.

Davorin je že mislil odpreti vrata, toda zdaj se ni mogla Almira več brzdati v svoji hudobiji in strasti. Zlobno dekle ni moglo trpeti, da bi Zalika objela, četudi v ječi, svojega ženina Mirka ter mu še enkrat srečna pogledala v drago obličje.

"Tega ne!" si misli dekle in v tistem trenutku zakriči na ves glas. Hipoma nastane hrup in šum. Straža se vzdrami in v trenutku ugrabijo turški vojaki ponočne vsiljence. Davorin se zgrudi ranjen na tla. Zali odpade sablja in vsi trije se potem mirno vdajo sovražnikom.

V jutru na vse zgodaj so jih privedli v glavni stan. Davorin in Zalika sta pisano gledala svojo izdajalko, zakaj spoznala sta natanko njene namere. Ali to ni presedalo Almiri. Zmagovito je nosila glavo pokonci. Neprestrašeno je zrla stražnikom v oči.

Kmalu je stopil tudi poveljnik turške čete v šotor. A kako se je zavzel nad lepoto mlade Mirkove žene! Kar obstal je pred njeno veliko, častito postavo. Dolgo ji je gledal v oči in obraz, ka kor da bi se ne mogel ločiti od njenega milega pogleda.

Zalika zre nepremično na tla. Rdečica oblije njeno lice. Nedolžnost odseva z njenega obličja. Neka vzvišenost in blagi mir ji sije z visokega čela.

Globok vtis je naredila ta izredna prikazen na poveljnikovo dušo. Prej besen in divji je postal sedaj krotek in miren. Blagi Zalin pogled ga je očaral; ukrotila je neusmiljenega Turka.

"Resnico je govoril Tresoglav," si je mislil poveljnik. "To je zlato darilo za mojega gospodarja. Nisem še videl take žene in tudi car sam nima med svojimi sužnicami lepše, kakor je tale pred menoj."

"Odkod si prišla, žena?" jo nagovori poveljnik v bosenskem jeziku.

Ali Zala molči, kakor da bi ne imela jezika. Njeno srce je okamenelo. Zala je že videla v duhu vso svojo nesrečo, slutila je že v srcu strašno svojo uosdo. Vedela je, da je postala sužnja turškega poveljnika ter izgubila na veke svojega Mirka.

Še v drugo jo povpraša poveljnik. Ali Zala molči, kakor da bi bila mrtva, brezčutna stvar.

Na tretje vprašanje pa odgovori Almira namesto Zalike:

"To je žena Mirkova, katero želiš, da jo daruješ svojemu gospodu. Mirko in njegovi tovariši so ti včeraj odrekli to ženo. Rajši umrjejo, kakor da ti izročé kras cele Rožne doline. Ali jaz sama sem ti jo spravila v tvojo oblast, zato da rešim Mirka, svojega ženina.

Tale ključ v moji roki priča dovolj, da bi brez mene ne bila prišla ta žena v tvoje roke. Ako bi ne bilo mene, prost bi bil Mirko, prosti bi bili njegovi tovariši in prosta tudi Zala!

Tale mladenič, ki si ga ujel na poti v našo dolino, je vzel skrivši tvojim stražam ključe od podzemeljskega vhoda. Z njimi je odprl Zali in sebi vhod in ondi je ubil tudi tvojega stražnika. V svoji zbeganosti pa je pustil ključ v vratih in jaz sem ga vzela s seboj, da ti izpričam svojo vdanost in uslugo.

A ravno ko sta mislila obadva stopiti v ječo k Mirku in njegovim tovarišem, sem zbudila stražo... in zdaj smo vsi trije tu pred teboj. Usmili se me! Jaz sem Almira, hči Tresoglava."

Poveljnik pa ji je odgovoril mirno in krotko:

"Veliko hvalo sem ti dolžan, Almira. Izberi si svoje plačilo!"

"Ako mi dovoljuje tvoja milost, te prosim, da mi rešiš Mirka in njegove tovariše smrti in temne sužnosti."

Nato odvedejo stražniki Davorina v zaduhlo ječo. Zaliko in Almiro pa pelje poveljnik sam v stranski oddelek svojega šotora.

Kmalu potem so privedle straže Mirka in njegove tovariše iz temne ječe v glavni šotor turškega poveljnika. Ujetniki so že mislili, da jim sedaj naznanijo smrt. Pričakovali so najstrašnejših muk.

Strah in groza jih torej obide, ko stopi poveljnik s sabljo rožljaje v šotor. A ko vsi privzdignejo glave in se ozrejo nanj, zdr gečejo vsi na celem životu: zraven njega je stala Almira, zavita v črno haljo.

Kakor pogleduje gad zmagonosno in s pisanim očesom ptička, katerega je zavratno ugrabil v travi prepevajočega, tako zmagovito in ponosno je zrla zdaj Almira na vklenjenega Mirka.

In on se je zares zbal tega pogleda. Strašna slutnja mu je pre tresla dušo. Nehote mu je prišla na misel tista usodepolna noč, ko se mu je bilo dekle zaklelo v strašno maščevanje. Mirko je spoznal, da se je sedaj uresničilo Almirino žuganje. Uvidel je, da je izdala njega in vse njegove tovariše nekdanja njegova prijateljica! Ves žalosten in potrt je povesil tedaj glavo in oči ter se vdal nemili usodi.

Nov up in nada pa prešine njegovo dušo, oživi njegovo srce, ko jame poveljnik takole govoriti:

"Včeraj sem vam bil zaradi predrznega govora zažugal s strašno smrtjo. Danes sem hotel izvršiti svojo grožnjo. Pokazati sem vam hotel, kako ravna s kristjani nečloveški poveljnik, kakor ste me včeraj imenovali.

Toda moje srce se je danes omečilo, moja želja izpolnila. Vi ste sužnosti in smrti rešeni.

Otela vas je tale deklica, znana vam Almira."

Vsi jo kar začudeno pogledajo in vsak jo v duhu že zahvaljuje za njeno veliko dobroto. Tudi Mirko se zdaj, ves oživljen in radosten, ozre na nekdanjo svojo prijateljico. Milo in hvaležno jo pogleda rekoč:

"Prisrčna ti hvala, draga Almira!"

V tem trenutku pa se zasliši iz stranskega šotora obupen krik: "Mirko, Mirko, to ni res, ni res!"

Mladeniču je zdi ta glas znan. V srce ga zbode, kakor da bi mu kdo z ostrim nožem vse žile prerezal. Besen kakor ranjen lev hoče skočiti tja, od koder je prišel ta klic, ali straža ga hipoma zgrabi ter odvede s tovariši vred iz šotora.

Zala pa se zgrudi omedlela in obleži kakor mrtva na tleh. Bila je izdana in uničena.