Part

 502 IV  |            lepo te prosim, nikar mi ne izpridi lepega jutra! Te tvoje podobe
 503 I   |                dobili. Barona so takoj izpustili in pred nekoliko meseci
 504 V   |          preplula otok in grad, če jih izpustiš v njo. Ali vendar, prijatelji,
 505 IV  |             zažigali bengalični ogenj, izpuščali rakete, podnevi streljali
 506 VII |             Preproge pri oknih so bile izpuščene do tal, da je bilo prav
 507 VIII|               za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi! Kaj mi hoče
 508 I   |           prinesel otrok v grad ter ga izročil oskrbniku. Oskrbnik Igla
 509 X   |               kot prihodnja samostanka izruvati najmanjše koreninice pregrešne
 510 III |             položila prst na ustni ter izsula iz svojega naróčaja cvetje
 511 IV  |               je moral ravno ta človek iztakniti v takem položaju! ~Odhitela
 512 IX  |            hvalim Boga, da se je stvar iztekla tako, kakor se je!" ~"Dobro!
 513 II  |              pogrešala strežaja, ki bi iztolkel prah iz nje. Široki klobuk,
 514 VII |          postavi svoj košek na tla ter izvleče iz umazane rute majhno,
 515 IX  |               je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino ljubezni.
 516 V   |                 Tu pa vam predstavljam izvrstno družbo! Grof Egon..., viteza
 517 II  |              življenju to in to ter so izvršili ta in ta spomina vredna
 518 II  |                je v glavicah vzkipelo, izvršiti se je moralo takoj. Urno
 519 V   |               bila ravnokar priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi
 520 VIII|                dejal je divje: "Kaj tu iščete, pri teh grobovih, kontesa?
 521 IV  |                 A živeli so v radosti, jahali, vozarili se, veslali s
 522 IX  |            trdi zimi kakor jež v svoji jami. Jaz in mama pa te srčno
 523 IX  |          mogočno skočil z malih sani. ~Janezu Igli pa je zarenčal ponosno: "
 524 IX  |             osat! V grozo ji je postal jasen marsikateri temen trenutek
 525 VII |                ni mogla prenašati niti jasne svetlobe ne. Preproge pri
 526 V   |              zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku. ~Z radostjo sta zrla
 527 I   |             doživeli, vse je moralo na jasni dan! In pa šele tista javna
 528 IV  |               bode, če napraviva midva jasnost med seboj! Po naključbi
 529 I   |            jasni dan! In pa šele tista javna obravnava, h kateri smo
 530 V   |             ljubezen, tista ljubezen!" jecal je baron, ki so mu vinske
 531 I   |                s ponosom se je podal v ječo!" ~Po kratkem premolku nadaljuje: "
 532 VII |                da ga sprejeti ne more. Jedla je sama, pa skoraj nič.
 533 VII |              nič, kontesa! Premalo ste jedli in morda premalo spali.
 534 IX  |             Saj veš, tiste otročarije! Jeli ti, da se ne srdiš, draga
 535 VIII|          plemenitega ranocelnika!) ter jemal umazano zavite otroke v
 536 X   |          pajčevine po kotih, ter zopet jemala učeno knjigo v roke. Pri
 537 X   |             prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi pred tvoj prag prihajam.
 538 VII |               mu je vrgel v roko uzdna jermena ter stopil v vežo, da je
 539 IV  |                  IV~Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo nekaj
 540 III |              on! Tako tiho, kakor pade jesenski list od veje. Ali jaz ga
 541 IX  |                se malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali potem pridem
 542 I   |                dohitela pravična božja jeza!" ~Molče je zrla potem tja
 543 II  |              sedlu. Živinče, katero je jezdaril, bilo je koščeno, stegnjeno
 544 IV  |               so se mu pomirili valovi jeze in dejal je z mirnim glasom: "
 545 V   |             grof Egon. ~"Počakaj in ne jezi se! Kljunače sva hotela
 546 IX  |              in vino je bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju
 547 VIII|            bolnico. Tipal žile, gledal jezike (oprosti, ali pisati ti
 548 I   |                udaril s pravično svojo jezo! In zaslužil je smrt, katero
 549 IX  |                čepiš v trdi zimi kakor jež v svoji jami. Jaz in mama
 550 V   |               dolgočasno zdelo in vino jim več ni teklo. Vstali so
 551 X   |              da se pokorimo. Nikari ne jokaj! Ali govoriva o drugi stvari!" ~
 552 V   |              so se ravno povračevali z juga. Lep lov je bil! Milan je
 553 IX  |               da je dobri naš Bontoux, Julij baron Bontoux, zadnjič tako
 554 IX  |           jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu Bontoux. In pravil
 555 IV  |          usedla na mah ter se veselila jutranjega zdravega zraka. Sesvaljkala
 556 II  |               trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu pa ju je premotil nekdo,
 557 IV  |                nebo! Potem prestopiš k jutranji zori in k rdečim mojim licem
 558 IV  |             takoj sedaj poljubil tisto jutranjo zoro na tvojem licu, ali
 559 IV  |           pastirje ter risal danes to, jutri ono drevo. Govoril je veliko,
 560 IV  |                sobo ter prestrašil pri južini sedeče hlapce in dekle. ~
 561 V   |                po vodi, ki se je kakor kača izgubljala v temi. ~Tedaj
 562 V   |               cigareto za cigareto ter kadil skozi nosnici in usta. Ko
 563 V   |                 Bontoux! Ali si videl, kaka ženska je to!' Tako je zdihoval
 564 X   |         sovraži in da čisto nič ne ve, kake plamene je povzročila v
 565 II  |                je bil umazan?" ~"In na kakem konju je sedel!" ~"In kako
 566 I   |              moralo! Sedaj je od tedaj kaki dve leti. Spomladi smo bili
 567 II  |           vhodu je stala ženska, morda kakih deset let starejša od kontes.
 568 II  |              tako ni nobenega doma!" ~"Kakšen kruljav strežaj morda!"
 569 V   |             grof Milan še živel!" ~"In kakšni so bili časi tedaj?" oglasil
 570 IV  |              več in da mi ne bodeš več kalil mirnih trenutkov z nepotrebno
 571 V   |               nekaj časa kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri ji je
 572 II  |              pokrili. Lesena streha je kapala na vseh mestih od ostrešja,
 573 II  |               žalostno navzdol. ~Vrata kapelična so bila na stežaj odprta.
 574 III |                Hoteli sva pogledati to kapelico!" ~Ali tujka se je vedno
 575 X   |                čakajo tudi gospodje iz kaplanije, če pridejo sèm!" ~Peljal
 576 IV  |              malenkost, potem je kakor kaplja na listu in vsaka sapica
 577 IX  |       oškropila čez in čez z umazanimi kapljami. Ali ona je le dalje hitela
 578 IV  |            starem svojem imenu na lepo kariero. Z mrtvaškobledim svojim
 579 IV  |         mrtvaškobledim svojim obrazom, kateremu je čepel v sredi mogočen,
 580 I   |               sprožil mala dva topa, s katerima je bil svojo trdnjavo oborožil.
 581 VIII|        nožicami po parketu drsajoči, s katerimi vse lahko govoriš, samo
 582 V   |                gozdu. ~Srebali so črno kavo in pušili drage cigare,
 583 III |                v srcih čutili sta prvi kes, da sta se odločili na današnji
 584 III |                Ali prav odločno sta se kesali, da sta se namenili na čudni
 585 V   |           možgane vsiliti se je hotelo kesanje. ~Ali z vinom ga je preplul.
 586 V   |              psa, ki vam je stal kakor kip. In nos je imela tista žival,
 587 I   |              kakor so je zaželele moči kipečega mojega srca! Ali ti, Ana,
 588 Inc |              ti štirje stolpiči napili kislega vina in jih sedaj glava
 589 V   |               imela!" odgovoril je oni kislo. ~"Saj pa ti, predragi mi
 590 IX  |              glavi pa so se ji razdrle kite, da so se razpustili lasje
 591 Inc |            poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli se zavije, zajeda se globoko
 592 X   |           razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo ji je dolgčas.
 593 X   |              svojo pesem. -- ~"Ko bi v kletki tičala, bi pač ne pela!"
 594 V   |              izpustil izmed zob robato kletvico. Vsa družba se je ozrla
 595 Inc |               umazani grajski hlapci s kletvinami tolste konje na vodo pripode,
 596 X   |                delila miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove na
 597 IX  |            pričele silovito jokati ter klicati Boga in vse svetnike božje
 598 VII |             Vaša kontesa! In čemu mene kličete?" ~Že je hotel sesti zopet
 599 V   |              in ti, slabi vojak, ki se kličeš za grofa Egona? Pri vseh
 600 X   |               da hoče potegniti umazan klobuček z las. Ali takoj je pomislil,
 601 II  |           iztolkel prah iz nje. Široki klobuk, ki si ga je bil nizko čez
 602 VIII|                s svojimi prsti umazane kmete! ~Odšla sem s pokopališča.
 603 IV  |                ženska, ki je bila samo kmetica! Ta eksemplar je bil torej
 604 IV  |               Nekdaj so pokopali revno kmetico tako, da je z nogami sezala
 605 IV  |         dekletom, napadli so ga štirje kmetje; a s polenom je otepel in
 606 IV  |              kočah ter streže umazanim kmetom! In sedaj srdila se je še
 607 II  |              gre v goro zdravit kakega kmetskega bolnika. Medve pa si sedaj
 608 I   |             svojim ga je pisal Milan v kmetski koči. Drugo jutro ga je
 609 I   |                gozdovih in smradljivih kmetskih kočah ter zdravi umazane
 610 IV  |          Nekdaj, ko je ponoči lazil za kmetskim dekletom, napadli so ga
 611 IV  |              prihaja reševat energičen knez iz oblasti kakega hudobnega
 612 X   |             njej pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic.
 613 VII |          Hotela je vse vedeti, račune, knjige, vse take oskrbniku Igli
 614 I   |               je pisal Milan v kmetski koči. Drugo jutro ga je prinesel
 615 II  |                obraza so se ji usipali kodrasti lasje, in bela obleka okrog
 616 II  |               po dvorišču, potem pa se kokodakáje razpršilo na vse strani. ~
 617 V   |              tako da se je zgrudila na kolena, Ali takoj je z divjim krohotom
 618 IX  |                obrabi, recimo, šina na kolesu, da nekega lepega jutra
 619 II  |             Žolne so tolkle po njih in kolibarji oglaševali se po vejah.
 620 I   |         globočino! ~In -- ali si se le količkaj potrudila, da bi bila umela
 621 VI  |                je zvijal okrog mene in kolikokrat se rotil, da me ljubi! A
 622 IV  |               s prilizovanjem izvabil, kolikor je hotel. S polnim žepom
 623 IX  |              lepega jutra odpade in da kolo več za porabo ni!" ~"Čemu
 624 IV  |            navpik po slabih hribovskih kolovozih. Med smehom in radostnim
 625 IX  |                   Ti imaš dar prečudne kombinacije. Gotovo še ne veš, da je
 626 X   |                pa si je vedno mislila, komu da pač piše. Morda ženski,
 627 IV  |              veste sami, da stvar tako končana ni! Razžalili ste me na
 628 I   |               račun svojega oskrbnika. Končavši pa je ponosno dvignila še
 629 X   |                s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala
 630 II  |            moralo to prvi hip opaziti. Konj in jezdec sta se med potom
 631 Inc |             hlapci s kletvinami tolste konje na vodo pripode, raztopi
 632 II  |               baron prikrevsa s svojim konjem nazaj, in potem je konec
 633 IX  |                se vpregali na dvorišču konji v grofove sani. ~Kakor blazna
 634 V   |      gospodarja otoškega in govorili o konjih, o ženskah, uganjali šale,
 635 II  |            kakih deset let starejša od kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega
 636 X   |           vejami. Zapustil bodem stari kontinent ter se preselil v novega!
 637 X   |           Strugo, pomirit se z baronom Konštantinom. ~Že na poti so se ji borili
 638 V   |               No, to bode danes baronu Konštantinu napravila litanije!" ~S
 639 IX  |              in s težavo privzdigovalo kopita iz globokih luž. ~Strmeč
 640 IX  |                 ki si vendar tak kakor kopriva, rastoča za plotom! To sem
 641 Inc |            Krog grajskih zidov rastejo koprive in druga taka slaba zelišča.
 642 V   |           kratkočasil z ubogo stvarjo, koprnečo pred njim. ~"In kako, da
 643 IX  |          kazala radost, ko jo je videl koprneti pod strašnim udarcem. ~Že
 644 III |              se je dobrodušno smejala. Korakale so čez pokopališče. Leseni
 645 II  |            veselju!" ~Glasno smeje sta korakali čez dvorišče. ~"Lucija,
 646 X   |          samostanka izruvati najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svoji
 647 Inc |                ob strani je obdelano s koruzo, glavnim pridelkom nerodovitni
 648 VII |               razlila in steklo na sto koscev razletelo. ~
 649 III |             križi so bili strohneli in kosci so ležali po gomilah. V
 650 V   |               Egon v senci pod košatim kostanjem. Ženstvo z blaznim baronom
 651 V   |              grel takrat starih svojih kosti na tem Otoku!" ~"Nisva se
 652 I   |          pripluli k produ, tedaj ga ni kota v moji duši, kjer bi tičalo
 653 III |                so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo bil je otrokov
 654 II  |                iz čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo
 655 V   |              ter grof Egon v senci pod košatim kostanjem. Ženstvo z blaznim
 656 V   |                je vitez Trd hudobno. ~"Koščena duša! Ne vtikaj se v zakonske
 657 X   |                je bila ravno prebrala. Koščke je pa metala v vodo. Pri
 658 VII |               prišedši pa postavi svoj košek na tla ter izvleče iz umazane
 659 Inc |               v ozko dolino. Tam pa je krajina prijetnejša. Črni gozdovi
 660 Inc |          glavnim pridelkom nerodovitni krajini. Vsak trenutek te srečavajo
 661 IX  |        umorjenega in pa tudi sedanjega kralja! Prva krasna kakor sonce,
 662 IX  |             tistega prizora, v katerem kraljič Hamlet očita svoji materi,
 663 VIII|                 grof Milan, vzor vsega krasnega. Spomin njegov mi je veličastno
 664 X   |               napraviti smehljaj okrog krasnih ust. ~"No tisti zdravnik
 665 I   |               se je podal v ječo!" ~Po kratkem premolku nadaljuje: "Bil
 666 V   |            vojaški svoji naravi očitno kratkočasil z ubogo stvarjo, koprnečo
 667 IX  |               bolj elastične nature in kratkočasite se v slučajih, ko moramo
 668 IX  |              ji je napravljal bolesten krč. Njena duša bila je vržena
 669 VII |                je z dvorišča odjezdil. Krčevito je posegla po robcu na mizi
 670 V   |              Tako nesramne in zavržene kreature ni pod božjim soncem, kakor
 671 I   |              Prepirala sta se in jezno kričala. Drugo jutro pa grofa ni
 672 II  |          videti nikjer! ~Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi oni sami
 673 Inc |         poslopjem v zraku ter s svojim kričanjem napravljajo nemir. Človek
 674 Inc |          povodna ptica ter leta, tožno kričeč, nad vodo. Le redkokje zagledaš
 675 IV  |              rad je kričal v družbi. ~"Kriči kakor pav!" trdil je baron
 676 VI  |               letajo po vrtu ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom
 677 X   |         življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica občutita
 678 II  |                od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča, dimniku enakega,
 679 III |                čez pokopališče. Leseni križi so bili strohneli in kosci
 680 I   |                med zimo aristokratični krogi dopovedovali. Govorilo se
 681 II  |             oknom vrtela v velikanskem krogu ter sukala velike pene po
 682 V   |          kolena, Ali takoj je z divjim krohotom planila kvišku ter glasno
 683 IV  |          zbrali hlapci na dvorišču ter krotili cele trope psov, lajajočih
 684 II  |           velike pene po svoji vršini. Kruh sta metali ribam, da so
 685 IV  |         uganila skrivne namere, katere kujeta tvoja in moja mama. Te namere
 686 Inc |              poslopje vsak trenutek na kup. Na štirih oglih širokega
 687 X   |          kuretine je greblo po gnojnih kupih ter se razpršilo pri dekletovem
 688 I   |             lisjak ter je tiste pečine kupil od države in jih dobil v
 689 VII |               bila že prej pri sodniji kupila leta. Hotela je vse vedeti,
 690 Inc |              stoji kapelica, z visoko, kupoli podobno streho. ~Krog grajskih
 691 I   |               pa so postavili nekovega kuratorja; zemljo so dali v najem,
 692 X   |             tujka mimo njega. Nekoliko kuretine je greblo po gnojnih kupih
 693 Inc |                slaba zelišča. Gadje in kuščarji imajo tu notri svoja selišča.
 694 Inc |               trije ali štirje mogočni labodje. ~Lep kraj je to! In tem
 695 Inc |             Vsak trenutek te srečavajo lačni obrazi; vsak korak se ti
 696 VI  |               vrane letajo po vrtu ter lačno kričijo. Voda je pokrita
 697 II  |               videl!" ~Bili sta mladi, lahkoživni, in kar jima je v glavicah
 698 IX  |                soba pregreta, dejal je lahkoživno: "Sedaj se malo pogrejem
 699 III |      raztrganih vrat ter se poslovil z lahnim poklonom. ~Kontesi pa sta
 700 IV  |               krotili cele trope psov, lajajočih in po divjačini hrepenečih.
 701 IV  |              pričelo se je tisto divje lajanje in razgrajanje v gori, ki
 702 Inc |                sta ga ravnokar smrt in lakota s svojo grozo prepluli! ~
 703 X   |            potegniti umazan klobuček z las. Ali takoj je pomislil,
 704 IV  |           zakrivljen nos, in s pustimi lasmi, ki si jih je okrog mogočnih
 705 II  |             mnogo lepši kakor pa tisto lazenje okrog pod sitnim nadzorstvom. ~
 706 II  |            suho nogo dalje, morali sta laziti po gošči. Umazali sta si
 707 I   |                jo je v svoje pregrešne laži. Ker s Struškimi nikdar
 708 V   |            weiter, wird zerrieben,~ein Leben nur, nichts weiter wird
 709 VI  |             kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo je sivo in temno.
 710 IX  |         zadnjič tako nesrečno padel na ledu, da je malo dni potem umrl.
 711 IV  |                Jurij Bontoux, največji lenuh svojega stoletja. Tudi ta
 712 V   |                krasna v svoji nedolžni lepoti. No, saj veste, jaz sem
 713 I   |              Potem je na njih postavil lesen stolp, na katerem je vihrala
 714 II  |              majhnim dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala na vseh
 715 III |           Korakale so čez pokopališče. Leseni križi so bili strohneli
 716 I   |                in da si je tam postavi leseno lopo. Stvar pa ni bila všeč
 717 II  |                drevesih so se še vedno lesketale debele kaplje. Po grajskem
 718 V   |              ženski dopasti! Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel
 719 I   |              odšli z vrta. Pri klopi v leskov grm pa se je usedel slavec
 720 I   |               trgala list za listom na leskovem grmu, ki je rastel tik klopi,
 721 VI  |          težkim snegom. Kavke in vrane letajo po vrtu ter lačno kričijo.
 722 VI  |                Ti veš, da je grof Egon letal za mano. In časih se mi
 723 IX  |               se je tako grozno, da je letala po sobi in da od srda ni
 724 VII |               tresli! V mesto bode kdo letel sedaj in po takem potu!
 725 II  |            naju še vesel, ker tako vse leto ne vidi človeškega obraza!" ~
 726 II  |              Elizo. Le-tá je bila pred letom postala vdova, in morila
 727 Inc |          zažene za svojim plenom. ~Tik levega obrežja vleče se prašna
 728 II  |                vrata. Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen pes.
 729 III |             bili strohneli in kosci so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo
 730 III |          podružna cerkev. Okrog nje je ležalo malo in revno pokopališče. ~"
 731 II  |               v deželi, skoraj na meji ležeči. Eliza pa je bila z radostjo
 732 VIII|               polje, čez bojišče, kjer ležijo pobiti ter zdihujejo ranjeni!
 733 IX  |           hitela ter vedeti hotela, je li resnica, kar ji je povedal
 734 X   |               je hodil mož prav upalih lic tedaj, ko se je tvoje življenje
 735 IV  |        jutranji zori in k rdečim mojim licem ali pa k zlatim sončnim
 736 X   |                niso samo rdeče lise na licih, temveč oblila ji je prav
 737 IX  |                svojo nožico. Pot ji je lil po licu, na glavi pa so
 738 V   |              bil! Milan je imel nekega lisastega psa, ki vam je stal kakor
 739 IX  |            nateza me in sedaj so tisti listi conditio sine qua non. A
 740 IX  |       pristopil k mizi in urno spravil listine. ~"Hvala ti, Serafina! Sedaj,
 741 V   |          veselo družbo na Otoku. Kakor listje v pišu razpršila se je takoj
 742 V   |              je izvlekel umazano svojo listnico in iz nje še bolj umazano
 743 I   |           Zamišljeno je trgala list za listom na leskovem grmu, ki je
 744 V   |           baronu Konštantinu napravila litanije!" ~S silo se je smejal grof
 745 VIII|                nekdaj v življenju tako ljubil. Častitega gospoda prosila
 746 IV  |        Serafina! Ti me ne bodeš nikdar ljubila!" ~"Nikdar!" ~"No, to bodemo
 747 X   |                vera, ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike. ~Dan za dnem
 748 V   |               mučila je grofa Milana z ljubosumnostjo in z enakimi nadlogami.
 749 VIII|                dan. ~Tisto jutro pa je ljudstvo od vseh strani hitelo k
 750 Inc |                Prav pri bregovih raste loček ali gleno in tista resnata,
 751 VIII|            zimskega svojega življenja. Ločena od vsega sveta, navezana
 752 VI  |              dá! Potem se bodeš morala ločiti od svoje hčere!" ~"Kakor
 753 V   |              vsako njegovo besedo. Pri ločitvi pa ji je poljubil belo ročico,
 754 IV  |                menim, da je čas, da se ločiva. Kontesa!" ~Stopal je po
 755 Inc |              valovih. ~Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna ptica ter
 756 X   |                doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu." ~Kontesa
 757 VI  |                Če se ozrem skozi okno, lomijo se veje pod težkim snegom.
 758 Inc |           Moderne naprave okrog grada, lope in drevoredi človeka pač
 759 I   |               si je tam postavi leseno lopo. Stvar pa ni bila všeč grofu,
 760 V   |        Friedrich Rückert ~Drugi dan po lovu, popoldne, sedeli so baron
 761 V   |              je krasno videlo po vodi. Luna je bila ravnokar priveslala
 762 IX  |       privzdigovalo kopita iz globokih luž. ~Strmeč je obstal tik nje
 763 Inc |             milje pod Strugo se dolina mahoma razširi. Sredi reke se očem
 764 II  |               tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih
 765 IX  |          pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa se ji je
 766 IV  |               Rudolfa. Ta sin je bil v majhni uradni službi, a upal je
 767 II  |           stolp, katerega so na vrhu z majhnim dimnikom pokrili. Lesena
 768 I   |          stolpu ter časih tudi sprožil mala dva topa, s katerima je
 769 IX  |             imel svoj poetični moment; malanholično je zrl za dimom, kojega
 770 VII |              njej take stvari. Po vsem malem telesu se ji je srdilo vse
 771 IV  |            vaša čast privezana na tako malenkost, potem je kakor kaplja na
 772 IX  |              dvorišča mogočno skočil z malih sani. ~Janezu Igli pa je
 773 Inc |        napravljajo nemir. Človek pa se malokdaj prikaže iz žalostnega tega
 774 VI  |                povzdignila obraz proti mami, bila je le-tá v svojem
 775 X   |                In starejši ko postaja, manj ima zavesti, da je smešen
 776 X   |            mreže. Mislila si je, da mu manjka ženske in da je človek revež,
 777 VI  |              deset let. Za ves svet ne maram več. Tu pri oknu ti sedim
 778 IX  |               grozo ji je postal jasen marsikateri temen trenutek v življenju
 779 IV  |               Postal je nekakov dvorni maršal in napenjal je dan za dnem
 780 VIII|         oblekami, polno tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze napravljajo
 781 VII |              gotovo toliko kakor tisti mazači iz mesta, pa smo vas poprosili,
 782 IV  |               po gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil pastirje
 783 VIII|         njegova podoba pred duhom! ~Po maši je moral župnik s svetim
 784 IV  |          zdravnik tudi vem, kako draga mašinerija je to, kar imenujemo človeško
 785 VIII|               župniku, da bi ondi bral mašo v spomin njega, ki me je
 786 X   |        preselil v novega! Evropa je za mé prestara in tudi jaz sem
 787 X   |           orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic. Usedla se je
 788 X   |                odprla je knjigo, učeno medicinsko delo. Takoj jo je zopet
 789 IX  |                v tem gnezdu in pri teh meglah! Jaz bi umrl, da sem le
 790 IX  |               je bila iz sobe. Kakor v megli je videla pri oknu, da so
 791 VIII|                Glas mu je bil še vedno mehak. ~"Prav bi vam bilo," vzkliknila
 792 VII |              proti njemu, ki je bil po mehkem tepihu pristopil. Trudno
 793 I   |              je hladnokrvno prekoračil meje spodobnosti ter postal slabši
 794 II  |                let v deželi, skoraj na meji ležeči. Eliza pa je bila
 795 III |                 kjer je železna ograja mejila vrt od dvorišča, vprašala
 796 IX  |               sem ji prezentiral nekaj menic, katere je morala honorirati,
 797 VIII|            bodete odfrčali prej, kakor menite! Jaz sem vas svaril! Z Bogom!" ~
 798 X   |              Piši ji, da naj še počaka mesec dni!" ~"In potem?" ~"Potem
 799 IV  |               ve kaj vse še. ~Prve dni meseca septembra napovedal je grof
 800 X   |                bridke izkušnje zadnjih mesecev pokončale so bile pri kontesi
 801 I   |             izpustili in pred nekoliko meseci je prišel v Strugo nazaj.
 802 V   |              morda gospa še ni poslala mesečne plače?" vprašal je vitez
 803 IV  |           svoje žene, dokler ga niso z mesečno plačo odpravili. Potlej
 804 VII |               in odpeljite se v zimsko mestno življenje! To obnebje pri
 805 II  |              po svoji vršini. Kruh sta metali ribam, da so se s hruščem
 806 X   |              nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta ter
 807 I   |           Stvar pa ni bila všeč grofu, Milanovemu očetu, ki je trdil, da je
 808 Inc |              in med sabo. ~Komaj četrt milje pod Strugo se dolina mahoma
 809 VII |              Nevarnost je velika, vaša milost gospod baron! Pa smo dejali,
 810 VII |             svetli parket! ~Da pa vas, milostiva, ne pustim brez zdravila,
 811 IV  |               dobil od domače grofinje milostivi ukaz, da naj napravi vsak
 812 I   |               kjer bi tičalo najmanjše milovanje do tega grešnika! Gospod
 813 X   |            Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so klicali vse nebeške
 814 IX  |              potrebna ni, ker ljubezen mine, zakon pa ostane! Kdor stopi
 815 X   |          Prihodnji list pa že dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja mogočnega
 816 X   |                                      X~Minila je zima in na vseh mestih
 817 V   |               grad zapuščen, prazen in miren. Na vse strani so se razšli.
 818 IX  |         naročaj. Usedel se je ž njo na mirnega, starega svojega konja,
 819 IV  |               da mi ne bodeš več kalil mirnih trenutkov z nepotrebno svojo
 820 V   |                   Vraga! Pusti psa pri miru in povej, kako je prišlo
 821 X   |               pa iz pobrežja mogočnega Misisipija! -- -- --" ~Dalje ni brala!
 822 II  |          smejala se je Lucija. ~"Morda mislijo, da sva padli v vodo!" ~"
 823 X   |             razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode gotovo prav,
 824 II  |              na kojega nista čisto nič mislili. Onstran ob bregu prikazal
 825 X   |            bivališče: nekoliko stolov, miza, na njej pisalno orodje;
 826 IX  |              pozdravi, Serafina!" ~Tik mize je sedela, bleda kakor sveča.
 827 IV  |               vlekla dim iz nje. Njena mlada glavica pa se je pri tem
 828 II  |                nista bila v stanu, pri mladem ženstvu romantičnega vtisa
 829 IV  |         sabljami rožljala po pesku ter mladim dekletom pravila, kar jima
 830 X   |               smrtjo med mrzlo zimo za mlado svoje življenje. ~Sonce
 831 IV  |               z grajsko gospo. V svoji mladosti se je bil priženil v bogato
 832 VII |               katero pa je po njegovem mnenju po vseh nebeških dišavah
 833 IV  |             pripovedoval. Bil je silno močan. Nekdaj, ko je ponoči lazil
 834 IV  |               flamingo iz afrikanskega močvirja. Dve strasti je imel ta
 835 Inc |                 nagrbančenimi rokavi. ~Moderne naprave okrog grada, lope
 836 VIII|            dvorane, polne dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo
 837 IV  |             mladi ta človek, oblečen v moderno obleko, tipus prave dolgočasnosti.
 838 VI  |                 da tudi mene ljubi!" ~"Modra, a snubi pa mene! Izbij
 839 I   |             katerega se dotakniti niso mogli. Mladi živi sedaj sam za
 840 X   |                Potem raste, ki prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi
 841 IV  |              kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen nos, in s pustimi
 842 Inc |              Slovenskem se vije precej mogočna reka med širokem poljem.
 843 X   |            Minesote ali pa iz pobrežja mogočnega Misisipija! -- -- --" ~Dalje
 844 IV  |              lasmi, ki si jih je okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa,
 845 IX  |                sredi otoškega dvorišča mogočno skočil z malih sani. ~Janezu
 846 VI  |               dolgočasno! Ali to ugaja mojemu dušnemu stanju! Zima mi
 847 II  |              jezdec sta se med potom v mokrem gozdu oškropila z blatom,
 848 IX  |                razpustili lasje ter ji mokri padali na ramo. Obleko si
 849 V   |            tedaj ravno iz samostana, z mokrimi očmi zrlo v njega ter vidno
 850 V   |            bili veseli. ~Samo baron je molčal, risal s peto črte po pesku,
 851 X   |          izpregovorila. Ali kontesa je molčala. Prestrašila se je brez
 852 I   |             življenje!" ~Nekoliko časa molči, kakor da bi ne mogla nadaljevati. ~"
 853 II  |               sta takoj pokleknili ter molili nekaj časa. Potem pa sta
 854 X   |             Dragi prijatelj! Po dolgem molku zopet nekaj vrst od starega
 855 IX  |             Egon je imel svoj poetični moment; malanholično je zrl za
 856 IX  |              me napadali poetični moji momenti, tebi tudi pisaril. Saj
 857 IV  |                tedaj hrumela po Otoku. Moralična njena notranja vrednost
 858 IX  |               pod Otokom! Nimam velike moralične vrednosti, to je gola resnica,
 859 III |              čez ozidje ter hotela, da morata spremljevalki za njo. Zdihuje
 860 V   |            prijatelj, in vsak trenutek moraš obžalovati, da nisi grel
 861 II  |                letom postala vdova, in morila jo je še vedno bolest po
 862 IX  |             stopila v zakonsko zvezo z morilcem svojega prvega moža! Na
 863 II  |               preteklih, ki bi ju bili morili, tudi nista poznali. Glasno
 864 V   |           vrtni stezi, ki je vodila od mosta sèm, postavil se je nehote
 865 IV  |              mesta, kjer je bil poprej motil grofa Egona v njegovi energiji.
 866 IX  |         odgovorila. ~To ga ni prav nič motilo. Usedel se je na stol ter
 867 VI  |        premislila vse! Nikdar ne bodem moškemu v last, in gnusi se mi ta
 868 V   |             mož z razbeljenimi svojimi možgani prilično s svojim obrazom
 869 X   |              možu se je razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode
 870 III |         Zapazivši tujki, pokrila mu je mračna senca obraz. ~Urno je pristopil
 871 II  |               Gospici sta vstopili. Iz mračnega prostora pa sta skozi ubito
 872 VII |             tal, da je bilo prav močno mračno v sobi. Venomer so ji silile
 873 I   |                pojdiva v sobo! In tudi mrak že nastaja!" ~Vstali sta
 874 IX  |           svojo obleko. Čutila ni niti mraza niti ostrega piša, ki je
 875 X   |                o očetu grofu Milanu. V mrazu je hotela k meni na Strugo,
 876 V   |           Slavci so peli po grmovju in mrčes se oglašal iz vinogradov
 877 X   |            kotih predli so pajki svoje mreže. Mislila si je, da mu manjka
 878 VIII|             Bati se je, da ne vstanejo mrliči in da vam ne groze s koščeno
 879 IV  |               imenu na lepo kariero. Z mrtvaškobledim svojim obrazom, kateremu
 880 VIII|           gledala nežni nje obrazek in mrtve njene oči. In hipoma sem
 881 II  |               jo je še vedno bolest po mrtvem možu. Bil je v visoki vladni
 882 IX  |              duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še malo! Nekdaj
 883 V   |              tisti dobrovoljni smeh. Z mrtvim svojim pogledom premerila
 884 VIII|                stopila v zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenju še poznala
 885 II  |            ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu
 886 IX  |                ki ga pričakovali niso. Mrzlega jutra, ko je bil mraz po
 887 V   |               imela je svoje težave in mučila je grofa Milana z ljubosumnostjo
 888 II  |            Pred vsako ploščo pa sta se mudili in iz čudne stare nemščine
 889 V   |           sonst alles geht wie vor, so nachher wieder. ~Friedrich Rückert ~
 890 IV  |               že preplačano na stotero načinov. Vidite, na plemenitaštvo
 891 I   |            molči, kakor da bi ne mogla nadaljevati. ~"Potem pa se je sodnija
 892 I   |            ječo!" ~Po kratkem premolku nadaljuje: "Bil je v istini nedolžen,
 893 V   |            ljubosumnostjo in z enakimi nadlogami. Kadar pa je bila presitna (
 894 II  |               lazenje okrog pod sitnim nadzorstvom. ~Ko sta stopili iz gozda
 895 I   |           baron je bil še pred obsodbo nagle smrti umrl, in dekle je
 896 Inc |           katerih so strešice sumljivo nagnjene, kakor da so se ti štirje
 897 Inc |             zavita gospica s širokimi, nagrbančenimi rokavi. ~Moderne naprave
 898 II  |             pred isto mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih oseb.
 899 IV  |             sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko oko. In tvoje oko,
 900 IX  |               slabe kaplje!" ~Ko se je najedel in napil, pogledal se je
 901 I   |            kuratorja; zemljo so dali v najem, spodili družino, prodali
 902 II  |               nazaj, in potem je konec najinemu veselju!" ~Glasno smeje
 903 IX  |            Serafina, ker se končno pri najinih letih o ljubezni govoriti
 904 IX  |              bil mraz po oknih narisal najlepše rože in ko je megla zakrivala
 905 I   |             stari, plemeniti rodovini. Najmanjša stvarca ni ostala skrita!
 906 IV  |               znan pretepač, ki je pri najmanjši priložnosti takoj pograbil
 907 II  |          Lucija, glej cerkev!" ~"Torej najprej v njo!" ~Grajska ta kapelica
 908 X   |                najhujše. Človek, ki je najsilovitejše povzročil mojim, zapustil
 909 V   |               Egon. "Ti si brez dvombe najslabši med to trojico! Ej, pa so
 910 IX  |             vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor
 911 IX  |         prijazni tvoj papa ter se ti v največjem prijateljstvu priporočam!" ~
 912 IV  |                še baron Jurij Bontoux, največji lenuh svojega stoletja.
 913 X   |        zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili.
 914 IV  |            midva jasnost med seboj! Po naključbi sem dobila v roke pismo
 915 Inc |                zdi se ti, da je struga nalita s samim črnilom. ~Prav pri
 916 VI  |           vsako jutro pa si je z barvo nališpala lice! Nekega večera, ko
 917 VIII|                 oči njegove gledale so name nekako čudno mehko ali vendar
 918 I   |                                     I~"Namen moj je storjen! Čemu naj
 919 III |               sta se kesali, da sta se namenili na čudni današnji obisk. ~
 920 X   |           zavest, da je to pismo morda namenjeno -- ženski. Ali vendar je
 921 IV  |                je bil prišel na Otok z namenom, da bi jo izvabil iz vdovskega
 922 X   |          pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona ni bilo! ~Ker
 923 IV  |              kar je tvoj prihod tu sèm nameraval. To sem ti povedala, da
 924 Inc |           trava po peščenih stezah, in namesto rož in cvetja se šopiri
 925 I   |               svoje račune ter pozabil nanj. In šele čez dve leti smo
 926 IX  |          povedal, da sem jaz, ko so me napadali poetični moji momenti, tebi
 927 IV  |                vam napravil takega? Tu napadate dekleta kakor kmet svojo
 928 IV  |            lazil za kmetskim dekletom, napadli so ga štirje kmetje; a s
 929 IX  |               prikaznijo. Oči so se ji napele in z roko je tipala okrog
 930 V   |            grlo. Drugi pa so radovedno napeli obraze. ~"Prišlo je kakor
 931 IV  |               nekakov dvorni maršal in napenjal je dan za dnem vso svojo
 932 IV  |           koliko inteligence je morala napeti priroda, ko je pognala plemenito
 933 IX  |          kaplje!" ~Ko se je najedel in napil, pogledal se je v zrcalo
 934 II  |          kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja do
 935 Inc |               so se ti štirje stolpiči napili kislega vina in jih sedaj
 936 IV  |             Prej skoro smrtnotihi dvor napolnil se je čez noč s šumom in
 937 VII |            robec na mizo, kri pa ji je napolnila lice. ~Ali óni je ponavljal
 938 X   |               besedice. Takoj so se ji napolnile z solzami oči. Opazila je
 939 X   |               se hipoma raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila. ~Na
 940 IV  |              Prve dni meseca septembra napovedal je grof Egon velikanski
 941 Inc |         nagrbančenimi rokavi. ~Moderne naprave okrog grada, lope in drevoredi
 942 IV  |        grofinje milostivi ukaz, da naj napravi vsak dan program. Postal
 943 V   |               danes baronu Konštantinu napravila litanije!" ~S silo se je
 944 IV  |                kipeče, ali vendar niso napravile zaželenega vtisa. ~"Egon!"
 945 II  |              moralo takoj. Urno sta se napravili, na mizi pa pustili list,
 946 II  |              Ponočno deževanje je bilo napravilo mnogo blata. Če sta hoteli
 947 X   |              bodem zdrava popolnoma in napravim ji prostor! Potem naj pride
 948 IV  |                naskoku! Bolje bode, če napraviva midva jasnost med seboj!
 949 X   |              Lucija!" je zaihtela, "ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi
 950 I   |           romantični nagibi, kateri so napravljali, da je bil slab gospodar,
 951 X   |          štejem si sive lase na glavi. Napravljam si opomine, da sem vendar
 952 II  |             ženstvu romantičnega vtisa napravljati. ~Leno je bil torej prijezdaril
 953 III |           bodem vendar takoj čutila in naproti mu hitela! Sedaj pa pojdimo
 954 VII |           svoje roke, kar se je videlo naravno, ker si je bila že prej
 955 IX  |                ko je bil mraz po oknih narisal najlepše rože in ko je megla
 956 III |            cvetje ter ga metala v svoj naróčaj. Vmes pa je govorila zmedene
 957 III |            ustni ter izsula iz svojega naróčaja cvetje na malo gomilo. ~"
 958 II  |              se je hipoma prikazala! V naróčaju nosila je polno butaro cvetja
 959 IV  |              da si danes pripravljen k naskoku! Bolje bode, če napraviva
 960 I   |                sovraštvo!" ~Na roko si nasloni težko glavo. ~"Ali grof
 961 IV  |               Graciozno svojo puško je naslonila ob drevo, sama pa se usedla
 962 I   |                v sobo! In tudi mrak že nastaja!" ~Vstali sta ter odšli
 963 IX  |            govoriti ne sme. Tvoja mama nastavljala je nekaj časa malo dolge
 964 IX  |               dobro ve! In posti me in nateza me in sedaj so tisti listi
 965 IX  |                imate že bolj elastične nature in kratkočasite se v slučajih,
 966 X   |             scena, kakor je pri ženski navada; omedlela je, in na svojem
 967 II  |              je bila napila iz romanov navdušenja do romantike. ~"In cerkev
 968 VIII|                 Ločena od vsega sveta, navezana sem čisto na svojo osebnost.
 969 X   |                je stopala po stopnicah navzgor. Velikanske razpoke v zidu
 970 IX  |              da zapalim cigaro v tvoji navzočnosti!" ~In zapalil je v istini
 971 I   |              da ima čudne demokratične nazore. Jaz ga do tistega večera
 972 I   |                Po časopisih so vlačili naše pošteno ime, celemu svetu
 973 VIII|                groznega večera reka do našega otoka in kako se ji je privzdigovalo
 974 X   |             prerado zgodi v prozaičnem našem življenju! --~
 975 IX  |                je bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu
 976 IV  |             kakor pav!" trdil je baron Nebelberg, ki se je bil takoj za grofom
 977 V   |              Ženstvo z blaznim baronom Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski
 978 X   |              beda, s katero so udarila nebesa mojo ubogo rodovino. Ali
 979 VIII|            trta moje duše proti večnim nebesom! Pri tem spominu pogreznejo
 980 X   |           miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove na njo! Da se
 981 VII |                njegovem mnenju po vseh nebeških dišavah dišalo. ~Ali ko
 982 V   |                rdečica, da vam je bila nebeško krasna v svoji nedolžni
 983 VIII|             gorje tu zgoraj pod božjim nebom! Morala sem zaplakati. Danes
 984 VIII|             jaz še misliti, še misliti nečem na vas! Morda bodete zvedeli
 985 V   |            bila nebeško krasna v svoji nedolžni lepoti. No, saj veste, jaz
 986 IV  |              ki je na vse jutro budilo nedolžno žival k smrtonosnemu pehanju. ~
 987 VI  |              pa je bil bolj prebrisan, nego sem menila. Ko mu je pri
 988 IX  |                taki opravi. Bolezen je neizogibna!" ~"Gospod baron, povejte
 989 X   |             rada prišla čez poletje!" ~Nejevoljno si je z ročico pogladila
 990 IV  |            vsak dan program. Postal je nekakov dvorni maršal in napenjal
 991 V   |             stol; drugi pa so pozabili nekdanjega nesrečnega gospodarja otoškega
 992 I   |    pripovedujejo. Vsem pa so postavili nekovega kuratorja; zemljo so dali
 993 IV  |                aristokratično hišo ter nekrasni ženi prodal lepo svoje telo.
 994 IX  |                zopet odrineš čez gore. Neljubo bi mi dejalo, če bi morala
 995 III |              sta bili v prvem trenutku nemalo osupnjeni. Kontesa Serafina
 996 Inc |           svojim kričanjem napravljajo nemir. Človek pa se malokdaj prikaže
 997 V   |        Prihitel mi je v sobo ter hodil nemirno po njej. Potem pa ga je
 998 Inc |            potaplja, kakor bi s svojim nemirom hotela pokazati, da tudi
 999 I   |              Delal ji je vse mogoče in nemogoče obljube ter jo kmalu imel
1000 II  |               mudili in iz čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je
1001 II  |               iz oči ji je šinil časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet