Part

  1 Inc |          poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli se zavije, zajeda
  2 Inc |        krasen. Človeku, iz dalje to poslopje opazujočemu, pa
  3 Inc |    mogočni labodje. ~Lep kraj je to! In tem lepši se ti vidi,
  4 I   |       storjen! Čemu naj mi je še to pusto življenje? In kadar
  5 I   |         na robu groba imam edino to zavest, da te sovražim,
  6 I   |  sovražim!" ~Grofinja Ana je vse to mirno prebrala, in z glasom,
  7 I   |        Eliza, kak fantast je bil to!" ~Grofica Eliza pa ni odgovorila
  8 I   |        moj mi je na pričo, da mi to sovraštvo ne napravlja nikake
  9 I   |        storil!" ~"In kako je vse to prišlo?" vpraša Eliza. "
 10 I   |         resen značaj!" ~"Kako je to vse prišlo? Tisti romantični
 11 I   |       menda še celo ob pamet! Oj to so bili strašni dnevi, Eliza!
 12 I   |     Eliza! Pomisli, ko se je vse to zvedelo! Ti ne znaš, kaj
 13 I   |     snubil baroneso s Struge. Oj to so bili trenutki! Barona
 14 I   |         v istini nedolžen, kakor to pismo priča. V pozni noči
 15 I   |        zmečkala list v roki: "In to, to vse je zakrivil ta človek!
 16 I   |    zmečkala list v roki: "In to, to vse je zakrivil ta človek!
 17 II  |          umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti. Konj in
 18 II  |         bili umolknili. ~"Kdo je to?" povpraša kontesa Lucija. ~"
 19 II  |        misel, da bi se vrnili. ~"To bode mama gledala, ko naju
 20 II  |     izpregovorila je Serafina. ~"To naju bodo iskali! Vsi strežaji
 21 II  |          da sva padli v vodo!" ~"To bode lep dan danes!" ~"Že
 22 II  |          davno sem hotela videti to Strugo!" ~"In ta baron,
 23 II  |    gledal, ko je naju opazil!" ~"To pa vem, da se boji ženskih,
 24 II  |       pristavila je Serafina. "V to morava tudi! No pa saj pregledava
 25 II  |           ki so bili v življenju to in to ter so izvršili ta
 26 II  |        so bili v življenju to in to ter so izvršili ta in ta
 27 III |     srčno: "Hoteli sva pogledati to kapelico!" ~Ali tujka se
 28 III |        saj se prebudi, saj mi je to povedal brat Konštantin,
 29 III |         povrne zopet k meni? Ali to veruješ, Lucija?" ~In ostro
 30 III |      zadregi sta bili. ~"Vidite, to je brat Konštantin!" vzkliknila
 31 III |             Hoteli sta pogledati to bivališče, kontesi," dejal
 32 IV  |        strašno zaljubljen. No pa to je strast, ki ni redko sejana
 33 IV  |      skicami preganjal ves svet, to se je že teže prenašalo.
 34 IV  |         pastirje ter risal danes to, jutri ono drevo. Govoril
 35 IV  |          drug kot zagrebsti, ker to bi vendar strašno bilo,
 36 IV  |       stara" srdito nespametna. ~To je bila družba, katera je
 37 IV  |  pripoznala. Da ni čeden človek, to je kontesa Serafina vedela
 38 IV  |       veruješ, da mi prihaja vse to iz srca!" ~"Iz srca!" in
 39 IV  |      bodem nikdar hotela postati to, kar je tvoj prihod tu sèm
 40 IV  |         prihod tu sèm nameraval. To sem ti povedala, da se ne
 41 IV  |       ljubila!" ~"Nikdar!" ~"No, to bodemo videli! Vse ob svojem
 42 IV  |       Nikake energije! Serafina! To je ostra beseda! Tvoje srce
 43 IV  |         sem, da se povrnete! Ker to veste sami, da stvar tako
 44 IV  |         vzroka, da bi vam storil to veselje!" ~Usedel se je
 45 IV  |       tik steze ter nadaljeval: "To se vam bode čudno dozdevalo!
 46 IV  |  prednikov, uživate vi še sedaj. To dobro so uživali že tudi
 47 IV  |         kako draga mašinerija je to, kar imenujemo človeško
 48 IV  |          ko je pognala plemenito to rastlino! In kaj sem vam
 49 IV  |          mogel v besedo seči. In to, kar je govoril, bilo je
 50 IV  |        ter dejal: "Moj Bog -- in to je baron!" ~Glasno se je
 51 V   |        ali ne čutite, da postaja to življenje dolgočasno, dvakrat
 52 V   |        zakonske moje razmere! Oj to so bili drugačni časi, ko
 53 V   |         sva in potopila v sladko to morje vse skrbi! Oj, to
 54 V   |          to morje vse skrbi! Oj, to so bili časi!" ~Leno se
 55 V   |     ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl, tresla v njegovi.
 56 V   |        ali streljala jih nisva. 'To je ženska! Bontoux! Ali
 57 V   |         si videl, kaka ženska je to!' Tako je zdihoval venomer.
 58 V   |        brez dvombe najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje
 59 V   |      kakor te poznam jaz, bil bi to še bolj obžaloval! Sedaj
 60 V   |       vzdihnila je žareče. ~"Da, to je grof Milan, baronesa!"
 61 V   | Konštantin je bojazljivec in, če to pravi, tudi laže!" ~Grof
 62 V   |         odhitela po stezi. ~"No, to bode danes baronu Konštantinu
 63 V   |        vsi so čutili, da je bila to neusmiljena in neolikana
 64 V   |      grof Egon je morda tudi sam to čutil, in v vinske njegove
 65 VI  |      dolgočasno, dolgočasno! Ali to ugaja mojemu dušnemu stanju!
 66 VI  |         Bog, kako sama! ~Kako je to vse prišlo! Ti veš, da je
 67 VI  |           ki so stale na mizi. ~"To ni mogoče, mama! Ker veš,
 68 VI  |          misli, zadostovalo bode to Tvoji nesrečni prijateljici. -- ~
 69 VII |         ta glas in kje že videla to obličje? Pristopila je k
 70 VII |         zimsko mestno življenje! To obnebje pri nas ne ugaja
 71 VIII|      čisto na svojo osebnost. In to mi zadostuje. Kaj mi hoče
 72 VIII|         o drugi! Kaj mi hoče vse to? In pa šele tisti drobni
 73 VIII|    svojega otroka. (Morda je bil to grob njenega brata?) Danes
 74 VIII|         je tik mene, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Že sva
 75 VIII|         vas prosil, da zapustite to mesto in da greste od todi!" ~"
 76 VIII|          greste od todi!" ~"Kako to, gospod baron?" ~"Tako!" ~"
 77 VIII|      baron?" ~"Tako!" ~"In vi bi to radi videli!" ~"Istina je,
 78 IX  |        sveča. Ni mu odgovorila. ~To ga ni prav nič motilo. Usedel
 79 IX  |    pravijo skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo, in
 80 IX  |           Prav dvomljiva čast je to zame!" odgovorila je strupeno
 81 IX  |         Čemu mi pripoveduješ vse to! Povej mi rajši, kako da
 82 IX  |    neprijetne izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija o zakonu!
 83 IX  |         vprašala jezno: "Čemu mi to praviš?" ~"Čutil sem potrebo
 84 IX  |    opravičiti se! Ne opravičiti, to ni prava beseda! Ali --" ~"
 85 IX  |          zblaznel popolnoma, ali to je pričakoval vsak pameten
 86 IX  |    baronico Holdenovo... ha, ha! To je par! Ali govoriva zopet
 87 IX  |          kar imenujemo denar. In to tvoja mama dobro ve! In
 88 IX  |       Čisto sem bila pozabila na to! Vzemi!" Hladno je pristopil
 89 IX  |        pozabiti grofa Milana, in to tebi na ljubo, ki si vendar
 90 IX  |      kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati,
 91 IX  |      velike moralične vrednosti, to je gola resnica, ali če
 92 IX  |        vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati, v
 93 IX  |       lagal iz hudobije! Resnica to biti ni mogla! Tedaj jo
 94 X   |          solzami oči. Opazila je to kontesa Serafina. ~"Lucija!"
 95 X   |          in končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala vest pa
 96 X   | bivališče in da bode častitljivo to poslopje kmalu se razlezlo
 97 X   |         takoj je pomislil, da je to samo ženska. Pustil je torej
 98 X   |       oknu sonce sijalo. Bilo je to prav revno bivališče: nekoliko
 99 X   |        hudo dejala zavest, da je to pismo morda namenjeno --
100 X   |    trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, padlo je seme v moje
101 X   |       vzela je mladega vojaka. A to je razsrdilo gospico hčer.
102 X   |    učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je slabotna stvar.
103 X   |  zdravilo: preselitev v Ameriko! To bode vsaj pomagalo! Prihodnji
104 X   |       Baron Konštantin jo ljubi! To se ji je dozdevalo tako
105 X   |          je privzdignil glavico. To bi bil storil vsakdo izmed