ZGODOVINSKI DODATEK

V objavljeni povesti sem skušal naslikati črtico iz najžalostnejše zgodovinske dobe slovenskega naroda. To je slika iz onih časov, ko je neverni Turek požigaje in ropaje razsajal po zemlji slovenski. Veliko so trpeli naši očaki pod turškim mečem, njih žene in otroci so mnogo prestali pod tujim nasilstvom. Napisale bi se lahko debele knjige samih žalostnih spominov na turške napade, pripovedovale bi se lahko vsak zimski večer razne pripovedke o krvoločnem turškem ropanju in požiganju po naši zemlji, a vse to, smem reči, bi še ne bilo dovolj.

Toliko je namreč število grozovitosti in vnebovpijočih krivic, ki so jih storili Turki našemu ljudstvu.

Več kakor dvesto let je trepetal naš narod pred azijskim sovražnikom, in turški konji so teptali rodovitna polja našega ubo gega kmeta. Ni skoro večjega kraja na Slovenskem, kamor bi v teku XV. in XVI. stoletja ne bil prihrul krvoločni in požrešni nevernik, požgal tam cerkev in hiše ter uničil nesrečnemu poljedelcu, česar ni mogel pojesti ali kot plen odnesti s seboj. Ljudi pa je lovil, kakor lovci divjo zverino, ter jih odvajal v sužnost. Najbolj so Turki segali po otrocih in ženah. Brez naropanih krščanskih otrok in lepih deklet se ni smel skoro noben turški po veljnik vrniti iz naših dežel k svojemu sultanu. Ženske so bile potem sužnice na cesarskem dvoru ali v palačah visokih turških gospodov, kakor se je bilo to zgodilo tudi z "Miklovo Zalo". Dečke pa so dejali v poseben vojaški zavod. In tu je krščanska deca pozabila na svojo vero in domovino ter se popolnoma poturčila. Iz teh, nekdaj krščanskih in slovanskih mladeničev, so vzgajali hrabre in pogumne vojake. Iz njih je nastala ona znamenita "janičarska četa", ki je bila strah in trepet vsaki krščanski vojski. Janičarji so bili nepremagljivi in pravo jedro vsake turške vojne. Z njimi so sultani užugali krščanske narode, pred njimi je trepetala tudi zemlja slovenska. Neverjetno je skoro to, ali gola re snica, da so naropani krščanski otroci, slovenski mladeniči, seveda sedaj poturčeni, napadali svojo lastno domovino in morili lastne svoje rojake, ali to je mogel storiti le krvoločni Turek. Spoznal je prirojeno hrabrost in pogumnost slovenskega naroda in na povedani način se je tudi sam okoristil z dobrimi lastnostmi naših očakov.

Prvikrat je Turek prihrul na slovensko zemljo l. 1396, zadnjikrat pa so se bíli Slovenci z njim l. 1596 pri Petrinji ob reki Kolpi. Dolga doba dveh stoletij zavzema torej oni čas, ko se je borilo naše ljudstvo proti divjemu neverniku. Poglejmo si v sledečem najhujše navale krutega sovražnika v našo zemljo!

Prvi večji turški napad je bil l. 1418. Tedaj je privrelo, kakor zgodopisec Megiser (umrl l. 1616) in drugi za njim pripovedujejo, blizu 20.000 nevernikov nad ogrske in štajerske Slovence do Radgone. Sovražnik je oblegal imenovano slovensko mesto. Ta strašna novica je vzdramila vse sosednje pokrajine in v kratkem je prišlo baje okoli 12.000 hrabrih, dobro oboroženih mož s Štajerske, Kranjskega, Koroškega in Hrvatskega obleganim kristjanom na pomoč. Vnel se je hud boj. Sreča junaška je bila mila kristjanom. Turka so uničili in mesto je bilo rešeno.

Trinajst let pozneje, to je leta 1431, je prilomastilo zopet v našo deželo kakih 8000 nevercev. Sedaj so si pa poiskali kračjo pot, skozi deželo hrvatsko, ter udarili, prestopivši kranjsko mejo, na slabo utrjeno Metliko. Iz lesenih hiš obstoječe mesto je kmalu premagal sovražnik, pobil ondi zbrane kristjane, razrušil cerkve in hiše ter poropal vse, kar mu je prišlo pod roko. Nato so se napotili proti Novemu mestu in ga oblegali. Sedaj pa sta zbrala kranjski in koroški glavar blizu 4000 korenjaških vojakov in udarila na sovražnika. Tudi tukaj je čutil Turek trdo pest slovensko, in izgubivši več tisoč mož je pobegnil v Bosno.

Ta pogumnost je bila Turka za nekaj časa ostrašila. Celih 40 let ni bilo več nobenega nevernika na zemljo slovensko. A kar naenkrat privre kruti sovražnik l. 1469 nad Slovence. Divja drhal požge mesto Kočevje in še druge vasi, potem dirja na ižansko polje, v Mateno, v Šmarje in celo do Ljubljane, kjer so sežgali šenklavško cerkev. Druga četa je med tem ropala in razsajal okoli Žumberka in Kostanjevice ter si postavila tabor na šentjernejskem polju. Konec istega leta je še prihrula velika turška vo jska na Ogrsko, v Slavonijo in na Štajersko do Celja. Ker se ji pa ni žalibog nihče hitro postavil v bran, so neusmiljeno ropali po naših krajih. Okoli 20 do 30.000 kristjanov so pobili ali pa odvedli v sužnost, med njimi baje tudi 500 deklic in dečkov.

