Part

  1 Inc |     bregovih raste loček ali gleno in tista resnata, povodna trava,
  2 Inc |       korak se ti odkriva revščina in beraštvo. Če pa se nad teboj
  3 Inc |            ki sta ga ravnokar smrt in lakota s svojo grozo prepluli! ~
  4 Inc | napravljajo zelene senožeti, njive in vinogradi harmonične lise. ~
  5 Inc |          so tu gospodovali mogočni in premožni baroni s Struge,
  6 Inc |          odrgnjeno, rjavordečkasto in razpokano, da se je bati,
  7 Inc |       stolpiči napili kislega vina in jih sedaj glava boli! Na
  8 Inc |     grajskih zidov rastejo koprive in druga taka slaba zelišča.
  9 Inc |          taka slaba zelišča. Gadje in kuščarji imajo tu notri
 10 Inc |          je bil morda nekdaj čedno in okusno obdelan. Ali sedaj
 11 Inc |          trava po peščenih stezah, in namesto rož in cvetja se
 12 Inc |    peščenih stezah, in namesto rož in cvetja se šopiri trnje po
 13 Inc |           trnje po gredicah. Kavke in sokoli, pod raztrganim ostrešjem
 14 Inc |          davno vse vezi med svetom in med sabo. ~Komaj četrt milje
 15 Inc |       obraščen s smrekami, brezami in trepetlikami. Na tem otoku
 16 Inc |        grad Otok. S svojimi stolpi in strmimi strehami je grad
 17 Inc |           hiteči časi tu pozabili. In vsak trenutek pričakuje,
 18 Inc |          naprave okrog grada, lope in drevoredi človeka pač hitro
 19 Inc |       hitro v sedanjost pokličejo. In če umazani grajski hlapci
 20 Inc |            leno vali voda, globoka in zeleno-temna. Nekoliko čolnov
 21 Inc |            privezanih pod vrbovjem in po vodni vršini se gonijo
 22 Inc |        vršini se gonijo gosi, race in trije ali štirje mogočni
 23 Inc |          labodje. ~Lep kraj je to! In tem lepši se ti vidi, če
 24 I   |          je še to pusto življenje? In kadar imaš te vrste v rokah,
 25 I   |           že nit mojega življenja! In sam jo bodem pretrgal ter
 26 I   |        vleče v pogubno globočino! ~In -- ali si se le količkaj
 27 I   |         Vsak korak si mi ogrenila! In sedaj, ko se mi je življenja
 28 I   |            k sebi! Vse sem pozabil in vsakomur sem odpustil! Samo
 29 I   |             Samo tebi ne odpuščam! In na robu groba imam edino
 30 I   |          je vse to mirno prebrala, in z glasom, kakor da bi brala
 31 I   |            razvnela: "Kak fantast! In s sovraštvom do mene je
 32 I   |           Sramoto je zapustil meni in svojemu otroku! Tako strašno
 33 I   |           razpadel v svojem grobu! In če se spominjam tistega
 34 I   |         konec otoka valovi bledega in z zeleno travo obvitega
 35 I   |      udaril s pravično svojo jezo! In zaslužil je smrt, katero
 36 I   |         smrt, katero je storil!" ~"In kako je vse to prišlo?"
 37 I   |        umazanih svojih hlapcev!" ~"In kako je prišel v dotiko
 38 I   |        tiči sredi vode gola skala. In nekdaj se je stari baron
 39 I   |           skali privezati dal čoln in da si je tam postavi leseno
 40 I   |         njegovo. Vnel se je prepir in potem dolga dolga pravda.
 41 I   |       tiste pečine kupil od države in jih dobil v svojo last.
 42 I   |           grbom gospodov s Struge. In vsako jutro je priveslal
 43 I   |            naš grof pa se je jezil in penil, in najbolj tedaj,
 44 I   |           pa se je jezil in penil, in najbolj tedaj, kadar se
 45 I   |        nikdar nista pogledala več. In ko je nekega dne blisk v
 46 I   |         stolp udaril ter ga požgal in ga razdrobil, ni ta prigodljaj
 47 I   |           katera ti neznana ni!" ~"In koliko časa je stvar tebi
 48 I   |          je takoj iz mesta tu sem. In če nisem hotela, odšel je
 49 I   |          dan po smrekovih gozdovih in pri tem je nekdaj staknil
 50 I   |            tistega revnega otroka. In menil se ni niti plemenite
 51 I   |     ravnokar povrnila iz samostana in sveta ni poznala čisto nič
 52 I   |         nič Delal ji je vse mogoče in nemogoče obljube ter jo
 53 I   |          nisem vedela do tedaj!" ~"In kako se je končno zvedelo
 54 I   |            je bil čudno vznemirjen in razburjen. Na vsako vprašanje
 55 I   |        odgovarjal. Kar pride sluga in pove, da hoče mladi baron
 56 I   |        Struge z gospodom govoriti. In v istini je takoj za slugo
 57 I   |           hipoma stal v sobi, bled in razžarjenega pogleda. Milan
 58 I   |           ga s silo vlekel iz sobe in po stopnicah navzdol. Nekov
 59 I   |           hoditi. Prepirala sta se in jezno kričala. Drugo jutro
 60 I   |           truplo tam doli na prod. In kakor mi je sedaj stvar
 61 I   |          je sodnija polastila reči in mladega barona s Struge
 62 I   |          barona s Struge so zaprli in dejali, da ga je on pahnil
 63 I   |            ga je on pahnil v vodo. In pričela se je tista grozna
 64 I   |            je moralo na jasni dan! In pa šele tista javna obravnava,
 65 I   |        kateri smo morali priti jaz in vsi moji strežaji! Vse se
 66 I   |         grofom ob bregu ter kričal in prepiral se ž njim. Ponosno
 67 I   |          je trdil, da je nedolžen, in s ponosom se je podal v
 68 I   |          pismo priča. V pozni noči in malo trenutkov pred samomorom
 69 I   |          je bil na vse jutro pijan in zamešal je list med svoje
 70 I   |           račune ter pozabil nanj. In šele čez dve leti smo ga
 71 I   |          Barona so takoj izpustili in pred nekoliko meseci je
 72 I   |          obsodbo nagle smrti umrl, in dekle je zblaznelo, kakor
 73 I   |            družino, prodali živino in denar zaračunili Bog ve
 74 I   |       Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili, da je bilo
 75 I   |            za sé, lazi po gozdovih in smradljivih kmetskih kočah
 76 I   |         ter zmečkala list v roki: "In to, to vse je zakrivil ta
 77 I   |         vse je zakrivil ta človek! In meni očita moje obnašanje!
 78 I   |         meni očita moje obnašanje! In še iz groba me sovraži!
 79 I   |         Hladno je, pojdiva v sobo! In tudi mrak že nastaja!" ~
 80 II  |       graščino. Ponoči je deževalo in po drevesih so se še vedno
 81 II  |            sprehajali grofinja Ana in njena sestra grofica Eliza.
 82 II  |          pred letom postala vdova, in morila jo je še vedno bolest
 83 II  |            domača kontesa Serafina in sestrična njena, kontesa
 84 II  |       njena, kontesa Lucija. Mladi in komaj iz otroških let dorasli
 85 II  |          vedeli, kaj da je žalost. In spominov preteklih, ki bi
 86 II  |         bilo je koščeno, stegnjeno in, kakor je bilo videti, slabo
 87 II  |       Jezdec bil je visoke postave in širokih pleč; obleka pa
 88 II  |           bil že tako odločno star in umazan, da se je moralo
 89 II  |          to prvi hip opaziti. Konj in jezdec sta se med potom
 90 II  |           je takoj stegnil v sedlu in, obrnivši se proti stolpu,
 91 II  |            je spustilo v oster tek in, kakor bi trenil, je čudni
 92 II  |      Serafina je pristopila k mizi in pozvonila. V sobo je prihitel
 93 II  |        lahko ogledava tisto Strugo in kar je v njej! Doma ga ni
 94 II  |          kar je v njej! Doma ga ni in čisto sva brez skrbi!" ~"
 95 II  |           kontesa Lucija. "Le urno in skrivno čez vodo, da naju
 96 II  |        Bili sta mladi, lahkoživni, in kar jima je v glavicah vzkipelo,
 97 II  |           čez vrt po skrivni stezi in čez most na óno stran v
 98 II  |           Tam sta se usedli na mah in se otročje radovali, da
 99 II  |        Umazali sta si dolgo obleko in tu in tam je kaj tudi na
100 II  |          sta si dolgo obleko in tu in tam je kaj tudi na trnju
101 II  |           Ali vedno sta se smejali in nobeni ni prišlo na misel,
102 II  |        hotela videti to Strugo!" ~"In ta baron, ali si videla,
103 II  |             kako je bil umazan?" ~"In na kakem konju je sedel!" ~"
104 II  |           kakem konju je sedel!" ~"In kako je gledal, ko je naju
105 II  |           boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!" ~"Bog ve, kako
106 II  |            Žolne so tolkle po njih in kolibarji oglaševali se
107 II  |          je tu silno krasno zdelo, in prišli sta takoj do sklepa,
108 II  |         navdušenja do romantike. ~"In cerkev imajo tudi!" pristavila
109 II  |         zid, raztegnil široka usta in -- zopet izginil. ~"Vidiš,
110 II  |              Sedaj pa kar pričniva in preglejva vse! Lahko bi
111 II  |   prikrevsa s svojim konjem nazaj, in potem je konec najinemu
112 II  |           vseh mestih od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča,
113 II  |           se je med časom prevrnil in je sedaj visel žalostno
114 II  |      pravile, da so tu pokopani ti in ti struški gospodje, ki
115 II  |          ki so bili v življenju to in to ter so izvršili ta in
116 II  |           in to ter so izvršili ta in ta spomina vredna dejanja.
117 II  |            ploščo pa sta se mudili in iz čudne stare nemščine
118 II  |        čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega. ~
119 II  |          pa sta se ravno zamislili in pogrezali v ploščo, ki je
120 II  |            usipali kodrasti lasje, in bela obleka okrog vitkega
121 II  |      nosila je polno butaro cvetja in rož, da je bila njena podoba
122 II  |          pa je takoj zopet ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo,
123 II  |            v pogledu blaznih oseb. In blazna je bila tudi v istini. ~
124 II  |        Sladkozveneče se je smejala in njeno oko je z dopadenjem
125 III |          opazovala njuna obraza. ~"In kako ti je ime?" ~"Serafina!" ~"
126 III |            je ime?" ~"Serafina!" ~"In tebi?" ~"Lucija!" ~"In jaz
127 III |             In tebi?" ~"Lucija!" ~"In jaz sem Zora! Ali vaju sem
128 III |         prišli kakor sončni žarek! In tako bode nekega dne prišel
129 III |          bodem vendar takoj čutila in naproti mu hitela! Sedaj
130 III |            že ime?" ~"Serafina!" ~"In tebi?" ~"Lucija!" ~"In jaz
131 III |             In tebi?" ~"Lucija!" ~"In jaz sem Zora!" ~Obmolknila
132 III |           Okrog nje je ležalo malo in revno pokopališče. ~"In
133 III |            in revno pokopališče. ~"In kje si ti doma?" ~"Na Otoku!" ~"
134 III |           ti doma?" ~"Na Otoku!" ~"In ti?" ~"Tudi na Otoku!" ~"
135 III |           bode vedel! Tedaj pridem in po vašem vrtu bodemo hodile!" ~
136 III |        vašem vrtu bodemo hodile!" ~In zopet se je dobrodušno smejala.
137 III |            križi so bili strohneli in kosci so ležali po gomilah.
138 III |             Tu spi! Vzeli so mi ga in sedaj tu spi! Pozimi ga
139 III |     pokrije bela odeja, beli sneg, in vendar prespi tu vsako zimo!" ~
140 III |            ter ga prinesli tu sèm. In sedaj že tako dolgo spi.
141 III |           povedal brat Konštantin, in brat Konštantin ve vse!" ~
142 III |           Nekaj me peče okrog srca in glava me vedno boli. Če
143 III |          tebi ime?" ~"Serafina!" ~"In tebi?" ~"Lucija!" ~"Vidiš,
144 III |         Ali veruješ, da se prebudi in da se povrne zopet k meni?
145 III |          Ali to veruješ, Lucija?" ~In ostro je uprla oko v dekleta. ~"
146 III |            Ti ne veruješ! Moj Bog, in ti, ali veruješ?" ~"Jaz,"
147 III |           tudi verujem, jaz tudi!" In veselo ali skrivnostno je
148 III |              a jaz ostanem sama!" ~In še bolj mrtvo ji je postalo
149 III |            mrtvo ji je postalo oko in pri sebi je ponavljala: "
150 III |          prevzel gospodovega konja in ga odpeljal. ~Baron se je
151 III |   Kontesama je zalila rdečica lice in v zadregi sta bili. ~"Vidite,
152 III |      vzkliknila je baronica Zora. "In ta, Konštantin, je Serafina,
153 III |           Konštantin, je Serafina, in ta Lucija! Danes sta prišli
154 III |           Lucija! Danes sta prišli in z mano sta po vrtu hodili!" ~
155 III |          Pri nas je prozaično vse, in poezija na Strugi ne poganja
156 III |      železna pest nas je premetala in sedaj je vse podrto, vse
157 III |          sprehajali sva se v gozdu in dospeli tu sèm. Hoteli nisva
158 IV  |     napolnil se je čez noč s šumom in hruščem. ~Prvi je bil prišel
159 IV  |        občudoval velikega umetnika in da je s svojimi skicami
160 IV  |           je po gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil
161 IV  |         stanu. Imel je tenak organ in rad je kričal v družbi. ~"
162 IV  |            bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, skoraj popolnoma
163 IV  |           pri južini sedeče hlapce in dekle. ~Nekega dne pripeljal
164 IV  |          da so jo morali prekopati in v drug kot zagrebsti, ker
165 IV  |            Nosil je vedno rokavice in malo je govoril. S seboj
166 IV  |           mogočen, zakrivljen nos, in s pustimi lasmi, ki si jih
167 IV  |      kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse, tako da se
168 IV  |  pohajkoval pri prijateljih okrog. In če mu je ravno denar pošel,
169 IV  |           je nekakov dvorni maršal in napenjal je dan za dnem
170 IV  |         podnevi streljali na tarčo in počenjali so Bog ve kaj
171 IV  |         velikanski lov na planinah in rebrih, razprostirajočih
172 IV  |         cele trope psov, lajajočih in po divjačini hrepenečih.
173 IV  |   hribovskih kolovozih. Med smehom in radostnim govorjenjem odrinili
174 IV  |         utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja tja in sèm. ~
175 IV  |      vožnje in vednega suvanja tja in sèm. ~Dospevši do "zbirališča",
176 IV  |            pa so se razpustili psi in pričelo se je tisto divje
177 IV  |          se je tisto divje lajanje in razgrajanje v gori, ki je
178 IV  |       videlo v dol ravno na Strugo in zapuščeni njen vrt. Nekaj
179 IV  |            se je pri tem zamislila in pred duha ji je stopila
180 IV  |          bil je tudi surov, umazan in v vedenju prav kakor kmet
181 IV  |            vedenju prav kakor kmet in še hujši! -- ~Tedaj je prišel
182 IV  |       Orožje je bil vrgel čez ramo in počasi je korakal proti
183 IV  |          stran! Ti prekleti psi!" ~In jezno je vrgel puško v travo,
184 IV  |          se me je polotil dolgčas, in sem si dejal: poglej, kaj
185 IV  |           je z glavo v rosno travo in, ko je dekle dejalo, da
186 IV  |        kakor v salonu. Tako ležati in gledati v modro nebo, zdi
187 IV  |            najčistejše žensko oko. In tvoje oko, Serafina, je
188 IV  |      lepega jutra! Te tvoje podobe in fraze poznam že vse! Modro
189 IV  |          prestopiš k jutranji zori in k rdečim mojim licem ali
190 IV  |            k zlatim sončnim žarkom in bleščečim mojim pogledom!
191 IV  |         ter se vzdignil iz trave, "in ti mi ne veruješ, da mi
192 IV  |           to iz srca!" ~"Iz srca!" in smejala se je, "iz srca!
193 IV  |        namere, katere kujeta tvoja in moja mama. Te namere tičejo
194 IV  |           Te namere tičejo se mene in tebe, Egon! In ne motim
195 IV  |      tičejo se mene in tebe, Egon! In ne motim se, če tvoj prihod
196 IV  |           pismom. No, pa vedita ti in tvoja gospa mama, da je
197 IV  |       gospa mama, da je škoda časa in da ne bodem nikdar hotela
198 IV  |          da se ne bodeš trudil več in da mi ne bodeš več kalil
199 IV  |            Ženske ste mehke stvari in čez noč se izpremeni vreme
200 IV  |          oblaki sovraštva izginejo in posije sonce ljubezni! No,
201 IV  |             Dejal je čez prsi roki in zrl ji v obraz. ~Ali kontesa
202 IV  |           pri vseh svojih pretepih in dvobojih nimate prav nikake
203 IV  |         torej hrepeni po energiji, in ti si morda še tako dete,
204 IV  |           si kraljična v pravljici in da te vsako noč prihaja
205 IV  |            mu pomirili valovi jeze in dejal je z mirnim glasom: "
206 IV  |          mirno, priljudno, ponižno in nekoliko trenutkov prej,
207 IV  |           njej. Že jo je bil objel in že je hotel poljubiti njeno
208 IV  |          je plemenito svoje ime. ~"In jaz sem Konštantin, baron
209 IV  |           njega. Govoriti ni mogla in bala se ga je tudi. Ali
210 IV  |           videti v takem položaju! In kako jo je gledal, skoraj
211 IV  |   zakrivila! Tudi baron ni govoril in nikdar se ni ozrl po njej.
212 IV  |            Tu zavijete okrog hriba in pred sabo imate svojo družbo!
213 IV  |            streže umazanim kmetom! In sedaj srdila se je še bolj,
214 IV  |       Baron je hitro stopal navpik in visoka njegova postava se
215 IV  |           Ta je hodil po stezi sem in tja, pestil roki ter govoril
216 IV  |    Razžalili ste me na moji časti, in sedaj je nama odprta le
217 IV  |          dvombe iz stare rodovine, in tisto dobro, katero je storil
218 IV  |   plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot zdravniku mi je znano,
219 IV  |           imenujemo človeško telo, in koliko inteligence je morala
220 IV  |     pognala plemenito to rastlino! In kaj sem vam napravil takega?
221 IV  |           je kakor kaplja na listu in vsaka sapica jo mora otresti.
222 IV  |         boljše pojme o svoji časti in vaša prijatelja trgala bodeta
223 IV  |        padel umazan kmet z drevesa in si zlomil roko. Sedaj so
224 IV  |            ni mogel v besedo seči. In to, kar je govoril, bilo
225 IV  |        roki ter dejal: "Moj Bog -- in to je baron!" ~Glasno se
226 V   |          Bontoux, viteza Trda, oče in sin, ter grof Egon v senci
227 V   |       gozdu. ~Srebali so črno kavo in pušili drage cigare, da
228 V   |           bi ta reka preplula otok in grad, če jih izpustiš v
229 V   |          ne čutiš, trdi moj vitez, in vi, mladi sodnik, in ti,
230 V   |        vitez, in vi, mladi sodnik, in ti, slabi vojak, ki se kličeš
231 V   |           puhnil dim skozi nosnici in raztegnil roki. ~"Moj Bog,
232 V   |            grof Milan še živel!" ~"In kakšni so bili časi tedaj?"
233 V   |            časi! Ali jaz sem žejen in ženstva ni doma! Take priložnosti
234 V   |      prinese vina. Pričeli so piti in pili so mnogo. ~"In kako
235 V   |           piti in pili so mnogo. ~"In kako je bilo tedaj, ko je
236 V   |          so bili tedaj, prijatelj, in vsak trenutek moraš obžalovati,
237 V   |         kakor je bil grof Milan." ~In baron Bontoux je lahno zlil
238 V   |               Mene pa je rad imel! In vsako spomlad, kadar mu
239 V   |          Ana imela je svoje težave in mučila je grofa Milana z
240 V   |            Milana z ljubosumnostjo in z enakimi nadlogami. Kadar
241 V   |         stolp v tisto malo čumnato in vina sva si dala prinesti
242 V   |          vina sva si dala prinesti in pila sva in potopila v sladko
243 V   |          dala prinesti in pila sva in potopila v sladko to morje
244 V   |            stol, gledal proti nebu in izpuščal oblake iz ust. ~"
245 V   |          izpuščal oblake iz ust. ~"In kako je bilo s tisto 'ljubeznijo'?"
246 V   |           vedel? Saj smo med sabo, in taka stvar se rada posluša!" ~"
247 V   |           je kakor nevihta, hipoma in nepričakovano! Spomladi
248 V   |   nepričakovano! Spomladi je bilo. In kljunači so se ravno povračevali
249 V   |          ki vam je stal kakor kip. In nos je imela tista žival,
250 V   |          Vraga! Pusti psa pri miru in povej, kako je prišlo potem!"
251 V   |            je grof Egon. ~"Počakaj in ne jezi se! Kljunače sva
252 V   |       poželenje preplulo vse žile! In tudi grof Milan se je zagledal
253 V   |         trenutku bil je izgubljen, in odprlo se je brezno, ki
254 V   |         rojen kavalir, pravim vam, in ženskam nasproti vedel se
255 V   |        nasproti vedel se kakor med in cvetje. Takoj je predstavil
256 V   |  predstavil mene za grofa otoškega in sebe ne vem že na kako ime.
257 V   |            bili v živem razgovoru. In če ste poznali grofa Milana,
258 V   |       dopasti! Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel
259 V   |    poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl,
260 V   |            razbeljeni obraz v rušo in dejal obupno: 'Moj Bog,
261 V   |            sam zahajal na kljunače in mene puščal doma. A potem
262 V   |     zaječal: 'Prijatelj, poglej me in pljuvaj mi v obraz! Tako
263 V   |          mi v obraz! Tako nesramne in zavržene kreature ni pod
264 V   |            soncem, kakor sem jaz!' In stokal je, in pravim vam
265 V   |            sem jaz!' In stokal je, in pravim vam resnico, da se
266 V   |           tistega otroka ni mogel! In ne zavoljo tiste ljubezni!
267 V   |           dober človek! Ali strast in ženska sta naši večni pogubi!
268 V   |           govoriti o njegovi osebi in žalostna mu usoda zavila
269 V   |           na ženstvo!" ~"Čakajte!" in baron je izvlekel umazano
270 V   |    izvlekel umazano svojo listnico in iz nje še bolj umazano staro
271 V   |           je bil. Vino je rad pil! In ženske je rad imel! Vino,
272 V   |          je rad imel! Vino, ženske in mene! Bog naj blagoslovi
273 V   |            spomin!" ~"Vino, ženske in tebe!" vpil je grof Egon. "
274 V   |        bilo revežu, da ni pil vina in da ni rad imel žensk! Na
275 V   |      Bontoux, ni poznal nikdar!" ~"In da je bil tvoj sorodnik,
276 V   |           grof, je tudi obžaloval, in da te je tako poznal, kakor
277 V   |     nesrečnega gospodarja otoškega in govorili o konjih, o ženskah,
278 V   |            ter kadil skozi nosnici in usta. Ko pa se je mož z
279 V   |          imela čez tilnik spuščene in samo z modrim trakom prevezane.
280 V   |          Egon..., viteza Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux,
281 V   |           viteza Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux, Jurij
282 V   |           nekaj časa baronov obraz in potem vprašala: "In kje
283 V   |          obraz in potem vprašala: "In kje je Serafina? Kje Lucija?
284 V   |         Lucija? K njima sem prišla in doma sem ušla. Bog ve, če
285 V   |          zarja razširilo čez obraz in morda so se ji tedaj razklenile
286 V   |          je Egon, tik nje sedeč. ~"In kdaj bode prišel!" vprašala
287 V   |          Konštantin je bojazljivec in, če to pravi, tudi laže!" ~
288 V   |     stvarjo, koprnečo pred njim. ~"In kako, da ne pride?" vprašala
289 V   |       vprašala je še ter s strahom in grozo uprla svoj pogled
290 V   |           mrtev, ha, ha!" ~"Mrtev! In v zemljo zakopan!" ~Oslabeli
291 V   |            A drugi se niso smejali in vsi so čutili, da je bila
292 V   |          da je bila to neusmiljena in neolikana šala. In grof
293 V   |     neusmiljena in neolikana šala. In grof Egon je morda tudi
294 V   |           morda tudi sam to čutil, in v vinske njegove možgane
295 V   |            nekako dolgočasno zdelo in vino jim več ni teklo. Vstali
296 V   |          Slavci so peli po grmovju in mrčes se oglašal iz vinogradov
297 V   |           strani. Kontesa Serafina in grof Egon, zopet sprijaznjena,
298 V   |            sta po samotnih stezah, in pravil ji je vse dovtipe,
299 V   |           priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi se je
300 V   |          Serafina lahno vzkliknila in s strahom segla po roki
301 V   |         pišu razpršila se je takoj in hipoma je bil grad zapuščen,
302 V   |          bil grad zapuščen, prazen in miren. Na vse strani so
303 V   |            so položili v zemljo -- in njen spomin se je tudi pozabil. -- ~
304 VI  |     SESTRIČNI LUCIJI~Na Otoku sem! In sedaj v tej zimi! Če se
305 VI  |           pod težkim snegom. Kavke in vrane letajo po vrtu ter
306 VI  |            Voda je pokrita z ledom in nebo je sivo in temno. Dolgočasno
307 VI  |            z ledom in nebo je sivo in temno. Dolgočasno je, dolgočasno,
308 VI  |          ter zrem v dolgočasni dan in po moji duši se podé temne
309 VI  |           grof Egon letal za mano. In časih se mi je zdelo, da
310 VI  |          sva ravno pri čaju sedeli in ko ni bilo pri nas nikake
311 VI  |          družbe, zvedela sem, kako in kaj. ~"Pojdi iz sobe!" dejala
312 VI  |         Moj bratranec!" ~"Da, tvoj in njegov oče bila sta si brata!" ~"
313 VI  |          Saj tako nisi za njega!" ~In kako strupeno hudobno je
314 VI  |     stopiti v zakon?" ~"V istini!" In zaspano je posegla z roko
315 VI  |       drugo jutro sem se odpravila in odpeljala iz očetne hiše.
316 VI  |          odpeljala iz očetne hiše. In sedaj sem tu, na Otoku,
317 VI  |        Milanu. V srcu srd, nesrečo in temo! Čez noč sem bila premislila
318 VI  |           ne bodem moškemu v last, in gnusi se mi ta spol! Poglej
319 VI  |            se je zvijal okrog mene in kolikokrat se rotil, da
320 VI  |          Pozabljena od vsega sveta in vedno pred očmi tiste grozne
321 VII |            hladil bakreni svoj nos in bolečo svojo glavo, ki je
322 VII |         Igla tisto pisemce prebral in pregledal, pograbil je z
323 VII |         roko v grivaste svoje lase in dejal: "Hudiiiča!" ~In ko
324 VII |        lase in dejal: "Hudiiiča!" ~In ko je pisemce še enkrat
325 VII |        prebral, dejal je še enkrat in še bolj zategnjeno: "Hudi-i-i-ča!" ~
326 VII |           prišla čez zimo na vrat, in ž njo je vzel vrag vse tisto
327 VII |     pozimsko življenje, brez skrbi in polno pijače! Kontesa Serafina
328 VII |       Serafina je v istini prišla. In kakšna je bila! Kakor osa.
329 VII |         privoščila dobre besedice. In ko je prišel vaški župnik,
330 VII |          mu je dejati, da je bolna in da ga sprejeti ne more.
331 VII |          dolgo ne bode dalo živeti in da bode konec -- bolezen. ~
332 VII |           v istini obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez
333 VII |        moči. Neprestano je jokala. In slugi je dejala: "Zdravnik
334 VII |         mesto bode kdo letel sedaj in po takem potu! Na Strugo
335 VII |            baron!" ~"Vaša kontesa! In čemu mene kličete?" ~Že
336 VII |        nevarna! Prišla je čez noč! In mesto je predaleč! Nevarnost
337 VII |           bile izginile iz telesa, in čutila se je tako slabotno,
338 VII |         slabotno, tako nesrečno -- in tako nervozno, da ni mogla
339 VII |           so ji silile solze v oko in prepričana je bila, da je
340 VII |           si je prikrivala obrazek in tako slabotna je bila, da
341 VII |       počutil, kako ji bije žila. ~In v svojo pest je vzel drobno,
342 VII |         kontesa! Premalo ste jedli in morda premalo spali. In
343 VII |            in morda premalo spali. In sedaj ste bolni, ker ste
344 VII |            Kdaj je že čula ta glas in kje že videla to obličje?
345 VII |         telesu se ji je srdilo vse in kipeče je hotela odgovoriti.
346 VII |        njemu, odkrilo se ji je vse in spoznala je svojega zdravnika.
347 VII |         kri zopet povrnila v srce, in ničesar ni vedela izpregovoriti. ~"
348 VII |           še danes, še ta trenutek in odpeljite se v zimsko mestno
349 VII |           rastlinam, kontesa! Sneg in gosta megla sta slabi zadostili
350 VII |          Tu notri denite sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki
351 VII |        sobi, da se je voda razlila in steklo na sto koscev razletelo. ~
352 VIII|           čisto na svojo osebnost. In to mi zadostuje. Kaj mi
353 VIII|         drugi! Kaj mi hoče vse to? In pa šele tisti drobni gospodiči,
354 VIII|            pogreznejo se grof Egon in druga taka bitja v morje
355 VIII|        njem, ki je nekdaj tu živel in tu na Otoku umrl! Lucija,
356 VIII|          maša že oznanila po vaseh in da se bode služila ta in
357 VIII|           in da se bode služila ta in ta dan. ~Tisto jutro pa
358 VIII|          Ko sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom, ki
359 VIII|         bolniki," dejal je župnik. In prijazno je pozdravil čudnega
360 VIII|          zrli mu v obraz s strahom in upi. Ali meniš, da me je
361 VIII|         zmenil se ni za moj prihod in ni se dal motiti pri zdravniškem
362 VIII|        mene pa je pretresla groza, in hitela sem mimo, da bi ne
363 VIII|       spomin, ki je bil tako dober in tudi tako plemenit človek!
364 VIII|        sence ni na njegovem imenu! In molila sem iz globokega
365 VIII|          kako bolnico zunaj cerkve in na njenega zdravniškega
366 VIII|          tiste uboge baronese Zore in tistega dne, Lucija, ko
367 VIII|            na tisti dan z vso silo in pred svojo dušo sem gledala
368 VIII|          gledala nežni nje obrazek in mrtve njene oči. In hipoma
369 VIII|        obrazek in mrtve njene oči. In hipoma sem videla tudi,
370 VIII|        večera reka do našega otoka in kako se ji je privzdigovalo
371 VIII|            grob, bil je še tudi tu in njegovo vejevje je sililo
372 VIII|          ondi v zidu svetlo ploščo in na njej z zlatimi črkami:
373 VIII|             Silna tuga me prešine! In morda, Lucija, morda je
374 VIII|          pri zidu baron Konštantin in s svojim očesom me gledal
375 VIII|         solze. ~Pri zidu je slonel in dejal je divje: "Kaj tu
376 VIII|             Ti grobovi so Struški, in vi z Otoka nimate tu ničesar
377 VIII|          je, da ne vstanejo mrliči in da vam ne groze s koščeno
378 VIII|            se mu je zjasnilo lice, in sovraštvo mu je izginilo
379 VIII|        Časih mi zakipi kri v glavo in tedaj sem bolj osoren, kakor
380 VIII|      prosil, da zapustite to mesto in da greste od todi!" ~"Kako
381 VIII|          gospod baron?" ~"Tako!" ~"In vi bi to radi videli!" ~"
382 VIII|            je prav, da ostanem tu, in tako ostanem tu!" ~Takoj
383 IX  |        oknih narisal najlepše rože in ko je megla zakrivala okolico,
384 IX  |       ponosno: "Pripravite mi sobo in potem povejte gospici, da
385 IX  |       grozno, da je letala po sobi in da od srda ni vedela, kaj
386 IX  |             Sedaj se malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali
387 IX  |            pridem takoj h kontesi! In vi, lisjak Igla, dajte mi
388 IX  |         kaplje!" ~Ko se je najedel in napil, pogledal se je v
389 IX  |          odšel h kontesi. Z mirnim in priljudnim obrazom vstopil
390 IX  |         vstopil je pri njej v sobo in takoj pri vhodu vzkliknil: "
391 IX  |      cigaro v tvoji navzočnosti!" ~In zapalil je v istini cigaro;
392 IX  |        Sedaj sem torej tvoj papa," in izpustil je oblak dima iz
393 IX  |   napraviti, kakor sva mislila jaz in tvoja mama. Delali so nama
394 IX  |      Delali so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno se je
395 IX  |        zakon, kakor sva želela jaz in tvoja mama." ~Nekako satirično
396 IX  |          satirično je nadaljeval: "In sedaj sva srečna zakonska,
397 IX  |           sva srečna zakonska, jaz in tvoja mama! Življenje nama
398 IX  |           to se je kmalu pozabilo, in sedaj sem, kakor rečeno,
399 IX  |         nekega lepega jutra odpade in da kolo več za porabo ni!" ~"
400 IX  |          stanu viseti v tem gnezdu in pri teh meglah! Jaz bi umrl,
401 IX  |           že bolj elastične nature in kratkočasite se v slučajih,
402 IX  |         midva časih glave stikala, in Bog zna, kateri hudobni
403 IX  |            je. ~"Tiste otročarije! In mama sedaj spati ne more
404 IX  |           mama sedaj spati ne more in dejala ti je: usedi se na
405 IX  |          je: usedi se na železnico in glej, da mi prineseš tiste
406 IX  |         grof Egon se je prestrašil in kakor boječ zajec je priječal
407 IX  |            je malo dni potem umrl. In Lindenholz je zblaznel popolnoma,
408 IX  |    pričakoval vsak pameten človek. In mladi vitez Trd vzel je
409 IX  |           ji moram tisto prinesti. In položila me je v hudo in
410 IX  |           In položila me je v hudo in močno tiskalnico! Vidiš,
411 IX  |        tisto, kar imenujemo denar. In to tvoja mama dobro ve!
412 IX  |            to tvoja mama dobro ve! In posti me in nateza me in
413 IX  |         mama dobro ve! In posti me in nateza me in sedaj so tisti
414 IX  |           In posti me in nateza me in sedaj so tisti listi conditio
415 IX  |            zavezan s častno besedo in tako dalje. Pa saj sama
416 IX  |         Hladno je pristopil k mizi in urno spravil listine. ~"
417 IX  |           cigaro ter jo zapalil. ~"In sedaj čepiš v trdi zimi
418 IX  |        kakor jež v svoji jami. Jaz in mama pa te srčno želiva
419 IX  |            želiva pod svojo streho in komaj pričakujeva, da se
420 IX  |  pričakujeva, da se povrneš! Pridi in sprejele te bodo mehke roke
421 IX  |           visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja!
422 IX  |    predočujem tebe, dragi mi Egon, in duševno tvojo plitvost in
423 IX  |          in duševno tvojo plitvost in revščino! Ene stvari ne
424 IX  |        bilo pozabiti grofa Milana, in to tebi na ljubo, ki si
425 IX  |    tehtnico duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še malo!
426 IX  |         smo sedeli tu doli na vrtu in vino je bilo razrešilo jezik
427 IX  |             Juliju baronu Bontoux. In pravil nam je, kako sta
428 IX  |             zasledovala po otoških in struških gozdovih tisto
429 IX  |               Pristopila je bliže, in obraz sta ji prešinila skrb
430 IX  |        obraz sta ji prešinila skrb in strah, grof Egon pa je s
431 IX  |           že poročen z grofico Ano in tebe je tudi že imel, draga
432 IX  |       Dekle pa je zblaznelo potem, in ti, ljuba Serafina, imaš
433 IX  |         vseh vzorov, umrl je tudi, in sicer ravno tako kakor baronesa
434 IX  |         Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga iz nje tam
435 IX  |           pojasnjenje, da veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni
436 IX  |    prikaznijo. Oči so se ji napele in z roko je tipala okrog čela.
437 IX  |       vržena iz svojega ravnotežja in valovi obupnosti so ji prepluli
438 IX  |      cvetje, rastlo je sedaj trnje in osat! V grozo ji je postal
439 IX  |            Bliskoma se je dvignila in takoj je bila iz sobe. Kakor
440 IX  |         gozdnem potu se je trudila in ni se menila za vodo ne
441 IX  |         Obleko si je oškropila čez in čez z umazanimi kapljami.
442 IX  |      živinče, na katerem je sedel, in s težavo privzdigovalo kopita
443 IX  |       razsrditi po svoji navadi. ~"In v takem vremenu in v taki
444 IX  |       navadi. ~"In v takem vremenu in v taki opravi. Bolezen je
445 IX  |        Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti se je zgrudila
446 IX  |          slonel na prsih njegovih, in časih je čutil, kako je
447 IX  |           se med visokimi smrekami in ko je opazil, da ni nikjer
448 IX  |            jokati ter klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč. -- ~
449 X   |                   X~Minila je zima in na vseh mestih hiteli so
450 X   |           sedela, slabotna, bleda, in močno so se ji poznali znaki
451 X   |         zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah je trgala
452 X   |           je sedela kontesa Lucija in ljubezni polno svoje oko
453 X   |            še počaka mesec dni!" ~"In potem?" ~"Potem bodem zdrava
454 X   |       Potem bodem zdrava popolnoma in napravim ji prostor! Potem
455 X   |          Potem naj pride grof Egon in kdor hoče!" ~"In ti, Serafina?" ~
456 X   |         grof Egon in kdor hoče!" ~"In ti, Serafina?" ~Kontesa
457 X   |          izginila ji je rdeča lisa in obrazek ji je postal silno
458 X   |          mi, da nismo živeli prav, in dobro je, da se pokorimo.
459 X   |      hotela vneti. Sedeli sta tiho in tako mirno, da je v bližnji
460 X   |         odšli z vrta. ~***~Bolezen in druge bridke izkušnje zadnjih
461 X   |   sprijazniti s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to
462 X   |        govorilo o njeni pobožnosti in o svetih njenih namerah.
463 X   |            ošabnosti v svoji duši, in ker je imela tudi zavest,
464 X   |           je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so
465 X   |           dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe že tudi slep
466 X   |            ni prav varno bivališče in da bode častitljivo to poslopje
467 X   |           sta se, da je "on" baron in da je na vrtu. ~Mlademu
468 X   |            razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode gotovo
469 X   |        pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic.
470 X   |           Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega zidovja razširjal
471 X   |         bode, da je šel kam v goro in da ga bode zaman pričakovala.
472 X   |       stropu so se videle razpoke, in po kotih predli so pajki
473 X   |            je, da mu manjka ženske in da je človek revež, ki mora
474 X   |            pač piše. Morda ženski, in kaj? Obstati si ni hotela,
475 X   |     položaju premagala izkušnjavo! In tudi naša kontesa je ni!
476 X   |           Evropa je za mé prestara in tudi jaz sem prestar za
477 X   |        ženski navada; omedlela je, in na svojem konju sem jo prinesel
478 X   |     zapustiti. Pred zrcalom stojim in štejem si sive lase na glavi.
479 X   |          Človek je slabotna stvar. In starejši ko postaja, manj
480 X   |      zavesti, da je smešen v takem in takem položaju. Kakor dež
481 X   |        neusmiljeno svojo roko! Jaz in kontesa Serafina naj bi
482 X   |         naj bi zopet zedinila Otok in Strugo! Vidiš, tak otrok
483 X   |           kontesa Serafina sovraži in da čisto nič ne ve, kake
484 X   |         Videl je razžarjen obrazek in dvoje solznih oči. Okrog
485 X   |       polno otroškega krika! Baron in baronica občutita še vedno
486 X   |           Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnost.
487 X   |          se opirajo na prihodnost. In mi želimo, da bi jima vir
488 X   |          sreče tekel še dolgo časa in da bi ne usahnil tako kmalu,