Part

  1 Inc |         skrije v dolino, postavili so naši predniki graščini podobno
  2 Inc |        podobno poslopje. Od nekdaj so tu gospodovali mogočni in
  3 Inc |    premožni baroni s Struge, kakor so se po tem svojem, tik reke
  4 Inc |         tanki stolpiči, na katerih so strešice sumljivo nagnjene,
  5 Inc |        sumljivo nagnjene, kakor da so se ti štirje stolpiči napili
  6 Inc |     stanovalo na Strugi. Ti pa, ki so prebivali v njej, pretrgali
  7 Inc |        prebivali v njej, pretrgali so bili že davno vse vezi med
  8 Inc |      ostanek iz srednjega veka, ki so ga mimo hiteči časi tu pozabili.
  9 I   |            bil dobil žensko, kakor so je zaželele moči kipečega
 10 I   |        spominjam tistega jutra, ko so ga tam doli konec otoka
 11 I   |          romantični nagibi, kateri so napravljali, da je bil slab
 12 I   |          svojemu otroku, ti nagibi so ga zapeljali, da je hladnokrvno
 13 I   |           dolga pravda. Ali končno so državni gospodje razsodili,
 14 I   |            še celo ob pamet! Oj to so bili strašni dnevi, Eliza!
 15 I   |          zdravilstva doktor, kakor so si med zimo aristokratični
 16 I   |           gradu. Ali dva dni potem so valovi vrgli njegovo truplo
 17 I   |            mladega barona s Struge so zaprli in dejali, da ga
 18 I   |        grozna pravda. Po časopisih so vlačili naše pošteno ime,
 19 I   |          pošteno ime, celemu svetu so pripovedovali ta 'roman',
 20 I   |            ostala skrita! Vse, kar so ti smrekovi gozdovi doživeli,
 21 I   |           baroneso s Struge. Oj to so bili trenutki! Barona pa
 22 I   |           bili trenutki! Barona pa so obsodili, da mi je umoril
 23 I   |          da mi je umoril moža, ker so ga priče videle, da je pozno
 24 I   |         leti smo ga dobili. Barona so takoj izpustili in pred
 25 I   |       kakor pripovedujejo. Vsem pa so postavili nekovega kuratorja;
 26 I   |         nekovega kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino,
 27 I   |    zaračunili Bog ve kam. Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili,
 28 II  |            deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale debele
 29 II  |          gospode v grad. Letos, ko so tisti žalostni spomini že
 30 II  |          Kruh sta metali ribam, da so se s hruščem trgale zanj.
 31 II  |       zarjavelo lice; pod čelom pa so se mu žarile svetle oči.
 32 II  |            hrastov gozd. Okrog nje so rastli visoki, stari hrasti,
 33 II  |          nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kolibarji
 34 II  |            sta takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo lepši
 35 II  |         videti nikjer! ~Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi
 36 II  |        kakor širok stolp, katerega so na vrhu z majhnim dimnikom
 37 II  |          navzdol. ~Vrata kapelična so bila na stežaj odprta. Gospici
 38 II  |           v steno vzidanim, katere so pravile, da so tu pokopani
 39 II  |    vzidanim, katere so pravile, da so tu pokopani ti in ti struški
 40 II  |            ti struški gospodje, ki so bili v življenju to in to
 41 II  |           v življenju to in to ter so izvršili ta in ta spomina
 42 II  |             Okrog smejočega obraza so se ji usipali kodrasti lasje,
 43 III |       težko pričakovala!" ~Stopile so iz svetišča na dvorišče. ~"
 44 III |         današnji pot. -- ~Obhodile so vse puste steze opuščenega
 45 III |     zmedene svoje besede. ~Dospele so konec vrta. Iz zida se je
 46 III |       dobrodušno smejala. Korakale so čez pokopališče. Leseni
 47 III |          pokopališče. Leseni križi so bili strohneli in kosci
 48 III |            bili strohneli in kosci so ležali po gomilah. V kotu
 49 III |           prebudimo! Tu spi! Vzeli so mi ga in sedaj tu spi! Pozimi
 50 III |           krasen je bil. Ali vzeli so mi ga ter ga prinesli tu
 51 III |         Konštantin ve vse!" ~Potem so se zopet povrnile na vrt.
 52 III |          glava me vedno boli!" ~Ko so dospele do vrtnih vrat,
 53 III |               Vidiš, Lucija, vzeli so mi ga ter ga dejali v zemljo,
 54 III | izpregovorila je Lucija boječe, ko so stopile z vrta na dvorišče. ~
 55 IV  |           pa kos zemlje, na kateri so se pokopavali izključljivo
 56 IV  |           njegove rodovine. Nekdaj so pokopali revno kmetico tako,
 57 IV  |            o tem tako razsrdil, da so jo morali prekopati in v
 58 IV  |         kmetskim dekletom, napadli so ga štirje kmetje; a s polenom
 59 IV  |         vedi kako velika. A živeli so v radosti, jahali, vozarili
 60 IV  |         kaj novega. Ponoči na vodi so zažigali bengalični ogenj,
 61 IV  |    streljali na tarčo in počenjali so Bog ve kaj vse še. ~Prve
 62 IV  |           nad Otokom. Na vse jutro so se zbrali hlapci na dvorišču
 63 IV  |         usedlo na vozove, v katere so bili vpreženi prozaični
 64 IV  |     radostnim govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa so prišli
 65 IV  |          odrinili so v goro. Ko pa so prišli v grič, ponehala
 66 IV  |      družba po prostorih. Potem pa so se razpustili psi in pričelo
 67 IV  |            časa je poslušala, kako so psi gonili. Potem pa se
 68 IV  |           Uboga kraljična!" ~Takoj so se mu pomirili valovi jeze
 69 IV  |          si zlomil roko! Poklicali so me! Mudi se mi torej!" ~
 70 IV  |   prihitela k družbi. Povpraševali so jo po Egonu. Dejala je,
 71 IV  |      uživate vi še sedaj. To dobro so uživali že tudi vsi vaši
 72 IV  |           in si zlomil roko. Sedaj so me poklicali, da mu jo uravnam.
 73 V   |          sonst alles geht wie vor, so nachher wieder. ~Friedrich
 74 V   |          po lovu, popoldne, sedeli so baron Bontoux, viteza Trda,
 75 V   |            risal v gozdu. ~Srebali so črno kavo in pušili drage
 76 V   |       zakonske moje razmere! Oj to so bili drugačni časi, ko je
 77 V   |       Milan še živel!" ~"In kakšni so bili časi tedaj?" oglasil
 78 V   |          naj prinese vina. Pričeli so piti in pili so mnogo. ~"
 79 V   |            Pričeli so piti in pili so mnogo. ~"In kako je bilo
 80 V   |         kakor ženska. ~"Dobri časi so bili tedaj, prijatelj, in
 81 V   |            morje vse skrbi! Oj, to so bili časi!" ~Leno se je
 82 V   |      ljubezen!" jecal je baron, ki so mu vinske moči že bile stopile
 83 V   |           je vina v grlo. Drugi pa so radovedno napeli obraze. ~"
 84 V   |      Spomladi je bilo. In kljunači so se ravno povračevali z juga.
 85 V   |           po gozdu okrog. Kljunači so frfotali pred nama, ali
 86 V   |   najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi iz vode
 87 V   |          naslonil v stol; drugi pa so pozabili nekdanjega nesrečnega
 88 V   |          baron Bontoux!" ~Gospodje so bili že toliko pijani, da
 89 V   |        pozabil spraviti. Razširile so se ji oči. Nepremakljivo
 90 V   |       razširilo čez obraz in morda so se ji tedaj razklenile teme,
 91 V   |       drugi se niso smejali in vsi so čutili, da je bila to neusmiljena
 92 V   |           jim več ni teklo. Vstali so ter se razšli. ~***~Dva
 93 V   |           vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovju in mrčes
 94 V   |         grmovje v vodi. K njemu pa so bili valovi pripluli mrtvo
 95 V   |    prijemala njenih udov, lasje pa so plavali kakor zagrinjalo
 96 V   |         skrčeni čez prsi. Kadar pa so valovi pljusknili, tedaj
 97 V   |         Bila je baronesa Zora! ~Ko so jo prinesli iz vode, dobili
 98 V   |           prinesli iz vode, dobili so v skrčeni ročici ostanke
 99 V   |            in miren. Na vse strani so se razšli. Baronico Zoro
100 V   |           razšli. Baronico Zoro pa so položili v zemljo -- in
101 VI  |            z roko po slaščicah, ki so stale na mizi. ~"To ni mogoče,
102 VI  |       tiste grozne spomine, kateri so pokončali mojo vero v življenje. ~
103 VII |      postaral. Lasje na glavi bili so na mestih skoro sumnjivo
104 VII |       sumnjivo beli; okrog oči, ki so temno zrle izpod čela, videle
105 VII |            zrle izpod čela, videle so se mu proge. ~Osorno je
106 VII |       Slonela je v stolu, vse moči so ji bile izginile iz telesa,
107 VII |    svetlobe ne. Preproge pri oknih so bile izpuščene do tal, da
108 VII |       močno mračno v sobi. Venomer so ji silile solze v oko in
109 VIII|           bila prišla tu sem, bile so moje misli pri njem, ki
110 VIII|        mojo dušo. Vsa čutja v meni so se razburila nad pogledom,
111 VIII|           vse bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog njega ter
112 VIII|            brata?) Danes preobdali so me spomini na tisti dan
113 VIII|          sem tik njenega groba! Tu so bile zakopane vse njene
114 VIII|      grobovih, kontesa? Ti grobovi so Struški, in vi z Otoka nimate
115 VIII|        Lucija, oči njegove gledale so name nekako čudno mehko
116 IX  |          jaz in tvoja mama. Delali so nama zapreke v Rimu in drugod!
117 IX  |            povedal, da sem jaz, ko so me napadali poetični moji
118 IX  |           me in nateza me in sedaj so tisti listi conditio sine
119 IX  |     stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene
120 IX  |           mrtvaško prikaznijo. Oči so se ji napele in z roko je
121 IX  |     ravnotežja in valovi obupnosti so ji prepluli temnega duha.
122 IX  |       megli je videla pri oknu, da so se vpregali na dvorišču
123 IX  |           lil po licu, na glavi pa so se ji razdrle kite, da so
124 IX  |          so se ji razdrle kite, da so se razpustili lasje ter
125 IX  |            je vzdihnila. Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti
126 IX  |       moral pričeti oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno
127 IX  |          breme strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito jokati
128 X   |           in na vseh mestih hiteli so spomladanski cvetovi iz
129 X   |          slabotna, bleda, in močno so se ji poznali znaki prebite
130 X   |      izpregovoriti besedice. Takoj so se ji napolnile z solzami
131 X   |           ni več plemenit! Pravili so mi, da je prve čase cele
132 X   |          zadnjih mesecev pokončale so bile pri kontesi Serafini
133 X   |            je delila miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove
134 X   |          Konštantinom. ~Že na poti so se ji borili po duši čudni
135 X   |           in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali
136 X   |          Velikanske razpoke v zidu so pričale, da Struga ni prav
137 X   |        pričakovala. Tudi po stropu so se videle razpoke, in po
138 X   |        razpoke, in po kotih predli so pajki svoje mreže. Mislila
139 X   |           ti je vsa beda, s katero so udarila nebesa mojo ubogo