Part

  1 Inc |                Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka
  2 Inc |       Hudobna voda je to! Kjerkoli se zavije, zajeda se globoko
  3 Inc |         Kjerkoli se zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo
  4 Inc |            ji senči bregove. Če pa se iz dalje ozreš po tej vodi,
  5 Inc |       dalje ozreš po tej vodi, zdi se ti, da je struga nalita
  6 Inc |         resnata, povodna trava, ki se sedaj vzdiguje, sedaj zopet
  7 Inc |         temnih valovih. ~Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna
  8 Inc |            pa preži tolsti som ter se sedaj pa sedaj s hruščem
  9 Inc |           Tik levega obrežja vleče se prašna cesta, polna črnega
 10 Inc |           lačni obrazi; vsak korak se ti odkriva revščina in beraštvo.
 11 Inc |        revščina in beraštvo. Če pa se nad teboj razteza še sivo,
 12 Inc |        prepluli! ~Iz širnega polja se omenjena reka končno zavije
 13 Inc |          prijetnejša. Črni gozdovi se na obeh bregovih do visokih
 14 Inc |         Ravno na istem mestu, kjer se reka skrije v dolino, postavili
 15 Inc |          baroni s Struge, kakor so se po tem svojem, tik reke
 16 Inc |           imenovali. Ali tedaj, ko se naša pripovest pričenja,
 17 Inc |    rjavordečkasto in razpokano, da se je bati, da zleze poslopje
 18 Inc |     sumljivo nagnjene, kakor da so se ti štirje stolpiči napili
 19 Inc |        svoja selišča. Za poslopjem se po hribu navpik razteza
 20 Inc |           in namesto rož in cvetja se šopiri trnje po gredicah.
 21 Inc |         ostrešjem gnezdeči, pojajo se nad poslopjem v zraku ter
 22 Inc |       napravljajo nemir. Človek pa se malokdaj prikaže iz žalostnega
 23 Inc |           Ali vendar je istina, da se je še stanovalo na Strugi.
 24 Inc |       Komaj četrt milje pod Strugo se dolina mahoma razširi. Sredi
 25 Inc |         mahoma razširi. Sredi reke se očem odkrije precej velik
 26 Inc |         trepetlikami. Na tem otoku se dviguje ponosno poslopje,
 27 Inc |           poslopje opazujočemu, pa se dozdeva, kakor da bi gledal
 28 Inc |          svetlih vitezov ali pa da se prikaže na balkon v tesno
 29 Inc |           na vodo pripode, raztopi se takoj tudi romantika. Mimo
 30 Inc |           romantika. Mimo Otoka pa se leno vali voda, globoka
 31 Inc |        vrbovjem in po vodni vršini se gonijo gosi, race in trije
 32 Inc |           kraj je to! In tem lepši se ti vidi, če si prišel na
 33 I   |           globočino! ~In -- ali si se le količkaj potrudila, da
 34 I   |          mi ogrenila! In sedaj, ko se mi je življenja vsa sladkost
 35 I   |          kateri sta sedeli. Ona pa se je razvnela: "Kak fantast!
 36 I   |     razpadel v svojem grobu! In če se spominjam tistega jutra,
 37 I   |     sovraštvu z onimi s Struge, če se ne motim!" ~"V starem sovraštvu!"
 38 I   |         vode gola skala. In nekdaj se je stari baron zmislil,
 39 I   |       tisto skalovje njegovo. Vnel se je prepir in potem dolga
 40 I   |        oborožil. Stari naš grof pa se je jezil in penil, in najbolj
 41 I   |            in najbolj tedaj, kadar se je tisto streljanje do nas
 42 I   |      razlegalo. Z baronom s Struge se nikdar nista pogledala več.
 43 I   |           revnega otroka. In menil se ni niti plemenite krvi,
 44 I   |            niti plemenite krvi, ki se je tudi po njenih žilah
 45 I   |            ni poznala osebno. Tudi se je bila menda ravnokar povrnila
 46 I   |          dnevi, Eliza! Pomisli, ko se je vse to zvedelo! Ti ne
 47 I   |        vedela do tedaj!" ~"In kako se je končno zvedelo vse?"
 48 I   |       Vpraša Eliza tiho. ~"Zvedeti se je moralo! Sedaj je od tedaj
 49 I   |       krogi dopovedovali. Govorilo se je tudi, da ima čudne demokratične
 50 I   |         vodi hoditi. Prepirala sta se in jezno kričala. Drugo
 51 I   |            nadaljevati. ~"Potem pa se je sodnija polastila reči
 52 I   |          pahnil v vodo. In pričela se je tista grozna pravda.
 53 I   |          in vsi moji strežaji! Vse se je trlo k obravnavi ter
 54 I   |       bregu ter kričal in prepiral se ž njim. Ponosno je trdil,
 55 I   |          je nedolžen, in s ponosom se je podal v ječo!" ~Po kratkem
 56 I   |            Bog ve kam. Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili,
 57 I   |       denarni fidejkomis, katerega se dotakniti niso mogli. Mladi
 58 I   |         Olikano družbo sovraži ter se je ogiblje. Žalostno življenje!" ~
 59 I   |    Žalostno življenje!" ~Razsrdila se je ter zmečkala list v roki: "
 60 I   |        groba me sovraži! A tolažim se, da ga je že dohitela pravična
 61 I   |       Molče je zrla potem tja pred se. Eliza pa je dejala mehko: "
 62 I   |          Pri klopi v leskov grm pa se je usedel slavec ter zapel
 63 II  |         deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale debele
 64 II  |       kaplje. Po grajskem vrtu sta se zopet sprehajali grofinja
 65 II  |            temno vodo pod sabo, ki se je ravno pod oknom vrtela
 66 II  |            sta metali ribam, da so se s hruščem trgale zanj. V
 67 II  |          Onstran ob bregu prikazal se je namreč ravno tedaj človek,
 68 II  |            širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da bi
 69 II  |         odločno star in umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti.
 70 II  |        opaziti. Konj in jezdec sta se med potom v mokrem gozdu
 71 II  |          Začuvši smeh dekliški, pa se je takoj stegnil v sedlu
 72 II  |       stegnil v sedlu in, obrnivši se proti stolpu, kontesama
 73 II  |    zarjavelo lice; pod čelom pa so se mu žarile svetle oči. Opazivši
 74 II  |     nepričakovano udarjeno, vzpelo se je ter divje povzdignilo
 75 II  |       povzdignilo glavo. Ali potem se je spustilo v oster tek
 76 II  |        glavicah vzkipelo, izvršiti se je moralo takoj. Urno sta
 77 II  |          je moralo takoj. Urno sta se napravili, na mizi pa pustili
 78 II  |           je bilo povedano, da sta se šli sprehajat. Potem sta
 79 II  |            v smrekov gozd. Tam sta se usedli na mah in se otročje
 80 II  |            sta se usedli na mah in se otročje radovali, da se
 81 II  |            se otročje radovali, da se jima je skrivnostni ta izlet
 82 II  |        trnju ostalo. Ali vedno sta se smejali in nobeni ni prišlo
 83 II  |          ni prišlo na misel, da bi se vrnili. ~"To bode mama gledala,
 84 II  |        prelaziti gozdove!" smejala se je Lucija. ~"Morda mislijo,
 85 II  |           opazil!" ~"To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak!
 86 II  |            saj vidiva kmalu!" ~Pot se je zavila v hrastov gozd.
 87 II  |            in kolibarji oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se
 88 II  |          se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno zdelo,
 89 II  |      vzkliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov
 90 II  |             da še vstal ni, ko sta se mu prikazali gospici. ~Nekoliko
 91 II  |       greblo po dvorišču, potem pa se kokodakáje razpršilo na
 92 II  |        Končno je nekje na koridoru se prikazal mlad hlapec ter
 93 II  |            preglejva vse! Lahko bi se zgodilo, da pusti gospod
 94 II  |           enakega, postavljen, bil se je med časom prevrnil in
 95 II  |           Pred vsako ploščo pa sta se mudili in iz čudne stare
 96 II  |        bilo zapisanega. ~Ko pa sta se ravno zamislili in pogrezali
 97 II  |          Okrog smejočega obraza so se ji usipali kodrasti lasje,
 98 II  |           podoba iz pravljice bila se je hipoma prikazala! V naróčaju
 99 II  |           v istini. ~Sladkozveneče se je smejala in njeno oko
100 II  |         tako nepričakovano vsilili se v njeno selišče. -- ~
101 III |          samo ženska, pomirili sta se takoj, dasi sta bili v prvem
102 III |           to kapelico!" ~Ali tujka se je vedno smejala, potem
103 III |          Zora!" ~Obmolknila je ter se tja v dan smejala sama pri
104 III |            da je blazna. Plaho sta se spogledali, a v srcih čutili
105 III |        čutili sta prvi kes, da sta se odločili na današnji pot. -- ~
106 III |     Dospele so konec vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik kos,
107 III |          bodemo hodile!" ~In zopet se je dobrodušno smejala. Korakale
108 III |          že tako dolgo spi. Pa saj se prebudi, saj mi je to povedal
109 III |      Konštantin ve vse!" ~Potem so se zopet povrnile na vrt. Zora
110 III |            zemljo, Ali veruješ, da se prebudi in da se povrne
111 III |       veruješ, da se prebudi in da se povrne zopet k meni? Ali
112 III |          da svet ne sme vedeti, da se imava rada, moj Bog, tako
113 III |       konja in ga odpeljal. ~Baron se je ozrl po dvorišču. Zapazivši
114 III |         vrtu hodili!" ~Nobena črta se mu ni premaknila na zarjavelem
115 III |         dejala je, "sprehajali sva se v gozdu in dospeli tu sèm.
116 III |           je šinil iz očesa. Hotel se je razvneti. Uprl je pogled
117 III |    Romantično bi morda bilo, če bi se mi, ki smo si tujci, sedaj
118 III |       dvorišča raztrganih vrat ter se poslovil z lahnim poklonom. ~
119 III |         potu. Ali prav odločno sta se kesali, da sta se namenili
120 III |      odločno sta se kesali, da sta se namenili na čudni današnji
121 IV  |                    IV~Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo
122 IV  |          znanih gospodov. Vzbudilo se je hipoma hrupno življenje.
123 IV  |           smrtnotihi dvor napolnil se je čez noč s šumom in hruščem. ~
124 IV  |            na tanke dolge noge. Če se je na obrežju otoškem sprehajal,
125 IV  |     skicami preganjal ves svet, to se je že teže prenašalo. Lazil
126 IV  |         veliko, a neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo
127 IV  |         neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo zagledal
128 IV  |       trdil je baron Nebelberg, ki se je bil takoj za grofom oglasil
129 IV  |             Ta baron je bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo,
130 IV  |       dekle. ~Nekega dne pripeljal se je tudi vitez Trd, ud stare
131 IV  |           kos zemlje, na kateri so se pokopavali izključljivo
132 IV  |         pokopališče. Naš vitez Trd se je o tem tako razsrdil,
133 IV  |            Če si ga pogledal, zdel se ti je kakor živo pokopališče,
134 IV  |         kakor živo pokopališče, ki se je leno vlačilo okrog. ~
135 IV  |          po orožju. Čez desno lice se mu je skoro do ušesa vlekla
136 IV  |            in razgnal vse, tako da se ga od tedaj ni lotil nikdo
137 IV  |            gospo. V svoji mladosti se je bil priženil v bogato
138 IV  |       ravno denar pošel, priplazil se je ponoči do svoje žene
139 IV  |          radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki,
140 IV  |           rebrih, razprostirajočih se nad Otokom. Na vse jutro
141 IV  |            Otokom. Na vse jutro so se zbrali hlapci na dvorišču
142 IV  |            krasno urejeno. Ženstvo se je usedlo na vozove, v katere
143 IV  |           je govorica, ker ženstvo se je kmalu utrudilo od počasne
144 IV  |            zbirališča", razkropila se je vsa družba po prostorih.
145 IV  |          po prostorih. Potem pa so se razpustili psi in pričelo
146 IV  |          razpustili psi in pričelo se je tisto divje lajanje in
147 IV  |    senožetjo na razpotju, od koder se je videlo v dol ravno na
148 IV  |            so psi gonili. Potem pa se je je lotil dolgčas. Graciozno
149 IV  |        naslonila ob drevo, sama pa se usedla na mah ter se veselila
150 IV  |            pa se usedla na mah ter se veselila jutranjega zdravega
151 IV  |             Njena mlada glavica pa se je pri tem zamislila in
152 IV  |               Ničesar ne bode! Vse se je obrnilo na drugo stran!
153 IV  |        vrgel puško v travo, sam pa se usedel v dekletovem obližju. ~"
154 IV  |          ter zrl v jasno jutro. Pa se me je polotil dolgčas, in
155 IV  |       sestrična Serafina!" ~Ulegel se je z glavo v rosno travo
156 IV  |           škoduje! ali odpusti, da se ne vedem kakor v salonu.
157 IV  |          gledati v modro nebo, zdi se mi poetično. Ta poetičnost
158 IV  |        Serafina!" vzkliknil je ter se vzdignil iz trave, "in ti
159 IV  |               Iz srca!" in smejala se je, "iz srca! Egon, ne postani
160 IV  |          melanholičen! Ali dozdeva se mi, da si danes pripravljen
161 IV  |        moja mama. Te namere tičejo se mene in tebe, Egon! In ne
162 IV  |            tebe, Egon! In ne motim se, če tvoj prihod na Otok
163 IV  |             To sem ti povedala, da se ne bodeš trudil več in da
164 IV  |            mehke stvari in čez noč se izpremeni vreme v vaših
165 IV  |           povedala! V tem trenutku se vedeš, kot bi bil Bog si
166 IV  |            kak tiran, pred katerim se uklanjajo vse ženske. Prej
167 IV  |          si morda še tako dete, da se ti vsako noč sanja, da si
168 IV  |        Uboga kraljična!" ~Takoj so se mu pomirili valovi jeze
169 IV  |       nekoliko trenutkov prej, kot se bo stvar izvršila, da bodem
170 IV  |         pomladansko cvetje, katero se je razcvetelo na tvojem
171 IV  |            odskočil od dekleta ter se jezno obrnil po človeku,
172 IV  |     učitelj iz obližja?" ~Baron pa se ni raztogotil. ~"Čemu učitelj?"
173 IV  |         mrzlo. "Da človek ve, kako se mu je vesti slabotni ženski
174 IV  |           učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete,
175 IV  |                Gospod!" raztogotil se je grof Egon. "Gospod, kdo
176 IV  |            s Struge. Sedaj, ko sva se seznanila, pa menim, da
177 IV  |            pa menim, da je čas, da se ločiva. Kontesa!" ~Stopal
178 IV  |          Govoriti ni mogla in bala se ga je tudi. Ali pri Egonu
179 IV  |            življenje ne. Srdila pa se je vendar, da je ravno ta
180 IV  |         baron ni govoril in nikdar se ni ozrl po njej. Sedaj pa
181 IV  |        roko! Poklicali so me! Mudi se mi torej!" ~Lahno se je
182 IV  |          Mudi se mi torej!" ~Lahno se je priklonil. Tudi kontesa
183 IV  |            kmetom! In sedaj srdila se je še bolj, da jo je moral
184 IV  |          Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog hriba,
185 IV  |        zavila okrog hriba, obrnila se je še enkrat. Baron je hitro
186 IV  |          in visoka njegova postava se je ostro črtala od zelenja.
187 IV  |        črtala od zelenja. Potem pa se je spustila v dol ter vsa
188 IV  |      razžaljen, tako razžaljen, da se mora preliti nekaj krvi. ~"
189 IV  |        barona. "Pričakoval sem, da se povrnete! Ker to veste sami,
190 IV  |        storil to veselje!" ~Usedel se je na hrastov obrobek tik
191 IV  |          steze ter nadaljeval: "To se vam bode čudno dozdevalo!
192 IV  |          zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških žilah pretaka
193 IV  |            hočete poljubiti, kakor se poljubuje pastirica na paši!
194 IV  |           brez uspeha podplate, če se hočeta potruditi v raztrgano
195 IV  |             da mu jo uravnam. Mudi se mi torej! Z Bogom!" ~Vstal
196 IV  |           in to je baron!" ~Glasno se je zasmejal: "Kakor psa
197 V   |            pušili drage cigare, da se je dima aromatični duh razširjal
198 V   |             in ti, slabi vojak, ki se kličeš za grofa Egona? Pri
199 V   |        ničesar ne čutite?" ~Zviral se je po stolu, puhnil dim
200 V   |            Koščena duša! Ne vtikaj se v zakonske moje razmere!
201 V   |          bili časi tedaj?" oglasil se je sin, vitez Trd. ~"Dobri
202 V   |       kosti na tem Otoku!" ~"Nisva se rada imela!" odgovoril je
203 V   |            tudi nisi človek, ki bi se prilegal takemu duhu, kakor
204 V   |      recimo, tvoja gospa!" oglasil se je grof Egon. ~"Tudi dobro,
205 V   |           gospodje!), splazila sva se tam gor po zavitih stopnicah
206 V   |            to so bili časi!" ~Leno se je naslonil v stol, gledal
207 V   |            med sabo, in taka stvar se rada posluša!" ~"Aha, tista
208 V   |            je bilo. In kljunači so se ravno povračevali z juga.
209 V   |           je prišlo potem!" ujezil se je grof Egon. ~"Počakaj
210 V   |         Egon. ~"Počakaj in ne jezi se! Kljunače sva hotela streljati
211 V   |            naju. Čez nežni obrazek se ji je razlila divna rdečica,
212 V   |           žile! In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa duša
213 V   |            je izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo
214 V   |          in ženskam nasproti vedel se kakor med in cvetje. Takoj
215 V   |          hotel ženski dopasti! Vse se je lesketalo in bliskalo;
216 V   |           poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro
217 V   |        zdihoval venomer. Končno pa se je ulegel v travo, vrgel
218 V   |          mene puščal doma. A potem se je vdal romantični tisti
219 V   |          in pravim vam resnico, da se je raztajal kakor otroče.
220 V   |       raztajal kakor otroče. Hotel se je umoriti samega sebe.
221 V   |            drugo pa veste vse. Saj se je umazano tisto perilo
222 V   |          po časopisih, da je stvar se zvedela povsod. Bil je dober
223 V   |          ga nisem videl! Tedaj, ko se je umoril, bil sem ravno
224 V   |          pa pijmo!" ~Baron Bontoux se je po teh besedah zopet
225 V   |           uganjali šale, satirično se zbadali, ali končno vendar
226 V   |       skozi nosnici in usta. Ko pa se je mož z razbeljenimi svojimi
227 V   |      vodila od mosta sèm, postavil se je nehote na tanki svoji
228 V   |        robato kletvico. Vsa družba se je ozrla po stezi. Ondi
229 V   |         Bontoux, "srečen bodem, če se še spominjate mojega obraza!
230 V   |          doma sem ušla. Bog ve, če se bo srdil brat Konštantin?" ~
231 V   |           brat Konštantin?" ~Takoj se je zamislila ter zrla predse,
232 V   |            jo močno skrbelo, če bi se srdil brat Konštantin. A
233 V   |     pozabil spraviti. Razširile so se ji oči. Nepremakljivo je
234 V   |           prinesla očem -- a potem se ji je kakor zarja razširilo
235 V   |    razširilo čez obraz in morda so se ji tedaj razklenile teme,
236 V   |             tudi laže!" ~Grof Egon se je v vojaški svoji naravi
237 V   |      Oslabeli sta ji nogi, tako da se je zgrudila na kolena, Ali
238 V   |       napravila litanije!" ~S silo se je smejal grof Egon. A drugi
239 V   |          smejal grof Egon. A drugi se niso smejali in vsi so čutili,
240 V   |            njegove možgane vsiliti se je hotelo kesanje. ~Ali
241 V   |       vinom ga je preplul. Vsem pa se je nekako dolgočasno zdelo
242 V   |            ni teklo. Vstali so ter se razšli. ~***~Dva dni pozneje
243 V   |         Dva dni pozneje sprehajala se je grajska gospoda po vrtu
244 V   |           peli po grmovju in mrčes se oglašal iz vinogradov od
245 V   |     severni strani otoka, od koder se je krasno videlo po vodi.
246 V   |      hribovja in zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku. ~
247 V   |      radostjo sta zrla po vodi, ki se je kakor kača izgubljala
248 V   |         žensko truplo. Bela obleka se je tesno prijemala njenih
249 V   |           valovi pljusknili, tedaj se je vselej prikazal bledi
250 V   |            listje v pišu razpršila se je takoj in hipoma je bil
251 V   |            miren. Na vse strani so se razšli. Baronico Zoro pa
252 V   |           zemljo -- in njen spomin se je tudi pozabil. -- ~
253 VI  |            In sedaj v tej zimi! Če se ozrem skozi okno, lomijo
254 VI  |           ozrem skozi okno, lomijo se veje pod težkim snegom.
255 VI  |     dolgočasni dan in po moji duši se podé temne misli kakor zunaj
256 VI  |            letal za mano. In časih se mi je zdelo, da bi ga lahko
257 VI  |          je pri hčeri stvar vršila se prepočasi, lotil se je matere!
258 VI  |         vršila se prepočasi, lotil se je matere! Čudno se mi je
259 VI  |          lotil se je matere! Čudno se mi je zdelo, da se je mama
260 VI  |           Čudno se mi je zdelo, da se je mama hipoma zopet pomladila!
261 VI  |              Ali si bolna! Dozdeva se mi, da si čudno razburjena?" ~"
262 VI  |            dejala je tiho. "Ali bi se srdila, če bi se tvoja mama
263 VI  |            Ali bi se srdila, če bi se tvoja mama zopet omožila?" ~"
264 VI  | postavljena med naju stena, katera se prekoračiti ne dá! Potem
265 VI  |           prekoračiti ne dá! Potem se bodeš morala ločiti od svoje
266 VI  |           noč!" ~A drugo jutro sem se odpravila in odpeljala iz
267 VI  |           moškemu v last, in gnusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega
268 VI  |   sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal okrog mene in
269 VI  |           okrog mene in kolikokrat se rotil, da me ljubi! A sedaj
270 VII |     otoškimi glavnimi vrati. Jezil se je nad hlapci ter si hladil
271 VII |           vaški pot Tone Tičar ter se gospodu oskrbniku z dobrovoljnim
272 VII |     gospodarstvo v svoje roke, kar se je videlo naravno, ker si
273 VII |           predale, žito, vino, ter se je srdila nad oskrbnikom.
274 VII |           čelu, je prerokovalo, da se tako življenje dolgo ne
275 VII |          obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez moči. Neprestano
276 VII |           Zdravnik naj pride!" ~Ko se je gospodu Igli povedal
277 VII |          povedal ta ukaz, razjaril se je močno: "Zdravnik! Kakor
278 VII |              Zdravnik! Kakor da bi se pri nas doktorji kar z dreves
279 VII |           Kar ga nismo videli, bil se je postaral. Lasje na glavi
280 VII |         zrle izpod čela, videle so se mu proge. ~Osorno je ogovoril
281 VII |          je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal. ~"
282 VII |      izginile iz telesa, in čutila se je tako slabotno, tako nesrečno --
283 VII |            Prav čisto nič!" ~Takoj se je postavila pred njega,
284 VII |       kvišku potegnila gardino, da se je svetloba razširila po
285 VII |           Kdo je bil ta človek, ki se je predrznil praviti njej
286 VII |       stvari. Po vsem malem telesu se ji je srdilo vse in kipeče
287 VII |           odgovoriti. Ali obrnivši se proti njemu, odkrilo se
288 VII |            se proti njemu, odkrilo se ji je vse in spoznala je
289 VII |        svojega zdravnika. Tedaj pa se ji je kri zopet povrnila
290 VII |           ta trenutek in odpeljite se v zimsko mestno življenje!
291 VII |            kupo, na mizo, potem pa se priklonil ter odšel. Gospodična
292 VII |          da bi sama ne vedela, kaj se ji je zgodilo. Čula ga je,
293 VII |       hipoma ter vrgla po sobi, da se je voda razlila in steklo
294 VIII|      stanju! Resnica pa je, da sem se že skoraj privadila zimskega
295 VIII| dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter
296 VIII|   veličastno drevo, okrog katerega se obvija trta moje duše proti
297 VIII|         Pri tem spominu pogreznejo se grof Egon in druga taka
298 VIII|          Otoku umrl! Lucija, sedaj se mi dejanje moje matere dozdeva
299 VIII|     pokojni grof Milan! ~Spominjaš se gotovo še cerkve, sloneče
300 VIII|           mi je prijazno pismo, da se je maša že oznanila po vaseh
301 VIII|            oznanila po vaseh in da se bode služila ta in ta dan. ~
302 VIII|          dušo. Vsa čutja v meni so se razburila nad pogledom,
303 VIII|         razburila nad pogledom, ki se mi je odkril tedaj! ~"Oj,
304 VIII|            bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog njega ter
305 VIII|            je pogledal! Kar zmenil se ni za moj prihod in ni se
306 VIII|          se ni za moj prihod in ni se dal motiti pri zdravniškem
307 VIII|           dalje prizora, s katerim se je omadeževala rodbina tako
308 VIII|          starega pokolenja. ~Potem se je pričela sveta maša. Njemu
309 VIII|            v cerkvi ter čakala, da se je razkropila množica. Bala
310 VIII|       razkropila množica. Bala sem se, da bi zopet ne zadela na
311 VIII|           čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge baronese
312 VIII|            do našega otoka in kako se ji je privzdigovalo mrtvo
313 VIII|          zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenju še poznala nista,
314 VIII|           nista, katerih spomin pa se je harmonično združil v
315 VIII|         vročine poletne. ~Obrnivši se od groba, stal mi je pri
316 VIII|          tu ničesar opraviti! Bati se je, da ne vstanejo mrliči
317 VIII|       nekaj časa v daljo; potem pa se mu je zjasnilo lice, in
318 VIII|          zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa
319 VIII|       Stopal je tik mene, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Že
320 VIII|         sva prišla blizu Otoka, ko se je ozrl po meni ter pričel
321 VIII|           tako ostanem tu!" ~Takoj se je raztogotil po svoji navadi. ~"
322 VIII|     ostanete tu! Tudi dobro! Časih se mi nehote vsiljujete v misli.
323 VIII|          je odšel. ~Sedaj znam, da se srdi, če sem tu. Jaz ostanem
324 IX  |          je nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil gost,
325 IX  |        megla zakrivala okolico, da se ni videlo deset korakov
326 IX  |        prišel. Zakurite tudi!" ~Ko se je kontesi Serafini objavil
327 IX  |         njegov prihod, raztogotila se je tako grozno, da je letala
328 IX  |            pred vežo ter čakal, da se mu soba zakuri. Ko se mu
329 IX  |           da se mu soba zakuri. Ko se mu je povedalo, da je soba
330 IX  |        dejal je lahkoživno: "Sedaj se malo pogrejem in kaj jesti
331 IX  |           trpim slabe kaplje!" ~Ko se je najedel in napil, pogledal
332 IX  |         najedel in napil, pogledal se je v zrcalo ter odšel h
333 IX  |            prav nič motilo. Usedel se je na stol ter hladnokrvno
334 IX  |      izpregovorila te besede. A on se ni dal motiti. ~"Sedaj sem
335 IX  |        oblak dima iz ust, "a stvar se ni hotela tako hitro napraviti,
336 IX  |         Rimu in drugod! No, končno se je le napravil zakon, kakor
337 IX  |   pričakovala, ljuba Serafina, ker se končno pri najinih letih
338 IX  |           skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo, in sedaj
339 IX  |        ljubezen! Ljubezen! Končno, se ta stvar zrabi, kakor se
340 IX  |           se ta stvar zrabi, kakor se obrabi, recimo, šina na
341 IX  |              Tako je prav! S časom se me že privadiš, Serafina!
342 IX  |    postlano, a nekega belega jutra se prebudi na trdem tlaku --
343 IX  |        potrebo nekoliko opravičiti se! Ne opravičiti, to ni prava
344 IX  |              Opravičiti? Pred mano se ti ni treba opravičevati!
345 IX  |           Jaz vsaj hvalim Boga, da se je stvar iztekla tako, kakor
346 IX  |          stvar iztekla tako, kakor se je!" ~"Dobro! Sedaj ti tudi
347 IX  |   elastične nature in kratkočasite se v slučajih, ko moramo mi
348 IX  |         odpirati! Ha, ha!" ~Smejal se je suhotno. ~"Sedaj je pa
349 IX  |            prav kakor vojak! Stvar se ti bode prozaična videla.
350 IX  |            otročarije! Jeli ti, da se ne srdiš, draga Serafina?" ~
351 IX  |        more in dejala ti je: usedi se na železnico in glej, da
352 IX  |            otročarije! A grof Egon se je prestrašil in kakor boječ
353 IX  |           in komaj pričakujeva, da se povrneš! Pridi in sprejele
354 IX  |           njim. ~"Prijatelj, morda se spominjaš tistega prizora,
355 IX  |       človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin,
356 IX  |            drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene
357 IX  |             Ker sva že pri tem, da se prijazno pogovarjava o rodovinskih
358 IX  |       tedaj še ni bila blazna! Saj se je spominjaš, te baronice,
359 IX  |         sem prijazni tvoj papa ter se ti v največjem prijateljstvu
360 IX  |        odšel iz sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost, ko
361 IX  |          med njegovim govorom bila se je zgrudila na stol. Sedaj
362 IX  |        mrtvaško prikaznijo. Oči so se ji napele in z roko je tipala
363 IX  |            pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa
364 IX  |           je majalo, okrog srca pa se ji je napravljal bolesten
365 IX  |      Njegov spomin! Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena
366 IX  |       Kakor rešilno hladilo ulegla se ji je končno čez oblačno
367 IX  |   Konštantin ve resnico! ~Bliskoma se je dvignila in takoj je
368 IX  |          je videla pri oknu, da so se vpregali na dvorišču konji
369 IX  |             Po slabem gozdnem potu se je trudila in ni se menila
370 IX  |           potu se je trudila in ni se menila za vodo ne za blato,
371 IX  |            po licu, na glavi pa so se ji razdrle kite, da so se
372 IX  |          se ji razdrle kite, da so se razpustili lasje ter ji
373 IX  |      povedal grof Egon. ~Tam, kjer se pot zavije v znani hrastov
374 IX  |           mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi
375 IX  |        zadnje moči in brez zavesti se je zgrudila v njegov naročaj.
376 IX  |           v njegov naročaj. Usedel se je ž njo na mirnega, starega
377 IX  |            bil. Ko je namreč podil se med visokimi smrekami in
378 IX  |           je hipoma konja, sklonil se k bledemu obrazku ter poljubil
379 X   |       prebila dolgo bolezen, boreč se s smrtjo med mrzlo zimo
380 X   |       slabotna, bleda, in močno so se ji poznali znaki prebite
381 X   |         pogladila čelo. Na licu pa se ji je prikazala rdeča lisa.
382 X   |   izpregovoriti besedice. Takoj so se ji napolnile z solzami oči.
383 X   |            mi bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo živeli prav,
384 X   |       živeli prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikari ne jokaj!
385 X   |         drugi stvari!" ~A govorica se ni hotela vneti. Sedeli
386 X   |            je v bližnji grm usedla se penica ter pričela žvrgoleti
387 X   |           tu sèm?" ~Kontesi Luciji se je pri solznih očeh hotel
388 X   |            ti pisala! Vsaj ženstvu se je videlo, da je hodil mož
389 X   |          prav upalih lic tedaj, ko se je tvoje življenje borilo
390 X   |          Kontesi Serafini pokazale se niso samo rdeče lise na
391 X   |         kontesi Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratični
392 X   |           pobožna; skoraj vsak dan se je služila maša v cerkvici
393 X   |      nebeške blagoslove na njo! Da se je pri takih razmerah morala
394 X   |   sovražnike. ~Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne prihaja
395 X   |     kontesa stopiti v samostan ter se za vse življenje odtegniti
396 X   |   odtegniti pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo
397 X   |            silni bolezni, odločila se je lepega dne, da gre na
398 X   |          da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konštantinom. ~
399 X   |       Konštantinom. ~Že na poti so se ji borili po duši čudni
400 X   |           pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali naposled
401 X   |            raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila. ~Na dvorišču
402 X   |        greblo po gnojnih kupih ter se razpršilo pri dekletovem
403 X   |      častitljivo to poslopje kmalu se razlezlo na vse štiri strani. ~
404 X   |            je molčala. Prestrašila se je brez dvombe pri čudni
405 X   |            baronu. Sporazumela sta se, da je "on" baron in da
406 X   |          je na vrtu. ~Mlademu možu se je razbistrilo po možganih
407 X   |           Konštantina. Prestrašila se je tako, da je takoj pohitela
408 X   |      medicinskih steklenic. Usedla se je na stol pri mizi. Zeblo
409 X   |      razpokanega zidovja razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo
410 X   |     pričakovala. Tudi po stropu so se videle razpoke, in po kotih
411 X   |            gledati ni kaj. Obrnila se je k mizi, pri kateri je
412 X   |       pričeto pismo na mizi. Takoj se je obrnila, ker je povsem
413 X   |         listu -- njeno ime! Da, tu se je jasno bralo: kontesa
414 X   |          naša kontesa je ni! Komaj se ji je dozdevalo, da je videla
415 X   |          bodem stari kontinent ter se preselil v novega! Evropa
416 X   |            njo. Časih je dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo.
417 X   |          srce! Bog zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo, ali
418 X   |        pride za njo. Prepirala sta se. Med prepirom pa ji je povedal
419 X   |          srečam slučajno. Izvršila se je scena, kakor je pri ženski
420 X   |       vendar že v letih, v katerih se človek ne sme obnašati kot
421 X   |           razsušenem polju razlije se mi časih po duši zavest,
422 X   |           duh je bolan! Ironiziram se samega sebe! Ali brez uspeha.
423 X   |            Konštantin jo ljubi! To se ji je dozdevalo tako čudno
424 X   |           baron Konštantin, topila se je še vedno v solzah. Dobro
425 X   |        privzdigniti tedaj. Odločno se je sramovala. Bil je toliko
426 X   |            je pristopil k njej ter se še celo predrznil, da ji
427 X   |       solznih oči. Okrog ustnic pa se ji je napravljal smehljaj
428 X   |          naj bi bila govorila? Nam se dozdeva, da ni bilo potrebno. ~
429 X   |             kako sta postajala ter se pogledovala kipeče, kdor
430 X   |           je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnost. In
431 X   |          usahnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozaičnem