Part

  1 I   |       verigami tiščiš k sebi! Vse sem pozabil in vsakomur sem
  2 I   |           sem pozabil in vsakomur sem odpustil! Samo tebi ne odpuščam!
  3 I   |        hotel je takoj iz mesta tu sem. In če nisem hotela, odšel
  4 II  |        lep dan danes!" ~"Že davno sem hotela videti to Strugo!" ~"
  5 III |        tebi?" ~"Lucija!" ~"In jaz sem Zora! Ali vaju sem težko
  6 III |         In jaz sem Zora! Ali vaju sem težko pričakovala!" ~Stopile
  7 III |        tebi?" ~"Lucija!" ~"In jaz sem Zora!" ~Obmolknila je ter
  8 IV  |         dekletovem obližju. ~"Tam sem slonel ter zrl v jasno jutro.
  9 IV  |         me je polotil dolgčas, in sem si dejal: poglej, kaj počenja
 10 IV  |          kadar zrem v modro nebo, sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše
 11 IV  |           med seboj! Po naključbi sem dobila v roke pismo grofinje,
 12 IV  |       prihod tu sèm nameraval. To sem ti povedala, da se ne bodeš
 13 IV  |           tak način govoriti! Jaz sem Egon, grof..." ~Imenoval
 14 IV  |     plemenito svoje ime. ~"In jaz sem Konštantin, baron s Struge.
 15 IV  |    energiji. Ta je hodil po stezi sem in tja, pestil roki ter
 16 IV  |     ugledavši barona. "Pričakoval sem, da se povrnete! Ker to
 17 IV  |     plemenito to rastlino! In kaj sem vam napravil takega? Tu
 18 V   |          vam, dobri časi! Ali jaz sem žejen in ženstva ni doma!
 19 V   |        lepoti. No, saj veste, jaz sem človek, ki je že od nekdaj
 20 V   |          ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl, tresla v
 21 V   |          pod božjim soncem, kakor sem jaz!' In stokal je, in pravim
 22 V   |         je vitez Rudolf. "Večkrat sem že čul govoriti o njegovi
 23 V   |       Tedaj, ko se je umoril, bil sem ravno na univerzi," odgovoril
 24 V   |          Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux, Jurij baron
 25 V   |     Serafina? Kje Lucija? K njima sem prišla in doma sem ušla.
 26 V   |          njima sem prišla in doma sem ušla. Bog ve, če se bo srdil
 27 VI  |         SESTRIČNI LUCIJI~Na Otoku sem! In sedaj v tej zimi! Če
 28 VI  |         mi je v duši. Lucija, jaz sem grozno trpela! ~Tri leta
 29 VI  |         je sedaj že preteklo, kar sem videla zadnjič ta pusti
 30 VI  |        oblaki po sivem nebu. Sama sem, sama, moj Bog, kako sama! ~
 31 VI  |          bil bolj prebrisan, nego sem menila. Ko mu je pri hčeri
 32 VI  |        nas nikake družbe, zvedela sem, kako in kaj. ~"Pojdi iz
 33 VI  |         konteso govoriti!" ~Tedaj sem vedela takoj, čemu da mama
 34 VI  |          poljubila na čelo. Kmalu sem zvedela, kaj je hotela nenavadna
 35 VI  |        Kaj ti je, mama?" vprašala sem skrbno. "Ali si bolna! Dozdeva
 36 VI  |     omožila?" ~"Mama!" vzkliknila sem od strmenja. Ni mi pustila
 37 VI  |               Grof Egon!" planila sem kvišku, "grof Egon!" ~"Da,
 38 VI  |   starostjo!" ~"Zavrnila? Ne, jaz sem mu obljubila svojo roko!" ~
 39 VI  |      obljubila svojo roko!" ~Bila sem otrpnela, od golega čudenja
 40 VI  |      potem tiho sedeli v sobi. Ko sem končno ~povzdignila obraz
 41 VI  |       položaju je spala! ~Zbudila sem jo. ~"Ali greva spat, golobica!" ~"
 42 VI  |        golobica!" ~"Mama," ihtela sem, "ti hočeš v istini stopiti
 43 VI  |        Lahko noč!" ~A drugo jutro sem se odpravila in odpeljala
 44 VI  |          iz očetne hiše. In sedaj sem tu, na Otoku, ki mi je kot
 45 VI  |          nesrečo in temo! Čez noč sem bila premislila vse! Nikdar
 46 VIII|       SVOJI SESTRIČNI LUCIJI~Kako sem s čudnim svojim sosedom
 47 VIII|          sosedom v dotiko prišla, sem ti že pisala. Ravno tega
 48 VIII|         pisala. Ravno tega barona sem še potrebovala pri svojem
 49 VIII|         stanju! Resnica pa je, da sem se že skoraj privadila zimskega
 50 VIII|          od vsega sveta, navezana sem čisto na svojo osebnost.
 51 VIII| vesoljnega pozabljenja! Takoj, ko sem bila prišla tu sem, bile
 52 VIII|      Takoj, ko sem bila prišla tu sem, bile so moje misli pri
 53 VIII|          rebri nad Strugo. Pisala sem torej gospodu župniku, da
 54 VIII|         Častitega gospoda prosila sem tudi odpuščanja, ker nisem
 55 VIII|           Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, ki je takoj
 56 VIII|        pretresla groza, in hitela sem mimo, da bi ne zrla dalje
 57 VIII|         njegovem imenu! In molila sem iz globokega srca k nebu
 58 VIII|          spremiti do doma. Ostala sem nekaj časa v cerkvi ter
 59 VIII|          razkropila množica. Bala sem se, da bi zopet ne zadela
 60 VIII|           zdravniškega barona! Ko sem čula, da je vse odšlo, stopila
 61 VIII|          da je vse odšlo, stopila sem na plan. Cerkovnik, ki je
 62 VIII|           ter jih zaklenil. ~Bila sem čisto sama! Tedaj pa sem
 63 VIII|          sem čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge
 64 VIII|           silo in pred svojo dušo sem gledala nežni nje obrazek
 65 VIII|        mrtve njene oči. In hipoma sem videla tudi, kako jo je
 66 VIII|          hladnih valov! ~Sedaj pa sem stala zopet na prostoru,
 67 VIII|      zlatimi črkami: Zora! ~Stala sem tik njenega groba! Tu so
 68 VIII|          pod božjim nebom! Morala sem zaplakati. Danes sem stopila
 69 VIII|       Morala sem zaplakati. Danes sem stopila v zvezo z dvema
 70 VIII|       združil v moji duši. K Bogu sem molila tudi za ubogo Zoro,
 71 VIII|           oblasti njegovi! ~Takoj sem si obrisala oči. Ta človek
 72 VIII|         človek ni smel videti, da sem pretakala solze. ~Pri zidu
 73 VIII|       zakipi kri v glavo in tedaj sem bolj osoren, kakor je moja
 74 VIII|       prsti umazane kmete! ~Odšla sem s pokopališča. Stopal je
 75 VIII|          bi vam bilo," vzkliknila sem veselo, "prav bi vam bilo!
 76 VIII|           prej, kakor menite! Jaz sem vas svaril! Z Bogom!" ~Jezno
 77 VIII|        Sedaj znam, da se srdi, če sem tu. Jaz ostanem tu! -- -- ~
 78 IX  |         potem povejte gospici, da sem prišel. Zakurite tudi!" ~
 79 IX  |     hladnokrvno dejal: "Sedaj, ko sem tako rekoč tvoj papa, draga
 80 IX  |         se ni dal motiti. ~"Sedaj sem torej tvoj papa," in izpustil
 81 IX  |      zakonsko dejanje je bilo, da sem ji prezentiral nekaj menic,
 82 IX  |          kmalu pozabilo, in sedaj sem, kakor rečeno, srečni tvoj
 83 IX  |       Čemu mi to praviš?" ~"Čutil sem potrebo nekoliko opravičiti
 84 IX  |          ti tudi laže povem, čemu sem prišel tu sèm, danes, v
 85 IX  |           meglah! Jaz bi umrl, da sem le en dan vkovan tu sèm
 86 IX  |     hudobni duh ji je povedal, da sem jaz, ko so me napadali poetični
 87 IX  |      conditio sine qua non. A jaz sem zavezan s častno besedo
 88 IX  |        mizo. ~"Tu je tisto! Čisto sem bila pozabila na to! Vzemi!"
 89 IX  |    kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati, da ne
 90 IX  |      ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči ter ti
 91 IX  |           kje bode večja teža! To sem ti moral povedati, v pojasnjenje,
 92 IX  |        veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni tvoj papa ter se
 93 IX  |       Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!" ~V prvem
 94 X   |     Lucija. ~"Tiho, otroče! Nekaj sem te hotela še povprašati." ~
 95 X   |     vendarle izpregovoriti. ~"Sam sem doma! Babnice plevejo v
 96 X   |          je že davno! Kakor drevo sem s suhimi vejami. Zapustil
 97 X   |           mé prestara in tudi jaz sem prestar za njo. Časih je
 98 X   |       morem. V prvem trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, padlo
 99 X   |        moje srce! Bog zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo,
100 X   |   omedlela je, in na svojem konju sem jo prinesel na Otok. Med
101 X   |          hudobni duh premotil, da sem jo poljubil na lice. Od
102 X   |         Napravljam si opomine, da sem vendar že v letih, v katerih
103 X   |          Strugo! Vidiš, tak otrok sem postal! Pri vsem tem pa
104 X   |         Ali brez uspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno zdravilo: