Part

1002 VI  |             sem zvedela, kaj je hotela nenavadna ta izjava gorke ljubezni. ~"
1003 II  |               sami bili vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno je nekje
1004 V   |              je bila to neusmiljena in neolikana šala. In grof Egon je morda
1005 V   |         odgovoril je grof Egon, "če ne neovržljive resnice, da si ti silno
1006 IV  |               kalil mirnih trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!" ~Planil
1007 V   |                Razširile so se ji oči. Nepremakljivo je stala nekaj časa kakor
1008 VII |                se je bolno, brez moči. Neprestano je jokala. In slugi je dejala: "
1009 VII |               Kontesa Serafina je bila nepričakovana prišla na Otok. ~Nekega
1010 IX  |            tako da mu ni prebiti tiste neprijetne izpremembe. Vidiš, to je
1011 V   |          toliko pijani, da niso čutili neprijetnega svojega položaja. ~Gospica
1012 VIII|          nekako čudno mehko ali vendar neprijetno rahlo, kakor če sonce posije
1013 I   |             daleč, sedaj me zopet ti z nerazvezljivimi verigami tiščiš k sebi!
1014 Inc |              koruzo, glavnim pridelkom nerodovitni krajini. Vsak trenutek te
1015 VII |               tako nesrečno -- in tako nervozno, da ni mogla prenašati niti
1016 VIII|                srca k nebu ter častila neskončnega Boga, da mi je ohranil spomin
1017 I   |             nič izpremenil. V grob sta nesla svoje sovraštvo!" ~Na roko
1018 IV  |            drevo. Govoril je veliko, a neslano. Pravilo se je, da se je
1019 IV  |              je njegova "stara" srdito nespametna. ~To je bila družba, katera
1020 X   |              je obrnila, ker je povsem nespodobno prebirati tuja pisma. Zopet
1021 V   |               pljuvaj mi v obraz! Tako nesramne in zavržene kreature ni
1022 IV  |        poetično. Ta poetičnost je moja nesreča ter me dela slabega vojaka.
1023 IX  |             ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!" ~V prvem trenutku ji ni
1024 V   |              pa so pozabili nekdanjega nesrečnega gospodarja otoškega in govorili
1025 VII |                bila, da je na svetu ni nesrečnejše stvari, kakor je ona. ~Ko
1026 VI  |              grofu Milanu. V srcu srd, nesrečo in temo! Čez noč sem bila
1027 V   |               so čutili, da je bila to neusmiljena in neolikana šala. In grof
1028 VII |            zopet v sedlo. ~"Bolezen je nevarna! Prišla je čez noč! In mesto
1029 VII |             noč! In mesto je predaleč! Nevarnost je velika, vaša milost gospod
1030 VIII|                njihove obtožbe!" ~Kako nevezano je govoril v svojem srdu.
1031 VIII|               modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi
1032 I   |             pregrešno zvezo, katera ti neznana ni!" ~"In koliko časa je
1033 II  |              skrivno čez vodo, da naju nihče ne bode videl!" ~Bili sta
1034 IV  |             grof, da na moji strani ni nikakega vzroka, da bi vam storil
1035 II  |                z blatom, tako da sedaj nikakor nista bila v stanu, pri
1036 IV  |                ostro, "lepo te prosim, nikar mi ne izpridi lepega jutra!
1037 X   |              dobro je, da se pokorimo. Nikari ne jokaj! Ali govoriva o
1038 IV  |                se ga od tedaj ni lotil nikdo več. ~Končno moramo še povedati,
1039 VII |              je srdila nad oskrbnikom. Nikomur ni privoščila dobre besedice.
1040 V   |              je stala nekaj časa kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri
1041 I   |               v rokah, pretrgana je že nit mojega življenja! In sam
1042 II  |             obraščeni s tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle
1043 II  |                klobuk, ki si ga je bil nizko čez čelo potisnil, pa je
1044 VIII|                ker nisem bila sprejela njegovega obiska. Došlo mi je prijazno
1045 VIII|                prerano zadonela tromba njihove obtožbe!" ~Kako nevezano
1046 Inc |            grebenov razprostirajo, med njimi pa napravljajo zelene senožeti,
1047 Inc |           napravljajo zelene senožeti, njive in vinogradi harmonične
1048 III |             njima ter vestno opazovala njuna obraza. ~"In kako ti je
1049 III |             mano sta po vrtu hodili!" ~Nobena črta se mu ni premaknila
1050 II  |            pregledava vse, ker tako ni nobenega doma!" ~"Kakšen kruljav
1051 II  |                vedno sta se smejali in nobeni ni prišlo na misel, da bi
1052 X   |              metala v vodo. Pri njenih nogah je sedela kontesa Lucija
1053 IV  |            revno kmetico tako, da je z nogami sezala že na aristokratično
1054 IV  |             postavljena na tanke dolge noge. Če se je na obrežju otoškem
1055 II  |                sta hoteli priti s suho nogo dalje, morali sta laziti
1056 IX  |                listi conditio sine qua non. A jaz sem zavezan s častno
1057 IV  |          postavil svoj šotor na Otoku. Nosil je vedno rokavice in malo
1058 VIII|               spodaj v zemlji kakor pa nositi svoje gorje tu zgoraj pod
1059 III |              žaliti, ko sva stopili tu noter. Dvorišče je bilo odprto!
1060 IV  |              po Otoku. Moralična njena notranja vrednost ni bila Bog si
1061 IV  |              ter diplomatično prikrila notranjo razburjenost. ~Baron Konštantin
1062 IX  |            familiarnega!" ~Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil. ~"
1063 VIII|            drobni gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s katerimi
1064 IX  |              katero je stopala s svojo nožico. Pot ji je lil po licu,
1065 I   |                 Ker s Struškimi nikdar občevali nismo, ga ni poznala osebno.
1066 IV  |           božjem svetu! A da je v sebi občudoval velikega umetnika in da
1067 X   |              pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo cvetje, resnega
1068 X   |               krika! Baron in baronica občutita še vedno tisto srečo, ki
1069 Inc |               sivo, oblačno nebo, imaš občutje, kakor da si v kraju, ki
1070 X   |                ji borili po duši čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško
1071 VIII|         čudnega tega zdravnika. Bil je obdan z vso bolnico. Tipal žile,
1072 Inc |           morda nekdaj čedno in okusno obdelan. Ali sedaj poganja trava
1073 Inc |              prahu. Polje ob strani je obdelano s koruzo, glavnim pridelkom
1074 Inc |        prijetnejša. Črni gozdovi se na obeh bregovih do visokih gorskih
1075 VIII|               je moral župnik s svetim obhajilom v goro. Prosil je odpuščanja,
1076 III |          odločili na današnji pot. -- ~Obhodile so vse puste steze opuščenega
1077 VIII|                bila sprejela njegovega obiska. Došlo mi je prijazno pismo,
1078 VII |          prišel vaški župnik, da bi jo obiskal, velela mu je dejati, da
1079 VIII|            tistega dne, Lucija, ko sva obiskali raztrgano Strugo. Tudi tu
1080 II  |              vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno je nekje na koridoru
1081 IX  |              Ko se je kontesi Serafini objavil njegov prihod, raztogotila
1082 IV  |             bil pri njej. Že jo je bil objel in že je hotel poljubiti
1083 IX  |             tvoj papa," in izpustil je oblak dima iz ust, "a stvar se
1084 V   |          gledal proti nebu in izpuščal oblake iz ust. ~"In kako je bilo
1085 IV  |                bil je mladi ta človek, oblečen v moderno obleko, tipus
1086 VIII|             opazuje ter bori s svojimi oblekami, polno tistih skrbnih mater,
1087 II  |              ni imel roke, drugi nekaj obleke ne! Tudi črna slika v razpadlem
1088 X   |            rdeče lise na licih, temveč oblila ji je prav odločna rdečica
1089 IV  |                  Gotovo kak učitelj iz obližja?" ~Baron pa se ni raztogotil. ~"
1090 IV  |              pa se usedel v dekletovem obližju. ~"Tam sem slonel ter zrl
1091 I   |              je vse mogoče in nemogoče obljube ter jo kmalu imel v svojih
1092 VI  |               Zavrnila? Ne, jaz sem mu obljubila svojo roko!" ~Bila sem otrpnela,
1093 III |          Lucija!" ~"In jaz sem Zora!" ~Obmolknila je ter se tja v dan smejala
1094 I   |             človek! In meni očita moje obnašanje! In še iz groba me sovraži!
1095 X   |               katerih se človek ne sme obnašati kot zaljubljen učenec. Ali
1096 VII |            zimsko mestno življenje! To obnebje pri nas ne ugaja takim rastlinam,
1097 V   |              se je utrinjala na jasnem oboku. ~Z radostjo sta zrla po
1098 I   |         katerima je bil svojo trdnjavo oborožil. Stari naš grof pa se je
1099 IX  |               ta stvar zrabi, kakor se obrabi, recimo, šina na kolesu,
1100 I   |                 In pa šele tista javna obravnava, h kateri smo morali priti
1101 I   |             strežaji! Vse se je trlo k obravnavi ter vestno poslušalo, kako
1102 Inc |            trenutek te srečavajo lačni obrazi; vsak korak se ti odkriva
1103 IX  |               je nekaj časa malo dolge obrazke, ker prvo moje zakonsko
1104 Inc |             odkrije precej velik otok, obraščen s smrekami, brezami in trepetlikami.
1105 II  |           rastli visoki, stari hrasti, obraščeni s tistim dolgim, nitkastim
1106 Inc |             svojim plenom. ~Tik levega obrežja vleče se prašna cesta, polna
1107 IV  |                dolge noge. Če se je na obrežju otoškem sprehajal, videti
1108 VIII|              je govoril v svojem srdu. Obrisal si je z roko pot na čelu,
1109 VIII|         oblasti njegovi! ~Takoj sem si obrisala oči. Ta človek ni smel videti,
1110 IV  |             Ničesar ne bode! Vse se je obrnilo na drugo stran! Ti prekleti
1111 IV  |                Usedel se je na hrastov obrobek tik steze ter nadaljeval: "
1112 II  |               obraz. Temna brada mu je obsenčevala od sonca zarjavelo lice;
1113 I   |             Stari baron je bil še pred obsodbo nagle smrti umrl, in dekle
1114 I   |            bili trenutki! Barona pa so obsodili, da mi je umoril moža, ker
1115 IX  |               globokih luž. ~Strmeč je obstal tik nje ter takoj skočil
1116 IX  |                izpuščal proti stropu. ~Obstala je pred njim. ~"Prijatelj,
1117 X   |            piše. Morda ženski, in kaj? Obstati si ni hotela, da ji je hudo
1118 III |             senco ter ga vsako spomlad obsuval s svojim dišečim cvetjem. ~
1119 VII |           jutra pa je kontesa v istini obtičala v sobi in čutila se je bolno,
1120 VIII|                zadonela tromba njihove obtožbe!" ~Kako nevezano je govoril
1121 IX  |               končno čez oblačno polje obupane duše misel: da je lagal,
1122 V   |       razbeljeni obraz v rušo in dejal obupno: 'Moj Bog, kaj bode sedaj!
1123 IX  |           svojega ravnotežja in valovi obupnosti so ji prepluli temnega duha.
1124 VIII|               drevo, okrog katerega se obvija trta moje duše proti večnim
1125 IX  |              katerega se je kakor trta obvijala njena duša! Vse je bilo
1126 I   |              bledega in z zeleno travo obvitega pripluli k produ, tedaj
1127 V   |                 in vsak trenutek moraš obžalovati, da nisi grel takrat starih
1128 X   |               Luciji se je pri solznih očeh hotel napraviti smehljaj
1129 IX  |                menil, da te po zaslugi ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja
1130 III |                   Blisk mu je šinil iz očesa. Hotel se je razvneti. Uprl
1131 VIII|           baron Konštantin in s svojim očesom me gledal tako sovražno,
1132 X   |           oznanjeval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila govorila?
1133 X   |            starega tvojega puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce razpadlo
1134 VI  |              odpravila in odpeljala iz očetne hiše. In sedaj sem tu, na
1135 IX  |           položiš na tehtnico s svojim očetom, pokojnim grofom Milanom,
1136 X   |          razsrdilo gospico hčer. Mladi očim pride za njo. Prepirala
1137 IV  |              kako jo je gledal, skoraj očitajoče, kakor da bi bila ona kaj
1138 V   |              je v vojaški svoji naravi očitno kratkočasil z ubogo stvarjo,
1139 IX  |     prijezdaril na otoško dvorišče ter oddal sladko svoje breme strmečim
1140 III |                 Pozimi ga pokrije bela odeja, beli sneg, in vendar prespi
1141 VIII|               ne bode! Potem pa bodete odfrčali prej, kakor menite! Jaz
1142 I   |               vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar pride sluga in pove,
1143 I   |                   V starem sovraštvu!" odgovori grofinja Ana. "Tam gori
1144 III |                  Kontesi pa sta plašno odhiteli po slabem potu. Ali prav
1145 VII |                ga je, ko je z dvorišča odjezdil. Krčevito je posegla po
1146 I   |              je življenja vsa sladkost odkrila, ko me vabi sreča od daleč,
1147 VII |               obrnivši se proti njemu, odkrilo se ji je vse in spoznala
1148 Inc |               obrazi; vsak korak se ti odkriva revščina in beraštvo. Če
1149 III |                vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik kos, tako da ga na
1150 X   |               stregel v silni bolezni, odločila se je lepega dne, da gre
1151 III |                sta prvi kes, da sta se odločili na današnji pot. -- ~Obhodile
1152 X   |               temveč oblila ji je prav odločna rdečica ves obrazek. ~"Hladno
1153 IX  |                 da nekega lepega jutra odpade in da kolo več za porabo
1154 III |                gospodovega konja in ga odpeljal. ~Baron se je ozrl po dvorišču.
1155 VI  |              jutro sem se odpravila in odpeljala iz očetne hiše. In sedaj
1156 VII |               danes, še ta trenutek in odpeljite se v zimsko mestno življenje!
1157 IV  |             žepom pa jo je takoj zopet odpihal ter prijateljem pripovedoval,
1158 IX  |               moramo mi na široko usta odpirati! Ha, ha!" ~Smejal se je
1159 VI  |                   A drugo jutro sem se odpravila in odpeljala iz očetne hiše.
1160 IV  |                ga niso z mesečno plačo odpravili. Potlej je živel pozimi
1161 X   |         razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta ter povzdignil roko,
1162 X   |            mizi, pri kateri je sedela. odprla je knjigo, učeno medicinsko
1163 V   |          trenutku bil je izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo
1164 X   |          sosedno sobo, v katero je pri odprtem oknu sonce sijalo. Bilo
1165 III |                noter. Dvorišče je bilo odprto! Romantike pa," pristavila
1166 IV  |             taka stvar ne škoduje! ali odpusti, da se ne vedem kakor v
1167 I   |                pozabil in vsakomur sem odpustil! Samo tebi ne odpuščam!
1168 I   |             sem odpustil! Samo tebi ne odpuščam! In na robu groba imam edino
1169 Inc |              Njeno zidovje je razrito, odrgnjeno, rjavordečkasto in razpokano,
1170 IX  |             komaj pričakujem, da zopet odrineš čez gore. Neljubo bi mi
1171 IV  |               in radostnim govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa so prišli
1172 IV  |                roko na ramo. Plašno je odskočil od dekleta ter se jezno
1173 II  |              sladkozveneče. Plašni sta odskočili ter pustili gospoda Eberharda
1174 X   |                ter se za vse življenje odtegniti pregrešnemu svetu. Saj se
1175 IV  |                njej. Sedaj pa sedaj je odtrgal list na grmovju pri poti
1176 VIII|              pogubljeni angel na dušo, odvzeto oblasti njegovi! ~Takoj
1177 VIII|          svojimi prsti umazane kmete! ~Odšla sem s pokopališča. Stopal
1178 VIII|                 Ko sem čula, da je vse odšlo, stopila sem na plan. Cerkovnik,
1179 I   |               družbo sovraži ter se je ogiblje. Žalostno življenje!" ~Razsrdila
1180 V   |            peli po grmovju in mrčes se oglašal iz vinogradov od vseh strani.
1181 I   |           denar zaračunili Bog ve kam. Oglašali so se tudi dolžniki in gospodarili,
1182 II  |            tolkle po njih in kolibarji oglaševali se po vejah. Dekletoma pa
1183 VII |              trn, ki je bodel vsakega. Ogledala je hleve, predale, žito,
1184 II  |                Medve pa si sedaj lahko ogledava tisto Strugo in kar je v
1185 Inc |             trenutek na kup. Na štirih oglih širokega grada tiče tanki
1186 VII |                se mu proge. ~Osorno je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno
1187 III |           vrtnih vrat, kjer je železna ograja mejila vrt od dvorišča,
1188 I   |            moje duše? Vsak korak si mi ogrenila! In sedaj, ko se mi je življenja
