Part

2002 IV  |              ter prestrašil pri južini sedeče hlapce in dekle. ~Nekega
2003 VI  |              maram več. Tu pri oknu ti sedim ter zrem v dolgočasni dan
2004 I   |          prišli tu sèem. Nekega večera sedimo ravno pri čaju. Milan je
2005 VII |              Že je hotel sesti zopet v sedlo. ~"Bolezen je nevarna! Prišla
2006 I   |            Spomladi smo bili prišli tu sèem. Nekega večera sedimo ravno
2007 IV  |              to je strast, ki ni redko sejana po božjem svetu! A da je
2008 Inc |          kuščarji imajo tu notri svoja selišča. Za poslopjem se po hribu
2009 II  |       nepričakovano vsilili se v njeno selišče. -- ~
2010 X   |              ošabno to bitje, padlo je seme v moje srce! Bog zna, koliko
2011 III |            tujki, pokrila mu je mračna senca obraz. ~Urno je pristopil
2012 VIII|               tako plemenit človek! Ni sence ni na njegovem imenu! In
2013 III |              bezgov grm, napravljal mu senco ter ga vsako spomlad obsuval
2014 Inc |            njimi pa napravljajo zelene senožeti, njive in vinogradi harmonične
2015 IV  |              mesto pod majhno pogorsko senožetjo na razpotju, od koder se
2016 IV  |               vse še. ~Prve dni meseca septembra napovedal je grof Egon velikanski
2017 III |        razrušeno, vse mrtvo!" ~Konteso Serafino je sarkastična ta govorica
2018 V   |            očmi zrlo v njega ter vidno sesalo v sé vsako njegovo besedo.
2019 VII |            mene kličete?" ~Že je hotel sesti zopet v sedlo. ~"Bolezen
2020 II  |                sprejela povabilo svoje sestre ter s svojo hčerjo prišla
2021 II  |               ter povabila k sebi tudi sestro Elizo. Le-tá je bila pred
2022 V   |            risal s peto črte po pesku, sesvaljkal si cigareto za cigareto
2023 IV  |             jutranjega zdravega zraka. Sesvaljkala si je cigareto ter počasi
2024 V   |              sta stopila na teraso, na severni strani otoka, od koder se
2025 IV  |           kmetico tako, da je z nogami sezala že na aristokratično pokopališče.
2026 IV  |               Struge. Sedaj, ko sva se seznanila, pa menim, da je čas, da
2027 IX  |               vzorov, umrl je tudi, in sicer ravno tako kakor baronesa
2028 III |                me vedno boli. Če sonce sije ali dežuje, glava me vedno
2029 V   |         zagledal v njo, vsa duša mu je silila iz plamtečih oči. V istem
2030 VII |           mračno v sobi. Venomer so ji silile solze v oko in prepričana
2031 VIII|               tu in njegovo vejevje je sililo k tlom pod težo sneženo.
2032 VIII|             katero je hotela doživeti! Silna tuga me prešine! In morda,
2033 I   |      pristavila: "Saj ste bili vedno v silnem sovraštvu z onimi s Struge,
2034 X   |              njemu, ki ji je stregel v silni bolezni, odločila se je
2035 VIII|         dejanje moje matere dozdeva še silovitejše! Kako je pač mogoče pozabiti
2036 IV  |         privlekel dolgočasnega svojega sina Rudolfa. Ta sin je bil v
2037 IX  |                so tisti listi conditio sine qua non. A jaz sem zavezan
2038 VII |              take oskrbniku Igli silno sitne stvari. ~Vse je iztaknila
2039 II  |                tisto lazenje okrog pod sitnim nadzorstvom. ~Ko sta stopili
2040 X   |            zrcalom stojim in štejem si sive lase na glavi. Napravljam
2041 VI  |                zunaj sneženi oblaki po sivem nebu. Sama sem, sama, moj
2042 I   |            Strugo tiči sredi vode gola skala. In nekdaj se je stari baron
2043 I   |             baron zmislil, da je k tej skali privezati dal čoln in da
2044 I   |               ki je trdil, da je tisto skalovje njegovo. Vnel se je prepir
2045 IV  |            umetnika in da je s svojimi skicami preganjal ves svet, to se
2046 IV  |           Egonu pretreslo vse možgane. Sklenil je roki ter dejal: "Moj
2047 X   |                Tiho, Lucija, tiho! Moj sklep je o tej stvari storjen!" ~
2048 II  |                 in prišli sta takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo
2049 X   |           aristokratični njeni duši. S sklepom, da stopi v samostan, slekla
2050 IX  |               ustavil je hipoma konja, sklonil se k bledemu obrazku ter
2051 VII |                Na Strugo po barona naj skoči eden! Bode imela vsaj plemenitega
2052 IX  |                   Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško dvorišče
2053 IX  |              honorirati, kakor pravijo skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu
2054 IX  |              je suhotno. ~"Sedaj je pa skrajni čas, da poveš, čemu si prišel!
2055 IX  |              in obraz sta ji prešinila skrb in strah, grof Egon pa je
2056 X   |             polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti bolnici. ~"Lucija!"
2057 VIII|         svojimi oblekami, polno tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze
2058 VI  |                je, mama?" vprašala sem skrbno. "Ali si bolna! Dozdeva
2059 Inc |              istem mestu, kjer se reka skrije v dolino, postavili so naši
2060 IV  |           matere, ter iz njega uganila skrivne namere, katere kujeta tvoja
2061 II  |               po stopnicah, čez vrt po skrivni stezi in čez most na óno
2062 II  |            kontesa Lucija. "Le urno in skrivno čez vodo, da naju nihče
2063 X   |              ji je bil povedal njegovo skrivnost. ~Ko pa je prišel baron
2064 II  |                radovali, da se jima je skrivnostni ta izlet tako lepo posrečil. ~
2065 III |               jaz tudi!" In veselo ali skrivnostno je pristavila: "Pa prišel
2066 Inc |          rastejo koprive in druga taka slaba zelišča. Gadje in kuščarji
2067 IX  |                 saj znate, da ne trpim slabe kaplje!" ~Ko se je najedel
2068 IV  |               moja nesreča ter me dela slabega vojaka. Ali kadar zrem v
2069 IV  |              žilah beračevih. Morda še slabejša! Da je bil moj oče baron,
2070 IV  |               vlekli gospodo navpik po slabih hribovskih kolovozih. Med
2071 II  |              in, kakor je bilo videti, slabo rejeno. Jezdec bil je visoke
2072 IV  |                ve, kako se mu je vesti slabotni ženski nasproti, ni treba,
2073 VII |           telesa, in čutila se je tako slabotno, tako nesrečno -- in tako
2074 I   |            meje spodobnosti ter postal slabši od najbolj umazanega umazanih
2075 VIII|            tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze napravljajo ena proti
2076 IX  |               strah, grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval: "No vidiš,
2077 VI  |            gnusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal
2078 VII |                vodo. ~"Tu notri denite sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki
2079 I   |              ko se mi je življenja vsa sladkost odkrila, ko me vabi sreča
2080 V   |             roki je nosila široki svoj slamnik, v lase pa si je bila vpletla
2081 V   |           gospoda po vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovju in mrčes
2082 I   |             leskov grm pa se je usedel slavec ter zapel žalostno pesem
2083 II  |             oznanjevala življenja čine slavnega gospoda Eberharda, barona
2084 VI  |           zaspano je posegla z roko po slaščicah, ki so stale na mizi. ~"
2085 X   |          sklepom, da stopi v samostan, slekla je vse posvetno, kakor je
2086 X   |            star in brez dvombe že tudi slep pes, ki še vstal ni, ko
2087 II  |             nekaj obleke ne! Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila
2088 VIII|         Spominjaš se gotovo še cerkve, sloneče na rebri nad Strugo. Pisala
2089 VII |                 da je zdravnik prišel. Slonela je v stolu, vse moči so
2090 II  |        stoječem, pa sta tedaj pri oknu sloneli domača kontesa Serafina
2091 X   |               raste, ki prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi pred
2092 IX  |            nature in kratkočasite se v slučajih, ko moramo mi na široko
2093 I   |                In v istini je takoj za slugo vstopil baron Konštantin
2094 VII |               oskrbniku z dobrovoljnim smehljajem že na deset korakov odkrije.
2095 IV  |              hribovskih kolovozih. Med smehom in radostnim govorjenjem
2096 II  |              je zoper vse pričakovanje smejanje, sladkozveneče. Plašni sta
2097 II  |             najinemu veselju!" ~Glasno smeje sta korakali čez dvorišče. ~"
2098 II  |          kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega obraza so se ji usipali
2099 VIII|             obrisala oči. Ta človek ni smel videti, da sem pretakala
2100 III |              Milan! Ali o njem vama ne smem ničesar povedati, ker Konštantin
2101 X   |                manj ima zavesti, da je smešen v takem in takem položaju.
2102 VIII|         ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa le nekaj časa, ker ti,
2103 I   |                sé, lazi po gozdovih in smradljivih kmetskih kočah ter zdravi
2104 II  |               Počasi je prijezdaril iz smrekovega gozda ter leno sedel v sedlu.
2105 I   |          ostala skrita! Vse, kar so ti smrekovi gozdovi doživeli, vse je
2106 I   |              je lazil ves ljubi dan po smrekovih gozdovih in pri tem je nekdaj
2107 I   |              bil še pred obsodbo nagle smrti umrl, in dekle je zblaznelo,
2108 IV  |           hrupno življenje. Prej skoro smrtnotihi dvor napolnil se je čez
2109 IV  |                budilo nedolžno žival k smrtonosnemu pehanju. ~Kontesa Serafina
2110 VI  |              lomijo se veje pod težkim snegom. Kavke in vrane letajo po
2111 IX  |                mraz, gazila po debelem snegu ter imela zavest, da ji
2112 VI  |                temne misli kakor zunaj sneženi oblaki po sivem nebu. Sama
2113 VI  |                mene ljubi!" ~"Modra, a snubi pa mene! Izbij si ga iz
2114 I   |               je oženjeni grof z Otoka snubil baroneso s Struge. Oj to
2115 VIII|              drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi! Kaj
2116 I   |          nadaljevati. ~"Potem pa se je sodnija polastila reči in mladega
2117 VII |             ker si je bila že prej pri sodniji kupila leta. Hotela je vse
2118 V   |                moj vitez, in vi, mladi sodnik, in ti, slabi vojak, ki
2119 Inc |            trnje po gredicah. Kavke in sokoli, pod raztrganim ostrešjem
2120 X   |               ter oznanjeval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila
2121 X   |                topila se je še vedno v solzah. Dobro je čutila, da je
2122 X   |             Takoj so se ji napolnile z solzami oči. Opazila je to kontesa
2123 Inc |                globini pa preži tolsti som ter se sedaj pa sedaj s
2124 II  |             brada mu je obsenčevala od sonca zarjavelo lice; pod čelom
2125 V   |        zavržene kreature ni pod božjim soncem, kakor sem jaz!' In stokal
2126 III |                  Tiho sta prišli kakor sončni žarek! In tako bode nekega
2127 IV  |            mojim licem ali pa k zlatim sončnim žarkom in bleščečim mojim
2128 V   |              weiter wird zersplittert;~sonst alles geht wie vor, so nachher
2129 V   |           nikdar!" ~"In da je bil tvoj sorodnik, preljubi mi grof, je tudi
2130 IV  |                 Tudi ta je bil nekaj v sorodu z grajsko gospo. V svoji
2131 VIII|               Kako sem s čudnim svojim sosedom v dotiko prišla, sem ti
2132 IV  |           vendar strašno bilo, če bi v sosedstvu tako čistega pokolenja spala
2133 IV  |              vaših srcih. ~Črni oblaki sovraštva izginejo in posije sonce
2134 I   |           razvnela: "Kak fantast! In s sovraštvom do mene je šel v smrt! Ali
2135 X   |              ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike. ~Dan za dnem ozirala se
2136 X   |            morala sprijazniti s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom,
2137 VII |             ste jedli in morda premalo spali. In sedaj ste bolni, ker
2138 X   |              postelja. Bila je tedaj v spalnici barona Konštantina. Prestrašila
2139 IV  |          čistega pokolenja spala večno spanje ženska, ki je bila samo
2140 VI  |            Zbudila sem jo. ~"Ali greva spat, golobica!" ~"Mama," ihtela
2141 IX  |              otročarije! In mama sedaj spati ne more in dejala ti je:
2142 IV  |              je spustila v dol ter vsa spehana prihitela k družbi. Povpraševali
2143 V   |               mi ta izraz, gospodje!), splazila sva se tam gor po zavitih
2144 III |            prekoračiti. ~Zora je takoj splezala čez ozidje ter hotela, da
2145 IV  |             bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, skoraj popolnoma
2146 VIII|               morda je bolje ležati tu spodaj v zemlji kakor pa nositi
2147 I   |                zemljo so dali v najem, spodili družino, prodali živino
2148 I   |            hladnokrvno prekoračil meje spodobnosti ter postal slabši od najbolj
2149 III |                je blazna. Plaho sta se spogledali, a v srcih čutili sta prvi
2150 II  |               ter so izvršili ta in ta spomina vredna dejanja. Pred vsako
2151 VI  |           vedno pred očmi tiste grozne spomine, kateri so pokončali mojo
2152 I   |               v svojem grobu! In če se spominjam tistega jutra, ko so ga
2153 V   |                 srečen bodem, če se še spominjate mojega obraza! Tu pa vam
2154 VIII|                večnim nebesom! Pri tem spominu pogreznejo se grof Egon
2155 X   |               na vseh mestih hiteli so spomladanski cvetovi iz zemlje. Tudi
2156 VIII|            čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge baronese Zore
2157 X   |               je povprašala po baronu. Sporazumela sta se, da je "on" baron
2158 VII |                odkrilo se ji je vse in spoznala je svojega zdravnika. Tedaj
2159 IX  |               pristopil k mizi in urno spravil listine. ~"Hvala ti, Serafina!
2160 V   |            katero je bil baron pozabil spraviti. Razširile so se ji oči.
2161 IV  |               se je na obrežju otoškem sprehajal, videti je bil kakor flamingo
2162 V   |           razšli. ~***~Dva dni pozneje sprehajala se je grajska gospoda po
2163 II  |                povedano, da sta se šli sprehajat. Potem sta tihotapno šinili
2164 II  |            takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo lepši kakor pa tisto
2165 IX  |                da se povrneš! Pridi in sprejele te bodo mehke roke gorke
2166 VII |           dejati, da je bolna in da ga sprejeti ne more. Jedla je sama,
2167 III |           sedaj prepirali med seboj!" ~Spremil ju je do dvorišča raztrganih
2168 IV  |              morda dovoljujete, da vas spremim tja? Videti je, da mladi
2169 VIII|             odpuščanja, da me ni mogel spremiti do doma. Ostala sem nekaj
2170 V   |          strahom segla po roki svojega spremljevalca. Grofu Egonu pa je hotela
2171 IV  |               mladi ta gospod ni varen spremljevalec mlademu dekletu!" ~"Gospod!"
2172 III |           ozidje ter hotela, da morata spremljevalki za njo. Zdihuje sta ubogali
2173 X   |              pri takih razmerah morala sprijazniti s svojim sovražnikom in
2174 V   |           Serafina in grof Egon, zopet sprijaznjena, hodila sta po samotnih
2175 I   |             temu stolpu ter časih tudi sprožil mala dva topa, s katerima
2176 IV  |                zelenja. Potem pa se je spustila v dol ter vsa spehana prihitela
2177 II  |     povzdignilo glavo. Ali potem se je spustilo v oster tek in, kakor bi
2178 V   |               lase je imela čez tilnik spuščene in samo z modrim trakom
2179 X   |                še povprašati." ~Nekako sramežljivo je obrnila obrazek proti
2180 X   |      privzdigniti tedaj. Odločno se je sramovala. Bil je toliko diplomatičen,
2181 VI  |              po očetu, grofu Milanu. V srcu srd, nesrečo in temo! Čez
2182 IX  |                letala po sobi in da od srda ni vedela, kaj bi počela. ~
2183 VIII|              odšel. ~Sedaj znam, da se srdi, če sem tu. Jaz ostanem
2184 VII |             vsem malem telesu se ji je srdilo vse in kipeče je hotela
2185 VII |             kakor je ona. ~Ko je baron srdit še vstopil, ni takoj razločil
2186 IX  |          otročarije! Jeli ti, da se ne srdiš, draga Serafina?" ~Vstala
2187 VIII|           nevezano je govoril v svojem srdu. Obrisal si je z roko pot
2188 V   |       Lindenholz pa je risal v gozdu. ~Srebali so črno kavo in pušili drage
2189 X   |            povem resnico. Med potom jo srečam slučajno. Izvršila se je
2190 Inc |              krajini. Vsak trenutek te srečavajo lačni obrazi; vsak korak
2191 IX  |              nadaljeval: "In sedaj sva srečna zakonska, jaz in tvoja mama!
2192 IX  |          Serafina! Ti meniš, da mora k srečnemu zakonu pridejano biti nekaj
2193 IX  |               sedaj sem, kakor rečeno, srečni tvoj papa!" ~"Prav dvomljiva
2194 X   |                občutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega
2195 Inc |                da bi gledal ostanek iz srednjega veka, ki so ga mimo hiteči
2196 X   |               svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo o njeni pobožnosti
2197 V   |            divjo belordečo rožo. Kakor srna je plašno zrla na naju.
2198 III |             Uprl je pogled na njo tako srpo, da je takoj plašno obrnila
2199 I   |          gozdovih in pri tem je nekdaj staknil tistega revnega otroka.
2200 VI  |               roko po slaščicah, ki so stale na mizi. ~"To ni mogoče,
2201 II  |                 Na širokem dvorišču je stalo nekaj vozov. Srčno sta šli
2202 IX  |               brez ljubezni v zakonski stan, ta ima že od pričetka nekoliko
2203 Inc |            tudi njej ni po volji mokro stanišče v temnih valovih. ~Tu pa
2204 Inc |          vendar je istina, da se je še stanovalo na Strugi. Ti pa, ki so
2205 X   |               je človek revež, ki mora stanovati v takem prostoru. Na steni
2206 X   |                 sobo. Dejal je: "Tamle stanuje! Tam čakajo tudi gospodje
2207 II  |          ženska, morda kakih deset let starejša od kontes. Bila je krasna!
2208 VI  |               ali moje srce je postalo starejše za deset let. Za ves svet
2209 X   |           Človek je slabotna stvar. In starejši ko postaja, manj ima zavesti,
2210 V   |        obžalovati, da nisi grel takrat starih svojih kosti na tem Otoku!" ~"
2211 VIII|             Strugo. Ko sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom,
2212 VI  |                 ki uganja šalo s tvojo starostjo!" ~"Zavrnila? Ne, jaz sem
2213 II  |               dekliški, pa se je takoj stegnil v sedlu in, obrnivši se
2214 II  |             jezdaril, bilo je koščeno, stegnjeno in, kakor je bilo videti,
2215 X   |             knjig in mnogo medicinskih steklenic. Usedla se je na stol pri
2216 VII |               da se je voda razlila in steklo na sto koscev razletelo. ~
2217 VI  |             potem postavljena med naju stena, katera se prekoračiti ne
2218 II  |                pristopili k ploščam, v steno vzidanim, katere so pravile,
2219 IV  |        Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog hriba, obrnila
2220 II  |             Vrata kapelična so bila na stežaj odprta. Gospici sta vstopili.
2221 IX  |               da sva midva časih glave stikala, in Bog zna, kateri hudobni
2222 X   |                zapustiti. Pred zrcalom stojim in štejem si sive lase na
2223 V   |             soncem, kakor sem jaz!' In stokal je, in pravim vam resnico,
2224 IV  |                 največji lenuh svojega stoletja. Tudi ta je bil nekaj v
2225 X   |              revno bivališče: nekoliko stolov, miza, na njej pisalno orodje;
2226 Inc |         poslopje, grad Otok. S svojimi stolpi in strmimi strehami je grad
2227 II  |         ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča, dimniku enakega, postavljen,
2228 IX  |             baron iz Struge. Počasi je stopalo živinče, na katerem je sedel,
2229 X   |          borili po duši čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško dvorišče
2230 IV  |              je sedaj že preplačano na stotero načinov. Vidite, na plemenitaštvo
2231 IX  |               sta ji prešinila skrb in strah, grof Egon pa je s sladkim
2232 V   |             tisti ljubezni s pregrešno strastjo. Vse dobro potrla je ta
2233 IV  |          barvami in mazilci v predalu, strašil pastirje ter risal danes
2234 I   |                ob pamet! Oj to so bili strašni dnevi, Eliza! Pomisli, ko
2235 IX  |               jo je videl koprneti pod strašnim udarcem. ~Že med njegovim
2236 X   |             hvaležnost njemu, ki ji je stregel v silni bolezni, odločila
2237 II  |               dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala na vseh mestih
2238 II  |                bilo videti nikjer! ~Po strehah so kričali vrabiči, kakor
2239 Inc |              svojimi stolpi in strmimi strehami je grad romantično krasen.
2240 V   |                frfotali pred nama, ali streljala jih nisva. 'To je ženska!
2241 IV  |              izpuščali rakete, podnevi streljali na tarčo in počenjali so
2242 I   |               tedaj, kadar se je tisto streljanje do nas razlegalo. Z baronom
2243 V   |                se! Kljunače sva hotela streljati ter lazila tam po olšju
2244 Inc |                stolpiči, na katerih so strešice sumljivo nagnjene, kakor
2245 VI  |               iz sobe!" dejala je mama strežaju, "jaz moram s konteso govoriti!" ~
2246 IV  |             lazi po umazanih kočah ter streže umazanim kmetom! In sedaj
2247 IX  |               oddal sladko svoje breme strmečim deklam, ki so takoj pričele
2248 VI  |               Mama!" vzkliknila sem od strmenja. Ni mi pustila govoriti. ~"
2249 Inc |              Otok. S svojimi stolpi in strmimi strehami je grad romantično
2250 V   |          Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski grad k ondotnemu grofu.
2251 III |      pokopališče. Leseni križi so bili strohneli in kosci so ležali po gomilah.
2252 I   |                ni ne otoškega grofa ne struškega barona, ampak edinole last
2253 IX  |              zasledovala po otoških in struških gozdovih tisto blazno baronico
2254 I   |            svoje pregrešne laži. Ker s Struškimi nikdar občevali nismo, ga
2255 X   |          občutki. Stopivšo v zapuščeno struško dvorišče pa je skoraj zapustil
2256 I   |          plemeniti rodovini. Najmanjša stvarca ni ostala skrita! Vse, kar
2257 IX  |       pogovarjava o rodovinskih svojih stvareh ter pokladava na tehtnico
2258 V   |             očitno kratkočasil z ubogo stvarjo, koprnečo pred njim. ~"In
2259 I   |             bodem pretrgal ter povrnil stvarnici svoje atome! ~Moj Bog, če
2260 X   |               davno! Kakor drevo sem s suhimi vejami. Zapustil bodem stari
2261 II  |           blata. Če sta hoteli priti s suho nogo dalje, morali sta laziti
2262 IV  |              skozi vežo prijezdaril na suhorebrnem konju v družinsko sobo ter
2263 IX  |                 Ha, ha!" ~Smejal se je suhotno. ~"Sedaj je pa skrajni čas,
2264 II  |                v velikanskem krogu ter sukala velike pene po svoji vršini.
2265 Inc |                 na katerih so strešice sumljivo nagnjene, kakor da so se
2266 IV  |              počasne vožnje in vednega suvanja tja in sèm. ~Dospevši do "
2267 VIII|              kakor menite! Jaz sem vas svaril! Z Bogom!" ~Jezno je odšel. ~
2268 IX  |            mize je sedela, bleda kakor sveča. Ni mu odgovorila. ~To ga
2269 VII |              pa hočete poslušati dobre svete, dajte vpreči še danes,
2270 X   |                o njeni pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona
2271 III |           pričakovala!" ~Stopile so iz svetišča na dvorišče. ~"Tiho sta
2272 II  |            gnezdila nekje v zapuščenem svetišču. Mali oltar bil je v razpadu,
2273 II  |               čelom pa so se mu žarile svetle oči. Opazivši gospodo, je
2274 VII |           megla sta slabi zadostili za svetli parket! ~Da pa vas, milostiva,
2275 Inc |              iz visokega portala tropa svetlih vitezov ali pa da se prikaže
2276 VIII|           gomilo. Ali glej ondi v zidu svetlo ploščo in na njej z zlatimi
2277 VII |            potegnila gardino, da se je svetloba razširila po sobi. Kdo je
2278 VII |             mogla prenašati niti jasne svetlobe ne. Preproge pri oknih so
2279 IX  |                ter klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč. -- ~
2280 II  |                oltar bil je v razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi.
2281 IX  |            ukazati, da čez prag vržejo sveto osebo tvojo, ki si tako
2282 Inc |                kuščarji imajo tu notri svoja selišča. Za poslopjem se
2283 V   |              baron dobrovoljno, "ti si tačas, kar sva tukaj, napravil
2284 V   |              človek, ki bi se prilegal takemu duhu, kakor je bil grof
2285 X   |        blagoslove na njo! Da se je pri takih razmerah morala sprijazniti
2286 VII |               obnebje pri nas ne ugaja takim rastlinam, kontesa! Sneg
2287 IV  |                še nisi opazil, da me s takimi besedami dolgočasiš!" ~"
2288 V   |               obžalovati, da nisi grel takrat starih svojih kosti na tem
2289 VII |             oknih so bile izpuščene do tal, da je bilo prav močno mračno
2290 X   |              njegovo" sobo. Dejal je: "Tamle stanuje! Tam čakajo tudi
2291 IV  |                prišel grof Lindenholz. Tanka dolga prikazen, postavljena
2292 IV  |               prikazen, postavljena na tanke dolge noge. Če se je na
2293 IV  |           rakete, podnevi streljali na tarčo in počenjali so Bog ve kaj
2294 IX  |             tvoja mama! Življenje nama teče bolje, kakor sva pričakovala,
2295 VII |                pijančevanje. Skoro ves teden je bila kakor trn, ki je
2296 X   |             jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa in da bi ne
2297 V   |               zdelo in vino jim več ni teklo. Vstali so ter se razšli. ~***~
2298 VII |             take stvari. Po vsem malem telesu se ji je srdilo vse in kipeče
2299 IX  |             roko je tipala okrog čela. Tema ji je hotelo postati pred
2300 V   |              so se ji tedaj razklenile teme, v katere je bila zavita
2301 IX  |               postal jasen marsikateri temen trenutek v življenju preteklem!
2302 V   |                kakor kača izgubljala v temi. ~Tedaj pa je kontesa Serafina
2303 II  |          kontesama pokazal svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala
2304 VI  |                in po moji duši se podé temne misli kakor zunaj sneženi
2305 IX  |               obupnosti so ji prepluli temnega duha. Njegov spomin! Okrog
2306 Inc |              po volji mokro stanišče v temnih valovih. ~Tu pa tam se iz
2307 VI  |                 V srcu srd, nesrečo in temo! Čez noč sem bila premislila
2308 X   |              samo rdeče lise na licih, temveč oblila ji je prav odločna
2309 IV  |               vdovskega stanu. Imel je tenak organ in rad je kričal v
2310 VII |             njemu, ki je bil po mehkem tepihu pristopil. Trudno mu je
2311 X   |               sijalo. Na vrtu na znani terasi je sedela, slabotna, bleda,
2312 IX  |          istini ne vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati,
2313 III |                ga na tem mestu ni bilo težavno prekoračiti. ~Zora je takoj
2314 IX  |              na katerem je sedel, in s težavo privzdigovalo kopita iz
2315 IV  |        preganjal ves svet, to se je že teže prenašalo. Lazil je po gozdovih
2316 VI  |               okno, lomijo se veje pod težkim snegom. Kavke in vrane letajo
2317 VIII|           vejevje je sililo k tlom pod težo sneženo. Sneg je pokrival
2318 I   |              kota v moji duši, kjer bi tičalo najmanjše milovanje do tega
2319 VII |                po cesti vaški pot Tone Tičar ter se gospodu oskrbniku
2320 Inc |            štirih oglih širokega grada tiče tanki stolpiči, na katerih
2321 IV  |                in moja mama. Te namere tičejo se mene in tebe, Egon! In
2322 I   |              Tam gori nekje pod Strugo tiči sredi vode gola skala. In
2323 II  |               šli sprehajat. Potem sta tihotapno šinili po stopnicah, čez
2324 V   |                Dolge lase je imela čez tilnik spuščene in samo z modrim
2325 IX  |              se ji napele in z roko je tipala okrog čela. Tema ji je hotelo
2326 IV  |              oblečen v moderno obleko, tipus prave dolgočasnosti. Če
2327 IV  |              bi bil Bog si ga vedi kak tiran, pred katerim se uklanjajo
2328 IX  |         položila me je v hudo in močno tiskalnico! Vidiš, draga Serafina,
2329 V   |                vrgel puško od sebe ter tiščal razbeljeni obraz v rušo
2330 V   |          zagrinjalo okrog nje. Roki je tiščala skrčeni čez prsi. Kadar
2331 VIII|             bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog njega ter zrli mu
2332 I   |               nerazvezljivimi verigami tiščiš k sebi! Vse sem pozabil
2333 VII |               pa postavi svoj košek na tla ter izvleče iz umazane rute
2334 VIII|               to mesto in da greste od todi!" ~"Kako to, gospod baron?" ~"
2335 I   |              še iz groba me sovraži! A tolažim se, da ga je že dohitela
2336 II  |           nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kolibarji oglaševali
2337 Inc |            grajski hlapci s kletvinami tolste konje na vodo pripode, raztopi
2338 Inc |               vodi. V globini pa preži tolsti som ter se sedaj pa sedaj
2339 VII |           prikrevsa po cesti vaški pot Tone Tičar ter se gospodu oskrbniku
2340 I   |            časih tudi sprožil mala dva topa, s katerima je bil svojo
2341 X   |               prišel baron Konštantin, topila se je še vedno v solzah.
2342 II  |          grofici hodili po vrtu ter si tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu
2343 IV  |        vzkliknil je ter se vzdignil iz trave, "in ti mi ne veruješ, da
2344 IX  |             belega jutra se prebudi na trdem tlaku -- usoda mu je čez
2345 IV  |            barona iz Struge. Lucija je trdila, da je čeden človek, ali
2346 I   |                s katerima je bil svojo trdnjavo oborožil. Stari naš grof
2347 II  |               v oster tek in, kakor bi trenil, je čudni ta jezdec zopet
2348 I   |                s Struge. Oj to so bili trenutki! Barona pa so obsodili,
2349 V   |                je požrlo potem! Vse je trepetalo po njem! A bil je kavalir,
2350 Inc |        obraščen s smrekami, brezami in trepetlikami. Na tem otoku se dviguje
2351 V   |                jaz sem to dobro videl, tresla v njegovi. Lazila sva potem
2352 VII |              nas doktorji kar z dreves tresli! V mesto bode kdo letel
2353 III |             vem," odgovorila je Lucija tresoče. -- ~"Ti ne veš! Ti ne veruješ!
2354 V   |              krog ustnic je izginil. S tresočo roko je segla po podobi.
2355 II  |              ribam, da so se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem
2356 I   |             milovali mojega otroka ter trgali čast stari, plemeniti rodovini.
2357 Inc |                se gonijo gosi, race in trije ali štirje mogočni labodje. ~
2358 VII |                po robcu na mizi ter ga trla med prsti. Ugledavši pa
2359 I   |               moji strežaji! Vse se je trlo k obravnavi ter vestno poslušalo,
2360 VII |                ves teden je bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala
2361 II  |               tu in tam je kaj tudi na trnju ostalo. Ali vedno sta se
2362 IV  |              čolni po reki, ribarili s trnkom ali pa zahajali s psi na
2363 V   |                dvombe najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi
2364 VIII|               še tako prerano zadonela tromba njihove obtožbe!" ~Kako
2365 Inc |           prijezdi iz visokega portala tropa svetlih vitezov ali pa da
2366 IV  |              dvorišču ter krotili cele trope psov, lajajočih in po divjačini
2367 VI  |                 Lucija, jaz sem grozno trpela! ~Tri leta je sedaj že preteklo,
2368 IX  |         dobrega vina, saj znate, da ne trpim slabe kaplje!" ~Ko se je
2369 I   |            zvedelo! Ti ne znaš, kaj je trpljenje! Ti tega ne veš! Tudi jaz
2370 IX  |              slabem gozdnem potu se je trudila in ni se menila za vodo
2371 IX  |                že od pričetka nekoliko tršo posteljo. Ali ta mu ostane
2372 VIII|              je hotela doživeti! Silna tuga me prešine! In morda, Lucija,
2373 X   |            povsem nespodobno prebirati tuja pisma. Zopet je pričela
2374 III |                 če bi se mi, ki smo si tujci, sedaj prepirali med seboj!" ~
2375 IV  |               da je ravno ta baron, ta tujec, moral jo videti v takem
2376 X   |                že je nagnila obrazek k tujemu listu ter brala, kar ni
2377 X   |            hitro zaprl. Bila je sama v tuji sobi. Okno je bilo prepreženo.
2378 X   |           dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo. Potem raste, ki
2379 V   |     dobrovoljno, "ti si tačas, kar sva tukaj, napravil že toliko vodenih
2380 X   |            zopet nekaj vrst od starega tvojega puščavnika! Očetna hiša
2381 II  |         mračnega prostora pa sta skozi ubito okno pobegnila plašna goloba,
2382 IV  |            kakega hudobnega čarovnika! Uboga kraljična!" ~Takoj so se
2383 III |      spremljevalki za njo. Zdihuje sta ubogali kontesi. Takoj za vrtom
2384 VIII|               pa sem se spomnila tiste uboge baronese Zore in tistega
2385 V   |              možgane. "Tudi tisto vem. Ubogi Milan! Prišlo je vse kakor
2386 X   |            maša v cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino,
2387 X   |                obnašati kot zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to!
2388 IV  |        pripeljal se je tudi vitez Trd, ud stare plemenitaške rodovine.
2389 VII |             belo njeno ročico ter štel udarce razburjenega srca. Kontesa
2390 IX  |            videl koprneti pod strašnim udarcem. ~Že med njegovim govorom
2391 II  |                 Živinče, nepričakovano udarjeno, vzpelo se je ter divje
2392 IV  |           pokopavali izključljivo samo udje iz njegove rodovine. Nekdaj
2393 V   |              je tesno prijemala njenih udov, lasje pa so plavali kakor
2394 IV  |             tvoje matere, ter iz njega uganila skrivne namere, katere kujeta
2395 VI  |            predrznega tega človeka, ki uganja šalo s tvojo starostjo!" ~"
2396 V   |          govorili o konjih, o ženskah, uganjali šale, satirično se zbadali,
2397 II  |            ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo,
2398 II  |               stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega. ~
2399 V   |                 kako je prišlo potem!" ujezil se je grof Egon. ~"Počakaj
2400 V   |          peščeni stezi ročno prihitel, ukazal, da naj prinese vina. Pričeli
2401 IX  |           dejalo, če bi morala hlapcem ukazati, da čez prag vržejo sveto
2402 X   |          končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala vest pa tudi sveta vera,
2403 IV  |             kak tiran, pred katerim se uklanjajo vse ženske. Prej je bilo
2404 X   |                 ki ni bila zaklenjena, ukrasti tako ni bilo kaj. ~"Iskat
2405 IX  |       preteklem! Kakor rešilno hladilo ulegla se ji je končno čez oblačno
2406 II  |            morali sta laziti po gošči. Umazali sta si dolgo obleko in tu
2407 I   |               postal slabši od najbolj umazanega umazanih svojih hlapcev!" ~"
2408 Inc |             sedanjost pokličejo. In če umazani grajski hlapci s kletvinami
2409 IV  |              umazanih kočah ter streže umazanim kmetom! In sedaj srdila
2410 I   |         količkaj potrudila, da bi bila umela čutila moje duše? Vsak korak
2411 VIII|               tik mene, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Že sva prišla
2412 V   |                je svoje težave! Saj me umete vsi, kaj hočem povedati!
2413 IX  |             Ene stvari ne bodem nikdar umeti mogla, da je moji materi
2414 IV  |                sebi občudoval velikega umetnika in da je s svojimi skicami
2415 II  |         smrekov gozd. Gospici sta bili umolknili. ~"Kdo je to?" povpraša
2416 V   |              kakor otroče. Hotel se je umoriti samega sebe. Ali s sveta
2417 IX  |                 Na steni visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja!
2418 X   |           videlo, da je hodil mož prav upalih lic tedaj, ko se je tvoje
2419 IV  |                nama odprta le ena pot. Upam, da veste, kaj hočem, gospod
2420 III |           očesa. Hotel se je razvneti. Uprl je pogled na njo tako srpo,
2421 V   |               Prišlo je vse kakor huda ura, hitro, nepričakovano! Moj
2422 IV  |                 Ta sin je bil v majhni uradni službi, a upal je pri starem
2423 IV  |              so me poklicali, da mu jo uravnam. Mudi se mi torej! Z Bogom!" ~
2424 X   |           potrebno. ~Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti proti
2425 IV  |         hrepenečih. Vse je bilo krasno urejeno. Ženstvo se je usedlo na
2426 VII |           tisto pijte potem! Vsaki dve uri eno kupo!" ~Postavil je
2427 X   |              še dolgo časa in da bi ne usahnil tako kmalu, kakor se le
2428 IX  |               ne more in dejala ti je: usedi se na železnico in glej,
2429 II  |               smrekov gozd. Tam sta se usedli na mah in se otročje radovali,
2430 IV  |          krasno urejeno. Ženstvo se je usedlo na vozove, v katere so bili
2431 II  |              smejočega obraza so se ji usipali kodrasti lasje, in bela
2432 VIII|              strani je govoril nekaj o usmiljenem Samaritanu; mene pa je pretresla
2433 III |            Zora pa je položila prst na ustni ter izsula iz svojega naróčaja
2434 IV  |              je dekle dejalo, da bi mu utegnilo škoditi, odgovoril je lahno: "
2435 V   |                zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku. ~Z radostjo
2436 IV  |                ker ženstvo se je kmalu utrudilo od počasne vožnje in vednega
2437 VII |              Srdito mu je vrgel v roko uzdna jermena ter stopil v vežo,
2438 IV  |               si jih je okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa,
2439 IV  |           desno lice se mu je skoro do ušesa vlekla dolga brazgotina,
2440 V   |           njima sem prišla in doma sem ušla. Bog ve, če se bo srdil
2441 IV  |               vi še sedaj. To dobro so uživali že tudi vsi vaši predniki,
2442 IV  |            morda prvi vaših prednikov, uživate vi še sedaj. To dobro so
2443 I   |                sladkost odkrila, ko me vabi sreča od daleč, sedaj me
2444 V   |               je spomin njegov v blesk vabilne romantike!" ~"Kaj vi grofa
2445 III |                   In jaz sem Zora! Ali vaju sem težko pričakovala!" ~
2446 Inc |       romantika. Mimo Otoka pa se leno vali voda, globoka in zeleno-temna.
2447 VIII|    privzdigovalo mrtvo lice iz hladnih valov! ~Sedaj pa sem stala zopet
2448 X   |           tožno je zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah je trgala
2449 Inc |                mokro stanišče v temnih valovih. ~Tu pa tam se iz ločka
2450 IV  |             tega nimam vzroka, da bi z vami šel na dvoboj! Kot zdravnik
2451 IV  |               človek vedno hotel zreti vanje!" ~Te besede je govoril
2452 IV  |              je, da mladi ta gospod ni varen spremljevalec mlademu dekletu!" ~"
2453 X   |             pričale, da Struga ni prav varno bivališče in da bode častitljivo
2454 VIII|              se je maša že oznanila po vaseh in da se bode služila ta
2455 V   |             pravi, da pride gotovo!" ~"Vaš brat Konštantin je bojazljivec
2456 III |              vedel! Tedaj pridem in po vašem vrtu bodemo hodile!" ~In
2457 IV  |           dobro so uživali že tudi vsi vaši predniki, tako da je sedaj
2458 IV  |             njegov, katerega ime pa ni važno. Ta dva sta s sabljami rožljala
2459 V   |             puščal doma. A potem se je vdal romantični tisti ljubezni
2460 II  |                bila pred letom postala vdova, in morila jo je še vedno
2461 IV  |           namenom, da bi jo izvabil iz vdovskega stanu. Imel je tenak organ
2462 VII |              ki je bila pijana prej ta večer kakor vselej! Kar jo prikrevsa
2463 IX  |                istini ne vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati,
2464 V   |            vzkliknil je vitez Rudolf. "Večkrat sem že čul govoriti o njegovi
2465 VII |              kar ga mu je bilo pustilo večletno zimsko pijančevanje. Skoro
2466 VIII|            obvija trta moje duše proti večnim nebesom! Pri tem spominu
2467 II  |             otroških let dorasli nista vedeli, kaj da je žalost. In spominov
2468 IV  |              baron je bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, skoraj
2469 IV  |         škoduje! ali odpusti, da se ne vedem kakor v salonu. Tako ležati
2470 IV  |                fraza, a sedaj je tvoje vedenje -- fraza. Moj Bog, grof
2471 IV  |                tudi surov, umazan in v vedenju prav kakor kmet in še hujši! -- ~
2472 IV  |            povedala! V tem trenutku se vedeš, kot bi bil Bog si ga vedi
2473 IV  |            zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja gospa mama,
2474 IV  |          utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja tja in sèm. ~Dospevši
2475 II  |             kolibarji oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno
2476 X   |               Kakor drevo sem s suhimi vejami. Zapustil bodem stari kontinent
2477 Inc |            gledal ostanek iz srednjega veka, ki so ga mimo hiteči časi
2478 VII |              župnik, da bi jo obiskal, velela mu je dejati, da je bolna
2479 VIII|          krasnega. Spomin njegov mi je veličastno drevo, okrog katerega se
2480 I   |           stolp, na katerem je vihrala velikanska bela zastava s črnim grbom
2481 X   |          stopala po stopnicah navzgor. Velikanske razpoke v zidu so pričale,
2482 II  |               ravno pod oknom vrtela v velikanskem krogu ter sukala velike
2483 IV  |       septembra napovedal je grof Egon velikanski lov na planinah in rebrih,
2484 IV  |               A da je v sebi občudoval velikega umetnika in da je s svojimi
2485 II  |            bila raztrgana. ~Vzgojeni v veliki pobožnosti, sta takoj pokleknili
2486 IV  |            jutri ono drevo. Govoril je veliko, a neslano. Pravilo se je,
2487 X   |           ukazovala vest pa tudi sveta vera, ki nam zapoveduje ljubiti
2488 I   |             zopet ti z nerazvezljivimi verigami tiščiš k sebi! Vse sem pozabil
2489 II  |              Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen pes. Ali bil
2490 VI  |               kateri so pokončali mojo vero v življenje. ~Pozabljena
2491 II  |            Lucija. ~"Ali ta bo naju še vesel, ker tako vse leto ne vidi
2492 V   |                 ali končno vendar bili veseli. ~Samo baron je molčal,
2493 IV  |                se usedla na mah ter se veselila jutranjega zdravega zraka.
2494 IV  |            vzroka, da bi vam storil to veselje!" ~Usedel se je na hrastov
2495 II  |                potem je konec najinemu veselju!" ~Glasno smeje sta korakali
2496 IV  |          radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki, ribarili
2497 VIII|               druga taka bitja v morje vesoljnega pozabljenja! Takoj, ko sem
2498 X   |        dobrotnikom, to ji je ukazovala vest pa tudi sveta vera, ki nam
2499 III |            nagnila glavico. ~"Vedve ne vesta, kako krasen je bil. Ali
2500 IV  |               človek ve, kako se mu je vesti slabotni ženski nasproti,
2501 Inc |         pretrgali so bili že davno vse vezi med svetom in med sabo. ~