Part

  1 Inc |         olšje ji senči bregove. Če pa se iz dalje ozreš po tej
  2 Inc |     stanišče v temnih valovih. ~Tu pa tam se iz ločka vzdigne
  3 Inc |            pri tej vodi. V globini pa preži tolsti som ter se
  4 Inc |            tolsti som ter se sedaj pa sedaj s hruščem zažene za
  5 Inc |           revščina in beraštvo. Če pa se nad teboj razteza še
  6 Inc |          zavije v ozko dolino. Tam pa je krajina prijetnejša.
  7 Inc |           razprostirajo, med njimi pa napravljajo zelene senožeti,
  8 Inc |          napravljajo nemir. Človek pa se malokdaj prikaže iz žalostnega
  9 Inc |            stanovalo na Strugi. Ti pa, ki so prebivali v njej,
 10 Inc |           to poslopje opazujočemu, pa se dozdeva, kakor da bi
 11 Inc |          tropa svetlih vitezov ali pa da se prikaže na balkon
 12 Inc |         tudi romantika. Mimo Otoka pa se leno vali voda, globoka
 13 I   |          brala vsakdanje pismo ali pa račun svojega oskrbnika.
 14 I   |        svojega oskrbnika. Končavši pa je ponosno dvignila še vedno
 15 I   |            bil to!" ~Grofica Eliza pa ni odgovorila ničesar. Zamišljeno
 16 I   |          na kateri sta sedeli. Ona pa se je razvnela: "Kak fantast!
 17 I   |             ono" poudarjala, potem pa še pristavila: "Saj ste
 18 I   |         postavi leseno lopo. Stvar pa ni bila všeč grofu, Milanovemu
 19 I   |        strupeno sovraštvo! Struški pa je bil zvit lisjak ter je
 20 I   |           oborožil. Stari naš grof pa se je jezil in penil, in
 21 I   |      pustil z otrokom. Tu na Otoku pa je lazil ves ljubi dan po
 22 I   |        večera nisem poznala. Tedaj pa je hipoma stal v sobi, bled
 23 I   |         jezno kričala. Drugo jutro pa grofa ni bilo v gradu. Ali
 24 I   |         mogla nadaljevati. ~"Potem pa se je sodnija polastila
 25 I   |            moralo na jasni dan! In pa šele tista javna obravnava,
 26 I   |           so bili trenutki! Barona pa so obsodili, da mi je umoril
 27 I   |           oskrbniku. Oskrbnik Igla pa je bil na vse jutro pijan
 28 I   |          kakor pripovedujejo. Vsem pa so postavili nekovega kuratorja;
 29 I   |           potem tja pred se. Eliza pa je dejala mehko: "Hladno
 30 I   |             Pri klopi v leskov grm pa se je usedel slavec ter
 31 I   |      nesrečni svoji ljubezni. Voda pa je šumela mimo ter s šumenjem
 32 II  |       skoraj na meji ležeči. Eliza pa je bila z radostjo sprejela
 33 II  |          stolpu tik vode stoječem, pa sta tedaj pri oknu sloneli
 34 II  |           prvem tem jutranjem delu pa ju je premotil nekdo, na
 35 II  |            in širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da
 36 II  |           nizko čez čelo potisnil, pa je bil že tako odločno star
 37 II  |             Začuvši smeh dekliški, pa se je takoj stegnil v sedlu
 38 II  |          zarjavelo lice; pod čelom pa so se mu žarile svetle oči.
 39 II  |           kmetskega bolnika. Medve pa si sedaj lahko ogledava
 40 II  |          sta se napravili, na mizi pa pustili list, v katerem
 41 II  |           ko je naju opazil!" ~"To pa vem, da se boji ženskih,
 42 II  |           tej svoji Strugi!" ~"No, pa saj vidiva kmalu!" ~Pot
 43 II  |  oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno zdelo,
 44 II  |         sprehodi mnogo lepši kakor pa tisto lazenje okrog pod
 45 II  |    Serafina. "V to morava tudi! No pa saj pregledava vse, ker
 46 II  |          greblo po dvorišču, potem pa se kokodakáje razpršilo
 47 II  |            veselo. ~Kontesa Lucija pa je pristavila: "Sedaj pa
 48 II  |           pa je pristavila: "Sedaj pa kar pričniva in preglejva
 49 II  |     vstopili. Iz mračnega prostora pa sta skozi ubito okno pobegnila
 50 II  |          razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi. Ta ni imel
 51 II  |           molili nekaj časa. Potem pa sta pristopili k ploščam,
 52 II  |         dejanja. Pred vsako ploščo pa sta se mudili in iz čudne
 53 II  |            je bilo zapisanega. ~Ko pa sta se ravno zamislili in
 54 II  |          časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in
 55 III |            je vedno smejala, potem pa pristopila k njima ter vestno
 56 III |           naproti mu hitela! Sedaj pa pojdimo na vrt! Časih me
 57 III |       smejala sama pri sebi. Tedaj pa sta kontesi videli, da je
 58 III |        metala v svoj naróčaj. Vmes pa je govorila zmedene svoje
 59 III |      svojim dišečim cvetjem. ~Zora pa je položila prst na ustni
 60 III |           sedaj že tako dolgo spi. Pa saj se prebudi, saj mi je
 61 III |        skrivnostno je pristavila: "Pa prišel bode tudi moj Milan!
 62 III |           z vrta na dvorišče. ~Ona pa je tožno pobesila glavico. ~"
 63 III |      gresta! Sedaj gresta!" ~Tedaj pa je skozi vrata pri dvorišču
 64 III |          je bilo odprto! Romantike pa," pristavila je z ostrim
 65 III |          lahnim poklonom. ~Kontesi pa sta plašno odhiteli po slabem
 66 IV  |        sebe strašno zaljubljen. No pa to je strast, ki ni redko
 67 IV  |           posestvo, na pokopališču pa kos zemlje, na kateri so
 68 IV  |           malo je govoril. S seboj pa je vitez Trd privlekel dolgočasnega
 69 IV  |   bratranec grajski gospici, drugi pa prijatelj njegov, katerega
 70 IV  |     prijatelj njegov, katerega ime pa ni važno. Ta dva sta s sabljami
 71 IV  |       živel pozimi v mestu, poleti pa pohajkoval pri prijateljih
 72 IV  |           je hotel. S polnim žepom pa jo je takoj zopet odpihal
 73 IV  |        reki, ribarili s trnkom ali pa zahajali s psi na lov. ~
 74 IV  | govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa so prišli v grič, ponehala
 75 IV  |         družba po prostorih. Potem pa so se razpustili psi in
 76 IV  |          kako so psi gonili. Potem pa se je je lotil dolgčas.
 77 IV  |           naslonila ob drevo, sama pa se usedla na mah ter se
 78 IV  |           nje. Njena mlada glavica pa se je pri tem zamislila
 79 IV  |           vrgel puško v travo, sam pa se usedel v dekletovem obližju. ~"
 80 IV  |      slonel ter zrl v jasno jutro. Pa se me je polotil dolgčas,
 81 IV  |           k rdečim mojim licem ali pa k zlatim sončnim žarkom
 82 IV  |           zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja gospa
 83 IV  |           je z mirnim glasom: "No, pa da bodeš videla, sestrična
 84 IV  |         čudnem položaju. Ta človek pa je bil baron Konštantin
 85 IV  |           kaj bi počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom. ~"
 86 IV  |        učitelj iz obližja?" ~Baron pa se ni raztogotil. ~"Čemu
 87 IV  |        Sedaj, ko sva se seznanila, pa menim, da je čas, da se
 88 IV  |           vse življenje ne. Srdila pa se je vendar, da je ravno
 89 IV  |          se ni ozrl po njej. Sedaj pa sedaj je odtrgal list na
 90 IV  |           črtala od zelenja. Potem pa se je spustila v dol ter
 91 IV  |    razburjenost. ~Baron Konštantin pa je v tem prišel do mesta,
 92 IV  |            je ter urno odšel. Grof pa je strmeč gledal za njim.
 93 V   |        ondotnemu grofu. Lindenholz pa je risal v gozdu. ~Srebali
 94 V   |            Popihaj jo čez gore! No pa ti morda gospa še ni poslala
 95 V   |      odgovoril je oni kislo. ~"Saj pa ti, predragi mi vitez, tudi
 96 V   |          vina v svoje grlo. ~"Mene pa je rad imel! In vsako spomlad,
 97 V   |           enakimi nadlogami. Kadar pa je bila presitna (odpustite
 98 V   |        nepričakovano! Moj Bog, kaj pa da vem!" ~Zalil si je vina
 99 V   |           si je vina v grlo. Drugi pa so radovedno napeli obraze. ~"
100 V   |            Strugi. Po gozdni stezi pa je nama prišla nasproti
101 V   |        široki svoj slamnik, v lase pa si je bila vpletla divjo
102 V   |           zvestobo! Ali toliko vam pa že povem, da mi je tedaj
103 V   |        njegovo besedo. Pri ločitvi pa ji je poljubil belo ročico,
104 V   |           zdihoval venomer. Končno pa se je ulegel v travo, vrgel
105 V   |           iz tega!' Od tistega dne pa je sam zahajal na kljunače
106 V   |       hodil nemirno po njej. Potem pa ga je zavest revnega življenja
107 V   |            taki smo vsi! No, drugo pa veste vse. Saj se je umazano
108 V   |           naši večni pogubi! Sedaj pa pijmo, gospodje! ~Taka je
109 V   |      najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi iz vode
110 V   |          imel žensk! Na vsak način pa bi bil bolje storil, da
111 V   |           še bolj obžaloval! Sedaj pa pijmo!" ~Baron Bontoux se
112 V   |       mirno naslonil v stol; drugi pa so pozabili nekdanjega nesrečnega
113 V   |          skozi nosnici in usta. Ko pa se je mož z razbeljenimi
114 V   |        prevezane. Na bledem obrazu pa ji je čepel zopet tisti
115 V   |       spominjate mojega obraza! Tu pa vam predstavljam izvrstno
116 V   |          vinom ga je preplul. Vsem pa se je nekako dolgočasno
117 V   |          izgubljala v temi. ~Tedaj pa je kontesa Serafina lahno
118 V   |         spremljevalca. Grofu Egonu pa je hotela zastati kri po
119 V   |            grmovje v vodi. K njemu pa so bili valovi pripluli
120 V   |       prijemala njenih udov, lasje pa so plavali kakor zagrinjalo
121 V   |            skrčeni čez prsi. Kadar pa so valovi pljusknili, tedaj
122 V   |           se razšli. Baronico Zoro pa so položili v zemljo --
123 VI  |           ga lahko rada imela! No, pa je bil bolj prebrisan, nego
124 VI  |           kar čez noč; vsako jutro pa si je z barvo nališpala
125 VI  |          je sama biti z menoj! ~Ko pa je sluga odšel, vzdihnila
126 VI  |           ljubi!" ~"Modra, a snubi pa mene! Izbij si ga iz glave!
127 VII |            odkrije. Blizu prišedši pa postavi svoj košek na tla
128 VII |             drobno pisemce, katero pa je po njegovem mnenju po
129 VII |            ne more. Jedla je sama, pa skoraj nič. Časih je postrežnica
130 VII |             bolezen. ~Nekega jutra pa je kontesa v istini obtičala
131 VII |       zdravnika!" ~Dobro uro potem pa je prijezdaril baron Konštantin
132 VII |            je bolan?" vprašal je. "Pa je že bil kak pretep, ali
133 VII |          je že bil kak pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti
134 VII |          vaša milost gospod baron! Pa smo dejali, gospod baron
135 VII |       kakor tisti mazači iz mesta, pa smo vas poprosili, gospod
136 VII |           Premračno je bilo. Potem pa je tam pri mizi opazil bolnico.
137 VII |         razburjenega srca. Kontesa pa je vprašala potem: "Kaj
138 VII |           vrgla robec na mizo, kri pa ji je napolnila lice. ~Ali
139 VII |           svojega zdravnika. Tedaj pa se ji je kri zopet povrnila
140 VII |          je baron neusmiljeno. "Če pa hočete poslušati dobre svete,
141 VII |    zadostili za svetli parket! ~Da pa vas, milostiva, ne pustim
142 VII |            je kupo, na mizo, potem pa se priklonil ter odšel.
143 VII |          trla med prsti. Ugledavši pa kupo, polno vode, pograbila
144 VIII|      svojem dušnem stanju! Resnica pa je, da sem se že skoraj
145 VIII|         ena proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena
146 VIII|             Kaj mi hoče vse to? In pa šele tisti drobni gospodiči,
147 VIII|            in ta dan. ~Tisto jutro pa je ljudstvo od vseh strani
148 VIII|  pokopališču. Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, ki je
149 VIII|        usmiljenem Samaritanu; mene pa je pretresla groza, in hitela
150 VIII|         Bila sem čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge
151 VIII|           iz hladnih valov! ~Sedaj pa sem stala zopet na prostoru,
152 VIII|           tu spodaj v zemlji kakor pa nositi svoje gorje tu zgoraj
153 VIII|      poznala nista, katerih spomin pa se je harmonično združil
154 VIII|          nekaj časa v daljo; potem pa se mu je zjasnilo lice,
155 VIII|            se mi je hotel smiliti, pa le nekaj časa, ker ti, Lucija,
156 VIII|          porahljalo ne bode! Potem pa bodete odfrčali prej, kakor
157 IX  |    Preteklo je nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil gost,
158 IX  |           malih sani. ~Janezu Igli pa je zarenčal ponosno: "Pripravite
159 IX  |          počela. ~Med tistim časom pa je hodil grof Egon po tlaku
160 IX  |           je v istini cigaro; njej pa je bliskal srd iz oči. ~"
161 IX  |         pravijo skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo,
162 IX  |           ker ljubezen mine, zakon pa ostane! Kdor stopi z ljubeznijo
163 IX  |       mehko blazino ljubezni. Kdor pa stopi brez ljubezni v zakonski
164 IX  |           zakonu! Nekaj filozofije pa je dobro povsod!" ~Še enkrat
165 IX  |      vkovan tu sèm v ta pekel! Kaj pa počenjaš? Jaz bi ne vedel
166 IX  |          se je suhotno. ~"Sedaj je pa skrajni čas, da poveš, čemu
167 IX  |       častno besedo in tako dalje. Pa saj sama veš, kako je!" ~
168 IX  |            svoji jami. Jaz in mama pa te srčno želiva pod svojo
169 IX  |        visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja! Prva
170 IX  |            ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške
171 IX  |          ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči ter
172 IX  |        stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale
173 IX  |           skrb in strah, grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval: "
174 IX  |      glasom nadaljeval: "No vidiš, pa tedaj še ni bila blazna!
175 IX  |            izvlekli iz vode! Tedaj pa je bil grof Milan že poročen
176 IX  |        imel, draga Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti,
177 IX  |            veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni tvoj papa ter
178 IX  |           odšel iz sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost,
179 IX  |            zgrudila na stol. Sedaj pa je zrla za njim kakor za
180 IX  |           se je majalo, okrog srca pa se ji je napravljal bolesten
181 IX  |           je lil po licu, na glavi pa so se ji razdrle kite, da
182 IX  |           Ni mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi
183 IX  |  melanholično povesil glavo. Potem pa je moral pričeti oster tek,
184 IX  |          dekle je zardel... ~Potem pa je v divjem skoku prijezdaril
185 X   |          ravno prebrala. Koščke je pa metala v vodo. Pri njenih
186 X   |            pogladila čelo. Na licu pa se ji je prikazala rdeča
187 X   |       Struge, baron Konštantin, ki pa pred teboj že davno ni več
188 X   |        cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da
189 X   |            to ji je ukazovala vest pa tudi sveta vera, ki nam
190 X   |         zapuščeno struško dvorišče pa je skoraj zapustil pogum
191 X   |         takoj pri dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe že tudi
192 X   |         Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu." ~Kontesa je
193 X   |       učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je vedno mislila, komu
194 X   |     Prepirala sta se. Med prepirom pa ji je povedal čudno zgodovino
195 X   |        prinesel na Otok. Med potom pa me je hudobni duh premotil,
196 X   |         poljubil na lice. Od tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti.
197 X   |           sem postal! Pri vsem tem pa je najhujše, da me kontesa
198 X   |             Ali brez uspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno
199 X   |           pomagalo! Prihodnji list pa že dobiš iz Minesote ali
200 X   |           že dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja mogočnega Misisipija! -- -- --" ~
201 X   |           ni bilo samostansko, pač pa popolnoma posvetno. Baron
202 X   |     povedal njegovo skrivnost. ~Ko pa je prišel baron Konštantin,
203 X   |          solznih oči. Okrog ustnic pa se ji je napravljal smehljaj
204 X   |            ni bilo potrebno. ~Kdor pa ju je pol ure pozneje videl
205 X   |          sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja,