Part

  1 Inc |         zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo ter napravlja
  2 Inc |           po volji mokro stanišče v temnih valovih. ~Tu pa tam
  3 Inc |          vse otožno pri tej vodi. V globini pa preži tolsti
  4 Inc |         imaš občutje, kakor da si v kraju, ki sta ga ravnokar
  5 Inc |       omenjena reka končno zavije v ozko dolino. Tam pa je krajina
  6 Inc |        mestu, kjer se reka skrije v dolino, postavili so naši
  7 Inc |           pojajo se nad poslopjem v zraku ter s svojim kričanjem
  8 Inc |            Ti pa, ki so prebivali v njej, pretrgali so bili
  9 Inc |           da se prikaže na balkon v tesno obleko zavita gospica
 10 Inc |       drevoredi človeka pač hitro v sedanjost pokličejo. In
 11 I   |            In kadar imaš te vrste v rokah, pretrgana je že nit
 12 I   |           tista žena, ki me vleče v pogubno globočino! ~In --
 13 I   |         sovraštvom do mene je šel v smrt! Ali Bog moj mi je
 14 I   |           ko je že davno razpadel v svojem grobu! In če se spominjam
 15 I   |           produ, tedaj ga ni kota v moji duši, kjer bi tičalo
 16 I   |     hlapcev!" ~"In kako je prišel v dotiko z ono rodbino?" ~
 17 I   |   pristavila: "Saj ste bili vedno v silnem sovraštvu z onimi
 18 I   |        Struge, če se ne motim!" ~"V starem sovraštvu!" odgovori
 19 I   |      kupil od države in jih dobil v svojo last. Potem je na
 20 I   |         In ko je nekega dne blisk v tisti stolp udaril ter ga
 21 I   |      stvari čisto nič izpremenil. V grob sta nesla svoje sovraštvo!" ~
 22 I   |     sovraštvo ter stopil s Strugo v tisto pregrešno zvezo, katera
 23 I   |     njenega imena! Zapredel jo je v svoje pregrešne laži. Ker
 24 I   |         obljube ter jo kmalu imel v svojih pesteh. Končno jo
 25 I   |           z gospodom govoriti. In v istini je takoj za slugo
 26 I   |           Tedaj pa je hipoma stal v sobi, bled in razžarjenega
 27 I   |      Drugo jutro pa grofa ni bilo v gradu. Ali dva dni potem
 28 I   |        dejali, da ga je on pahnil v vodo. In pričela se je tista
 29 I   |         priče videle, da je pozno v noči hodil z grofom ob bregu
 30 I   |          in s ponosom se je podal v ječo!" ~Po kratkem premolku
 31 I   |       premolku nadaljuje: "Bil je v istini nedolžen, kakor to
 32 I   |   nedolžen, kakor to pismo priča. V pozni noči in malo trenutkov
 33 I   |          svojim ga je pisal Milan v kmetski koči. Drugo jutro
 34 I   |        jutro ga je prinesel otrok v grad ter ga izročil oskrbniku.
 35 I   |         nekoliko meseci je prišel v Strugo nazaj. Dobil je podrt
 36 I   |         kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino,
 37 I   |           se je ter zmečkala list v roki: "In to, to vse je
 38 I   |        mehko: "Hladno je, pojdiva v sobo! In tudi mrak že nastaja!" ~
 39 I   |           odšli z vrta. Pri klopi v leskov grm pa se je usedel
 40 II  |        Več let že ni bilo gospode v grad. Letos, ko so tisti
 41 II  |     bolest po mrtvem možu. Bil je v visoki vladni službi; zastopal
 42 II  |          je vlado dolgo vrsto let v deželi, skoraj na meji ležeči.
 43 II  |        prišla na Otok. Na deželi, v prijetni naravi upala je
 44 II  |        ter si tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu tik vode
 45 II  |       tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu tik vode stoječem,
 46 II  |           Glasno govoreč zrli sta v temno vodo pod sabo, ki
 47 II  |         je ravno pod oknom vrtela v velikanskem krogu ter sukala
 48 II  |         se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu
 49 II  |   smrekovega gozda ter leno sedel v sedlu. Živinče, katero je
 50 II  |           jezdec sta se med potom v mokrem gozdu oškropila z
 51 II  |          sedaj nikakor nista bila v stanu, pri mladem ženstvu
 52 II  |            pa se je takoj stegnil v sedlu in, obrnivši se proti
 53 II  |          Ali potem se je spustilo v oster tek in, kakor bi trenil,
 54 II  |           zopet zginil mimo grada v smrekov gozd. Gospici sta
 55 II  |   pristopila k mizi in pozvonila. V sobo je prihitel strežaj.
 56 II  |          ne bode! Bog ve, kam gre v goro zdravit kakega kmetskega
 57 II  |   ogledava tisto Strugo in kar je v njej! Doma ga ni in čisto
 58 II  |        lahkoživni, in kar jima je v glavicah vzkipelo, izvršiti
 59 II  |          na mizi pa pustili list, v katerem je bilo povedano,
 60 II  |          in čez most na óno stran v smrekov gozd. Tam sta se
 61 II  |       Morda mislijo, da sva padli v vodo!" ~"To bode lep dan
 62 II  |         kmalu!" ~Pot se je zavila v hrastov gozd. Okrog nje
 63 II  |          pristavila je Serafina. "V to morava tudi! No pa saj
 64 II  |           Nikogar ni bilo opaziti v zapuščenem poslopju. Na
 65 II  |          cerkev!" ~"Torej najprej v njo!" ~Grajska ta kapelica
 66 II  |     goloba, ki sta gnezdila nekje v zapuščenem svetišču. Mali
 67 II  |       svetišču. Mali oltar bil je v razpadu, svetniki na njem
 68 II  |        obleke ne! Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila
 69 II  |         bila raztrgana. ~Vzgojeni v veliki pobožnosti, sta takoj
 70 II  |         sta pristopili k ploščam, v steno vzidanim, katere so
 71 II  |      struški gospodje, ki so bili v življenju to in to ter so
 72 II  |      ravno zamislili in pogrezali v ploščo, ki je svetu oznanjevala
 73 II  |           se je hipoma prikazala! V naróčaju nosila je polno
 74 II  |         mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih oseb. In
 75 II  |            In blazna je bila tudi v istini. ~Sladkozveneče se
 76 II  |          nepričakovano vsilili se v njeno selišče. -- ~
 77 III |           se takoj, dasi sta bili v prvem trenutku nemalo osupnjeni.
 78 III |          Obmolknila je ter se tja v dan smejala sama pri sebi.
 79 III |        Plaho sta se spogledali, a v srcih čutili sta prvi kes,
 80 III |       trgala cvetje ter ga metala v svoj naróčaj. Vmes pa je
 81 III |       kosci so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo bil je
 82 III |         je otrokov grob. Nad njim v zidu je poganjal bezgov
 83 III |      vzeli so mi ga ter ga dejali v zemljo, Ali veruješ, da
 84 III |             In ostro je uprla oko v dekleta. ~"Jaz ne vem,"
 85 III |         je zalila rdečica lice in v zadregi sta bili. ~"Vidite,
 86 III |     dejala je, "sprehajali sva se v gozdu in dospeli tu sèm.
 87 IV  |           je imel ta grof. Bil je v sebe strašno zaljubljen.
 88 IV  |          po božjem svetu! A da je v sebi občudoval velikega
 89 IV  |     gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil pastirje
 90 IV  |          je bil čez zimo zagledal v domačo grofinjo. A sedaj
 91 IV  |      tenak organ in rad je kričal v družbi. ~"Kriči kakor pav!"
 92 IV  |  prijezdaril na suhorebrnem konju v družinsko sobo ter prestrašil
 93 IV  |         so jo morali prekopati in v drug kot zagrebsti, ker
 94 IV  |        vendar strašno bilo, če bi v sosedstvu tako čistega pokolenja
 95 IV  |       sina Rudolfa. Ta sin je bil v majhni uradni službi, a
 96 IV  |        obrazom, kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen
 97 IV  |         okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa, bil je mladi
 98 IV  |          mladi ta človek, oblečen v moderno obleko, tipus prave
 99 IV  |    pravila, kar jima je le prišlo v možgane. Grof Egon je bil
100 IV  |            katero je bil iztaknil v častnem dvoboju, kakor je
101 IV  |    stoletja. Tudi ta je bil nekaj v sorodu z grajsko gospo.
102 IV  |           sorodu z grajsko gospo. V svoji mladosti se je bil
103 IV  |       mladosti se je bil priženil v bogato aristokratično hišo
104 IV  |            Potlej je živel pozimi v mestu, poleti pa pohajkoval
105 IV  |          kako velika. A živeli so v radosti, jahali, vozarili
106 IV  |           se je usedlo na vozove, v katere so bili vpreženi
107 IV  |           govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa so prišli v
108 IV  |           v goro. Ko pa so prišli v grič, ponehala je govorica,
109 IV  |      divje lajanje in razgrajanje v gori, ki je na vse jutro
110 IV  |   razpotju, od koder se je videlo v dol ravno na Strugo in zapuščeni
111 IV  |          je tudi surov, umazan in v vedenju prav kakor kmet
112 IV  |           In jezno je vrgel puško v travo, sam pa se usedel
113 IV  |           travo, sam pa se usedel v dekletovem obližju. ~"Tam
114 IV  |            Tam sem slonel ter zrl v jasno jutro. Pa se me je
115 IV  |              Ulegel se je z glavo v rosno travo in, ko je dekle
116 IV  |     odpusti, da se ne vedem kakor v salonu. Tako ležati in gledati
117 IV  |            Tako ležati in gledati v modro nebo, zdi se mi poetično.
118 IV  |    slabega vojaka. Ali kadar zrem v modro nebo, sem srečen,
119 IV  |          sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko oko.
120 IV  |           Po naključbi sem dobila v roke pismo grofinje, tvoje
121 IV  |       tvoj prihod na Otok devljem v zvezo z onim pismom. No,
122 IV  |        čez noč se izpremeni vreme v vaših srcih. ~Črni oblaki
123 IV  |           čez prsi roki in zrl ji v obraz. ~Ali kontesa ni povesila
124 IV  |         kaj ti bodem še povedala! V tem trenutku se vedeš, kot
125 IV  |    energije!" ~Kri mu je zakipela v glavo. ~"Nikake energije!
126 IV  |        noč sanja, da si kraljična v pravljici in da te vsako
127 IV  |        človeku, ki ga je iztaknil v tako čudnem položaju. Ta
128 IV  |     Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni vedela, kaj
129 IV  |           ravno učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda
130 IV  |         ta tujec, moral jo videti v takem položaju! In kako
131 IV  |  izpregovorila ni besedice hvale. V njeni aristokratični duši
132 IV  |         ravno ta človek iztakniti v takem položaju! ~Odhitela
133 IV  |           Potem pa se je spustila v dol ter vsa spehana prihitela
134 IV  |            Baron Konštantin pa je v tem prišel do mesta, kjer
135 IV  |          poprej motil grofa Egona v njegovi energiji. Ta je
136 IV  |            če se hočeta potruditi v raztrgano mojo baronijo!
137 IV  |           govoril, da mu ni mogel v besedo seči. In to, kar
138 V   |                                   V~Ach nur ein Herz, nichts
139 V   |         oče in sin, ter grof Egon v senci pod košatim kostanjem.
140 V   |       Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski grad k ondotnemu
141 V   |            Lindenholz pa je risal v gozdu. ~Srebali so črno
142 V   |          in grad, če jih izpustiš v njo. Ali vendar, prijatelji,
143 V   |      pogledal po vrsti vse. ~"Ali v istini ničesar ne čutiš,
144 V   |        Koščena duša! Ne vtikaj se v zakonske moje razmere! Oj
145 V   |           je lahno zlil kupo vina v svoje grlo. ~"Mene pa je
146 V   |           čast naši grofinji! Ali v zakonu, gospôda, imela je
147 V   |          gor po zavitih stopnicah v stolp v tisto malo čumnato
148 V   |         zavitih stopnicah v stolp v tisto malo čumnato in vina
149 V   |           in pila sva in potopila v sladko to morje vse skrbi!
150 V   |       časi!" ~Leno se je naslonil v stol, gledal proti nebu
151 V   |       vinske moči že bile stopile v možgane. "Tudi tisto vem.
152 V   |           vem!" ~Zalil si je vina v grlo. Drugi pa so radovedno
153 V   |        Kakor gozdna vila je bila. V roki je nosila široki svoj
154 V   |       nosila široki svoj slamnik, v lase pa si je bila vpletla
155 V   |        vam je bila nebeško krasna v svoji nedolžni lepoti. No,
156 V   |         grof Milan se je zagledal v njo, vsa duša mu je silila
157 V   |          silila iz plamtečih oči. V istem trenutku ga je zadela
158 V   |   trenutku ga je zadela usoda! Že v istem trenutku bil je izgubljen,
159 V   |       sebe ne vem že na kako ime. V trenutku smo bili v živem
160 V   |          ime. V trenutku smo bili v živem razgovoru. In če ste
161 V   |    samostana, z mokrimi očmi zrlo v njega ter vidno sesalo v
162 V   |          v njega ter vidno sesalo v sé vsako njegovo besedo.
163 V   |        sem to dobro videl, tresla v njegovi. Lazila sva potem
164 V   |            Končno pa se je ulegel v travo, vrgel puško od sebe
165 V   |           tiščal razbeljeni obraz v rušo in dejal obupno: 'Moj
166 V   |         dobro potrla je ta strast v njem! Pozabil je svoje žene,
167 V   |      pozneje prišel je nekega dne v mraku domov. Prihitel mi
168 V   |       mraku domov. Prihitel mi je v sobo ter hodil nemirno po
169 V   |           poglej me in pljuvaj mi v obraz! Tako nesramne in
170 V   |           zavila je spomin njegov v blesk vabilne romantike!" ~"
171 V   |      besedah zopet mirno naslonil v stol; drugi pa so pozabili
172 V   |       stezi. Ondi je počasi kakor v sanjah stopala baronesa
173 V   |      stala nekaj časa kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri
174 V   |         ji tedaj razklenile teme, v katere je bila zavita njena
175 V   |           laže!" ~Grof Egon se je v vojaški svoji naravi očitno
176 V   |           grozo uprla svoj pogled v grofa. ~"Ker je mrtev, ha,
177 V   |       mrtev, ha, ha!" ~"Mrtev! In v zemljo zakopan!" ~Oslabeli
178 V   |       morda tudi sam to čutil, in v vinske njegove možgane vsiliti
179 V   |     grajska gospoda po vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovju
180 V   |          je kakor kača izgubljala v temi. ~Tedaj pa je kontesa
181 V   |          rastlo je vrbovo grmovje v vodi. K njemu pa so bili
182 V   |       prinesli iz vode, dobili so v skrčeni ročici ostanke podobi,
183 V   |    udarila s koščeno svojo pestjo v veselo družbo na Otoku.
184 V   |     družbo na Otoku. Kakor listje v pišu razpršila se je takoj
185 V   |      Baronico Zoro pa so položili v zemljo -- in njen spomin
186 VI  |     LUCIJI~Na Otoku sem! In sedaj v tej zimi! Če se ozrem skozi
187 VI  |        dušnemu stanju! Zima mi je v duši. Lucija, jaz sem grozno
188 VI  |        pri oknu ti sedim ter zrem v dolgočasni dan in po moji
189 VI  |         uro sva potem tiho sedeli v sobi. Ko sem končno ~povzdignila
190 VI  |         proti mami, bila je le-tá v svojem stolu zaspala. V
191 VI  |           v svojem stolu zaspala. V takem položaju je spala! ~
192 VI  |             ihtela sem, "ti hočeš v istini stopiti v zakon?" ~"
193 VI  |         ti hočeš v istini stopiti v zakon?" ~"V istini!" In
194 VI  |        istini stopiti v zakon?" ~"V istini!" In zaspano je posegla
195 VI  |           po očetu, grofu Milanu. V srcu srd, nesrečo in temo!
196 VI  |           Nikdar ne bodem moškemu v last, in gnusi se mi ta
197 VI  |          Otoku bodem živela kakor v puščavi! Pozabljena od vsega
198 VI  |     kateri so pokončali mojo vero v življenje. ~Pozabljena od
199 VII |     pregledal, pograbil je z roko v grivaste svoje lase in dejal: "
200 VII |       pijače! Kontesa Serafina je v istini prišla. In kakšna
201 VII |        osa. Vzela je gospodarstvo v svoje roke, kar se je videlo
202 VII |         stvari. ~Vse je iztaknila v gradu, bila osorna, tako
203 VII |      postrežnica tudi čula, da je v svoji sobi glasno jokala.
204 VII |        Nekega jutra pa je kontesa v istini obtičala v sobi in
205 VII |         kontesa v istini obtičala v sobi in čutila se je bolno,
206 VII |     doktorji kar z dreves tresli! V mesto bode kdo letel sedaj
207 VII |       baron Konštantin iz Struge. V trdi zimi je bil silno lahno
208 VII |       pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti po stopnicah.
209 VII |           Že je hotel sesti zopet v sedlo. ~"Bolezen je nevarna!
210 VII |       baron!" ~Srdito mu je vrgel v roko uzdna jermena ter stopil
211 VII |          uzdna jermena ter stopil v vežo, da je vse rožljalo,
212 VII |          Pred njim je šinil sluga v sobo, da je povedal gospodični,
213 VII |       zdravnik prišel. Slonela je v stolu, vse moči so ji bile
214 VII |         je bilo prav močno mračno v sobi. Venomer so ji silile
215 VII |        Venomer so ji silile solze v oko in prepričana je bila,
216 VII |            kako ji bije žila. ~In v svojo pest je vzel drobno,
217 VII |          ji je kri zopet povrnila v srce, in ničesar ni vedela
218 VII |          trenutek in odpeljite se v zimsko mestno življenje!
219 VIII|           s čudnim svojim sosedom v dotiko prišla, sem ti že
220 VIII|  zadostuje. Kaj mi hoče življenje v mestu? Tisti večni plesi,
221 VIII|          Egon in druga taka bitja v morje vesoljnega pozabljenja!
222 VIII|     župniku, da bi ondi bral mašo v spomin njega, ki me je nekdaj
223 VIII|     spomin njega, ki me je nekdaj v življenju tako ljubil. Častitega
224 VIII|           si mi ni upal pogledati v oko, dospela tja, bila je
225 VIII|   raztogotil mojo dušo. Vsa čutja v meni so se razburila nad
226 VIII|       jemal umazano zavite otroke v svoj naročaj. Preiskoval
227 VIII|           okrog njega ter zrli mu v obraz s strahom in upi.
228 VIII|         pričela sveta maša. Njemu v spomin, ki je bil tako dober
229 VIII|         župnik s svetim obhajilom v goro. Prosil je odpuščanja,
230 VIII|       doma. Ostala sem nekaj časa v cerkvi ter čakala, da se
231 VIII|        malo gomilo. Ali glej ondi v zidu svetlo ploščo in na
232 VIII|         je bolje ležati tu spodaj v zemlji kakor pa nositi svoje
233 VIII|      zaplakati. Danes sem stopila v zvezo z dvema mrtvima, ki
234 VIII|      zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenju še poznala nista,
235 VIII|          se je harmonično združil v moji duši. K Bogu sem molila
236 VIII|         Zoro, ki je bila pahnjena v življenje kakor cvet v pozni
237 VIII|   pahnjena v življenje kakor cvet v pozni pomladi, da ga zaduše
238 VIII|           svojo roko. Pustite jih v grobovih, saj vam bode še
239 VIII|          Kako nevezano je govoril v svojem srdu. Obrisal si
240 VIII|           na čelu, zrl nekaj časa v daljo; potem pa se mu je
241 VIII|      kontesa! Časih mi zakipi kri v glavo in tedaj sem bolj
242 VIII|          ni ravno častno, stopiti v dotiko z baronom, ki je
243 VIII|           se mi nehote vsiljujete v misli. Ali jaz še misliti,
244 IX  |          in napil, pogledal se je v zrcalo ter odšel h kontesi.
245 IX  |       obrazom vstopil je pri njej v sobo in takoj pri vhodu
246 IX  |        dovoliš, da zapalim cigaro v tvoji navzočnosti!" ~In
247 IX  |      navzočnosti!" ~In zapalil je v istini cigaro; njej pa je
248 IX  |            Delali so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno
249 IX  |         Serafina! Zapiši si torej v svoj spomin, da k zakonu
250 IX  |           Kdor stopi z ljubeznijo v zakon, temu je od pričetka
251 IX  |       Kdor pa stopi brez ljubezni v zakonski stan, ta ima že
252 IX  |         sem prišel tu sèm, danes, v tem strašno dolgočasnem
253 IX  |          Serafina, kako si vendar v stanu viseti v tem gnezdu
254 IX  |          si vendar v stanu viseti v tem gnezdu in pri teh meglah!
255 IX  |           le en dan vkovan tu sèm v ta pekel! Kaj pa počenjaš?
256 IX  |         nature in kratkočasite se v slučajih, ko moramo mi na
257 IX  |            Glej, tvoja mama si je v glavico dejala, da ji moram
258 IX  |       prinesti. In položila me je v hudo in močno tiskalnico!
259 IX  |          je!" ~Ponosno je stopila v sosedno sobo ter od tam
260 IX  |         zapalil. ~"In sedaj čepiš v trdi zimi kakor jež v svoji
261 IX  |       čepiš v trdi zimi kakor jež v svoji jami. Jaz in mama
262 IX  |        spominjaš tistega prizora, v katerem kraljič Hamlet očita
263 IX  |       svoji materi, da je stopila v zakonsko zvezo z morilcem
264 IX  |       prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem
265 IX  |        večno!" ~Hotela je stopiti v drugo sobo. Onemu pa so
266 IX  |         tam gori pri cerkvi grob, v katerem ti počiva -- bratec,
267 IX  |      baronesa Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga
268 IX  |       Milanom, potem, draga moja, v istini ne vem, kje bode
269 IX  |         To sem ti moral povedati, v pojasnjenje, da veš, kaj
270 IX  |      prijazni tvoj papa ter se ti v največjem prijateljstvu
271 IX  |           je sedaj trnje in osat! V grozo ji je postal jasen
272 IX  |        marsikateri temen trenutek v življenju preteklem! Kakor
273 IX  |      takoj je bila iz sobe. Kakor v megli je videla pri oknu,
274 IX  |        vpregali na dvorišču konji v grofove sani. ~Kakor blazna
275 IX  |       menila za vodo ne za blato, v katero je stopala s svojo
276 IX  |           Tam, kjer se pot zavije v znani hrastov gozd, prijezdil
277 IX  |   razsrditi po svoji navadi. ~"In v takem vremenu in v taki
278 IX  |             In v takem vremenu in v taki opravi. Bolezen je
279 IX  |        Jaz sem grozno nesrečna!" ~V prvem trenutku ji ni vedel
280 IX  |       brez zavesti se je zgrudila v njegov naročaj. Usedel se
281 IX  |          Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi njen
282 IX  |         je zardel... ~Potem pa je v divjem skoku prijezdaril
283 X   |       mimo hiteče valove in kakor v sanjah je trgala z drobnimi
284 X   |     prebrala. Koščke je pa metala v vodo. Pri njenih nogah je
285 X   |          Lucija, jaz bodem šla -- v samostan!" ~Ona je plaha
286 X   |         tiho in tako mirno, da je v bližnji grm usedla se penica
287 X   |           svojo pesem. -- ~"Ko bi v kletki tičala, bi pač ne
288 X   |           sedaj, ko hočeš stopiti v samostan, te take posvetne
289 X   |     obrazek. ~"Hladno je! Pojdiva v sobo!" ~Molče sta odšli
290 X   |           ponos, ki se je šopiril v aristokratični njeni duši.
291 X   |         duši. S sklepom, da stopi v samostan, slekla je vse
292 X   |       vsak dan se je služila maša v cerkvici nad Strugo; ubogim
293 X   |       hoče otoška kontesa stopiti v samostan ter se za vse življenje
294 X   |           ni bilo! ~Ker je živela v zavesti, da mora kot prihodnja
295 X   |    koreninice pregrešne ošabnosti v svoji duši, in ker je imela
296 X   |           njemu, ki ji je stregel v silni bolezni, odločila
297 X   |           čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško dvorišče
298 X   |       navzgor. Velikanske razpoke v zidu so pričale, da Struga
299 X   |   nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta ter
300 X   |         sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu." ~
301 X   |        gotovo prav, če jo popelje v "njegovo" sobo. Dejal je: "
302 X   |       pridejo sèm!" ~Peljal jo je v njegovo sobo, ki ni bila
303 X   |         hitro zaprl. Bila je sama v tuji sobi. Okno je bilo
304 X   |        mraku je opazila, da stoji v prostoru tudi postelja.
305 X   |           postelja. Bila je tedaj v spalnici barona Konštantina.
306 X   |        tako, da je takoj pohitela v sosedno sobo, v katero je
307 X   |          pohitela v sosedno sobo, v katero je pri odprtem oknu
308 X   |        razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo ji je dolgčas.
309 X   |      morda ne bode, da je šel kam v goro in da ga bode zaman
310 X   |          revež, ki mora stanovati v takem prostoru. Na steni
311 X   |         zopet jemala učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je vedno
312 X   |     Serafina! Ni je ženske, ki bi v takem položaju premagala
313 X   |         kontinent ter se preselil v novega! Evropa je za mé
314 X   |        dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo. Potem raste,
315 X   |        ali sovražiti je ne morem. V prvem trenutku, ko sem videl
316 X   |           to bitje, padlo je seme v moje srce! Bog zna, koliko
317 X   |        ali usoda ni hotela! Letos v trdi zimi prišla je ta kontesa
318 X   |   zgodovino o očetu grofu Milanu. V mrazu je hotela k meni na
319 X   |         opomine, da sem vendar že v letih, v katerih se človek
320 X   |         da sem vendar že v letih, v katerih se človek ne sme
321 X   |         ima zavesti, da je smešen v takem in takem položaju.
322 X   |        kake plamene je povzročila v moji duši! Moj duh je bolan!
323 X   |    radikalno zdravilo: preselitev v Ameriko! To bode vsaj pomagalo!
324 X   | Konštantin, topila se je še vedno v solzah. Dobro je čutila,
325 X   |        toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. Pogumno
326 X   |        oznanjeval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila govorila?
327 X   |         na poti proti Otoku, roko v roki, kdor je opazoval,
328 X   |       resnega barona glava prišla v sumnjivo dotiko z njeno,
329 X   |         kakor se le prerado zgodi v prozaičnem našem življenju! --~