Part

 1 I   |    prišlo?" vpraša Eliza. "Grof Milan je bil vendar tako resen
 2 I   |         težko glavo. ~"Ali grof Milan je potem pozabil na tisto
 3 I   |   večera sedimo ravno pri čaju. Milan je bil čudno vznemirjen
 4 I   |        in razžarjenega pogleda. Milan je planil proti njemu ter
 5 I   |    samomorom svojim ga je pisal Milan v kmetski koči. Drugo jutro
 6 I   |        katere si je nekdaj grof Milan končal sam svoje življenje. ~
 7 III |         Pa prišel bode tudi moj Milan! Ali o njem vama ne smem
 8 V   |       drugačni časi, ko je grof Milan še živel!" ~"In kakšni so
 9 V   |       je bilo tedaj, ko je grof Milan še živel?" vprašal je sedaj
10 V   |         duhu, kakor je bil grof Milan." ~In baron Bontoux je lahno
11 V   |           Tudi tisto vem. Ubogi Milan! Prišlo je vse kakor huda
12 V   |         z juga. Lep lov je bil! Milan je imel nekega lisastega
13 V   | preplulo vse žile! In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa
14 V   |         zavita njena glavica. ~"Milan!" vzdihnila je žareče. ~"
15 V   |        žareče. ~"Da, to je grof Milan, baronesa!" odgovoril je
16 VIII|        je pokojni moj oče, grof Milan, vzor vsega krasnega. Spomin
17 VIII|       bil moj oče, pokojni grof Milan! ~Spominjaš se gotovo še
18 IX  |      vode! Tedaj pa je bil grof Milan že poročen z grofico Ano
19 IX  |        povejte mi resnico! Grof Milan! Vaša sestra, baronica Zora!