| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Ivan Tavcar Otok in Struga IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 V | V~Ach nur ein Herz, nichts weiter, 2 V | priložnosti še ni bilo, gospodje! Ad pocula!" ~Grof Egon je pozvonil 3 IV | je bil kakor flamingo iz afrikanskega močvirja. Dve strasti je 4 V | stvar se rada posluša!" ~"Aha, tista ljubezen, tista ljubezen!" 5 IV | moja čast je žaljena! Čast! Ako je vaša čast privezana na 6 V | wird zersplittert;~sonst alles geht wie vor, so nachher 7 X | radikalno zdravilo: preselitev v Ameriko! To bode vsaj pomagalo! 8 I | grofa ne struškega barona, ampak edinole last državna! Zapravdala 9 VIII| kakor gleda morda pogubljeni angel na dušo, odvzeto oblasti 10 IX | Milan že poročen z grofico Ano in tebe je tudi že imel, 11 V | drage cigare, da se je dima aromatični duh razširjal po senci. ~" 12 I | povrnil stvarnici svoje atome! ~Moj Bog, če bi bil dobil 13 X | izpregovoriti. ~"Sam sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je 14 VII | nad hlapci ter si hladil bakreni svoj nos in bolečo svojo 15 Inc | ali pa da se prikaže na balkon v tesno obleko zavita gospica 16 VIII| se spomnila tiste uboge baronese Zore in tistega dne, Lucija, 17 I | oženjeni grof z Otoka snubil baroneso s Struge. Oj to so bili 18 Inc | gospodovali mogočni in premožni baroni s Struge, kakor so se po 19 IX | Saj se je spominjaš, te baronice, ki smo jo potem izvlekli 20 IV | potruditi v raztrgano mojo baronijo! Dobro jutro, gospod grof! 21 V | opazovala je nekaj časa baronov obraz in potem vprašala: " 22 IX | pričeti oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno orale 23 IV | Lazil je po gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil 24 VI | vsako jutro pa si je z barvo nališpala lice! Nekega večera, 25 X | prihajam. Znana ti je vsa beda, s katero so udarila nebesa 26 V | si je bila vpletla divjo belordečo rožo. Kakor srna je plašno 27 IV | Ponoči na vodi so zažigali bengalični ogenj, izpuščali rakete, 28 IV | ista kri kakor po žilah beračevih. Morda še slabejša! Da je 29 IX | zajec je priječal tu sèm ter berači okrog mene, da bi dobil, 30 Inc | se ti odkriva revščina in beraštvo. Če pa se nad teboj razteza 31 V | Baron Bontoux se je po teh besedah zopet mirno naslonil v stol; 32 IV | nisi opazil, da me s takimi besedami dolgočasiš!" ~"Serafina!" 33 II | gospodo, je takoj dvignil bič ter udaril z vso silo po 34 VII | da bi počutil, kako ji bije žila. ~In v svojo pest je 35 VIII| grof Egon in druga taka bitja v morje vesoljnega pozabljenja! 36 X | ko sem videl ošabno to bitje, padlo je seme v moje srce! 37 X | da so klicali vse nebeške blagoslove na njo! Da se je pri takih 38 V | ženske in mene! Bog naj blagoslovi njegov spomin!" ~"Vino, 39 II | je bilo napravilo mnogo blata. Če sta hoteli priti s suho 40 IX | se menila za vodo ne za blato, v katero je stopala s svojo 41 II | mokrem gozdu oškropila z blatom, tako da sedaj nikakor nista 42 IV | govorilo, skoraj popolnoma blazen. Ko je bil prišel na Otok, 43 IX | izpod zglavja izvlekla mehko blazino ljubezni. Kdor pa stopi 44 II | ki jo nahajamo v pogledu blaznih oseb. In blazna je bila 45 V | košatim kostanjem. Ženstvo z blaznim baronom Nebelbergom šlo 46 IX | struških gozdovih tisto blazno baronico iz Struge!" ~Pristopila 47 I | doli konec otoka valovi bledega in z zeleno travo obvitega 48 V | modrim trakom prevezane. Na bledem obrazu pa ji je čepel zopet 49 IX | hipoma konja, sklonil se k bledemu obrazku ter poljubil mrzlo 50 V | zavila je spomin njegov v blesk vabilne romantike!" ~"Kaj 51 IV | zlatim sončnim žarkom in bleščečim mojim pogledom! Moj Bog, 52 IX | istini cigaro; njej pa je bliskal srd iz oči. ~"Povej mi, 53 V | Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, 54 IX | Konštantin ve resnico! ~Bliskoma se je dvignila in takoj 55 X | tiho in tako mirno, da je v bližnji grm usedla se penica ter 56 VII | je bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala je hleve, 57 IV | in vaša prijatelja trgala bodeta brez uspeha podplate, če 58 II | kontesa Lucija. ~"Zvedeli bodeva takoj!" Kontesa Serafina 59 IV | mladosti se je bil priženil v bogato aristokratično hišo ter 60 V | za grofa Egona? Pri vseh bogovih, ali ničesar ne čutite?" ~ 61 VIII| harmonično združil v moji duši. K Bogu sem molila tudi za ubogo 62 V | Vaš brat Konštantin je bojazljivec in, če to pravi, tudi laže!" ~ 63 VIII| sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom, ki si mi ni upal 64 IX | se je prestrašil in kakor boječ zajec je priječal tu sèm 65 II | opazil!" ~"To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak! In kako 66 VIII| čez mrtvaško polje, čez bojišče, kjer ležijo pobiti ter 67 X | zaihtela, "ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo 68 VIII| bile zakopane vse njene bolečine, vsa njena sreča, katero 69 VII | hladil bakreni svoj nos in bolečo svojo glavo, ki je bila 70 II | in morila jo je še vedno bolest po mrtvem možu. Bil je v 71 IX | srca pa se ji je napravljal bolesten krč. Njena duša bila je 72 IV | jo mora otresti. Jaz imam boljše pojme o svoji časti in vaša 73 X | dvigala skrbljivo proti bolnici. ~"Lucija!" je dejala trudno, " 74 II | zdravit kakega kmetskega bolnika. Medve pa si sedaj lahko 75 VIII| baron Konštantin s svojimi bolniki," dejal je župnik. In prijazno 76 VII | obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez moči. Neprestano je 77 X | ravno prebila dolgo bolezen, boreč se s smrtjo med mrzlo zimo 78 VIII| nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami, polno 79 X | Konštantinom. ~Že na poti so se ji borili po duši čudni občutki. Stopivšo 80 X | ko se je tvoje življenje borilo s smrtjo! Ali sedaj, ko 81 I | je že dohitela pravična božja jeza!" ~Molče je zrla potem 82 IX | klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč. -- ~ 83 IV | strast, ki ni redko sejana po božjem svetu! A da je v sebi občudoval 84 II | pokazal svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala od sonca 85 VIII| gospodu župniku, da bi ondi bral mašo v spomin njega, ki 86 X | ime! Da, tu se je jasno bralo: kontesa Serafina! Ni je 87 IX | v katerem ti počiva -- bratec, ki ga nikdar poznala nisi! 88 IV | skoro do ušesa vlekla dolga brazgotina, katero je bil iztaknil 89 Inc | Dolgočasno olšje ji senči bregove. Če pa se iz dalje ozreš 90 Inc | otok, obraščen s smrekami, brezami in trepetlikami. Na tem 91 V | izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo potem! 92 V | baronesa!" odgovoril je oni brezsrčno. ~"Nikdar! Nikdar! Oj tega 93 X | vrta. ~***~Bolezen in druge bridke izkušnje zadnjih mesecev 94 IV | gori, ki je na vse jutro budilo nedolžno žival k smrtonosnemu 95 II | naróčaju nosila je polno butaro cvetja in rož, da je bila 96 X | je: "Tamle stanuje! Tam čakajo tudi gospodje iz kaplanije, 97 V | tako vplival na ženstvo!" ~"Čakajte!" in baron je izvlekel umazano 98 VIII| nekaj časa v cerkvi ter čakala, da se je razkropila množica. 99 IV | oblasti kakega hudobnega čarovnika! Uboga kraljična!" ~Takoj 100 X | Pravili so mi, da je prve čase cele noči prebedel pri tvoji 101 VIII| globokega srca k nebu ter častila neskončnega Boga, da mi 102 VIII| v življenju tako ljubil. Častitega gospoda prosila sem tudi 103 X | varno bivališče in da bode častitljivo to poslopje kmalu se razlezlo 104 IV | katero je bil iztaknil v častnem dvoboju, kakor je rad pripovedoval. 105 Inc | ki je bil morda nekdaj čedno in okusno obdelan. Ali sedaj 106 I | vlačili naše pošteno ime, celemu svetu so pripovedovali ta ' 107 II | sonca zarjavelo lice; pod čelom pa so se mu žarile svetle 108 VIII| moram vse, da bodeš vedela ceniti plemenitega ranocelnika!) 109 IX | ter jo zapalil. ~"In sedaj čepiš v trdi zimi kakor jež v 110 VIII| odšlo, stopila sem na plan. Cerkovnik, ki je že težko čakal, planil 111 VIII| množica na pokopališču. Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, 112 VIII| težko čakal, planil je k cerkvenim vratom ter jih zaklenil. ~ 113 X | dan se je služila maša v cerkvici nad Strugo; ubogim pa je 114 III | ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo bil je otrokov grob. Nad 115 IV | jih je okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa, bil je 116 Inc | obrežja vleče se prašna cesta, polna črnega prahu. Polje 117 VII | vselej! Kar jo prikrevsa po cesti vaški pot Tone Tičar ter 118 Inc | svetom in med sabo. ~Komaj četrt milje pod Strugo se dolina 119 V | črno kavo in pušili drage cigare, da se je dima aromatični 120 IX | okrog mene, da bi dobil, s čimer bi zamašil usta svoji gospe!" ~" 121 IX | lice! Hotel je predrzni ta čin brez dvombe še enkrat ponoviti, 122 II | svetu oznanjevala življenja čine slavnega gospoda Eberharda, 123 IV | če bi v sosedstvu tako čistega pokolenja spala večno spanje 124 IX | druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi 125 IV | mašinerija je to, kar imenujemo človeško telo, in koliko inteligence 126 I | tej skali privezati dal čoln in da si je tam postavi 127 IV | vozarili se, veslali s čolni po reki, ribarili s trnkom 128 Inc | in zeleno-temna. Nekoliko čolnov je privezanih pod vrbovjem 129 IX | in sedaj so tisti listi conditio sine qua non. A jaz sem 130 VIII| ploščo in na njej z zlatimi črkami: Zora! ~Stala sem tik njenega 131 Inc | vleče se prašna cesta, polna črnega prahu. Polje ob strani je 132 Inc | je struga nalita s samim črnilom. ~Prav pri bregovih raste 133 I | velikanska bela zastava s črnim grbom gospodov s Struge. 134 V | risal v gozdu. ~Srebali so črno kavo in pušili drage cigare, 135 III | po vrtu hodili!" ~Nobena črta se mu ni premaknila na zarjavelem 136 IV | njegova postava se je ostro črtala od zelenja. Potem pa se 137 V | je molčal, risal s peto črte po pesku, sesvaljkal si 138 VI | sem otrpnela, od golega čudenja mi ni bilo mogoče besedice 139 VIII| In prijazno je pozdravil čudnega tega zdravnika. Bil je obdan 140 IV | ki ga je iztaknil v tako čudnem položaju. Ta človek pa je 141 VIII| SESTRIČNI LUCIJI~Kako sem s čudnim svojim sosedom v dotiko 142 V | stopnicah v stolp v tisto malo čumnato in vina sva si dala prinesti 143 IX | starega svojega konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišču dvojno 144 V | Ali v istini ničesar ne čutiš, trdi moj vitez, in vi, 145 VIII| raztogotil mojo dušo. Vsa čutja v meni so se razburila nad 146 VIII| pahnjena v življenje kakor cvet v pozni pomladi, da ga zaduše 147 III | Strugi ne poganja svojih cvetov. Življenja železna pest 148 X | mestih hiteli so spomladanski cvetovi iz zemlje. Tudi kontesa 149 VI | katera se prekoračiti ne dá! Potem se bodeš morala ločiti 150 II | obleka okrog vitkega telesa dajala ji je prečuden vtis. Kakor 151 IV | grof Egon. "Gospod, kdo vam daje pravico z menoj na tak način 152 V | malo čumnato in vina sva si dala prinesti in pila sva in 153 I | odkrila, ko me vabi sreča od daleč, sedaj me zopet ti z nerazvezljivimi 154 I | nekovega kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino, 155 VIII| na čelu, zrl nekaj časa v daljo; potem pa se mu je zjasnilo 156 VII | življenje dolgo ne bode dalo živeti in da bode konec -- 157 IV | na plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot zdravniku 158 IX | svoji gospe!" ~"Ti imaš dar prečudne kombinacije. Gotovo 159 III | pomirili sta se takoj, dasi sta bili v prvem trenutku 160 II | so se še vedno lesketale debele kaplje. Po grajskem vrtu 161 X | pri mizi. Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega zidovja razširjal 162 IX | stopila na mraz, gazila po debelem snegu ter imela zavest, 163 X | ji je nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je 164 VI | na Otoku, ki mi je kot dediščina pripadel po očetu, grofu 165 II | ta in ta spomina vredna dejanja. Pred vsako ploščo pa sta 166 VII | jo obiskal, velela mu je dejati, da je bolna in da ga sprejeti 167 IX | sladko svoje breme strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito 168 II | oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno 169 II | prijezdaril iz gozda. Začuvši smeh dekliški, pa se je takoj stegnil 170 IV | poetičnost je moja nesreča ter me dela slabega vojaka. Ali kadar 171 I | sveta ni poznala čisto nič Delal ji je vse mogoče in nemogoče 172 V | kadar mu je gospa grofinja delala skrbi, popihala sva jo tu 173 IX | mislila jaz in tvoja mama. Delali so nama zapreke v Rimu in 174 X | vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. 175 X | nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so klicali 176 X | knjigo, učeno medicinsko delo. Takoj jo je zopet zaprla. 177 II | zanj. V prvem tem jutranjem delu pa ju je premotil nekdo, 178 I | se je tudi, da ima čudne demokratične nazore. Jaz ga do tistega 179 V | perutnino! Dobra, krasna, lepega denarja vredna žival vam je bila!" ~" 180 I | državna! Zapravdala sta mnogo denarjev, ali pripravdala si samo 181 I | je, da ima rodbina nekov denarni fidejkomis, katerega se 182 VII | nalil z vodo. ~"Tu notri denite sladkorja in tisto pijte 183 IV | pograbil po orožju. Čez desno lice se mu je skoro do ušesa 184 IV | če tvoj prihod na Otok devljem v zvezo z onim pismom. No, 185 X | in takem položaju. Kakor dež po razsušenem polju razlije 186 II | otoško graščino. Ponoči je deževalo in po drevesih so se še 187 II | odšli proti Strugi. Ponočno deževanje je bilo napravilo mnogo 188 III | boli. Če sonce sije ali dežuje, glava me vedno boli!" ~ 189 II | katerega so na vrhu z majhnim dimnikom pokrili. Lesena streha je 190 II | železni križ vrhu stolpiča, dimniku enakega, postavljen, bil 191 IX | malanholično je zrl za dimom, kojega je izpuščal proti 192 X | sramovala. Bil je toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. 193 IV | je, da pride za njo, ter diplomatično prikrila notranjo razburjenost. ~ 194 IV | trope psov, lajajočih in po divjačini hrepenečih. Vse je bilo 195 II | da se boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!" ~"Bog ve, 196 IX | zardel... ~Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško 197 X | ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo 198 V | na kolena, Ali takoj je z divjim krohotom planila kvišku 199 V | lase pa si je bila vpletla divjo belordečo rožo. Kakor srna 200 V | obrazek se ji je razlila divna rdečica, da vam je bila 201 VII | po vseh nebeških dišavah dišalo. ~Ali ko je gospod Janez 202 VII | mnenju po vseh nebeških dišavah dišalo. ~Ali ko je gospod 203 III | spomlad obsuval s svojim dišečim cvetjem. ~Zora pa je položila 204 I | pamet! Oj to so bili strašni dnevi, Eliza! Pomisli, ko se je 205 X | pomagalo! Prihodnji list pa že dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja 206 V | korakov čutila perutnino! Dobra, krasna, lepega denarja 207 IX | vi, lisjak Igla, dajte mi dobrega vina, saj znate, da ne trpim 208 IX | bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu Bontoux. 209 III | hodile!" ~In zopet se je dobrodušno smejala. Korakale so čez 210 VIII| A nisem mu dodelila te dobrote, ker ni ravno častno, stopiti 211 X | svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala vest 212 V | ji je čepel zopet tisti dobrovoljni smeh. Z mrtvim svojim pogledom 213 VII | ter se gospodu oskrbniku z dobrovoljnim smehljajem že na deset korakov 214 V | Vidiš, duša," dejal je baron dobrovoljno, "ti si tačas, kar sva tukaj, 215 VIII| prijeti roko. A nisem mu dodelila te dobrote, ker ni ravno 216 I | tolažim se, da ga je že dohitela pravična božja jeza!" ~Molče 217 IV | potem za denar svoje žene, dokler ga niso z mesečno plačo 218 I | bil. Tedaj je bil ravno dokončal študije na univerzi ter 219 IX | sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva kaj -- familiarnega!" ~ 220 I | univerzi ter postal zdravilstva doktor, kakor so si med zimo aristokratični 221 VII | Kakor da bi se pri nas doktorji kar z dreves tresli! V mesto 222 X | njo. ~"Dragi prijatelj! Po dolgem molku zopet nekaj vrst od 223 II | hrasti, obraščeni s tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne 224 VIII| tisti drobni gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, 225 V | resnice, da si ti silno dolgočasen človek, moj dragi!" ~"Vidiš, 226 IV | da me s takimi besedami dolgočasiš!" ~"Serafina!" vzkliknil 227 Inc | če si prišel na Otok mimo dolgočasne, podrte Struge! ~ 228 IX | sèm, danes, v tem strašno dolgočasnem vremenu! Moj Bog, draga 229 VI | oknu ti sedim ter zrem v dolgočasni dan in po moji duši se podé 230 IV | moderno obleko, tipus prave dolgočasnosti. Če si ga pogledal, zdel 231 X | je imela tudi zavest, da dolguje hvaležnost njemu, ki ji 232 Inc | četrt milje pod Strugo se dolina mahoma razširi. Sredi reke 233 IV | ravno učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete, 234 I | kam. Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili, da je bilo 235 I | Strugo nazaj. Dobil je podrt dom. Stari baron je bil še pred 236 IV | Grof Egon je dobil od domače grofinje milostivi ukaz, 237 IV | bil čez zimo zagledal v domačo grofinjo. A sedaj je bil 238 II | smejala in njeno oko je z dopadenjem zrlo na tujki, ki sta tako 239 V | govoril, kadar je hotel ženski dopasti! Vse se je lesketalo in 240 I | zimo aristokratični krogi dopovedovali. Govorilo se je tudi, da 241 II | in komaj iz otroških let dorasli nista vedeli, kaj da je 242 VIII| ni upal pogledati v oko, dospela tja, bila je že zbrana množica 243 III | sprehajali sva se v gozdu in dospeli tu sèm. Hoteli nisva nikogar 244 IV | vednega suvanja tja in sèm. ~Dospevši do "zbirališča", razkropila 245 I | fidejkomis, katerega se dotakniti niso mogli. Mladi živi sedaj 246 IX | draga Serafina, sedaj mi pač dovoliš, da zapalim cigaro v tvoji 247 IV | dolu se zbira družba, morda dovoljujete, da vas spremim tja? Videti 248 V | je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako 249 V | stezah, in pravil ji je vse dovtipe, katere je le kdaj čul. 250 V | bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako da je dekle, prišedše 251 V | napravil že toliko vodenih dovtipov, da bi ta reka preplula 252 VIII| sprejela njegovega obiska. Došlo mi je prijazno pismo, da 253 I | kar so ti smrekovi gozdovi doživeli, vse je moralo na jasni 254 VIII| sreča, katero je hotela doživeti! Silna tuga me prešine! 255 V | Srebali so črno kavo in pušili drage cigare, da se je dima aromatični 256 VII | se pri nas doktorji kar z dreves tresli! V mesto bode kdo 257 II | Ponoči je deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale 258 Inc | naprave okrog grada, lope in drevoredi človeka pač hitro v sedanjost 259 X | kakor v sanjah je trgala z drobnimi svojimi prsti list, katerega 260 VIII| dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s katerimi vse lahko govoriš, 261 IV | jo morali prekopati in v drug kot zagrebsti, ker to bi 262 VII | pozabljena od vsega sveta, drugačna kakor bolna biti ne more!" ~ 263 V | moje razmere! Oj to so bili drugačni časi, ko je grof Milan še 264 X | z vrta. ~***~Bolezen in druge bridke izkušnje zadnjih 265 IX | so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno se je le napravil 266 I | so dali v najem, spodili družino, prodali živino in denar 267 IV | prijezdaril na suhorebrnem konju v družinsko sobo ter prestrašil pri 268 IX | Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi njen 269 I | je tiste pečine kupil od države in jih dobil v svojo last. 270 I | barona, ampak edinole last državna! Zapravdala sta mnogo denarjev, 271 I | dolga pravda. Ali končno so državni gospodje razsodili, da tista 272 VIII| jasna njegova podoba pred duhom! ~Po maši je moral župnik 273 V | ki bi se prilegal takemu duhu, kakor je bil grof Milan." ~ 274 VIII| še potrebovala pri svojem dušnem stanju! Resnica pa je, da 275 VI | dolgočasno! Ali to ugaja mojemu dušnemu stanju! Zima mi je v duši. 276 V | to življenje dolgočasno, dvakrat dolgočasno!" ~"Popihaj jo 277 VIII| Danes sem stopila v zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenju 278 X | ljubezni polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti bolnici. ~" 279 II | Opazivši gospodo, je takoj dvignil bič ter udaril z vso silo 280 Inc | trepetlikami. Na tem otoku se dviguje ponosno poslopje, grad Otok. 281 IV | vzroka, da bi z vami šel na dvoboj! Kot zdravnik tudi vem, 282 IV | vseh svojih pretepih in dvobojih nimate prav nikake energije!" ~ 283 IV | je bil iztaknil v častnem dvoboju, kakor je rad pripovedoval. 284 X | je razžarjen obrazek in dvoje solznih oči. Okrog ustnic 285 IX | čuteč na svojem hrbtišču dvojno breme, melanholično povesil 286 IX | srečni tvoj papa!" ~"Prav dvomljiva čast je to zame!" odgovorila 287 IV | življenje. Prej skoro smrtnotihi dvor napolnil se je čez noč s 288 Inc | prikaže iz žalostnega tega dvora. Ali vendar je istina, da 289 VIII| plesi, tiste razsvetljene dvorane, polne dolgočasnega modernega 290 X | polomljenih vozov, takoj pri dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe 291 IV | program. Postal je nekakov dvorni maršal in napenjal je dan 292 I | odpuščam! In na robu groba imam edino to zavest, da te sovražim, 293 V | najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi iz 294 IV | je bila samo kmetica! Ta eksemplar je bil torej tudi prišel 295 IX | ve ženske imate že bolj elastične nature in kratkočasite se 296 II | povabila k sebi tudi sestro Elizo. Le-tá je bila pred letom 297 IX | Jaz bi umrl, da sem le en dan vkovan tu sèm v ta pekel! 298 II | križ vrhu stolpiča, dimniku enakega, postavljen, bil se je med 299 V | Milana z ljubosumnostjo in z enakimi nadlogami. Kadar pa je bila 300 IX | tvojo plitvost in revščino! Ene stvari ne bodem nikdar umeti 301 IV | vsako noč prihaja reševat energičen knez iz oblasti kakega hudobnega 302 IX | moj papa." ~"Ti si silno energična postala! Kakor vojak, prav 303 VII | pijte potem! Vsaki dve uri eno kupo!" ~Postavil je kupo, 304 X | ter se preselil v novega! Evropa je za mé prestara in tudi 305 IX | dokončala, sedaj govoriva kaj -- familiarnega!" ~Izvlekel je novo cigaro 306 IV | je dan za dnem vso svojo fantazijo, da bi iztaknil kaj novega. 307 VIII| Preiskoval je vse bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog 308 I | ima rodbina nekov denarni fidejkomis, katerega se dotakniti niso 309 IX | izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija o zakonu! Nekaj filozofije 310 IX | filozofija o zakonu! Nekaj filozofije pa je dobro povsod!" ~Še 311 IV | sprehajal, videti je bil kakor flamingo iz afrikanskega močvirja. 312 IV | jutra! Te tvoje podobe in fraze poznam že vse! Modro oko, 313 V | gozdu okrog. Kljunači so frfotali pred nama, ali streljala 314 V | vor, so nachher wieder. ~Friedrich Rückert ~Drugi dan po lovu, 315 Inc | druga taka slaba zelišča. Gadje in kuščarji imajo tu notri 316 VII | oknu ter kvišku potegnila gardino, da se je svetloba razširila 317 IX | Razoglava je stopila na mraz, gazila po debelem snegu ter imela 318 V | zersplittert;~sonst alles geht wie vor, so nachher wieder. ~ 319 II | lahkoživni, in kar jima je v glavicah vzkipelo, izvršiti se je 320 X | čutila, da je vstopil. Ali glavice si ni upala privzdigniti 321 Inc | strani je obdelano s koruzo, glavnim pridelkom nerodovitni krajini. 322 VII | Janez Igla pred otoškimi glavnimi vrati. Jezil se je nad hlapci 323 VIII| Da, Lucija, oči njegove gledale so name nekako čudno mehko 324 III | vrt?" ~"Imamo!" ~"Pridem gledat! Kadar Konštantina doma 325 Inc | bregovih raste loček ali gleno in tista resnata, povodna 326 Inc | vse otožno pri tej vodi. V globini pa preži tolsti som ter 327 I | žena, ki me vleče v pogubno globočino! ~In -- ali si se le količkaj 328 Inc | Otoka pa se leno vali voda, globoka in zeleno-temna. Nekoliko 329 VIII| imenu! In molila sem iz globokega srca k nebu ter častila 330 IX | privzdigovalo kopita iz globokih luž. ~Strmeč je obstal tik 331 Inc | Kjerkoli se zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo ter napravlja 332 Inc | pod raztrganim ostrešjem gnezdeči, pojajo se nad poslopjem 333 II | pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila nekje v zapuščenem svetišču. 334 II | kako gleda!" ~"Bog ve, kako gnezdo ima na tej svoji Strugi!" ~" 335 IX | vendar v stanu viseti v tem gnezdu in pri teh meglah! Jaz bi 336 X | Nekoliko kuretine je greblo po gnojnih kupih ter se razpršilo pri 337 VI | bodem moškemu v last, in gnusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega 338 X | kontesa Serafina tu sèm. Iz gole samoglavnosti! Njena mati, 339 VI | Bila sem otrpnela, od golega čudenja mi ni bilo mogoče 340 II | ubito okno pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila nekje v 341 VI | sem jo. ~"Ali greva spat, golobica!" ~"Mama," ihtela sem, " 342 III | strohneli in kosci so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo bil 343 Inc | vrbovjem in po vodni vršini se gonijo gosi, race in trije ali 344 IV | je poslušala, kako so psi gonili. Potem pa se je je lotil 345 V | gospodje!), splazila sva se tam gor po zavitih stopnicah v stolp 346 Inc | obeh bregovih do visokih gorskih grebenov razprostirajo, 347 Inc | po vodni vršini se gonijo gosi, race in trije ali štirje 348 IX | čimer bi zamašil usta svoji gospe!" ~"Ti imaš dar prečudne 349 X | vojaka. A to je razsrdilo gospico hčer. Mladi očim pride za 350 IV | nekaj v sorodu z grajsko gospo. V svoji mladosti se je 351 V | grofinji! Ali v zakonu, gospôda, imela je svoje težave! 352 I | napravljali, da je bil slab gospodar, slab zakonski mož, slab 353 I | Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili, da je bilo groza. Sreča 354 V | pozabili nekdanjega nesrečnega gospodarja otoškega in govorili o konjih, 355 VII | bila! Kakor osa. Vzela je gospodarstvo v svoje roke, kar se je 356 II | Eliza. Več let že ni bilo gospode v grad. Letos, ko so tisti 357 VIII| In pa šele tisti drobni gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu 358 VII | se priklonil ter odšel. Gospodična je zrla za njim, kakor da 359 VII | sluga v sobo, da je povedal gospodični, da je zdravnik prišel. 360 Inc | poslopje. Od nekdaj so tu gospodovali mogočni in premožni baroni 361 III | kruljav hlapec ter prevzel gospodovega konja in ga odpeljal. ~Baron 362 IX | pa se je na Otoku oglasil gost, ki ga pričakovali niso. 363 VII | rastlinam, kontesa! Sneg in gosta megla sta slabi zadostili 364 V | Ti bodeš brez dvombe kaj gotovega vedel? Saj smo med sabo, 365 V | nesrečnega gospodarja otoškega in govorili o konjih, o ženskah, uganjali 366 VIII| drsajoči, s katerimi vse lahko govoriš, samo nič pametnega ne! ~ 367 IV | ženske. Prej je bilo tvoje govorjenje -- fraza, a sedaj je tvoje 368 IV | Med smehom in radostnim govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa 369 IX | udarcem. ~Že med njegovim govorom bila se je zgrudila na stol. 370 V | gospica iz Struge. Kakor gozdna vila je bila. V roki je 371 IX | sneženo vejevje. Po slabem gozdnem potu se je trudila in ni 372 V | po olšju proti Strugi. Po gozdni stezi pa je nama prišla 373 II | strežaji bodo morali prelaziti gozdove!" smejala se je Lucija. ~" 374 II | dalje, morali sta laziti po gošči. Umazali sta si dolgo obleko 375 IV | se je je lotil dolgčas. Graciozno svojo puško je naslonila 376 II | lesketale debele kaplje. Po grajskem vrtu sta se zopet sprehajali 377 Inc | kupoli podobno streho. ~Krog grajskih zidov rastejo koprive in 378 IV | je bil nekaj v sorodu z grajsko gospo. V svoji mladosti 379 Inc | postavili so naši predniki graščini podobno poslopje. Od nekdaj 380 II | prijazno sijalo čez otoško graščino. Ponoči je deževalo in po 381 I | velikanska bela zastava s črnim grbom gospodov s Struge. In vsako 382 Inc | bregovih do visokih gorskih grebenov razprostirajo, med njimi 383 Inc | cvetja se šopiri trnje po gredicah. Kavke in sokoli, pod raztrganim 384 V | moraš obžalovati, da nisi grel takrat starih svojih kosti 385 X | ni bilo kaj. ~"Iskat ga grem!" ~Porinil jo je skoraj 386 VIII| zapustite to mesto in da greste od todi!" ~"Kako to, gospod 387 VI | Zbudila sem jo. ~"Ali greva spat, golobica!" ~"Mama," 388 I | najmanjše milovanje do tega grešnika! Gospod Bog ga je udaril 389 IV | goro. Ko pa so prišli v grič, ponehala je govorica, ker 390 VII | pregledal, pograbil je z roko v grivaste svoje lase in dejal: "Hudiiiča!" ~ 391 X | tedaj, ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala 392 V | teraso rastlo je vrbovo grmovje v vodi. K njemu pa so bili 393 I | list za listom na leskovem grmu, ki je rastel tik klopi, 394 VIII| teh grobovih, kontesa? Ti grobovi so Struški, in vi z Otoka 395 I | davno razpadel v svojem grobu! In če se spominjam tistega 396 II | drugo jutro potem sta torej grofici hodili po vrtu ter si tožili 397 IX | grof Milan že poročen z grofico Ano in tebe je tudi že imel, 398 V | jo tu sèm. (Vso čast naši grofinji! Ali v zakonu, gospôda, 399 IV | čez zimo zagledal v domačo grofinjo. A sedaj je bil prišel na 400 IX | vpregali na dvorišču konji v grofove sani. ~Kakor blazna je odhitela 401 V | bolj umazano staro podobo grofovo. "Tu ga vidite! Tak je bil. 402 VIII| vstanejo mrliči in da vam ne groze s koščeno svojo roko. Pustite 403 I | In pričela se je tista grozna pravda. Po časopisih so 404 VI | in vedno pred očmi tiste grozne spomine, kateri so pokončali 405 VIII| kako jo je priplula tistega groznega večera reka do našega otoka 406 IX | prizora, v katerem kraljič Hamlet očita svoji materi, da je 407 Inc | senožeti, njive in vinogradi harmonične lise. ~Ravno na istem mestu, 408 VIII| katerih spomin pa se je harmonično združil v moji duši. K Bogu 409 VI | bodeš morala ločiti od svoje hčere!" ~"Kakor želite, kontesa!" ~" 410 VI | sem menila. Ko mu je pri hčeri stvar vršila se prepočasi, 411 II | svoje sestre ter s svojo hčerjo prišla na Otok. Na deželi, 412 IX | Sedaj pa sem tvoja pokorna hči ter ti želim srečen pot 413 V | V~Ach nur ein Herz, nichts weiter, wird zerrieben,~ 414 II | da se je moralo to prvi hip opaziti. Konj in jezdec 415 X | toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. Pogumno 416 X | Zaspano tožno je zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah 417 Inc | srednjega veka, ki so ga mimo hiteči časi tu pozabili. In vsak 418 V | lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako da je 419 X | je zima in na vseh mestih hiteli so spomladanski cvetovi 420 VIII| ljudstvo od vseh strani hitelo k cerkvi nad Strugo. Ko 421 X | tvojega puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce razpadlo 422 IV | v bogato aristokratično hišo ter nekrasni ženi prodal 423 X | zidovja razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo ji 424 VII | se je nad hlapci ter si hladil bakreni svoj nos in bolečo 425 IX | preteklem! Kakor rešilno hladilo ulegla se ji je končno čez 426 VIII| privzdigovalo mrtvo lice iz hladnih valov! ~Sedaj pa sem stala 427 IV | prestrašil pri južini sedeče hlapce in dekle. ~Nekega dne pripeljal 428 IX | mi dejalo, če bi morala hlapcem ukazati, da čez prag vržejo 429 I | umazanega umazanih svojih hlapcev!" ~"In kako je prišel v 430 V | bode prišel!" vprašala je hlastno. ~"Prišel! Menim, da nikdar, 431 III | svoje živinče. Nekje iz hleva je prikrevsal kruljav hlapec 432 VII | bodel vsakega. Ogledala je hleve, predale, žito, vino, ter 433 X | kakor nekdaj. Pred umazanimi hlevi nekoliko polomljenih vozov, 434 III | pridirjal baron Konštantin. Pred hlevom je ustavil koščeno, penasto 435 II | skozi široka vrata. Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen 436 IV | brez uspeha podplate, če se hočeta potruditi v raztrgano mojo 437 V | Egon, zopet sprijaznjena, hodila sta po samotnih stezah, 438 III | in po vašem vrtu bodemo hodile!" ~In zopet se je dobrodušno 439 I | ju je potem videl ob vodi hoditi. Prepirala sta se in jezno 440 IX | staro preklo, tisto baronico Holdenovo... ha, ha! To je par! Ali 441 IX | menic, katere je morala honorirati, kakor pravijo skopuhi. 442 II | so rastli visoki, stari hrasti, obraščeni s tistim dolgim, 443 IX | ki je, čuteč na svojem hrbtišču dvojno breme, melanholično 444 VIII| napravljajo ena proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo 445 IV | lajajočih in po divjačini hrepenečih. Vse je bilo krasno urejeno. 446 IV | beseda! Tvoje srce torej hrepeni po energiji, in ti si morda 447 V | ravnokar priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi se 448 IV | gospodo navpik po slabih hribovskih kolovozih. Med smehom in 449 Inc | selišča. Za poslopjem se po hribu navpik razteza vrt, ki je 450 IV | družba, katera je tedaj hrumela po Otoku. Moralična njena 451 IV | gospodov. Vzbudilo se je hipoma hrupno življenje. Prej skoro smrtnotihi 452 VII | in še bolj zategnjeno: "Hudi-i-i-ča!" ~Ali končno je bila vendarle 453 VII | grivaste svoje lase in dejal: "Hudiiiča!" ~In ko je pisemce še enkrat 454 IX | resnice, da ji je lagal iz hudobije! Resnica to biti ni mogla! 455 Inc | reka med širokem poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli se 456 IV | energičen knez iz oblasti kakega hudobnega čarovnika! Uboga kraljična!" ~ 457 IV | vedenju prav kakor kmet in še hujši! -- ~Tedaj je prišel po 458 IX | urno spravil listine. ~"Hvala ti, Serafina! Sedaj, ko 459 IV | izpregovorila ni besedice hvale. V njeni aristokratični 460 X | tudi zavest, da dolguje hvaležnost njemu, ki ji je stregel 461 IX | treba opravičevati! Jaz vsaj hvalim Boga, da se je stvar iztekla 462 I | I~"Namen moj je storjen! Čemu 463 VII | jokala. Vse, z oskrbnikom Iglo na čelu, je prerokovalo, 464 VI | spat, golobica!" ~"Mama," ihtela sem, "ti hočeš v istini 465 II | II~Drugo jutro potem je sonce 466 III | III~Kontesi, videč, da je samo 467 Inc | zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo ter napravlja peneče 468 III | Ali imate lep vrt?" ~"Imamo!" ~"Pridem gledat! Kadar 469 III | svet ne sme vedeti, da se imava rada, moj Bog, tako rada!" ~" 470 I | pretakala, niti starega njenega imena! Zapredel jo je v svoje 471 IV | Jaz sem Egon, grof..." ~Imenoval je plemenito svoje ime. ~" 472 Inc | tik reke stoječem posestvu imenovali. Ali tedaj, ko se naša pripovest 473 IX | biti nekaj tistega, kar imenujejo pesniki ljubezen! Ljubezen! 474 IV | odgovoril baron: "Vi hočete imeti svoj roman! Ali povedati 475 IV | mož, Serafina?" vprašal je impertinentno. "Gotovo kak učitelj iz 476 IV | človeško telo, in koliko inteligence je morala napeti priroda, 477 X | duši! Moj duh je bolan! Ironiziram se samega sebe! Ali brez 478 II | Serafina. ~"To naju bodo iskali! Vsi strežaji bodo morali 479 X | ukrasti tako ni bilo kaj. ~"Iskat ga grem!" ~Porinil jo je 480 IV | plemenitaških žilah pretaka ravno ista kri kakor po žilah beračevih. 481 II | zopet ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo, ki jo nahajamo 482 IV | IV~Približevala se je jesen. 483 IX | IX~Preteklo je nekaj tednov. 484 VI | Modra, a snubi pa mene! Izbij si ga iz glave! Saj tako 485 IV | Črni oblaki sovraštva izginejo in posije sonce ljubezni! 486 X | odgovorila takoj. Na licu izginila ji je rdeča lisa in obrazek 487 VII | stolu, vse moči so ji bile izginile iz telesa, in čutila se 488 VIII| lice, in sovraštvo mu je izginilo iz pogleda. Da, Lucija, 489 VII | osorna, tako da je Janez Igla izgubil še tisto malo razuma, kar 490 V | vodi, ki se je kakor kača izgubljala v temi. ~Tedaj pa je kontesa 491 V | v istem trenutku bil je izgubljen, in odprlo se je brezno, 492 VI | kaj je hotela nenavadna ta izjava gorke ljubezni. ~"Kaj ti 493 IV | kateri so se pokopavali izključljivo samo udje iz njegove rodovine. 494 X | takem položaju premagala izkušnjavo! In tudi naša kontesa je 495 X | Bolezen in druge bridke izkušnje zadnjih mesecev pokončale 496 II | se jima je skrivnostni ta izlet tako lepo posrečil. ~Po 497 V | po senci. ~"Prijatelji," izpregovoril je baron Bontoux, "prijatelji, 498 IX | prebiti tiste neprijetne izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija 499 IV | mehke stvari in čez noč se izpremeni vreme v vaših srcih. ~Črni 500 I | prigodljaj stvari čisto nič izpremenil. V grob sta nesla svoje 501 V | časa kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri ji je zalila obraz.