Part

 501 V   |             izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo
 502 V   |          odprlo se je brezno, ki ga je požrlo potem! Vse je trepetalo
 503 V   |             ga je požrlo potem! Vse je trepetalo po njem! A bil
 504 V   |            trepetalo po njem! A bil je kavalir, rojen kavalir,
 505 V   |          kakor med in cvetje. Takoj je predstavil mene za grofa
 506 V   |            Milana, tako veste, kako je govoril, kadar je hotel
 507 V   |              kako je govoril, kadar je hotel ženski dopasti! Vse
 508 V   |        hotel ženski dopasti! Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip
 509 V   |       lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako
 510 V   |          hitel za dovtipom, tako da je dekle, prišedše tedaj ravno
 511 V   |           besedo. Pri ločitvi pa ji je poljubil belo ročico, ki
 512 V   |         poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl,
 513 V   |            streljala jih nisva. 'To je ženska! Bontoux! Ali si
 514 V   |           Ali si videl, kaka ženska je to!' Tako je zdihoval venomer.
 515 V   |            kaka ženska je to!' Tako je zdihoval venomer. Končno
 516 V   |      zdihoval venomer. Končno pa se je ulegel v travo, vrgel puško
 517 V   |            tega!' Od tistega dne pa je sam zahajal na kljunače
 518 V   |             puščal doma. A potem se je vdal romantični tisti ljubezni
 519 V   |          strastjo. Vse dobro potrla je ta strast v njem! Pozabil
 520 V   |           ta strast v njem! Pozabil je svoje žene, pozabil svojega
 521 V   |      Nekoliko tednov pozneje prišel je nekega dne v mraku domov.
 522 V   |            mraku domov. Prihitel mi je v sobo ter hodil nemirno
 523 V   |        nemirno po njej. Potem pa ga je zavest revnega življenja
 524 V   |        življenja pretresla, omahnil je na stol ter zaječal: 'Prijatelj,
 525 V   |           kakor sem jaz!' In stokal je, in pravim vam resnico,
 526 V   |           pravim vam resnico, da se je raztajal kakor otroče. Hotel
 527 V   |     raztajal kakor otroče. Hotel se je umoriti samega sebe. Ali
 528 V   |          drugo pa veste vse. Saj se je umazano tisto perilo pralo
 529 V   |       perilo pralo po časopisih, da je stvar se zvedela povsod.
 530 V   |        stvar se zvedela povsod. Bil je dober človek, dober človek!
 531 V   |           pa pijmo, gospodje! ~Taka je naša usoda! Kaj bi bilo,
 532 V   |           vino na svetu!" pristavil je melanholično ter si nalil
 533 V   |        poznal tega moža!" vzkliknil je vitez Rudolf. "Večkrat sem
 534 V   |            žalostna mu usoda zavila je spomin njegov v blesk vabilne
 535 V   |             niste poznali?" vprašal je Bontoux. ~"Nikdar ga nisem
 536 V   |           nisem videl! Tedaj, ko se je umoril, bil sem ravno na
 537 V   |             na univerzi," odgovoril je oni rahlo. "Gotovo je bil
 538 V   |     odgovoril je oni rahlo. "Gotovo je bil lep človek, če je tako
 539 V   |        Gotovo je bil lep človek, če je tako vplival na ženstvo!" ~"
 540 V   |      ženstvo!" ~"Čakajte!" in baron je izvlekel umazano svojo listnico
 541 V   |         grofovo. "Tu ga vidite! Tak je bil. Vino je rad pil! In
 542 V   |            vidite! Tak je bil. Vino je rad pil! In ženske je rad
 543 V   |          Vino je rad pil! In ženske je rad imel! Vino, ženske in
 544 V   |         Vino, ženske in tebe!" vpil je grof Egon. "Ti si brez dvombe
 545 V   |             poznal nikdar!" ~"In da je bil tvoj sorodnik, preljubi
 546 V   |         sorodnik, preljubi mi grof, je tudi obžaloval, in da te
 547 V   |            tudi obžaloval, in da te je tako poznal, kakor te poznam
 548 V   |           pijmo!" ~Baron Bontoux se je po teh besedah zopet mirno
 549 V   |            bili veseli. ~Samo baron je molčal, risal s peto črte
 550 V   |           nosnici in usta. Ko pa se je mož z razbeljenimi svojimi
 551 V   |           obrnil po vrtni stezi, ki je vodila od mosta sèm, postavil
 552 V   |           od mosta sèm, postavil se je nehote na tanki svoji nogi
 553 V   |             kletvico. Vsa družba se je ozrla po stezi. Ondi je
 554 V   |             je ozrla po stezi. Ondi je počasi kakor v sanjah stopala
 555 V   |          Zora iz Struge. Dolge lase je imela čez tilnik spuščene
 556 V   |              Na bledem obrazu pa ji je čepel zopet tisti dobrovoljni
 557 V   |           svojim pogledom premerila je pivsko družbo ter počasi
 558 V   |                Baronesa!" vzkliknil je pijani Bontoux, "srečen
 559 V   |        položaja. ~Gospica opazovala je nekaj časa baronov obraz
 560 V   |             potem vprašala: "In kje je Serafina? Kje Lucija? K
 561 V   |         brat Konštantin?" ~Takoj se je zamislila ter zrla predse,
 562 V   |           brat Konštantin. A hipoma je zopet pozabila vse. Pristopila
 563 V   |            pozabila vse. Pristopila je h grofu. Tik njega na mizi
 564 V   |            grofu. Tik njega na mizi je ležala podoba grofa Milana,
 565 V   |         podoba grofa Milana, katero je bil baron pozabil spraviti.
 566 V   |            se ji oči. Nepremakljivo je stala nekaj časa kakor Nioba
 567 V   |          kamen izpremenjena. Kri ji je zalila obraz. Smehljaj krog
 568 V   |         obraz. Smehljaj krog ustnic je izginil. S tresočo roko
 569 V   |             izginil. S tresočo roko je segla po podobi. Bliže jo
 570 V   |           segla po podobi. Bliže jo je prinesla očem -- a potem
 571 V   |      prinesla očem -- a potem se ji je kakor zarja razširilo čez
 572 V   |           razklenile teme, v katere je bila zavita njena glavica. ~"
 573 V   |        glavica. ~"Milan!" vzdihnila je žareče. ~"Da, to je grof
 574 V   |       vzdihnila je žareče. ~"Da, to je grof Milan, baronesa!" odgovoril
 575 V   |         Milan, baronesa!" odgovoril je Egon, tik nje sedeč. ~"In
 576 V   |         kdaj bode prišel!" vprašala je hlastno. ~"Prišel! Menim,
 577 V   |        nikdar, baronesa!" odgovoril je oni brezsrčno. ~"Nikdar!
 578 V   |                 Vaš brat Konštantin je bojazljivec in, če to pravi,
 579 V   |           tudi laže!" ~Grof Egon se je v vojaški svoji naravi očitno
 580 V   |              da ne pride?" vprašala je še ter s strahom in grozo
 581 V   |          svoj pogled v grofa. ~"Ker je mrtev, ha, ha!" ~"Mrtev!
 582 V   |             sta ji nogi, tako da se je zgrudila na kolena, Ali
 583 V   |       zgrudila na kolena, Ali takoj je z divjim krohotom planila
 584 V   |     napravila litanije!" ~S silo se je smejal grof Egon. A drugi
 585 V   |        smejali in vsi so čutili, da je bila to neusmiljena in neolikana
 586 V   |        neolikana šala. In grof Egon je morda tudi sam to čutil,
 587 V   |          njegove možgane vsiliti se je hotelo kesanje. ~Ali z vinom
 588 V   |            kesanje. ~Ali z vinom ga je preplul. Vsem pa se je nekako
 589 V   |           ga je preplul. Vsem pa se je nekako dolgočasno zdelo
 590 V   |           dni pozneje sprehajala se je grajska gospoda po vrtu
 591 V   |       samotnih stezah, in pravil ji je vse dovtipe, katere je le
 592 V   |           ji je vse dovtipe, katere je le kdaj čul. Končno sta
 593 V   |           strani otoka, od koder se je krasno videlo po vodi. Luna
 594 V   |         krasno videlo po vodi. Luna je bila ravnokar priveslala
 595 V   |             in zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku. ~
 596 V   |             sta zrla po vodi, ki se je kakor kača izgubljala v
 597 V   |        izgubljala v temi. ~Tedaj pa je kontesa Serafina lahno vzkliknila
 598 V   |       spremljevalca. Grofu Egonu pa je hotela zastati kri po žilah. ~
 599 V   |             Ravno pod teraso rastlo je vrbovo grmovje v vodi. K
 600 V   |       žensko truplo. Bela obleka se je tesno prijemala njenih udov,
 601 V   |          zagrinjalo okrog nje. Roki je tiščala skrčeni čez prsi.
 602 V   |         valovi pljusknili, tedaj se je vselej prikazal bledi obrazek
 603 V   |         bledi obrazek iz vode. Bila je baronesa Zora! ~Ko so jo
 604 V   |           ročici ostanke podobi, ki je nekdaj kazala obličje grofa
 605 V   |         obličje grofa Milana. ~Smrt je bila nepričakovano udarila
 606 V   |          listje v pišu razpršila se je takoj in hipoma je bil grad
 607 V   |     razpršila se je takoj in hipoma je bil grad zapuščen, prazen
 608 V   |         zemljo -- in njen spomin se je tudi pozabil. -- ~
 609 VI  |             ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo
 610 VI  |             pokrita z ledom in nebo je sivo in temno. Dolgočasno
 611 VI  |           sivo in temno. Dolgočasno je, dolgočasno, dolgočasno!
 612 VI  |             dušnemu stanju! Zima mi je v duši. Lucija, jaz sem
 613 VI  |            grozno trpela! ~Tri leta je sedaj že preteklo, kar sem
 614 VI  |             Tri leta, ali moje srce je postalo starejše za deset
 615 VI  |           moj Bog, kako sama! ~Kako je to vse prišlo! Ti veš, da
 616 VI  |           to vse prišlo! Ti veš, da je grof Egon letal za mano.
 617 VI  |             za mano. In časih se mi je zdelo, da bi ga lahko rada
 618 VI  |            lahko rada imela! No, pa je bil bolj prebrisan, nego
 619 VI  |              nego sem menila. Ko mu je pri hčeri stvar vršila se
 620 VI  |       vršila se prepočasi, lotil se je matere! Čudno se mi je zdelo,
 621 VI  |           se je matere! Čudno se mi je zdelo, da se je mama hipoma
 622 VI  |         Čudno se mi je zdelo, da se je mama hipoma zopet pomladila!
 623 VI  |        zopet pomladila! Črna obleka je zginila kar čez noč; vsako
 624 VI  |          čez noč; vsako jutro pa si je z barvo nališpala lice!
 625 VI  |              Pojdi iz sobe!" dejala je mama strežaju, "jaz moram
 626 VI  |             povabila družbe. Hotela je sama biti z menoj! ~Ko pa
 627 VI  |           sama biti z menoj! ~Ko pa je sluga odšel, vzdihnila je
 628 VI  |           je sluga odšel, vzdihnila je trudno: "Serafina! Srce
 629 VI  |             poljubiti!" ~Pristopila je k meni ter me poljubila
 630 VI  |              Kmalu sem zvedela, kaj je hotela nenavadna ta izjava
 631 VI  |            gorke ljubezni. ~"Kaj ti je, mama?" vprašala sem skrbno. "
 632 VI  |        Serafina, dete moje!" dejala je tiho. "Ali bi se srdila,
 633 VI  |       govoriti. ~"Poglej, grof Egon je danes poprosil za mojo roko!" ~"
 634 VI  |            In kako strupeno hudobno je govorila te besede! ~Celo
 635 VI  |  povzdignila obraz proti mami, bila je le-tá v svojem stolu zaspala.
 636 VI  |           zaspala. V takem položaju je spala! ~Zbudila sem jo. ~"
 637 VI  |               V istini!" In zaspano je posegla z roko po slaščicah,
 638 VI  |           mogoče, mama! Ker veš, da je potem postavljena med naju
 639 VI  |             sem tu, na Otoku, ki mi je kot dediščina pripadel po
 640 VI  | sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal okrog mene in kolikokrat
 641 VI  |         sedaj hoče vzeti žensko, ki je ne ljubi, ker bi bila lahko
 642 VI  |             lahko njegova mati! Tak je ta spol! ~Tu na Otoku bodem
 643 VII |                VII~Kontesa Serafina je bila nepričakovana prišla
 644 VII |          Otok. ~Nekega belega jutra je stal gospod grajski oskrbnik
 645 VII |            glavnimi vrati. Jezil se je nad hlapci ter si hladil
 646 VII |           in bolečo svojo glavo, ki je bila pijana prej ta večer
 647 VII |           drobno pisemce, katero pa je po njegovem mnenju po vseh
 648 VII |             dišavah dišalo. ~Ali ko je gospod Janez Igla tisto
 649 VII |      prebral in pregledal, pograbil je z roko v grivaste svoje
 650 VII |           dejal: "Hudiiiča!" ~In ko je pisemce še enkrat prebral,
 651 VII |            še enkrat prebral, dejal je še enkrat in še bolj zategnjeno: "
 652 VII |           Hudi-i-i-ča!" ~Ali končno je bila vendarle resnica! Gospoda
 653 VII |        vendarle resnica! Gospoda mu je prišla čez zimo na vrat,
 654 VII |          čez zimo na vrat, in ž njo je vzel vrag vse tisto prijetno
 655 VII |            pijače! Kontesa Serafina je v istini prišla. In kakšna
 656 VII |            istini prišla. In kakšna je bila! Kakor osa. Vzela je
 657 VII |           je bila! Kakor osa. Vzela je gospodarstvo v svoje roke,
 658 VII |   gospodarstvo v svoje roke, kar se je videlo naravno, ker si je
 659 VII |           je videlo naravno, ker si je bila že prej pri sodniji
 660 VII |         sodniji kupila leta. Hotela je vse vedeti, račune, knjige,
 661 VII |            silno sitne stvari. ~Vse je iztaknila v gradu, bila
 662 VII |         gradu, bila osorna, tako da je Janez Igla izgubil še tisto
 663 VII |        tisto malo razuma, kar ga mu je bilo pustilo večletno zimsko
 664 VII |       pijančevanje. Skoro ves teden je bila kakor trn, ki je bodel
 665 VII |         teden je bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala
 666 VII |             bodel vsakega. Ogledala je hleve, predale, žito, vino,
 667 VII |         predale, žito, vino, ter se je srdila nad oskrbnikom. Nikomur
 668 VII |    privoščila dobre besedice. In ko je prišel vaški župnik, da
 669 VII |            bi jo obiskal, velela mu je dejati, da je bolna in da
 670 VII |             velela mu je dejati, da je bolna in da ga sprejeti
 671 VII |             sprejeti ne more. Jedla je sama, pa skoraj nič. Časih
 672 VII |          sama, pa skoraj nič. Časih je postrežnica tudi čula, da
 673 VII |           postrežnica tudi čula, da je v svoji sobi glasno jokala.
 674 VII |            oskrbnikom Iglo na čelu, je prerokovalo, da se tako
 675 VII |           bolezen. ~Nekega jutra pa je kontesa v istini obtičala
 676 VII |        obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez moči. Neprestano
 677 VII |        bolno, brez moči. Neprestano je jokala. In slugi je dejala: "
 678 VII |      Neprestano je jokala. In slugi je dejala: "Zdravnik naj pride!" ~
 679 VII |         Zdravnik naj pride!" ~Ko se je gospodu Igli povedal ta
 680 VII |        povedal ta ukaz, razjaril se je močno: "Zdravnik! Kakor
 681 VII |     zdravnika!" ~Dobro uro potem pa je prijezdaril baron Konštantin
 682 VII |   Konštantin iz Struge. V trdi zimi je bil silno lahno opravljen.
 683 VII |             ga nismo videli, bil se je postaral. Lasje na glavi
 684 VII |             so se mu proge. ~Osorno je ogovoril oskrbnika, ki se
 685 VII |        ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal. ~"Kdo
 686 VII |           ponižno priklanjal. ~"Kdo je bolan?" vprašal je. "Pa
 687 VII |              Kdo je bolan?" vprašal je. "Pa je že bil kak pretep,
 688 VII |             bolan?" vprašal je. "Pa je že bil kak pretep, ali pa
 689 VII |           že bil kak pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti po
 690 VII |         pijanosti po stopnicah. Kdo je bolan?" ~"Kontesa." ~"Kakšna
 691 VII |             čemu mene kličete?" ~Že je hotel sesti zopet v sedlo. ~"
 692 VII |            zopet v sedlo. ~"Bolezen je nevarna! Prišla je čez noč!
 693 VII |          Bolezen je nevarna! Prišla je čez noč! In mesto je predaleč!
 694 VII |         Prišla je čez noč! In mesto je predaleč! Nevarnost je velika,
 695 VII |        mesto je predaleč! Nevarnost je velika, vaša milost gospod
 696 VII |           gospod baron!" ~Srdito mu je vrgel v roko uzdna jermena
 697 VII |       jermena ter stopil v vežo, da je vse rožljalo, ko je korakal
 698 VII |              da je vse rožljalo, ko je korakal po tlaku. ~Pred
 699 VII |        korakal po tlaku. ~Pred njim je šinil sluga v sobo, da je
 700 VII |           je šinil sluga v sobo, da je povedal gospodični, da je
 701 VII |           je povedal gospodični, da je zdravnik prišel. Slonela
 702 VII |            zdravnik prišel. Slonela je v stolu, vse moči so ji
 703 VII |             iz telesa, in čutila se je tako slabotno, tako nesrečno --
 704 VII |           bile izpuščene do tal, da je bilo prav močno mračno v
 705 VII |           solze v oko in prepričana je bila, da je na svetu ni
 706 VII |           in prepričana je bila, da je na svetu ni nesrečnejše
 707 VII |           nesrečnejše stvari, kakor je ona. ~Ko je baron srdit
 708 VII |           stvari, kakor je ona. ~Ko je baron srdit še vstopil,
 709 VII |          razločil stvari. Premračno je bilo. Potem pa je tam pri
 710 VII |         Premračno je bilo. Potem pa je tam pri mizi opazil bolnico.
 711 VII |         opazil bolnico. Z robcem si je prikrivala obrazek in tako
 712 VII |            obrazek in tako slabotna je bila, da ni niti pogleda
 713 VII |             obrnila proti njemu, ki je bil po mehkem tepihu pristopil.
 714 VII |         tepihu pristopil. Trudno mu je dvignila ročico nasproti,
 715 VII |         bije žila. ~In v svojo pest je vzel drobno, mehko, belo
 716 VII |       razburjenega srca. Kontesa pa je vprašala potem: "Kaj mi
 717 VII |             vprašala potem: "Kaj mi je?" ~"Nič!" ~"Nič?" ~"Prav
 718 VII |          Prav čisto nič!" ~Takoj se je postavila pred njega, vrgla
 719 VII |            robec na mizo, kri pa ji je napolnila lice. ~Ali óni
 720 VII |            napolnila lice. ~Ali óni je ponavljal satirično: "Prav
 721 VII |          bolna biti ne more!" ~Kdaj je že čula ta glas in kje že
 722 VII |       videla to obličje? Pristopila je k oknu ter kvišku potegnila
 723 VII |            potegnila gardino, da se je svetloba razširila po sobi.
 724 VII |     svetloba razširila po sobi. Kdo je bil ta človek, ki se je
 725 VII |             je bil ta človek, ki se je predrznil praviti njej take
 726 VII |             vsem malem telesu se ji je srdilo vse in kipeče je
 727 VII |             je srdilo vse in kipeče je hotela odgovoriti. Ali obrnivši
 728 VII |          proti njemu, odkrilo se ji je vse in spoznala je svojega
 729 VII |            se ji je vse in spoznala je svojega zdravnika. Tedaj
 730 VII |           zdravnika. Tedaj pa se ji je kri zopet povrnila v srce,
 731 VII |           Ali bolni niste!" govoril je baron neusmiljeno. "Če pa
 732 VII |       zdravila, imate ga tu!" ~Vzel je kupo na mizi ter jo nalil
 733 VII |            uri eno kupo!" ~Postavil je kupo, na mizo, potem pa
 734 VII |     priklonil ter odšel. Gospodična je zrla za njim, kakor da bi
 735 VII |           sama ne vedela, kaj se ji je zgodilo. Čula ga je, ko
 736 VII |           se ji je zgodilo. Čula ga je, ko je z dvorišča odjezdil.
 737 VII |             zgodilo. Čula ga je, ko je z dvorišča odjezdil. Krčevito
 738 VII |         dvorišča odjezdil. Krčevito je posegla po robcu na mizi
 739 VII |            polno vode, pograbila jo je hipoma ter vrgla po sobi,
 740 VII |            ter vrgla po sobi, da se je voda razlila in steklo na
 741 VIII|           dušnem stanju! Resnica pa je, da sem se že skoraj privadila
 742 VIII|               Ti veš, Lucija, da mi je pokojni moj oče, grof Milan,
 743 VIII|          krasnega. Spomin njegov mi je veličastno drevo, okrog
 744 VIII|             moje misli pri njem, ki je nekdaj tu živel in tu na
 745 VIII|        dozdeva še silovitejše! Kako je pač mogoče pozabiti takega
 746 VIII|         pozabiti takega moža, kakor je bil moj oče, pokojni grof
 747 VIII|          mašo v spomin njega, ki me je nekdaj v življenju tako
 748 VIII|          njegovega obiska. Došlo mi je prijazno pismo, da se je
 749 VIII|            je prijazno pismo, da se je maša že oznanila po vaseh
 750 VIII|             ta dan. ~Tisto jutro pa je ljudstvo od vseh strani
 751 VIII|            v oko, dospela tja, bila je že zbrana množica na pokopališču.
 752 VIII|            pa sem videla prizor, ki je takoj raztogotil mojo dušo.
 753 VIII|    razburila nad pogledom, ki se mi je odkril tedaj! ~"Oj, tu je
 754 VIII|           je odkril tedaj! ~"Oj, tu je baron Konštantin s svojimi
 755 VIII|             svojimi bolniki," dejal je župnik. In prijazno je pozdravil
 756 VIII|        dejal je župnik. In prijazno je pozdravil čudnega tega zdravnika.
 757 VIII|         čudnega tega zdravnika. Bil je obdan z vso bolnico. Tipal
 758 VIII|            svoj naročaj. Preiskoval je vse bolnike vse fare, ki
 759 VIII|            in upi. Ali meniš, da me je pogledal! Kar zmenil se
 760 VIII|         Stari gospod na moji strani je govoril nekaj o usmiljenem
 761 VIII|      usmiljenem Samaritanu; mene pa je pretresla groza, in hitela
 762 VIII|         dalje prizora, s katerim se je omadeževala rodbina tako
 763 VIII|        starega pokolenja. ~Potem se je pričela sveta maša. Njemu
 764 VIII|            maša. Njemu v spomin, ki je bil tako dober in tudi tako
 765 VIII|             neskončnega Boga, da mi je ohranil spomin njegov. Lucija!
 766 VIII|           svetim opravilom stala mi je kakor svetnika jasna njegova
 767 VIII|         podoba pred duhom! ~Po maši je moral župnik s svetim obhajilom
 768 VIII|            obhajilom v goro. Prosil je odpuščanja, da me ni mogel
 769 VIII|            cerkvi ter čakala, da se je razkropila množica. Bala
 770 VIII|             barona! Ko sem čula, da je vse odšlo, stopila sem na
 771 VIII|          sem na plan. Cerkovnik, ki je že težko čakal, planil je
 772 VIII|           je že težko čakal, planil je k cerkvenim vratom ter jih
 773 VIII|       raztrgano Strugo. Tudi tu sèm je naju bila peljala ter nama
 774 VIII|         grob svojega otroka. (Morda je bil to grob njenega brata?)
 775 VIII|            sem videla tudi, kako jo je priplula tistega groznega
 776 VIII|          našega otoka in kako se ji je privzdigovalo mrtvo lice
 777 VIII|         zopet na prostoru, katerega je ona nekdaj posipala s cvetjem.
 778 VIII|             Bezgov grm, pod katerim je nama kazala mali grob, bil
 779 VIII|          nama kazala mali grob, bil je še tudi tu in njegovo vejevje
 780 VIII|          tudi tu in njegovo vejevje je sililo k tlom pod težo sneženo.
 781 VIII|         tlom pod težo sneženo. Sneg je pokrival tudi malo gomilo.
 782 VIII|             vsa njena sreča, katero je hotela doživeti! Silna tuga
 783 VIII|             In morda, Lucija, morda je bolje ležati tu spodaj v
 784 VIII|         nista, katerih spomin pa se je harmonično združil v moji
 785 VIII|       molila tudi za ubogo Zoro, ki je bila pahnjena v življenje
 786 VIII|       Obrnivši se od groba, stal mi je pri zidu baron Konštantin
 787 VIII|          pretakala solze. ~Pri zidu je slonel in dejal je divje: "
 788 VIII|             zidu je slonel in dejal je divje: "Kaj tu iščete, pri
 789 VIII|           ničesar opraviti! Bati se je, da ne vstanejo mrliči in
 790 VIII|            obtožbe!" ~Kako nevezano je govoril v svojem srdu. Obrisal
 791 VIII|             svojem srdu. Obrisal si je z roko pot na čelu, zrl
 792 VIII|             v daljo; potem pa se mu je zjasnilo lice, in sovraštvo
 793 VIII|      zjasnilo lice, in sovraštvo mu je izginilo iz pogleda. Da,
 794 VIII|     zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa le nekaj
 795 VIII|        tedaj sem bolj osoren, kakor je moja želja!" ~Pristopil
 796 VIII|             moja želja!" ~Pristopil je k meni ter mi hotel prijeti
 797 VIII|      stopiti v dotiko z baronom, ki je ravnokar tipal s svojimi
 798 VIII|           sem s pokopališča. Stopal je tik mene, kakor bi se to
 799 VIII|           prišla blizu Otoka, ko se je ozrl po meni ter pričel
 800 VIII|         govoriti. ~"Kontesa," dejal je rahlo, "jaz bi vas prosil,
 801 VIII|           to radi videli!" ~"Istina je, da bi mi bilo všeč!" ~"
 802 VIII|          prav bi mi bilo!" ~Glas mu je bil še vedno mehak. ~"Prav
 803 VIII|           bi vam bilo! Vidite, meni je prav, da ostanem tu, in
 804 VIII|         tako ostanem tu!" ~Takoj se je raztogotil po svoji navadi. ~"
 805 VIII|            svaril! Z Bogom!" ~Jezno je odšel. ~Sedaj znam, da se
 806 IX  |                         IX~Preteklo je nekaj tednov. Potem pa se
 807 IX  |           nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil gost, ki
 808 IX  |             niso. Mrzlega jutra, ko je bil mraz po oknih narisal
 809 IX  |         narisal najlepše rože in ko je megla zakrivala okolico,
 810 IX  |        deset korakov pred sé, tedaj je prižvenkljal grof Egon ter
 811 IX  |         malih sani. ~Janezu Igli pa je zarenčal ponosno: "Pripravite
 812 IX  |              Zakurite tudi!" ~Ko se je kontesi Serafini objavil
 813 IX  |       njegov prihod, raztogotila se je tako grozno, da je letala
 814 IX  |   raztogotila se je tako grozno, da je letala po sobi in da od
 815 IX  |        počela. ~Med tistim časom pa je hodil grof Egon po tlaku
 816 IX  |            mu soba zakuri. Ko se mu je povedalo, da je soba pregreta,
 817 IX  |            Ko se mu je povedalo, da je soba pregreta, dejal je
 818 IX  |             je soba pregreta, dejal je lahkoživno: "Sedaj se malo
 819 IX  |         trpim slabe kaplje!" ~Ko se je najedel in napil, pogledal
 820 IX  |       najedel in napil, pogledal se je v zrcalo ter odšel h kontesi.
 821 IX  |          priljudnim obrazom vstopil je pri njej v sobo in takoj
 822 IX  |      pozdravi, Serafina!" ~Tik mize je sedela, bleda kakor sveča.
 823 IX  |          prav nič motilo. Usedel se je na stol ter hladnokrvno
 824 IX  |           navzočnosti!" ~In zapalil je v istini cigaro; njej pa
 825 IX  |            v istini cigaro; njej pa je bliskal srd iz oči. ~"Povej
 826 IX  |          čemu da si prišel!" ~Komaj je izpregovorila te besede.
 827 IX  |             tvoj papa," in izpustil je oblak dima iz ust, "a stvar
 828 IX  |            in drugod! No, končno se je le napravil zakon, kakor
 829 IX  |            mama." ~Nekako satirično je nadaljeval: "In sedaj sva
 830 IX  |              Tvoja mama nastavljala je nekaj časa malo dolge obrazke,
 831 IX  |          prvo moje zakonsko dejanje je bilo, da sem ji prezentiral
 832 IX  |     prezentiral nekaj menic, katere je morala honorirati, kakor
 833 IX  |         skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo, in sedaj
 834 IX  |                 Prav dvomljiva čast je to zame!" odgovorila je
 835 IX  |             je to zame!" odgovorila je strupeno mrzlo. ~"Ti si
 836 IX  |         dragi mi papa Egon?" ~"Tako je prav! S časom se me že privadiš,
 837 IX  |            ljubeznijo v zakon, temu je od pričetka nekoliko bolj
 838 IX  |             trdem tlaku -- usoda mu je čez noč izpod zglavja izvlekla
 839 IX  |    neprijetne izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija o zakonu!
 840 IX  |         zakonu! Nekaj filozofije pa je dobro povsod!" ~Še enkrat
 841 IX  |           dobro povsod!" ~Še enkrat je vprašala jezno: "Čemu mi
 842 IX  |             vsaj hvalim Boga, da se je stvar iztekla tako, kakor
 843 IX  |        stvar iztekla tako, kakor se je!" ~"Dobro! Sedaj ti tudi
 844 IX  |       odpirati! Ha, ha!" ~Smejal se je suhotno. ~"Sedaj je pa skrajni
 845 IX  |       Smejal se je suhotno. ~"Sedaj je pa skrajni čas, da poveš,
 846 IX  |    prozaična videla. Vrag vedi, kje je iztaknila tvoja mama, da
 847 IX  |          zna, kateri hudobni duh ji je povedal, da sem jaz, ko
 848 IX  |            draga Serafina?" ~Vstala je. ~"Tiste otročarije! In
 849 IX  |          spati ne more in dejala ti je: usedi se na železnico in
 850 IX  |          otročarije! A grof Egon se je prestrašil in kakor boječ
 851 IX  |     prestrašil in kakor boječ zajec je priječal tu sèm ter berači
 852 IX  |   kombinacije. Gotovo še ne veš, da je dobri naš Bontoux, Julij
 853 IX  |          nesrečno padel na ledu, da je malo dni potem umrl. In
 854 IX  |           potem umrl. In Lindenholz je zblaznel popolnoma, ali
 855 IX  |          zblaznel popolnoma, ali to je pričakoval vsak pameten
 856 IX  |             In mladi vitez Trd vzel je staro preklo, tisto baronico
 857 IX  |             Holdenovo... ha, ha! To je par! Ali govoriva zopet
 858 IX  |    otročarijah! Glej, tvoja mama si je v glavico dejala, da ji
 859 IX  |            prinesti. In položila me je v hudo in močno tiskalnico!
 860 IX  |        dalje. Pa saj sama veš, kako je!" ~Ponosno je stopila v
 861 IX  |             veš, kako je!" ~Ponosno je stopila v sosedno sobo ter
 862 IX  |             jih vrgla na mizo. ~"Tu je tisto! Čisto sem bila pozabila
 863 IX  |      pozabila na to! Vzemi!" Hladno je pristopil k mizi in urno
 864 IX  |            familiarnega!" ~Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil. ~"
 865 IX  |         gorke ljubezni!" ~Grof Egon je imel svoj poetični moment;
 866 IX  |       poetični moment; malanholično je zrl za dimom, kojega je
 867 IX  |             je zrl za dimom, kojega je izpuščal proti stropu. ~
 868 IX  |     izpuščal proti stropu. ~Obstala je pred njim. ~"Prijatelj,
 869 IX  |       Hamlet očita svoji materi, da je stopila v zakonsko zvezo
 870 IX  |        bodem nikdar umeti mogla, da je moji materi mogoče bilo
 871 IX  |       srečen pot za večno!" ~Hotela je stopiti v drugo sobo. Onemu
 872 IX  |             tu doli na vrtu in vino je bilo razrešilo jezik našemu
 873 IX  |       baronu Bontoux. In pravil nam je, kako sta z grofom Milanom,
 874 IX  |            sta z grofom Milanom, ki je bil pravi tvoj oče, zasledovala
 875 IX  |             iz Struge!" ~Pristopila je bliže, in obraz sta ji prešinila
 876 IX  |         skrb in strah, grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval: "
 877 IX  |           še ni bila blazna! Saj se je spominjaš, te baronice,
 878 IX  |          izvlekli iz vode! Tedaj pa je bil grof Milan že poročen
 879 IX  |       poročen z grofico Ano in tebe je tudi že imel, draga Serafina!
 880 IX  |            draga Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti,
 881 IX  |         tvoj vzor vseh vzorov, umrl je tudi, in sicer ravno tako
 882 IX  |         kakor baronesa Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo
 883 IX  |             moralične vrednosti, to je gola resnica, ali če me
 884 IX  |        priporočam!" ~Lahno žvižgaje je odšel iz sobe. Na obrazu
 885 IX  |            sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost, ko jo je
 886 IX  |             je kazala radost, ko jo je videl koprneti pod strašnim
 887 IX  |            njegovim govorom bila se je zgrudila na stol. Sedaj
 888 IX  |          zgrudila na stol. Sedaj pa je zrla za njim kakor za mrtvaško
 889 IX  |           so se ji napele in z roko je tipala okrog čela. Tema
 890 IX  |          tipala okrog čela. Tema ji je hotelo postati pred pogledom.
 891 IX  |          pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa se
 892 IX  |         majalo, okrog srca pa se ji je napravljal bolesten krč.
 893 IX  |       bolesten krč. Njena duša bila je vržena iz svojega ravnotežja
 894 IX  |           spomin! Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena
 895 IX  |            obvijala njena duša! Vse je bilo porušeno sedaj! Kjer
 896 IX  |           bilo porušeno sedaj! Kjer je komaj še poganjalo cvetje,
 897 IX  |            poganjalo cvetje, rastlo je sedaj trnje in osat! V grozo
 898 IX  |           trnje in osat! V grozo ji je postal jasen marsikateri
 899 IX  |        rešilno hladilo ulegla se ji je končno čez oblačno polje
 900 IX  |        polje obupane duše misel: da je lagal, da ji ni govoril
 901 IX  |           ni govoril resnice, da ji je lagal iz hudobije! Resnica
 902 IX  |             biti ni mogla! Tedaj jo je prešinilo: baron Konštantin
 903 IX  |            ve resnico! ~Bliskoma se je dvignila in takoj je bila
 904 IX  |             se je dvignila in takoj je bila iz sobe. Kakor v megli
 905 IX  |         bila iz sobe. Kakor v megli je videla pri oknu, da so se
 906 IX  |         grofove sani. ~Kakor blazna je odhitela po stopnicah na
 907 IX  |         stopnicah na vrt. Razoglava je stopila na mraz, gazila
 908 IX  |         povedati resnico. ~Čez most je hitela proti Strugi ter
 909 IX  |         mraza niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje. Po
 910 IX  |           Po slabem gozdnem potu se je trudila in ni se menila
 911 IX  |          vodo ne za blato, v katero je stopala s svojo nožico.
 912 IX  |      stopala s svojo nožico. Pot ji je lil po licu, na glavi pa
 913 IX  |           padali na ramo. Obleko si je oškropila čez in čez z umazanimi
 914 IX  |         umazanimi kapljami. Ali ona je le dalje hitela ter vedeti
 915 IX  |           hitela ter vedeti hotela, je li resnica, kar ji je povedal
 916 IX  |       hotela, je li resnica, kar ji je povedal grof Egon. ~Tam,
 917 IX  |          hrastov gozd, prijezdil ji je slučajno nasproti baron
 918 IX  |             baron iz Struge. Počasi je stopalo živinče, na katerem
 919 IX  |         stopalo živinče, na katerem je sedel, in s težavo privzdigovalo
 920 IX  |            iz globokih luž. ~Strmeč je obstal tik nje ter takoj
 921 IX  |        prihajate tu sèm?" ~Dvignila je roki proti njemu. "Gospod
 922 IX  |         mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi po
 923 IX  |           in v taki opravi. Bolezen je neizogibna!" ~"Gospod baron,
 924 IX  |          sestra, baronica Zora! Ali je res? Povejte mi, ali je
 925 IX  |             je res? Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!" ~
 926 IX  |         ničesar odgovoriti. ~"Torej je vendar resnica!" je vzdihnila.
 927 IX  |           Torej je vendar resnica!" je vzdihnila. Zapustile so
 928 IX  |             moči in brez zavesti se je zgrudila v njegov naročaj.
 929 IX  |           njegov naročaj. Usedel se je ž njo na mirnega, starega
 930 IX  |           starega svojega konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišču
 931 IX  |             povesil glavo. Potem pa je moral pričeti oster tek,
 932 IX  |         rebrih. -- ~Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi
 933 IX  |             rokah; bledi njen obraz je slonel na prsih njegovih,
 934 IX  |            prsih njegovih, in časih je čutil, kako je bilo njeno
 935 IX  |             in časih je čutil, kako je bilo njeno srce. ~Povedati
 936 IX  |             brez strasti ni bil. Ko je namreč podil se med visokimi
 937 IX  |             visokimi smrekami in ko je opazil, da ni nikjer živega
 938 IX  |         nikjer živega duha, ustavil je hipoma konja, sklonil se
 939 IX  |             mrzlo njeno lice! Hotel je predrzni ta čin brez dvombe
 940 IX  |             še enkrat ponoviti, kar je okrog ovinka zavila stara
 941 IX  |           stara ženica. Kakor dekle je zardel... ~Potem pa je v
 942 IX  |        dekle je zardel... ~Potem pa je v divjem skoku prijezdaril
 943 X   |                            X~Minila je zima in na vseh mestih hiteli
 944 X   |       zemlje. Tudi kontesa Serafina je bila ravno prebila dolgo
 945 X   |             svoje življenje. ~Sonce je rahlo sijalo. Na vrtu na
 946 X   |             Na vrtu na znani terasi je sedela, slabotna, bleda,
 947 X   |          bolezni. -- ~Zaspano tožno je zrla na mimo hiteče valove
 948 X   |            valove in kakor v sanjah je trgala z drobnimi svojimi
 949 X   |        svojimi prsti list, katerega je bila ravno prebrala. Koščke
 950 X   |         bila ravno prebrala. Koščke je pa metala v vodo. Pri njenih
 951 X   |            v vodo. Pri njenih nogah je sedela kontesa Lucija in
 952 X   |            ljubezni polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti
 953 X   |           proti bolnici. ~"Lucija!" je dejala trudno, "kdo je nama
 954 X   |              je dejala trudno, "kdo je nama še pisal danes?" ~"
 955 X   |             tvoja mama!" odgovorila je ona boječe. ~"Kaj mi hoče?" ~"
 956 X   |            poletje!" ~Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo.
 957 X   |    pogladila čelo. Na licu pa se ji je prikazala rdeča lisa. Potem
 958 X   |         prikazala rdeča lisa. Potem je izpregovorila mrzlo: "Piši
 959 X   |          takoj. Na licu izginila ji je rdeča lisa in obrazek ji
 960 X   |            rdeča lisa in obrazek ji je postal silno bled. ~"Jaz,
 961 X   |            šla -- v samostan!" ~Ona je plaha hotela vstati: ~"Tiho,
 962 X   |             Lucija, tiho! Moj sklep je o tej stvari storjen!" ~
 963 X   |      storjen!" ~Kontesa Lucija bila je tako zelo osupnjena, da
 964 X   |    napolnile z solzami oči. Opazila je to kontesa Serafina. ~"Lucija!"
 965 X   |        kontesa Serafina. ~"Lucija!" je zaihtela, "ne napravljaj
 966 X   |         nismo živeli prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikari
 967 X   |          sta tiho in tako mirno, da je v bližnji grm usedla se
 968 X   |             ne pela!" izpregovorila je kontesa Lucija. ~"Tiho,
 969 X   |    povprašati." ~Nekako sramežljivo je obrnila obrazek proti vodi. ~"
 970 X   |             vodi. ~"Vprašaj!" ~"Kdo je bil pri meni, ko si prišla
 971 X   |            sèm?" ~Kontesi Luciji se je pri solznih očeh hotel napraviti
 972 X   |         plemenit! Pravili so mi, da je prve čase cele noči prebedel
 973 X   |             pisala! Vsaj ženstvu se je videlo, da je hodil mož
 974 X   |            ženstvu se je videlo, da je hodil mož prav upalih lic
 975 X   |             upalih lic tedaj, ko se je tvoje življenje borilo s
 976 X   |             licih, temveč oblila ji je prav odločna rdečica ves
 977 X   |       rdečica ves obrazek. ~"Hladno je! Pojdiva v sobo!" ~Molče
 978 X   |       kontesi Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratični
 979 X   |            stopi v samostan, slekla je vse posvetno, kakor je predpisano
 980 X   |       slekla je vse posvetno, kakor je predpisano za take položaje.
 981 X   |           za take položaje. Postala je silno pobožna; skoraj vsak
 982 X   |         pobožna; skoraj vsak dan se je služila maša v cerkvici
 983 X   |      cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so
 984 X   |            blagoslove na njo! Da se je pri takih razmerah morala
 985 X   |          končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala vest pa tudi sveta
 986 X   |              Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne prihaja
 987 X   |        prihaja baron Konštantin, ki je vendar moral vedeti, da
 988 X   |           pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo
 989 X   |            Ali barona ni bilo! ~Ker je živela v zavesti, da mora
 990 X   |      ošabnosti v svoji duši, in ker je imela tudi zavest, da dolguje
 991 X   |             hvaležnost njemu, ki ji je stregel v silni bolezni,
 992 X   |          silni bolezni, odločila se je lepega dne, da gre na Strugo,
 993 X   |       zapuščeno struško dvorišče pa je skoraj zapustil pogum in
 994 X   |          raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila. ~Na dvorišču
 995 X   |         zopet ojačila. ~Na dvorišču je bilo še vse tako kakor nekdaj.
 996 X   |             pes, ki še vstal ni, ko je stopala tujka mimo njega.
 997 X   |            njega. Nekoliko kuretine je greblo po gnojnih kupih
 998 X   |           človeškega obraza. Boječe je stopala po stopnicah navzgor.
 999 X   |         Nekje na koridoru prišel ji je nasproti razmršen deček
1000 X   |         deček z metlo v roki. Odprl je usta ter povzdignil roko,