Pozne je se je bilo res nekaj naših vojakov nabralo, ali Turek jim je s plenom in ujetniki vred nekaznovan odnesel pete.

Bogati plen in počasnost naših vojakov sta sovražnika tako opogumila, da je odslej naprej kaj pogostoma napadal naše dežele. V prihodnjih letih je divjal na Dolenjskem, kjer je razrušil Zatično z lepim samostanom; razsajal je po Štajerskem, moril in požigal na Gorenjskem; da, leta 1473 je udaril (prvikrat) celo skozi Kokrsko dolino na Koroško in turška povodenj se je razlila, vse pred seboj uničujoč, po vsej Podjunski dolini do mesta Celovca in Rožne doline.

Žalostni so bili ti časi za naše ljudstvo. Do 6000 ljudi je bilo odvedenih v sužnost, mnogo in mnogo pa umorjenih. A nesrečnemu kmetu ni prišel nihče na pomoč. Državna vojska je imela drugod, zlasti na Nemškem, mnogo oprav ka, domači deželni knezi pa so se zavarovali v lastnih trdnih gradovih. Tako je ostal naš kmet osamljen in brez pomoči. Sam se je torej branil proti krutemu sovražniku; toda kaj more kmet, oborožen le z vilami, tolkačem in poratom, z dolgimi žeblji obitim, storiti uspešnega proti hitrim, dobro oboroženim turškim konjikom!

Vse to so Turki hitro spoznali in tedaj so tudi brez vsake skrbi ropali in požigali po naših lepih deželah. Ni preteklo skoro leto potem, da ne bi bil prišel nevernik v naše kraje, kjer je samolastno in brezskrbno ropal in plenil. Najhujše so razsajali Turki l. 1476, 1478 in 1480 med Slovenci. Posebno zadnji dve leti sta med koroškimi Slovenci s krvavimi pismenkami zapisani v spominski knjigi našega naroda. Iz tega časa je tudi povest o Miklovi Zali, ki se je dogodila l. 1478, ko je bil najgrozovitejši turški napad na koroško zemljo. Kakor se po vseh drugih slovenskih okrajih še dandanes nahaja mnogo spominov in pri povedk iz turških časov, tako živi tudi med koroškim ljudstvom mnogo takih pravljic, ki nam opisujejo tožno dobo naše preteklosti. Najbolj v spominu in ustnem izročilu narodovem pa se je tu ohranil napad iz leta 1478.

Ta strašni naval nam natanko opisuje Jakob Unrest, tedaj župnik v slovenski župniji Teholici nad Porečami ob Vrbskem je zeru. Umrl je najbrž l. 1493. Unrest je sam doživel te boje in nam obširno poroča o njih. Dne 26. malega srpana istega leta so došli Turki sem od Gradiške na Koroško. Pri Kokovem blizu Trbiža so se jim kmetje postavili v bran, ali ti so se deloma razšli od samega strahu pred sovražnikom, deloma pa jih je potolkel Turek. Sedaj mu je bila odprta steza in pot v srce koroško. Na več oddelkov so se razdelili, in vsaka četa je potem zase plenila, požigala in ropala po raznih dolinah in krajih. Tudi v Rožno dolino so tedaj prihruli neverniki in tu so se takrat godile vse one nezgode in grozovitosti, ki so opisane v tej povesti.

Poteklo je že od tistega časa nad 400 let, a v našem ljudstvu na Koroškem še sedaj živijo spomini na ono žalostno dobo. Z veliko navdušenostjo se še dandanes pripoveduje med Rožani o hrabrosti Miklove Zale, o njeni turški sužnosti, o njeni rešitvi in nevarnem potovanju domov v svojo domovino. Dobro še znajo za hišo, kjer je prebivala hrabra deklica, in vsak ti ve za dom, kjer je gospodarila s svojim možem Serajnikom, potem ko se je srečno vrnila iz globoke Turčije, iz mesta Carigrada.

Ta ljudska pravljica in poročilo Unrestovo je služilo za podlago tej povesti. Zdelo se mi je vredno, da se seznani slovenski narod s to hrabro in znamenito junakinjo in da se otme njen spomin pozabi.

Velike nezgode in nesreče, ki so tolikokrat zadevale naše ljudstvo, so naposled vendar vzdramile državo in posamezne kne ze. Vsestransko so se jeli sedaj pripravljati vsi narodi skupaj na turške napade in tako se je po dolgem času posrečilo kristjanom, da so večkrat Turka pobili do dobra. Turški boji seveda za radi tega še niso prenehali. V sledečem stoletju, tj. do leta 1596, so še prilomastili Turki zdaj tu, zdaj tam v naše dežele, ali njihove grozovitosti niso bile več tolike, kakor v prejšnjem stoletju; kajti združena kristjanska moč jih je vselej v kratkem zapodila čez mejo nazaj v Turčijo.

Čuditi se moramo žilavosti in vztrajnosti našega naroda, da je mogel pretrpeti toliko nezgod in nasilnosti. Marsikateri drug narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali junaški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za najsvetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi, bojevali skupno in vztrajno za našo vero in našo lepo domovino. Le vaša vztrajnost v veri in vaše domoljubje, le vaš pogum in vaša hrabra roka nas je obvarovala, da nismo postali žrtev turškega nenasitnega žrela.

Slava vam in večen spomin!