| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jasnost 1 javna 1 jaz 48 je 1106 jecal 1 jeco 1 jedla 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 1106 je 488 in 431 se 329 v | Ivan Tavcar Otok in Struga IntraText - Concordances je |
Part
1 Inc | širokem poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli se zavije, 2 Inc | tej vodi, zdi se ti, da je struga nalita s samim črnilom. ~ 3 Inc | vršini, samo, otožno, kot je vse otožno pri tej vodi. 4 Inc | črnega prahu. Polje ob strani je obdelano s koruzo, glavnim 5 Inc | zavije v ozko dolino. Tam pa je krajina prijetnejša. Črni 6 Inc | naša pripovest pričenja, je Struga skoraj podrtina. 7 Inc | podrtina. Njeno zidovje je razrito, odrgnjeno, rjavordečkasto 8 Inc | rjavordečkasto in razpokano, da se je bati, da zleze poslopje 9 Inc | hribu navpik razteza vrt, ki je bil morda nekdaj čedno in 10 Inc | žalostnega tega dvora. Ali vendar je istina, da se je še stanovalo 11 Inc | vendar je istina, da se je še stanovalo na Strugi. 12 Inc | stolpi in strmimi strehami je grad romantično krasen. 13 Inc | zeleno-temna. Nekoliko čolnov je privezanih pod vrbovjem 14 Inc | mogočni labodje. ~Lep kraj je to! In tem lepši se ti vidi, 15 I | I~"Namen moj je storjen! Čemu naj mi je 16 I | je storjen! Čemu naj mi je še to pusto življenje? In 17 I | vrste v rokah, pretrgana je že nit mojega življenja! 18 I | bil dobil žensko, kakor so je zaželele moči kipečega mojega 19 I | ogrenila! In sedaj, ko se mi je življenja vsa sladkost odkrila, 20 I | sovražim!" ~Grofinja Ana je vse to mirno prebrala, in 21 I | svojega oskrbnika. Končavši pa je ponosno dvignila še vedno 22 I | mrzlo: "Eliza, kak fantast je bil to!" ~Grofica Eliza 23 I | odgovorila ničesar. Zamišljeno je trgala list za listom na 24 I | listom na leskovem grmu, ki je rastel tik klopi, na kateri 25 I | kateri sta sedeli. Ona pa se je razvnela: "Kak fantast! 26 I | In s sovraštvom do mene je šel v smrt! Ali Bog moj 27 I | šel v smrt! Ali Bog moj mi je na pričo, da mi to sovraštvo 28 I | napravlja nikake skrbi! Sramoto je zapustil meni in svojemu 29 I | sovražim, sovražim še sedaj, ko je že davno razpadel v svojem 30 I | grešnika! Gospod Bog ga je udaril s pravično svojo 31 I | svojo jezo! In zaslužil je smrt, katero je storil!" ~" 32 I | zaslužil je smrt, katero je storil!" ~"In kako je vse 33 I | katero je storil!" ~"In kako je vse to prišlo?" vpraša Eliza. " 34 I | vpraša Eliza. "Grof Milan je bil vendar tako resen značaj!" ~" 35 I | tako resen značaj!" ~"Kako je to vse prišlo? Tisti romantični 36 I | kateri so napravljali, da je bil slab gospodar, slab 37 I | nagibi so ga zapeljali, da je hladnokrvno prekoračil meje 38 I | svojih hlapcev!" ~"In kako je prišel v dotiko z ono rodbino?" ~ 39 I | rodbino?" ~Grofinja Eliza je besedo "ono" poudarjala, 40 I | gola skala. In nekdaj se je stari baron zmislil, da 41 I | stari baron zmislil, da je k tej skali privezati dal 42 I | privezati dal čoln in da si je tam postavi leseno lopo. 43 I | grofu, Milanovemu očetu, ki je trdil, da je tisto skalovje 44 I | Milanovemu očetu, ki je trdil, da je tisto skalovje njegovo. 45 I | skalovje njegovo. Vnel se je prepir in potem dolga dolga 46 I | strupeno sovraštvo! Struški pa je bil zvit lisjak ter je tiste 47 I | pa je bil zvit lisjak ter je tiste pečine kupil od države 48 I | dobil v svojo last. Potem je na njih postavil lesen stolp, 49 I | lesen stolp, na katerem je vihrala velikanska bela 50 I | s Struge. In vsako jutro je priveslal k temu stolpu 51 I | mala dva topa, s katerima je bil svojo trdnjavo oborožil. 52 I | oborožil. Stari naš grof pa se je jezil in penil, in najbolj 53 I | najbolj tedaj, kadar se je tisto streljanje do nas 54 I | nista pogledala več. In ko je nekega dne blisk v tisti 55 I | glavo. ~"Ali grof Milan je potem pozabil na tisto sovraštvo 56 I | neznana ni!" ~"In koliko časa je stvar tebi skrita ostala?" 57 I | ve, koliko? Vselej, kadar je prišla spomlad, hotel je 58 I | je prišla spomlad, hotel je takoj iz mesta tu sem. In 59 I | In če nisem hotela, odšel je sam ter me pustil z otrokom. 60 I | otrokom. Tu na Otoku pa je lazil ves ljubi dan po smrekovih 61 I | smrekovih gozdovih in pri tem je nekdaj staknil tistega revnega 62 I | niti plemenite krvi, ki se je tudi po njenih žilah pretakala, 63 I | njenega imena! Zapredel jo je v svoje pregrešne laži. 64 I | poznala osebno. Tudi se je bila menda ravnokar povrnila 65 I | poznala čisto nič Delal ji je vse mogoče in nemogoče obljube 66 I | svojih pesteh. Končno jo je pripravil ob vse -- menda 67 I | dnevi, Eliza! Pomisli, ko se je vse to zvedelo! Ti ne znaš, 68 I | zvedelo! Ti ne znaš, kaj je trpljenje! Ti tega ne veš! 69 I | do tedaj!" ~"In kako se je končno zvedelo vse?" Vpraša 70 I | Eliza tiho. ~"Zvedeti se je moralo! Sedaj je od tedaj 71 I | Zvedeti se je moralo! Sedaj je od tedaj kaki dve leti. 72 I | sedimo ravno pri čaju. Milan je bil čudno vznemirjen in 73 I | razburjen. Na vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar pride 74 I | gospodom govoriti. In v istini je takoj za slugo vstopil baron 75 I | Konštantin s Struge. Mlad človek je bil. Tedaj je bil ravno 76 I | Mlad človek je bil. Tedaj je bil ravno dokončal študije 77 I | dopovedovali. Govorilo se je tudi, da ima čudne demokratične 78 I | nisem poznala. Tedaj pa je hipoma stal v sobi, bled 79 I | razžarjenega pogleda. Milan je planil proti njemu ter ga 80 I | stopnicah navzdol. Nekov kmet ju je potem videl ob vodi hoditi. 81 I | doli na prod. In kakor mi je sedaj stvar jasna, končal 82 I | sedaj stvar jasna, končal si je sam svoje življenje!" ~Nekoliko 83 I | nadaljevati. ~"Potem pa se je sodnija polastila reči in 84 I | zaprli in dejali, da ga je on pahnil v vodo. In pričela 85 I | pahnil v vodo. In pričela se je tista grozna pravda. Po 86 I | smrekovi gozdovi doživeli, vse je moralo na jasni dan! In 87 I | vsi moji strežaji! Vse se je trlo k obravnavi ter vestno 88 I | vestno poslušalo, kako da je oženjeni grof z Otoka snubil 89 I | Barona pa so obsodili, da mi je umoril moža, ker so ga priče 90 I | ker so ga priče videle, da je pozno v noči hodil z grofom 91 I | prepiral se ž njim. Ponosno je trdil, da je nedolžen, in 92 I | njim. Ponosno je trdil, da je nedolžen, in s ponosom se 93 I | nedolžen, in s ponosom se je podal v ječo!" ~Po kratkem 94 I | premolku nadaljuje: "Bil je v istini nedolžen, kakor 95 I | pred samomorom svojim ga je pisal Milan v kmetski koči. 96 I | kmetski koči. Drugo jutro ga je prinesel otrok v grad ter 97 I | oskrbniku. Oskrbnik Igla pa je bil na vse jutro pijan in 98 I | vse jutro pijan in zamešal je list med svoje račune ter 99 I | in pred nekoliko meseci je prišel v Strugo nazaj. Dobil 100 I | prišel v Strugo nazaj. Dobil je podrt dom. Stari baron je 101 I | je podrt dom. Stari baron je bil še pred obsodbo nagle 102 I | nagle smrti umrl, in dekle je zblaznelo, kakor pripovedujejo. 103 I | dolžniki in gospodarili, da je bilo groza. Sreča je, da 104 I | da je bilo groza. Sreča je, da ima rodbina nekov denarni 105 I | Olikano družbo sovraži ter se je ogiblje. Žalostno življenje!" ~ 106 I | življenje!" ~Razsrdila se je ter zmečkala list v roki: " 107 I | list v roki: "In to, to vse je zakrivil ta človek! In meni 108 I | sovraži! A tolažim se, da ga je že dohitela pravična božja 109 I | pravična božja jeza!" ~Molče je zrla potem tja pred se. 110 I | potem tja pred se. Eliza pa je dejala mehko: "Hladno je, 111 I | je dejala mehko: "Hladno je, pojdiva v sobo! In tudi 112 I | klopi v leskov grm pa se je usedel slavec ter zapel 113 I | svoji ljubezni. Voda pa je šumela mimo ter s šumenjem 114 I | ljubezni, zavoljo katere si je nekdaj grof Milan končal 115 II | II~Drugo jutro potem je sonce prijazno sijalo čez 116 II | otoško graščino. Ponoči je deževalo in po drevesih 117 II | pozabljeni bili, prišla je grofinja Ana ter povabila 118 II | tudi sestro Elizo. Le-tá je bila pred letom postala 119 II | postala vdova, in morila jo je še vedno bolest po mrtvem 120 II | bolest po mrtvem možu. Bil je v visoki vladni službi; 121 II | vladni službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let v 122 II | na meji ležeči. Eliza pa je bila z radostjo sprejela 123 II | v prijetni naravi upala je zdravila potrti svoji duši. -- ~ 124 II | dorasli nista vedeli, kaj da je žalost. In spominov preteklih, 125 II | temno vodo pod sabo, ki se je ravno pod oknom vrtela v 126 II | tem jutranjem delu pa ju je premotil nekdo, na kojega 127 II | Onstran ob bregu prikazal se je namreč ravno tedaj človek, 128 II | na konju sedeč. Počasi je prijezdaril iz smrekovega 129 II | v sedlu. Živinče, katero je jezdaril, bilo je koščeno, 130 II | katero je jezdaril, bilo je koščeno, stegnjeno in, kakor 131 II | koščeno, stegnjeno in, kakor je bilo videti, slabo rejeno. 132 II | slabo rejeno. Jezdec bil je visoke postave in širokih 133 II | širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da bi pogrešala 134 II | Široki klobuk, ki si ga je bil nizko čez čelo potisnil, 135 II | nizko čez čelo potisnil, pa je bil že tako odločno star 136 II | odločno star in umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti. 137 II | vtisa napravljati. ~Leno je bil torej prijezdaril iz 138 II | Začuvši smeh dekliški, pa se je takoj stegnil v sedlu in, 139 II | svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala od sonca zarjavelo 140 II | svetle oči. Opazivši gospodo, je takoj dvignil bič ter udaril 141 II | nepričakovano udarjeno, vzpelo se je ter divje povzdignilo glavo. 142 II | povzdignilo glavo. Ali potem se je spustilo v oster tek in, 143 II | tek in, kakor bi trenil, je čudni ta jezdec zopet zginil 144 II | sta bili umolknili. ~"Kdo je to?" povpraša kontesa Lucija. ~" 145 II | takoj!" Kontesa Serafina je pristopila k mizi in pozvonila. 146 II | mizi in pozvonila. V sobo je prihitel strežaj. Vprašanju, 147 II | strežaj. Vprašanju, kdo da je bil jezdec, odgovoril je, 148 II | je bil jezdec, odgovoril je, da je moral biti edinole 149 II | jezdec, odgovoril je, da je moral biti edinole baron 150 II | edinole baron iz Struge. ~Ko je strežaj odšel, dejala je 151 II | je strežaj odšel, dejala je domača kontesa veselo: " 152 II | ogledava tisto Strugo in kar je v njej! Doma ga ni in čisto 153 II | Saj res, saj res!" hitela je kontesa Lucija. "Le urno 154 II | lahkoživni, in kar jima je v glavicah vzkipelo, izvršiti 155 II | glavicah vzkipelo, izvršiti se je moralo takoj. Urno sta se 156 II | pustili list, v katerem je bilo povedano, da sta se 157 II | otročje radovali, da se jima je skrivnostni ta izlet tako 158 II | Strugi. Ponočno deževanje je bilo napravilo mnogo blata. 159 II | dolgo obleko in tu in tam je kaj tudi na trnju ostalo. 160 II | bode nikjer!" izpregovorila je Serafina. ~"To naju bodo 161 II | prelaziti gozdove!" smejala se je Lucija. ~"Morda mislijo, 162 II | baron, ali si videla, kako je bil umazan?" ~"In na kakem 163 II | umazan?" ~"In na kakem konju je sedel!" ~"In kako je gledal, 164 II | konju je sedel!" ~"In kako je gledal, ko je naju opazil!" ~" 165 II | In kako je gledal, ko je naju opazil!" ~"To pa vem, 166 II | saj vidiva kmalu!" ~Pot se je zavila v hrastov gozd. Okrog 167 II | po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno zdelo, in 168 II | iz gozda na ravan, ležala je Struga pred njima. Struga 169 II | Poglej, kako romantično!" je vzkliknila kontesa Lucija, 170 II | vzkliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja 171 II | imajo tudi!" pristavila je Serafina. "V to morava tudi! 172 II | kruljav strežaj morda!" dejala je še Lucija. ~"Ali ta bo naju 173 II | poslopju. Na širokem dvorišču je stalo nekaj vozov. Srčno 174 II | široka vrata. Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen 175 II | priklenjen pes. Ali bil je tako star, da še vstal ni, 176 II | gospici. ~Nekoliko piščet je greblo po dvorišču, potem 177 II | nenavadnem obisku. Končno je nekje na koridoru se prikazal 178 II | nikogar doma!" izpregovorila je grofica Serafina veselo. ~ 179 II | veselo. ~Kontesa Lucija pa je pristavila: "Sedaj pa kar 180 II | svojim konjem nazaj, in potem je konec najinemu veselju!" ~ 181 II | Grajska ta kapelica bila je videti kakor širok stolp, 182 II | dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala na vseh mestih od 183 II | enakega, postavljen, bil se je med časom prevrnil in je 184 II | je med časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol. ~ 185 II | svetišču. Mali oltar bil je v razpadu, svetniki na njem 186 II | slika v razpadlem okviru je bila raztrgana. ~Vzgojeni 187 II | nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega. ~Ko pa 188 II | in pogrezali v ploščo, ki je svetu oznanjevala življenja 189 II | iz Struge, prebudilo ju je zoper vse pričakovanje smejanje, 190 II | plošči. ~Na pragu pri vhodu je stala ženska, morda kakih 191 II | starejša od kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega 192 II | vitkega telesa dajala ji je prečuden vtis. Kakor podoba 193 II | podoba iz pravljice bila se je hipoma prikazala! V naróčaju 194 II | prikazala! V naróčaju nosila je polno butaro cvetja in rož, 195 II | butaro cvetja in rož, da je bila njena podoba še bolj 196 II | poetična. Ali iz oči ji je šinil časih nenaraven ogenj, 197 II | časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in zginil 198 II | blaznih oseb. In blazna je bila tudi v istini. ~Sladkozveneče 199 II | istini. ~Sladkozveneče se je smejala in njeno oko je 200 II | je smejala in njeno oko je z dopadenjem zrlo na tujki, 201 III | III~Kontesi, videč, da je samo ženska, pomirili sta 202 III | Kontesa Serafina izpregovorila je srčno: "Hoteli sva pogledati 203 III | kapelico!" ~Ali tujka se je vedno smejala, potem pa 204 III | njuna obraza. ~"In kako ti je ime?" ~"Serafina!" ~"In 205 III | nevihta po njej! Ali kako ti je že ime?" ~"Serafina!" ~" 206 III | jaz sem Zora!" ~Obmolknila je ter se tja v dan smejala 207 III | pa sta kontesi videli, da je blazna. Plaho sta se spogledali, 208 III | opuščenega vrta. Blazna baronica je trgala cvetje ter ga metala 209 III | v svoj naróčaj. Vmes pa je govorila zmedene svoje besede. ~ 210 III | so konec vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik kos, 211 III | težavno prekoračiti. ~Zora je takoj splezala čez ozidje 212 III | vrtom na pogorskem pobočju je tičala podružna cerkev. 213 III | podružna cerkev. Okrog nje je ležalo malo in revno pokopališče. ~" 214 III | bodemo hodile!" ~In zopet se je dobrodušno smejala. Korakale 215 III | V kotu za cerkvijo bil je otrokov grob. Nad njim v 216 III | otrokov grob. Nad njim v zidu je poganjal bezgov grm, napravljal 217 III | dišečim cvetjem. ~Zora pa je položila prst na ustni ter 218 III | prespi tu vsako zimo!" ~Tožno je nagnila glavico. ~"Vedve 219 III | Vedve ne vesta, kako krasen je bil. Ali vzeli so mi ga 220 III | Pa saj se prebudi, saj mi je to povedal brat Konštantin, 221 III | zopet povrnile na vrt. Zora je zamišljena stopala pred 222 III | dospele do vrtnih vrat, kjer je železna ograja mejila vrt 223 III | vrt od dvorišča, vprašala je zopet: "Kako je že tebi 224 III | vprašala je zopet: "Kako je že tebi ime?" ~"Serafina!" ~" 225 III | veruješ, Lucija?" ~In ostro je uprla oko v dekleta. ~"Jaz 226 III | Jaz ne vem," odgovorila je Lucija tresoče. -- ~"Ti 227 III | veruješ?" ~"Jaz," dejala je Serafina, "jaz verujem!" ~" 228 III | In veselo ali skrivnostno je pristavila: "Pa prišel bode 229 III | sedaj domov!" izpregovorila je Lucija boječe, ko so stopile 230 III | vrta na dvorišče. ~Ona pa je tožno pobesila glavico. ~" 231 III | sama!" ~In še bolj mrtvo ji je postalo oko in pri sebi 232 III | postalo oko in pri sebi je ponavljala: "Sedaj gresta! 233 III | Sedaj gresta!" ~Tedaj pa je skozi vrata pri dvorišču 234 III | Konštantin. Pred hlevom je ustavil koščeno, penasto 235 III | živinče. Nekje iz hleva je prikrevsal kruljav hlapec 236 III | in ga odpeljal. ~Baron se je ozrl po dvorišču. Zapazivši 237 III | Zapazivši tujki, pokrila mu je mračna senca obraz. ~Urno 238 III | mračna senca obraz. ~Urno je pristopil k družbi ter si 239 III | odkril glavo. Kontesama je zalila rdečica lice in v 240 III | zadregi sta bili. ~"Vidite, to je brat Konštantin!" vzkliknila 241 III | Konštantin!" vzkliknila je baronica Zora. "In ta, Konštantin, 242 III | Zora. "In ta, Konštantin, je Serafina, in ta Lucija! 243 III | zarjavelem obrazu. Oko njegovo je mrtvo zrlo čez tujki, kakor 244 III | bivališče, kontesi," dejal je s komaj zakritim sarkazmom, " 245 III | dvombe pričakovali. Pri nas je prozaično vse, in poezija 246 III | Življenja železna pest nas je premetala in sedaj je vse 247 III | nas je premetala in sedaj je vse podrto, vse razrušeno, 248 III | mrtvo!" ~Konteso Serafino je sarkastična ta govorica 249 III | Gospod baron," dejala je, "sprehajali sva se v gozdu 250 III | stopili tu noter. Dvorišče je bilo odprto! Romantike pa," 251 III | Romantike pa," pristavila je z ostrim poudarkom, "tu 252 III | pričakovali nikake!" ~Blisk mu je šinil iz očesa. Hotel se 253 III | šinil iz očesa. Hotel se je razvneti. Uprl je pogled 254 III | Hotel se je razvneti. Uprl je pogled na njo tako srpo, 255 III | pogled na njo tako srpo, da je takoj plašno obrnila obraz 256 III | obraz od njega. A potem je odgovoril mirno: "Kakor 257 III | mirno: "Kakor vidite, bilo je prav tako! Romantično bi 258 III | med seboj!" ~Spremil ju je do dvorišča raztrganih vrat 259 IV | IV~Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo 260 IV | Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo nekaj znanih gospodov. 261 IV | znanih gospodov. Vzbudilo se je hipoma hrupno življenje. 262 IV | smrtnotihi dvor napolnil se je čez noč s šumom in hruščem. ~ 263 IV | šumom in hruščem. ~Prvi je bil prišel grof Lindenholz. 264 IV | tanke dolge noge. Če se je na obrežju otoškem sprehajal, 265 IV | otoškem sprehajal, videti je bil kakor flamingo iz afrikanskega 266 IV | afrikanskega močvirja. Dve strasti je imel ta grof. Bil je v sebe 267 IV | strasti je imel ta grof. Bil je v sebe strašno zaljubljen. 268 IV | strašno zaljubljen. No pa to je strast, ki ni redko sejana 269 IV | sejana po božjem svetu! A da je v sebi občudoval velikega 270 IV | velikega umetnika in da je s svojimi skicami preganjal 271 IV | preganjal ves svet, to se je že teže prenašalo. Lazil 272 IV | že teže prenašalo. Lazil je po gozdovih z barvami in 273 IV | jutri ono drevo. Govoril je veliko, a neslano. Pravilo 274 IV | veliko, a neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo zagledal 275 IV | neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo zagledal v 276 IV | domačo grofinjo. A sedaj je bil prišel na Otok z namenom, 277 IV | iz vdovskega stanu. Imel je tenak organ in rad je kričal 278 IV | Imel je tenak organ in rad je kričal v družbi. ~"Kriči 279 IV | Kriči kakor pav!" trdil je baron Nebelberg, ki se je 280 IV | je baron Nebelberg, ki se je bil takoj za grofom oglasil 281 IV | oglasil na Otoku. Ta baron je bil, kakor se je vedelo 282 IV | Ta baron je bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, 283 IV | skoraj popolnoma blazen. Ko je bil prišel na Otok, bilo 284 IV | bil prišel na Otok, bilo je njegovo prvo dejanje, da 285 IV | njegovo prvo dejanje, da je skozi vežo prijezdaril na 286 IV | Nekega dne pripeljal se je tudi vitez Trd, ud stare 287 IV | rodovine. Nekje na Slovenskem je imel majhno, zadolženo posestvo, 288 IV | pokopali revno kmetico tako, da je z nogami sezala že na aristokratično 289 IV | pokopališče. Naš vitez Trd se je o tem tako razsrdil, da 290 IV | večno spanje ženska, ki je bila samo kmetica! Ta eksemplar 291 IV | samo kmetica! Ta eksemplar je bil torej tudi prišel ter 292 IV | svoj šotor na Otoku. Nosil je vedno rokavice in malo je 293 IV | je vedno rokavice in malo je govoril. S seboj pa je vitez 294 IV | malo je govoril. S seboj pa je vitez Trd privlekel dolgočasnega 295 IV | svojega sina Rudolfa. Ta sin je bil v majhni uradni službi, 296 IV | majhni uradni službi, a upal je pri starem svojem imenu 297 IV | svojim obrazom, kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen 298 IV | pustimi lasmi, ki si jih je okrog mogočnih ušes česal 299 IV | česal v dolga dva repa, bil je mladi ta človek, oblečen 300 IV | ga pogledal, zdel se ti je kakor živo pokopališče, 301 IV | živo pokopališče, ki se je leno vlačilo okrog. ~Prišla 302 IV | sta tudi dva vojaka. Eden je bil grof Egon, bratranec 303 IV | dekletom pravila, kar jima je le prišlo v možgane. Grof 304 IV | prišlo v možgane. Grof Egon je bil lep, a surov človek; 305 IV | človek; znan pretepač, ki je pri najmanjši priložnosti 306 IV | orožju. Čez desno lice se mu je skoro do ušesa vlekla dolga 307 IV | dolga brazgotina, katero je bil iztaknil v častnem dvoboju, 308 IV | v častnem dvoboju, kakor je rad pripovedoval. Bil je 309 IV | je rad pripovedoval. Bil je silno močan. Nekdaj, ko 310 IV | silno močan. Nekdaj, ko je ponoči lazil za kmetskim 311 IV | štirje kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse, tako 312 IV | Končno moramo še povedati, da je bil tu še baron Jurij Bontoux, 313 IV | svojega stoletja. Tudi ta je bil nekaj v sorodu z grajsko 314 IV | gospo. V svoji mladosti se je bil priženil v bogato aristokratično 315 IV | prodal lepo svoje telo. Živel je potem za denar svoje žene, 316 IV | plačo odpravili. Potlej je živel pozimi v mestu, poleti 317 IV | prijateljih okrog. In če mu je ravno denar pošel, priplazil 318 IV | denar pošel, priplazil se je ponoči do svoje žene ter 319 IV | prilizovanjem izvabil, kolikor je hotel. S polnim žepom pa 320 IV | hotel. S polnim žepom pa jo je takoj zopet odpihal ter 321 IV | prijateljem pripovedoval, kako da je njegova "stara" srdito nespametna. ~ 322 IV | srdito nespametna. ~To je bila družba, katera je tedaj 323 IV | To je bila družba, katera je tedaj hrumela po Otoku. 324 IV | s psi na lov. ~Grof Egon je dobil od domače grofinje 325 IV | vsak dan program. Postal je nekakov dvorni maršal in 326 IV | dvorni maršal in napenjal je dan za dnem vso svojo fantazijo, 327 IV | meseca septembra napovedal je grof Egon velikanski lov 328 IV | divjačini hrepenečih. Vse je bilo krasno urejeno. Ženstvo 329 IV | krasno urejeno. Ženstvo se je usedlo na vozove, v katere 330 IV | prišli v grič, ponehala je govorica, ker ženstvo se 331 IV | govorica, ker ženstvo se je kmalu utrudilo od počasne 332 IV | zbirališča", razkropila se je vsa družba po prostorih. 333 IV | razpustili psi in pričelo se je tisto divje lajanje in razgrajanje 334 IV | in razgrajanje v gori, ki je na vse jutro budilo nedolžno 335 IV | Kontesa Serafina dobila je svoje mesto pod majhno pogorsko 336 IV | na razpotju, od koder se je videlo v dol ravno na Strugo 337 IV | zapuščeni njen vrt. Nekaj časa je poslušala, kako so psi gonili. 338 IV | psi gonili. Potem pa se je je lotil dolgčas. Graciozno 339 IV | psi gonili. Potem pa se je je lotil dolgčas. Graciozno 340 IV | dolgčas. Graciozno svojo puško je naslonila ob drevo, sama 341 IV | zdravega zraka. Sesvaljkala si je cigareto ter počasi vlekla 342 IV | Njena mlada glavica pa se je pri tem zamislila in pred 343 IV | zamislila in pred duha ji je stopila podoba barona iz 344 IV | barona iz Struge. Lucija je trdila, da je čeden človek, 345 IV | Struge. Lucija je trdila, da je čeden človek, ali ona tega 346 IV | Da ni čeden človek, to je kontesa Serafina vedela 347 IV | Serafina vedela gotovo. Ali bil je tudi surov, umazan in v 348 IV | kmet in še hujši! -- ~Tedaj je prišel po poti grof Egon. 349 IV | po poti grof Egon. Orožje je bil vrgel čez ramo in počasi 350 IV | vrgel čez ramo in počasi je korakal proti dekletu. ~" 351 IV | Ničesar ne bode! Vse se je obrnilo na drugo stran! 352 IV | prekleti psi!" ~In jezno je vrgel puško v travo, sam 353 IV | v jasno jutro. Pa se me je polotil dolgčas, in sem 354 IV | sestrična Serafina!" ~Ulegel se je z glavo v rosno travo in, 355 IV | glavo v rosno travo in, ko je dekle dejalo, da bi mu utegnilo 356 IV | utegnilo škoditi, odgovoril je lahno: "Vojaku taka stvar 357 IV | poetično. Ta poetičnost je moja nesreča ter me dela 358 IV | In tvoje oko, Serafina, je tudi tako modro nebo, da 359 IV | zreti vanje!" ~Te besede je govoril mehko, kipeče, ali 360 IV | vtisa. ~"Egon!" odgovorila je kontesa ostro, "lepo te 361 IV | Serafina!" vzkliknil je ter se vzdignil iz trave, " 362 IV | Iz srca!" in smejala se je, "iz srca! Egon, ne postani 363 IV | in tvoja gospa mama, da je škoda časa in da ne bodem 364 IV | nikdar hotela postati to, kar je tvoj prihod tu sèm nameraval. 365 IV | svojo poezijo!" ~Planil je kvišku. ~"Serafina! Ti me 366 IV | bodemo videli!" ~Dejal je čez prsi roki in zrl ji 367 IV | uklanjajo vse ženske. Prej je bilo tvoje govorjenje -- 368 IV | govorjenje -- fraza, a sedaj je tvoje vedenje -- fraza. 369 IV | nikake energije!" ~Kri mu je zakipela v glavo. ~"Nikake 370 IV | Nikake energije! Serafina! To je ostra beseda! Tvoje srce 371 IV | pomirili valovi jeze in dejal je z mirnim glasom: "No, pa 372 IV | pomladansko cvetje, katero se je razcvetelo na tvojem obrazku!" ~" 373 IV | obrazku!" ~"Egon!" vzkliknila je srdito. Ali kakor blisk 374 IV | srdito. Ali kakor blisk je bil pri njej. Že jo je bil 375 IV | blisk je bil pri njej. Že jo je bil objel in že je hotel 376 IV | Že jo je bil objel in že je hotel poljubiti njeno lice -- 377 IV | položi roko na ramo. Plašno je odskočil od dekleta ter 378 IV | obrnil po človeku, ki ga je iztaknil v tako čudnem položaju. 379 IV | čudnem položaju. Ta človek pa je bil baron Konštantin s Struge! 380 IV | Konštantin s Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni 381 IV | počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom. ~"Kdo 382 IV | pomagal s sarkazmom. ~"Kdo je ta mladi mož, Serafina?" 383 IV | mož, Serafina?" vprašal je impertinentno. "Gotovo kak 384 IV | Čemu učitelj?" odgovoril je mrzlo. "Da človek ve, kako 385 IV | Da človek ve, kako se mu je vesti slabotni ženski nasproti, 386 IV | ženski nasproti, ni treba, da je ravno učitelj! Kontesa, 387 IV | vas spremim tja? Videti je, da mladi ta gospod ni varen 388 IV | Gospod!" raztogotil se je grof Egon. "Gospod, kdo 389 IV | Egon, grof..." ~Imenoval je plemenito svoje ime. ~"In 390 IV | seznanila, pa menim, da je čas, da se ločiva. Kontesa!" ~ 391 IV | ločiva. Kontesa!" ~Stopal je po poti navzdol. Rdeča kakor 392 IV | Rdeča kakor roža stala je pri strani. A ko je storil 393 IV | stala je pri strani. A ko je storil prvi korak, bila 394 IV | storil prvi korak, bila je takoj tik njega. Govoriti 395 IV | Govoriti ni mogla in bala se ga je tudi. Ali pri Egonu bi ne 396 IV | življenje ne. Srdila pa se je vendar, da je ravno ta baron, 397 IV | Srdila pa se je vendar, da je ravno ta baron, ta tujec, 398 IV | takem položaju! In kako jo je gledal, skoraj očitajoče, 399 IV | po njej. Sedaj pa sedaj je odtrgal list na grmovju 400 IV | Jaz moram nazaj! Tu gori je padel kmet z drevesa ter 401 IV | se mi torej!" ~Lahno se je priklonil. Tudi kontesa 402 IV | priklonil. Tudi kontesa je hladno nagnila svojo glavico. 403 IV | njeni aristokratični duši je zakipelo! Potomec stare 404 IV | kmetom! In sedaj srdila se je še bolj, da jo je moral 405 IV | srdila se je še bolj, da jo je moral ravno ta človek iztakniti 406 IV | takem položaju! ~Odhitela je navzdol. Kjer se je steza 407 IV | Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog hriba, 408 IV | okrog hriba, obrnila se je še enkrat. Baron je hitro 409 IV | obrnila se je še enkrat. Baron je hitro stopal navpik in visoka 410 IV | visoka njegova postava se je ostro črtala od zelenja. 411 IV | od zelenja. Potem pa se je spustila v dol ter vsa spehana 412 IV | Povpraševali so jo po Egonu. Dejala je, da pride za njo, ter diplomatično 413 IV | razburjenost. ~Baron Konštantin pa je v tem prišel do mesta, kjer 414 IV | tem prišel do mesta, kjer je bil poprej motil grofa Egona 415 IV | Egona v njegovi energiji. Ta je hodil po stezi sem in tja, 416 IV | govoril polglasno. Imel je zavest, da je srdito razžaljen, 417 IV | polglasno. Imel je zavest, da je srdito razžaljen, tako razžaljen, 418 IV | Dobro, da pridete," rekel je jezno, ugledavši barona. " 419 IV | na moji časti, in sedaj je nama odprta le ena pot. 420 IV | hočem, gospod baron!" ~Mirno je odgovoril baron: "Vi hočete 421 IV | to veselje!" ~Usedel se je na hrastov obrobek tik steze 422 IV | in tisto dobro, katero je storil morda prvi vaših 423 IV | vsi vaši predniki, tako da je sedaj že preplačano na stotero 424 IV | ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških 425 IV | beračevih. Morda še slabejša! Da je bil moj oče baron, ni moja 426 IV | vem, kako draga mašinerija je to, kar imenujemo človeško 427 IV | telo, in koliko inteligence je morala napeti priroda, ko 428 IV | morala napeti priroda, ko je pognala plemenito to rastlino! 429 IV | sedaj pravite: moja čast je žaljena! Čast! Ako je vaša 430 IV | čast je žaljena! Čast! Ako je vaša čast privezana na tako 431 IV | na tako malenkost, potem je kakor kaplja na listu in 432 IV | jutro, gospod grof! Tam gori je padel umazan kmet z drevesa 433 IV | torej! Z Bogom!" ~Vstal je ter urno odšel. Grof pa 434 IV | ter urno odšel. Grof pa je strmeč gledal za njim. Tako 435 IV | gledal za njim. Tako hitro je govoril, da mu ni mogel 436 IV | besedo seči. In to, kar je govoril, bilo je tako čudno, 437 IV | to, kar je govoril, bilo je tako čudno, tako silovito, 438 IV | čudno, tako silovito, da je Egonu pretreslo vse možgane. 439 IV | pretreslo vse možgane. Sklenil je roki ter dejal: "Moj Bog -- 440 IV | dejal: "Moj Bog -- in to je baron!" ~Glasno se je zasmejal: " 441 IV | to je baron!" ~Glasno se je zasmejal: "Kakor psa ga 442 V | baronom Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski grad 443 V | ondotnemu grofu. Lindenholz pa je risal v gozdu. ~Srebali 444 V | pušili drage cigare, da se je dima aromatični duh razširjal 445 V | Prijatelji," izpregovoril je baron Bontoux, "prijatelji, 446 V | naj bi čutili," odgovoril je grof Egon, "če ne neovržljive 447 V | Vidiš, duša," dejal je baron dobrovoljno, "ti si 448 V | ničesar ne čutite?" ~Zaspano je pogledal po vrsti vse. ~" 449 V | ničesar ne čutite?" ~Zviral se je po stolu, puhnil dim skozi 450 V | mesečne plače?" vprašal je vitez Trd hudobno. ~"Koščena 451 V | so bili drugačni časi, ko je grof Milan še živel!" ~" 452 V | časi tedaj?" oglasil se je sin, vitez Trd. ~"Dobri 453 V | Ad pocula!" ~Grof Egon je pozvonil ter slugi, ki je 454 V | je pozvonil ter slugi, ki je po peščeni stezi ročno prihitel, 455 V | pili so mnogo. ~"In kako je bilo tedaj, ko je grof Milan 456 V | In kako je bilo tedaj, ko je grof Milan še živel?" vprašal 457 V | Milan še živel?" vprašal je sedaj tudi stari vitez Trd. 458 V | tudi stari vitez Trd. Bil je radoveden kakor ženska. ~" 459 V | se rada imela!" odgovoril je oni kislo. ~"Saj pa ti, 460 V | prilegal takemu duhu, kakor je bil grof Milan." ~In baron 461 V | Milan." ~In baron Bontoux je lahno zlil kupo vina v svoje 462 V | v svoje grlo. ~"Mene pa je rad imel! In vsako spomlad, 463 V | vsako spomlad, kadar mu je gospa grofinja delala skrbi, 464 V | v zakonu, gospôda, imela je svoje težave! Saj me umete 465 V | kaj hočem povedati! Imela je svoje težave! --)" ~"Kakor 466 V | tvoja gospa!" oglasil se je grof Egon. ~"Tudi dobro, 467 V | Ali grofinja Ana imela je svoje težave in mučila je 468 V | je svoje težave in mučila je grofa Milana z ljubosumnostjo 469 V | enakimi nadlogami. Kadar pa je bila presitna (odpustite 470 V | so bili časi!" ~Leno se je naslonil v stol, gledal 471 V | oblake iz ust. ~"In kako je bilo s tisto 'ljubeznijo'?" 472 V | ljubeznijo'?" povprašal je Egon. "Kako je tisto vse 473 V | povprašal je Egon. "Kako je tisto vse prišlo? Ti bodeš 474 V | tista ljubezen!" jecal je baron, ki so mu vinske moči 475 V | vem. Ubogi Milan! Prišlo je vse kakor huda ura, hitro, 476 V | kaj pa da vem!" ~Zalil si je vina v grlo. Drugi pa so 477 V | napeli obraze. ~"Prišlo je kakor nevihta, hipoma in 478 V | nepričakovano! Spomladi je bilo. In kljunači so se 479 V | povračevali z juga. Lep lov je bil! Milan je imel nekega 480 V | juga. Lep lov je bil! Milan je imel nekega lisastega psa, 481 V | nekega lisastega psa, ki vam je stal kakor kip. In nos je 482 V | je stal kakor kip. In nos je imela tista žival, gospodje, 483 V | žival, gospodje, nos, da je že na sto korakov čutila 484 V | denarja vredna žival vam je bila!" ~"Vraga! Pusti psa 485 V | pri miru in povej, kako je prišlo potem!" ujezil se 486 V | prišlo potem!" ujezil se je grof Egon. ~"Počakaj in 487 V | Strugi. Po gozdni stezi pa je nama prišla nasproti gospica 488 V | Struge. Kakor gozdna vila je bila. V roki je nosila široki 489 V | gozdna vila je bila. V roki je nosila široki svoj slamnik, 490 V | svoj slamnik, v lase pa si je bila vpletla divjo belordečo 491 V | belordečo rožo. Kakor srna je plašno zrla na naju. Čez 492 V | Čez nežni obrazek se ji je razlila divna rdečica, da 493 V | razlila divna rdečica, da vam je bila nebeško krasna v svoji 494 V | veste, jaz sem človek, ki je že od nekdaj pazil, da si 495 V | že od nekdaj pazil, da si je ohranil zakonsko svojo zvestobo! 496 V | toliko vam pa že povem, da mi je tedaj poželenje preplulo 497 V | žile! In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa duša 498 V | zagledal v njo, vsa duša mu je silila iz plamtečih oči. 499 V | oči. V istem trenutku ga je zadela usoda! Že v istem 500 V | Že v istem trenutku bil je izgubljen, in odprlo se