1189 X   |               Ali naposled se je zopet ojačila. ~Na dvorišču je bilo še
1190 II  |               sabo, ki se je ravno pod oknom vrtela v velikanskem krogu
1191 VI  |                draga mi Lucija, oviješ okoli mene zlate svoje misli,
1192 IX  |               in ko je megla zakrivala okolico, da se ni videlo deset korakov
1193 Inc |              bil morda nekdaj čedno in okusno obdelan. Ali sedaj poganja
1194 II  |            Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila raztrgana. ~Vzgojeni
1195 I   |          bolnike. Nikjer ga videti ni! Olikano družbo sovraži ter se je
1196 II  |              zapuščenem svetišču. Mali oltar bil je v razpadu, svetniki
1197 Inc |             peneče vrtince. Dolgočasno olšje ji senči bregove. Če pa
1198 V   |            streljati ter lazila tam po olšju proti Strugi. Po gozdni
1199 VIII|               prizora, s katerim se je omadeževala rodbina tako starega pokolenja. ~
1200 V   |           revnega življenja pretresla, omahnil je na stol ter zaječal: '
1201 X   |            kakor je pri ženski navada; omedlela je, in na svojem konju sem
1202 Inc |         prepluli! ~Iz širnega polja se omenjena reka končno zavije v ozko
1203 VI  |              če bi se tvoja mama zopet omožila?" ~"Mama!" vzkliknila sem
1204 V   |               obisk v Strmolski grad k ondotnemu grofu. Lindenholz pa je
1205 IX  |               je stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale
1206 VII |                je napolnila lice. ~Ali óni je ponavljal satirično: "
1207 IV  |              na Otok devljem v zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti
1208 I   |             vedno v silnem sovraštvu z onimi s Struge, če se ne motim!" ~"
1209 II  |           skrivni stezi in čez most na óno stran v smrekov gozd. Tam
1210 II  |               nista čisto nič mislili. Onstran ob bregu prikazal se je
1211 II  |               se mu žarile svetle oči. Opazivši gospodo, je takoj dvignil
1212 X   |            Otoku, roko v roki, kdor je opazoval, kako sta postajala ter
1213 X   |               je bil tudi samo površen opazovalec reči okrog sebe. ~***~Struga
1214 VIII|             ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami,
1215 Inc |          Človeku, iz dalje to poslopje opazujočemu, pa se dozdeva, kakor da
1216 X   |               pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnost. In mi želimo,
1217 X   |                na glavi. Napravljam si opomine, da sem vendar že v letih,
1218 IX  |             Sedaj, ko sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva
1219 IX  |                takem vremenu in v taki opravi. Bolezen je neizogibna!" ~"
1220 IX  |               Pred mano se ti ni treba opravičevati! Jaz vsaj hvalim Boga, da
1221 VIII|           spominov? Ves čas med svetim opravilom stala mi je kakor svetnika
1222 VIII|          motiti pri zdravniškem svojem opravilu. Stari gospod na moji strani
1223 VIII|                Otoka nimate tu ničesar opraviti! Bati se je, da ne vstanejo
1224 VII |                zimi je bil silno lahno opravljen. Kar ga nismo videli, bil
1225 VIII|             Tipal žile, gledal jezike (oprosti, ali pisati ti moram vse,
1226 III |            Obhodile so vse puste steze opuščenega vrta. Blazna baronica je
1227 IX  |           baronove ostroge neusmiljeno orale po njegovih rebrih. -- ~
1228 IV  |         vdovskega stanu. Imel je tenak organ in rad je kričal v družbi. ~"
1229 X   |          stolov, miza, na njej pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih
1230 IV  |              prišel po poti grof Egon. Orožje je bil vrgel čez ramo in
1231 IV  |          priložnosti takoj pograbil po orožju. Čez desno lice se mu je
1232 VII |               In kakšna je bila! Kakor osa. Vzela je gospodarstvo v
1233 IX  |               rastlo je sedaj trnje in osat! V grozo ji je postal jasen
1234 II  |             nahajamo v pogledu blaznih oseb. In blazna je bila tudi
1235 V   |              že čul govoriti o njegovi osebi in žalostna mu usoda zavila
1236 I   |          občevali nismo, ga ni poznala osebno. Tudi se je bila menda ravnokar
1237 VIII|            navezana sem čisto na svojo osebnost. In to mi zadostuje. Kaj
1238 IX  |               da čez prag vržejo sveto osebo tvojo, ki si tako rekoč
1239 V   |                 In v zemljo zakopan!" ~Oslabeli sta ji nogi, tako da se
1240 VIII|                glavo in tedaj sem bolj osoren, kakor je moja želja!" ~
1241 VII |                iztaknila v gradu, bila osorna, tako da je Janez Igla izgubil
1242 VII |                videle so se mu proge. ~Osorno je ogovoril oskrbnika, ki
1243 II  |               tam je kaj tudi na trnju ostalo. Ali vedno sta se smejali
1244 Inc |            dozdeva, kakor da bi gledal ostanek iz srednjega veka, ki so
1245 VIII|       raztogotil po svoji navadi. ~"Vi ostanete tu! Tudi dobro! Časih se
1246 V   |             dobili so v skrčeni ročici ostanke podobi, ki je nekdaj kazala
1247 IV  |              energije! Serafina! To je ostra beseda! Tvoje srce torej
1248 VIII|              proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi!
1249 IX  |              Čutila ni niti mraza niti ostrega piša, ki je zibal sneženo
1250 II  |               kapala na vseh mestih od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča,
1251 Inc |              in sokoli, pod raztrganim ostrešjem gnezdeči, pojajo se nad
1252 III |         Romantike pa," pristavila je z ostrim poudarkom, "tu nisva pričakovali
1253 IX  |             oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno orale po njegovih
1254 X   |               Lucija bila je tako zelo osupnjena, da ni mogla izpregovoriti
1255 III |                v prvem trenutku nemalo osupnjeni. Kontesa Serafina izpregovorila
1256 IV  |          štirje kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse, tako da
1257 IV  |              noge. Če se je na obrežju otoškem sprehajal, videti je bil
1258 IX  |               tvoj oče, zasledovala po otoških in struških gozdovih tisto
1259 VII |               oskrbnik Janez Igla pred otoškimi glavnimi vrati. Jezil se
1260 IV  |                in vsaka sapica jo mora otresti. Jaz imam boljše pojme o
1261 IX  |                govoriva zopet o tistih otročarijah! Glej, tvoja mama si je
1262 II  |             sta se usedli na mah in se otročje radovali, da se jima je
1263 VIII|               ter jemal umazano zavite otroke v svoj naročaj. Preiskoval
1264 I   |           odšel je sam ter me pustil z otrokom. Tu na Otoku pa je lazil
1265 III |                kotu za cerkvijo bil je otrokov grob. Nad njim v zidu je
1266 X   |             polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica
1267 II  |              Lucija. Mladi in komaj iz otroških let dorasli nista vedeli,
1268 VI  |       obljubila svojo roko!" ~Bila sem otrpnela, od golega čudenja mi ni
1269 VI  |                če Ti, draga mi Lucija, oviješ okoli mene zlate svoje misli,
1270 IX  |          enkrat ponoviti, kar je okrog ovinka zavila stara ženica. Kakor
1271 III |             Zora je takoj splezala čez ozidje ter hotela, da morata spremljevalki
1272 X   |               sovražnike. ~Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne
1273 Inc |          omenjena reka končno zavije v ozko dolino. Tam pa je krajina
1274 VIII|                pismo, da se je maša že oznanila po vaseh in da se bode služila
1275 X   |                napravljal smehljaj ter oznanjeval, kaj hoče solza v očesu.
1276 II  |        pogrezali v ploščo, ki je svetu oznanjevala življenja čine slavnega
1277 VI  |                sedaj v tej zimi! Če se ozrem skozi okno, lomijo se veje
1278 Inc |             bregove. Če pa se iz dalje ozreš po tej vodi, zdi se ti,
1279 V   |             kletvico. Vsa družba se je ozrla po stezi. Ondi je počasi
1280 X   |           prvem trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, padlo je seme
1281 X   |         najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svoji duši, in ker je
1282 I   |           vestno poslušalo, kako da je oženjeni grof z Otoka snubil baroneso
1283 IX  |          razpustili lasje ter ji mokri padali na ramo. Obleko si je oškropila
1284 III |              tudi on! Tako tiho, kakor pade jesenski list od veje. Ali
1285 II  |                  Morda mislijo, da sva padli v vodo!" ~"To bode lep dan
1286 X   |             sem videl ošabno to bitje, padlo je seme v moje srce! Bog
1287 I   |          zaprli in dejali, da ga je on pahnil v vodo. In pričela se je
1288 VIII|              za ubogo Zoro, ki je bila pahnjena v življenje kakor cvet v
1289 X   |               šteti razpoke po stropu, pajčevine po kotih, ter zopet jemala
1290 X   |         razpoke, in po kotih predli so pajki svoje mreže. Mislila si
1291 IX  |              ali to je pričakoval vsak pameten človek. In mladi vitez Trd
1292 VIII|                lahko govoriš, samo nič pametnega ne! ~Ti veš, Lucija, da
1293 IX  |             Holdenovo... ha, ha! To je par! Ali govoriva zopet o tistih
1294 VII |              slabi zadostili za svetli parket! ~Da pa vas, milostiva,
1295 VIII|       gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s katerimi vse
1296 IV  |          poljubiti, kakor se poljubuje pastirica na paši! A sedaj pravite:
1297 IV  |             mazilci v predalu, strašil pastirje ter risal danes to, jutri
1298 IV  |                v družbi. ~"Kriči kakor pav!" trdil je baron Nebelberg,
1299 V   |             človek, ki je že od nekdaj pazil, da si je ohranil zakonsko
1300 IV  |              se poljubuje pastirica na paši! A sedaj pravite: moja čast
1301 III |         stopala pred njima. ~"Nekaj me peče okrog srca in glava me vedno
1302 I   |           gospodje razsodili, da tista Pečina ali tisti otok ni ne otoškega
1303 I   |               zvit lisjak ter je tiste pečine kupil od države in jih dobil
1304 IV  |          nedolžno žival k smrtonosnemu pehanju. ~Kontesa Serafina dobila
1305 IX  |              en dan vkovan tu sèm v ta pekel! Kaj pa počenjaš? Jaz bi
1306 X   |               kletki tičala, bi pač ne pela!" izpregovorila je kontesa
1307 V   |            vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovju in mrčes se oglašal
1308 X   |           kaplanije, če pridejo sèm!" ~Peljal jo je v njegovo sobo, ki
1309 VIII|               Tudi tu sèm je naju bila peljala ter nama pokazala grob svojega
1310 III |             hlevom je ustavil koščeno, penasto svoje živinče. Nekje iz
1311 II  |                krogu ter sukala velike pene po svoji vršini. Kruh sta
1312 Inc |            ilnato zemljo ter napravlja peneče vrtince. Dolgočasno olšje
1313 X   |                v bližnji grm usedla se penica ter pričela žvrgoleti drobno
1314 I   |             naš grof pa se je jezil in penil, in najbolj tedaj, kadar
1315 V   |                Saj se je umazano tisto perilo pralo po časopisih, da je
1316 V   |               že na sto korakov čutila perutnino! Dobra, krasna, lepega denarja
1317 IX  |           nekaj tistega, kar imenujejo pesniki ljubezen! Ljubezen! Končno,
1318 I   |             ter jo kmalu imel v svojih pesteh. Končno jo je pripravil
1319 IV  |             hodil po stezi sem in tja, pestil roki ter govoril polglasno.
1320 V   |                udarila s koščeno svojo pestjo v veselo družbo na Otoku.
1321 V   |               baron je molčal, risal s peto črte po pesku, sesvaljkal
1322 V   |           pozvonil ter slugi, ki je po peščeni stezi ročno prihitel, ukazal,
1323 Inc |             Ali sedaj poganja trava po peščenih stezah, in namesto rož in
1324 VII |         življenje, brez skrbi in polno pijače! Kontesa Serafina je v istini
1325 I   |            Igla pa je bil na vse jutro pijan in zamešal je list med svoje
1326 VII |                svojo glavo, ki je bila pijana prej ta večer kakor vselej!
1327 VII |                pustilo večletno zimsko pijančevanje. Skoro ves teden je bila
1328 VII |          pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti po stopnicah. Kdo je bolan?" ~"
1329 VII |              denite sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki dve uri eno
1330 V   |                sva si dala prinesti in pila sva in potopila v sladko
1331 V   |               vina. Pričeli so piti in pili so mnogo. ~"In kako je bilo
1332 X   |         nekoliko stolov, miza, na njej pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo
1333 X   |           listu ter brala, kar ni bilo pisano za njo. ~"Dragi prijatelj!
1334 IX  |                moji momenti, tebi tudi pisaril. Saj veš, tiste otročarije!
1335 VIII|            gledal jezike (oprosti, ali pisati ti moram vse, da bodeš vedela
1336 IX  |               modrim trakom prevezanih pisem ter jih vrgla na mizo. ~"
1337 X   |              nespodobno prebirati tuja pisma. Zopet je pričela šteti
1338 IV  |            Otok devljem v zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja
1339 V   |               prinese vina. Pričeli so piti in pili so mnogo. ~"In kako
1340 V   |           svojim pogledom premerila je pivsko družbo ter počasi pristopila
1341 IX  |                niti mraza niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje.
1342 II  |           prikazali gospici. ~Nekoliko piščet je greblo po dvorišču, potem
1343 X   |             vedno mislila, komu da pač piše. Morda ženski, in kaj? Obstati
1344 X   |               je izpregovorila mrzlo: "Piši ji, da naj še počaka mesec
1345 V   |               na Otoku. Kakor listje v pišu razpršila se je takoj in
1346 V   |            gospa še ni poslala mesečne plače?" vprašal je vitez Trd hudobno. ~"
1347 IV  |               dokler ga niso z mesečno plačo odpravili. Potlej je živel
1348 X   |                   v samostan!" ~Ona je plaha hotela vstati: ~"Tiho, Lucija,
1349 III |          kontesi videli, da je blazna. Plaho sta se spogledali, a v srcih
1350 X   |               da čisto nič ne ve, kake plamene je povzročila v moji duši!
1351 V   |               vsa duša mu je silila iz plamtečih oči. V istem trenutku ga
1352 VIII|              vse odšlo, stopila sem na plan. Cerkovnik, ki je že težko
1353 IV  |            grof Egon velikanski lov na planinah in rebrih, razprostirajočih
1354 V   |               njenih udov, lasje pa so plavali kakor zagrinjalo okrog nje.
1355 II  |             skozi ubito okno pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila
1356 II  |               smejanje, sladkozveneče. Plašni sta odskočili ter pustili
1357 II  |              visoke postave in širokih pleč; obleka pa se mu je videla,
1358 IV  |        zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških žilah pretaka ravno ista
1359 IV  |            stotero načinov. Vidite, na plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot
1360 I   |            otroka. In menil se ni niti plemenite krvi, ki se je tudi po njenih
1361 I   |          otroka ter trgali čast stari, plemeniti rodovini. Najmanjša stvarca
1362 Inc |               hruščem zažene za svojim plenom. ~Tik levega obrežja vleče
1363 VIII|         življenje v mestu? Tisti večni plesi, tiste razsvetljene dvorane,
1364 X   |                  Sam sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu." ~
1365 IX  |              mi Egon, in duševno tvojo plitvost in revščino! Ene stvari
1366 V   |               prsi. Kadar pa so valovi pljusknili, tedaj se je vselej prikazal
1367 V   |                Prijatelj, poglej me in pljuvaj mi v obraz! Tako nesramne
1368 IX  |              kakor kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati,
1369 II  |              Potem pa sta pristopili k ploščam, v steno vzidanim, katere
1370 II  |           pustili gospoda Eberharda na plošči. ~Na pragu pri vhodu je
1371 II  |                pa sta skozi ubito okno pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila
1372 III |             dvorišče. ~Ona pa je tožno pobesila glavico. ~"Vedve gresta --
1373 VIII|               čez bojišče, kjer ležijo pobiti ter zdihujejo ranjeni! Skoraj
1374 III |            Takoj za vrtom na pogorskem pobočju je tičala podružna cerkev.
1375 X   |             položaje. Postala je silno pobožna; skoraj vsak dan se je služila
1376 X   |               skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so se hipoma
1377 X   |            dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja mogočnega Misisipija! -- -- --" ~
1378 X   |             mrzlo: "Piši ji, da naj še počaka mesec dni!" ~"In potem?" ~"
1379 V   |              ujezil se je grof Egon. ~"Počakaj in ne jezi se! Kljunače
1380 IV  |                se je kmalu utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja
1381 IV  |              sem si dejal: poglej, kaj počenja sestrična Serafina!" ~Ulegel
1382 IV  |          podnevi streljali na tarčo in počenjali so Bog ve kaj vse še. ~Prve
1383 IX  |              tu sèm v ta pekel! Kaj pa počenjaš? Jaz bi ne vedel kaj početi.
1384 IX  |          počenjaš? Jaz bi ne vedel kaj početi. Ali ve ženske imate že
1385 IX  |              cerkvi grob, v katerem ti počiva -- bratec, ki ga nikdar
1386 V   |               še ni bilo, gospodje! Ad pocula!" ~Grof Egon je pozvonil
1387 VII |        dvignila ročico nasproti, da bi počutil, kako ji bije žila. ~In
1388 I   |           nedolžen, in s ponosom se je podal v ječo!" ~Po kratkem premolku
1389 VI  |      dolgočasni dan in po moji duši se podé temne misli kakor zunaj
1390 IX  |           strasti ni bil. Ko je namreč podil se med visokimi smrekami
1391 IX  |                izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje
1392 IV  |               ogenj, izpuščali rakete, podnevi streljali na tarčo in počenjali
1393 V   |              nje še bolj umazano staro podobo grofovo. "Tu ga vidite!
1394 IV  |              trgala bodeta brez uspeha podplate, če se hočeta potruditi
1395 I   |               v Strugo nazaj. Dobil je podrt dom. Stari baron je bil
1396 Inc |               na Otok mimo dolgočasne, podrte Struge! ~
1397 II  |             pred njima. Struga s svojo podrtijo! Melanholičen vtis, ali
1398 Inc |             pričenja, je Struga skoraj podrtina. Njeno zidovje je razrito,
1399 III |              premetala in sedaj je vse podrto, vse razrušeno, vse mrtvo!" ~
1400 III |            pogorskem pobočju je tičala podružna cerkev. Okrog nje je ležalo
1401 II  |              bila njena podoba še bolj poetična. Ali iz oči ji je šinil
1402 IV  |             licu, ali če hočeš še bolj poetične podobe, da bodem poljubil
1403 IV  |                v modro nebo, zdi se mi poetično. Ta poetičnost je moja nesreča
1404 IV  |                 zdi se mi poetično. Ta poetičnost je moja nesreča ter me dela
1405 III |               nas je prozaično vse, in poezija na Strugi ne poganja svojih
1406 IV  |           trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!" ~Planil je kvišku. ~"Serafina!
1407 III |               grob. Nad njim v zidu je poganjal bezgov grm, napravljal mu
1408 IX  |                sedaj! Kjer je komaj še poganjalo cvetje, rastlo je sedaj
1409 X   |              Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo. Na licu pa se ji je
1410 I   |               s Struge se nikdar nista pogledala več. In ko je nekega dne
1411 X   |              kako sta postajala ter se pogledovala kipeče, kdor je videl, kako
1412 II  |            mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih oseb. In blazna
1413 IV  |           morala napeti priroda, ko je pognala plemenito to rastlino! In
1414 III |             kontesi. Takoj za vrtom na pogorskem pobočju je tičala podružna
1415 IV  |              je svoje mesto pod majhno pogorsko senožetjo na razpotju, od
1416 IX  |                pri tem, da se prijazno pogovarjava o rodovinskih svojih stvareh
1417 VII |         Ugledavši pa kupo, polno vode, pograbila jo je hipoma ter vrgla po
1418 IX  |             lahkoživno: "Sedaj se malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali
1419 II  |              sta se ravno zamislili in pogrezali v ploščo, ki je svetu oznanjevala
1420 VIII|               nebesom! Pri tem spominu pogreznejo se grof Egon in druga taka
1421 II  |              mu je videla, kakor da bi pogrešala strežaja, ki bi iztolkel
1422 V   |               in ženska sta naši večni pogubi! Sedaj pa pijmo, gospodje! ~
1423 VIII|            sovražno, kakor gleda morda pogubljeni angel na dušo, odvzeto oblasti
1424 I   |              tista žena, ki me vleče v pogubno globočino! ~In -- ali si
1425 X   |         dvorišče pa je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi
1426 X   |               v hipu razvidel razmere. Pogumno je pristopil k njej ter
1427 IV  |              pozimi v mestu, poleti pa pohajkoval pri prijateljih okrog. In
1428 X   |                se je tako, da je takoj pohitela v sosedno sobo, v katero
1429 IX  |            Vidiš, draga Serafina, meni poide časih tisto, kar imenujemo
1430 Inc |         raztrganim ostrešjem gnezdeči, pojajo se nad poslopjem v zraku
1431 IX  |               sem ti moral povedati, v pojasnjenje, da veš, kaj in kako. Sedaj
1432 VI  |            zvedela sem, kako in kaj. ~"Pojdi iz sobe!" dejala je mama
1433 III |            naproti mu hitela! Sedaj pa pojdimo na vrt! Časih me boli glava,
1434 IV  |               otresti. Jaz imam boljše pojme o svoji časti in vaša prijatelja
1435 II  |                proti stolpu, kontesama pokazal svoj obraz. Temna brada
1436 VIII|             naju bila peljala ter nama pokazala grob svojega otroka. (Morda
1437 X   |                več!" ~Kontesi Serafini pokazale se niso samo rdeče lise
1438 Inc |                s svojim nemirom hotela pokazati, da tudi njej ni po volji
1439 IX  |         rodovinskih svojih stvareh ter pokladava na tehtnico duševno vrednost
1440 II  |           veliki pobožnosti, sta takoj pokleknili ter molili nekaj časa. Potem
1441 Inc |          človeka pač hitro v sedanjost pokličejo. In če umazani grajski hlapci
1442 III |               ter se poslovil z lahnim poklonom. ~Kontesi pa sta plašno
1443 IX  |              tehtnico s svojim očetom, pokojnim grofom Milanom, potem, draga
1444 X   |               izkušnje zadnjih mesecev pokončale so bile pri kontesi Serafini
1445 VI  |              grozne spomine, kateri so pokončali mojo vero v življenje. ~
1446 IV  |            njegove rodovine. Nekdaj so pokopali revno kmetico tako, da je
1447 VIII|            umazane kmete! ~Odšla sem s pokopališča. Stopal je tik mene, kakor
1448 II  |            katere so pravile, da so tu pokopani ti in ti struški gospodje,
1449 IV  |                zemlje, na kateri so se pokopavali izključljivo samo udje iz
1450 X   |               prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikari ne jokaj! Ali govoriva
1451 IX  |               znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči ter ti želim srečen
1452 III |                sedaj tu spi! Pozimi ga pokrije bela odeja, beli sneg, in
1453 III |             dvorišču. Zapazivši tujki, pokrila mu je mračna senca obraz. ~
1454 II  |                vrhu z majhnim dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala
1455 VI  |             ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo je sivo
1456 VIII|              pod težo sneženo. Sneg je pokrival tudi malo gomilo. Ali glej
1457 X   |                ženska. Pustil je torej pokrivalo na glavi ter čakal, kaj
1458 X   |               potrebno. ~Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti
1459 I   |                 Potem pa se je sodnija polastila reči in mladega barona s
1460 IV  |               so ga štirje kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse,
1461 IV  |               je živel pozimi v mestu, poleti pa pohajkoval pri prijateljih
1462 X   |              Tu sèm bi rada prišla čez poletje!" ~Nejevoljno si je z ročico
1463 VIII|          pomladi, da ga zaduše vročine poletne. ~Obrnivši se od groba,
1464 IV  |                pestil roki ter govoril polglasno. Imel je zavest, da je srdito
1465 Inc |            grozo prepluli! ~Iz širnega polja se omenjena reka končno
1466 Inc |               mogočna reka med širokem poljem. Hudobna voda je to! Kjerkoli
1467 X   |                Kakor dež po razsušenem polju razlije se mi časih po duši
1468 VI  |            Pristopila je k meni ter me poljubila na čelo. Kmalu sem zvedela,
1469 IV  |             hočete poljubiti, kakor se poljubuje pastirica na paši! A sedaj
1470 VIII|            tiste razsvetljene dvorane, polne dolgočasnega modernega ženstva,
1471 IV  |           izvabil, kolikor je hotel. S polnim žepom pa jo je takoj zopet
1472 II  |           razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi. Ta ni imel roke, drugi
1473 X   |               umazanimi hlevi nekoliko polomljenih vozov, takoj pri dvoriščnem
1474 IV  |               jasno jutro. Pa se me je polotil dolgčas, in sem si dejal:
1475 V   |            čutili neprijetnega svojega položaja. ~Gospica opazovala je nekaj
1476 X   |            kakor je predpisano za take položaje. Postala je silno pobožna;
1477 IV  |             njeno lice -- kar mu nekdo položi roko na ramo. Plašno je
1478 V   |            razšli. Baronico Zoro pa so položili v zemljo -- in njen spomin
1479 IX  |                gola resnica, ali če me položiš na tehtnico s svojim očetom,
1480 X   |          zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je slabotna
1481 IV  |             počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom. ~"Kdo je ta
1482 X   |                v Ameriko! To bode vsaj pomagalo! Prihodnji list pa že dobiš
1483 X   |          lepega dne, da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konštantinom. ~
1484 I   |             bili strašni dnevi, Eliza! Pomisli, ko se je vse to zvedelo!
1485 X   |           klobuček z las. Ali takoj je pomislil, da je to samo ženska. Pustil
1486 IV  |                da bodem poljubil tisto pomladansko cvetje, katero se je razcvetelo
1487 VIII|           življenje kakor cvet v pozni pomladi, da ga zaduše vročine poletne. ~
1488 VI  |                se je mama hipoma zopet pomladila! Črna obleka je zginila
1489 IX  |               in vse svetnike božje na pomoč. -- ~
1490 II  |               prikazal mlad hlapec ter pomolil razmršeno svojo glavo čez
1491 VII |            napolnila lice. ~Ali óni je ponavljal satirično: "Prav nič, kontesa!
1492 III |             postalo oko in pri sebi je ponavljala: "Sedaj gresta! Sedaj gresta!" ~
1493 IV  |                Ko pa so prišli v grič, ponehala je govorica, ker ženstvo
1494 II  |                sta odšli proti Strugi. Ponočno deževanje je bilo napravilo
1495 X   |              bile pri kontesi Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratični
1496 I   |            trdil, da je nedolžen, in s ponosom se je podal v ječo!" ~Po
1497 IX  |              čin brez dvombe še enkrat ponoviti, kar je okrog ovinka zavila
1498 X   |                bode gotovo prav, če jo popelje v "njegovo" sobo. Dejal
1499 V   |                 dvakrat dolgočasno!" ~"Popihaj jo čez gore! No pa ti morda
1500 V   |           gospa grofinja delala skrbi, popihala sva jo tu sèm. (Vso čast
1501 V   |            Rückert ~Drugi dan po lovu, popoldne, sedeli so baron Bontoux,