Part

 1 I   |        moj je storjen! Čemu naj mi je še to pusto življenje?
 2 I   |        moje duše? Vsak korak si mi ogrenila! In sedaj, ko se
 3 I   |       ogrenila! In sedaj, ko se mi je življenja vsa sladkost
 4 I   |         šel v smrt! Ali Bog moj mi je na pričo, da mi to sovraštvo
 5 I   |      Bog moj mi je na pričo, da mi to sovraštvo ne napravlja
 6 I   |      tam doli na prod. In kakor mi je sedaj stvar jasna, končal
 7 I   |       Barona pa so obsodili, da mi je umoril moža, ker so ga
 8 III |         me boli glava, kakor bi mi razsajala huda nevihta po
 9 III |     prebudimo! Tu spi! Vzeli so mi ga in sedaj tu spi! Pozimi
10 III |     krasen je bil. Ali vzeli so mi ga ter ga prinesli tu sèm.
11 III |          Pa saj se prebudi, saj mi je to povedal brat Konštantin,
12 III |         Vidiš, Lucija, vzeli so mi ga ter ga dejali v zemljo,
13 III |         bi morda bilo, če bi se mi, ki smo si tujci, sedaj
14 IV  |    gledati v modro nebo, zdi se mi poetično. Ta poetičnost
15 IV  |           lepo te prosim, nikar mi ne izpridi lepega jutra!
16 IV  |        pogledom! Moj Bog, dragi mi bratranec, ali še nisi opazil,
17 IV  |       vzdignil iz trave, "in ti mi ne veruješ, da mi prihaja
18 IV  |         in ti mi ne veruješ, da mi prihaja vse to iz srca!" ~"
19 IV  |       iz srca! Egon, ne postani mi melanholičen! Ali dozdeva
20 IV  |    melanholičen! Ali dozdeva se mi, da si danes pripravljen
21 IV  |       ne bodeš trudil več in da mi ne bodeš več kalil mirnih
22 IV  |        Poklicali so me! Mudi se mi torej!" ~Lahno se je priklonil.
23 IV  |        ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških
24 IV  |       da mu jo uravnam. Mudi se mi torej! Z Bogom!" ~Vstal
25 V   |     Bontoux, "prijatelji, dragi mi prijatelji, ali ne čutite
26 V   |    kislo. ~"Saj pa ti, predragi mi vitez, tudi nisi človek,
27 V   |        bila presitna (odpustite mi ta izraz, gospodje!), splazila
28 V   |      toliko vam pa že povem, da mi je tedaj poželenje preplulo
29 V   |         v mraku domov. Prihitel mi je v sobo ter hodil nemirno
30 V   | Prijatelj, poglej me in pljuvaj mi v obraz! Tako nesramne in
31 V   |         tvoj sorodnik, preljubi mi grof, je tudi obžaloval,
32 VI  |     mojemu dušnemu stanju! Zima mi je v duši. Lucija, jaz sem
33 VI  |      letal za mano. In časih se mi je zdelo, da bi ga lahko
34 VI  |    lotil se je matere! Čudno se mi je zdelo, da se je mama
35 VI  |        Ali si bolna! Dozdeva se mi, da si čudno razburjena?" ~"
36 VI  |  vzkliknila sem od strmenja. Ni mi pustila govoriti. ~"Poglej,
37 VI  |     otrpnela, od golega čudenja mi ni bilo mogoče besedice
38 VI  |      sedaj sem tu, na Otoku, ki mi je kot dediščina pripadel
39 VI  |     moškemu v last, in gnusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega
40 VI  |         vseh! Samo če Ti, draga mi Lucija, oviješ okoli mene
41 VII |         je vprašala potem: "Kaj mi je?" ~"Nič!" ~"Nič?" ~"Prav
42 VIII|        na svojo osebnost. In to mi zadostuje. Kaj mi hoče življenje
43 VIII|         In to mi zadostuje. Kaj mi hoče življenje v mestu?
44 VIII|       izrekajo ena o drugi! Kaj mi hoče vse to? In pa šele
45 VIII|         ne! ~Ti veš, Lucija, da mi je pokojni moj oče, grof
46 VIII|         krasnega. Spomin njegov mi je veličastno drevo, okrog
47 VIII|    Otoku umrl! Lucija, sedaj se mi dejanje moje matere dozdeva
48 VIII|         njegovega obiska. Došlo mi je prijazno pismo, da se
49 VIII|     bojazljivim gospodom, ki si mi ni upal pogledati v oko,
50 VIII|   razburila nad pogledom, ki se mi je odkril tedaj! ~"Oj, tu
51 VIII|    častila neskončnega Boga, da mi je ohranil spomin njegov.
52 VIII|      med svetim opravilom stala mi je kakor svetnika jasna
53 VIII|      Obrnivši se od groba, stal mi je pri zidu baron Konštantin
54 VIII|    zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa le
55 VIII|       Odpustite, kontesa! Časih mi zakipi kri v glavo in tedaj
56 VIII|         Pristopil je k meni ter mi hotel prijeti roko. A nisem
57 VIII|     videli!" ~"Istina je, da bi mi bilo všeč!" ~"Všeč vam bi
58 VIII|         bi bilo?" ~"Da, prav bi mi bilo!" ~Glas mu je bil še
59 VIII|        tu! Tudi dobro! Časih se mi nehote vsiljujete v misli.
60 IX  |   zarenčal ponosno: "Pripravite mi sobo in potem povejte gospici,
61 IX  |      malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali potem pridem
62 IX  |       In vi, lisjak Igla, dajte mi dobrega vina, saj znate,
63 IX  |     papa, draga Serafina, sedaj mi pač dovoliš, da zapalim
64 IX  |     bliskal srd iz oči. ~"Povej mi, čemu da si prišel!" ~Komaj
65 IX  |       več za porabo ni!" ~"Čemu mi pripoveduješ vse to! Povej
66 IX  |      pripoveduješ vse to! Povej mi rajši, kako da si prišel
67 IX  |      prišel danes tu sèm, dragi mi papa Egon?" ~"Tako je prav!
68 IX  |        je vprašala jezno: "Čemu mi to praviš?" ~"Čutil sem
69 IX  |        se v slučajih, ko moramo mi na široko usta odpirati!
70 IX  |        prišel! Ker vidiš, dragi mi Egon, jaz že komaj pričakujem,
71 IX  |    odrineš čez gore. Neljubo bi mi dejalo, če bi morala hlapcem
72 IX  |        na železnico in glej, da mi prineseš tiste otročarije!
73 IX  | človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin,
74 IX  |       si predočujem tebe, dragi mi Egon, in duševno tvojo plitvost
75 IX  |           Gospod baron, povejte mi resnico! Grof Milan! Vaša
76 IX  |       Zora! Ali je res? Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno
77 X   | odgovorila je ona boječe. ~"Kaj mi hoče?" ~"Tu sèm bi rada
78 X   |        zaihtela, "ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se
79 X   |         bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo živeli prav, in
80 X   |        več plemenit! Pravili so mi, da je prve čase cele noči
81 X   |         tako strupeno, kakor si mi ti pisala! Vsaj ženstvu
82 X   |         puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce razpadlo mi
83 X   |       mi razpada, srce razpadlo mi je že davno! Kakor drevo
84 X   |      zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je
85 X   |     razsušenem polju razlije se mi časih po duši zavest, da
86 X   |       opirajo na prihodnost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske