Part

2502 VIII|            pokopališču. Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, ki
2503 III |                           III~Kontesi, videč, da je samo ženska, pomirili
2504 II  |            svoji Strugi!" ~"No, pa saj vidiva kmalu!" ~Pot se je zavila
2505 V   |          mokrimi očmi zrlo v njega ter vidno sesalo v sé vsako njegovo
2506 I   |             lesen stolp, na katerem je vihrala velikanska bela zastava
2507 VII |                                        VII~Kontesa Serafina je bila
2508 VIII|                                        VIII~KONTESA SERAFINA SVOJI SESTRIČNI
2509 Inc |                 Nekje na Slovenskem se vije precej mogočna reka med
2510 V   |                iz Struge. Kakor gozdna vila je bila. V roki je nosila
2511 Inc |              zelene senožeti, njive in vinogradi harmonične lise. ~Ravno
2512 V   |         grmovju in mrčes se oglašal iz vinogradov od vseh strani. Kontesa
2513 V   |              je hotelo kesanje. ~Ali z vinom ga je preplul. Vsem pa se
2514 X   |               In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel
2515 II  |             časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol. ~Vrata
2516 IX  |                 kako si vendar v stanu viseti v tem gnezdu in pri teh
2517 IX  |          svojega prvega moža! Na steni visita podobi umorjenega in pa
2518 IV  |              je hitro stopal navpik in visoka njegova postava se je ostro
2519 II  |            slabo rejeno. Jezdec bil je visoke postave in širokih pleč;
2520 Inc |              pričakuje, da prijezdi iz visokega portala tropa svetlih vitezov
2521 Inc |         gozdovi se na obeh bregovih do visokih gorskih grebenov razprostirajo,
2522 IX  |              Ko je namreč podil se med visokimi smrekami in ko je opazil,
2523 Inc |             dvorišču stoji kapelica, z visoko, kupoli podobno streho. ~
2524 Inc |         visokega portala tropa svetlih vitezov ali pa da se prikaže na
2525 II  |            lasje, in bela obleka okrog vitkega telesa dajala ji je prečuden
2526 IX  |              bi umrl, da sem le en dan vkovan tu sèm v ta pekel! Kaj pa
2527 I   |                pravda. Po časopisih so vlačili naše pošteno ime, celemu
2528 IV  |             pokopališče, ki se je leno vlačilo okrog. ~Prišla sta tudi
2529 II  |           mrtvem možu. Bil je v visoki vladni službi; zastopal je vlado
2530 II  |             vladni službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let v deželi,
2531 I   |              proti njemu ter ga s silo vlekel iz sobe in po stopnicah
2532 IV  |         vpreženi prozaični voli, da bi vlekli gospodo navpik po slabih
2533 III |              ga metala v svoj naróčaj. Vmes pa je govorila zmedene svoje
2534 I   |                tisto skalovje njegovo. Vnel se je prepir in potem dolga
2535 X   |                A govorica se ni hotela vneti. Sedeli sta tiho in tako
2536 V   |              tukaj, napravil že toliko vodenih dovtipov, da bi ta reka
2537 V   |           obrnil po vrtni stezi, ki je vodila od mosta sèm, postavil se
2538 Inc |          privezanih pod vrbovjem in po vodni vršini se gonijo gosi, race
2539 IV  |          škoditi, odgovoril je lahno: "Vojaku taka stvar ne škoduje! ali
2540 V   |              laže!" ~Grof Egon se je v vojaški svoji naravi očitno kratkočasil
2541 IV  |                bili vpreženi prozaični voli, da bi vlekli gospodo navpik
2542 Inc |           pokazati, da tudi njej ni po volji mokro stanišče v temnih
2543 V   |     zersplittert;~sonst alles geht wie vor, so nachher wieder. ~Friedrich
2544 IV  |           živeli so v radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki,
2545 IV  |                Ženstvo se je usedlo na vozove, v katere so bili vpreženi
2546 IV  |              kmalu utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja tja in
2547 V   |                 Vino, ženske in tebe!" vpil je grof Egon. "Ti si brez
2548 V   |          slamnik, v lase pa si je bila vpletla divjo belordečo rožo. Kakor
2549 V   |             bil lep človek, če je tako vplival na ženstvo!" ~"Čakajte!"
2550 X   |          obrnila obrazek proti vodi. ~"Vprašaj!" ~"Kdo je bil pri meni,
2551 I   |      vznemirjen in razburjen. Na vsako vprašanje je ostro odgovarjal. Kar
2552 II  |              sobo je prihitel strežaj. Vprašanju, kdo da je bil jezdec, odgovoril
2553 VII |           poslušati dobre svete, dajte vpreči še danes, še ta trenutek
2554 IX  |              videla pri oknu, da so se vpregali na dvorišču konji v grofove
2555 IV  |               vozove, v katere so bili vpreženi prozaični voli, da bi vlekli
2556 II  |                  Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi oni sami bili
2557 V   |           vredna žival vam je bila!" ~"Vraga! Pusti psa pri miru in povej,
2558 VI  |                težkim snegom. Kavke in vrane letajo po vrtu ter lačno
2559 VII |            Igla pred otoškimi glavnimi vrati. Jezil se je nad hlapci
2560 VIII|           čakal, planil je k cerkvenim vratom ter jih zaklenil. ~Bila
2561 Inc |               čolnov je privezanih pod vrbovjem in po vodni vršini se gonijo
2562 V   |             Ravno pod teraso rastlo je vrbovo grmovje v vodi. K njemu
2563 IX  |                 Nimam velike moralične vrednosti, to je gola resnica, ali
2564 IV  |                in čez noč se izpremeni vreme v vaših srcih. ~Črni oblaki
2565 I   |                dva dni potem so valovi vrgli njegovo truplo tam doli
2566 II  |              prišlo na misel, da bi se vrnili. ~"To bode mama gledala,
2567 VIII|            pozni pomladi, da ga zaduše vročine poletne. ~Obrnivši se od
2568 X   |               dolgem molku zopet nekaj vrst od starega tvojega puščavnika!
2569 I   |            življenje? In kadar imaš te vrste v rokah, pretrgana je že
2570 V   |                 Zaspano je pogledal po vrsti vse. ~"Ali v istini ničesar
2571 II  |                zastopal je vlado dolgo vrsto let v deželi, skoraj na
2572 II  |               ki se je ravno pod oknom vrtela v velikanskem krogu ter
2573 Inc |            zemljo ter napravlja peneče vrtince. Dolgočasno olšje ji senči
2574 V   |               svojim obrazom obrnil po vrtni stezi, ki je vodila od mosta
2575 III |               boli!" ~Ko so dospele do vrtnih vrat, kjer je železna ograja
2576 III |              ubogali kontesi. Takoj za vrtom na pogorskem pobočju je
2577 VI  |               Ko mu je pri hčeri stvar vršila se prepočasi, lotil se je
2578 IX  |           hlapcem ukazati, da čez prag vržejo sveto osebo tvojo, ki si
2579 IX  |                krč. Njena duša bila je vržena iz svojega ravnotežja in
2580 IV  |               kakor kaplja na listu in vsaka sapica jo mora otresti.
2581 I   |              glasom, kakor da bi brala vsakdanje pismo ali pa račun svojega
2582 X   |              glavico. To bi bil storil vsakdo izmed nas. Videl je razžarjen
2583 VII |            bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala je hleve, predale,
2584 VII |        sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki dve uri eno kupo!" ~Postavil
2585 I   |               sebi! Vse sem pozabil in vsakomur sem odpustil! Samo tebi
2586 X   |        pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo o njeni
2587 II  |              ki sta tako nepričakovano vsilili se v njeno selišče. -- ~
2588 V   |               v vinske njegove možgane vsiliti se je hotelo kesanje. ~Ali
2589 IX  |        podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem
2590 VIII|              dobro! Časih se mi nehote vsiljujete v misli. Ali jaz še misliti,
2591 IX  |               srdiš, draga Serafina?" ~Vstala je. ~"Tiste otročarije!
2592 VIII|            opraviti! Bati se je, da ne vstanejo mrliči in da vam ne groze
2593 X   |        samostan!" ~Ona je plaha hotela vstati: ~"Tiho, Lucija, tiho! Moj
2594 II  |             stežaj odprta. Gospici sta vstopili. Iz mračnega prostora pa
2595 X   |               razpršilo pri dekletovem vstopu. Nikjer ni bilo videti človeškega
2596 V   |            hudobno. ~"Koščena duša! Ne vtikaj se v zakonske moje razmere!
2597 IV  |          prišlo nekaj znanih gospodov. Vzbudilo se je hipoma hrupno življenje.
2598 Inc |                  Tu pa tam se iz ločka vzdigne povodna ptica ter leta,
2599 IV  |         Serafina!" vzkliknil je ter se vzdignil iz trave, "in ti mi ne veruješ,
2600 Inc |             povodna trava, ki se sedaj vzdiguje, sedaj zopet k tlom potaplja,
2601 IX  |               sem bila pozabila na to! Vzemi!" Hladno je pristopil k
2602 VI  |              da me ljubi! A sedaj hoče vzeti žensko, ki je ne ljubi,
2603 II  |             okviru je bila raztrgana. ~Vzgojeni v veliki pobožnosti, sta
2604 IX  |              krasna kakor sonce, ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje
2605 II  |          pristopili k ploščam, v steno vzidanim, katere so pravile, da so
2606 II  |              in kar jima je v glavicah vzkipelo, izvršiti se je moralo takoj.
2607 I   |               čaju. Milan je bil čudno vznemirjen in razburjen. Na vsako vprašanje
2608 II  |                 kakor bi oni sami bili vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno
2609 IX  |            Tvoj oče, ta tvoj vzor vseh vzorov, umrl je tudi, in sicer
2610 II  |                nepričakovano udarjeno, vzpelo se je ter divje povzdignilo
2611 V   |         zersplittert;~sonst alles geht wie vor, so nachher wieder. ~
2612 V   |               geht wie vor, so nachher wieder. ~Friedrich Rückert ~Drugi
2613 X   |                                        X~Minila je zima in na vseh
2614 IX  |                 Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene oči. ~"Kontesa, počakajte
2615 II  |            torej prijezdaril iz gozda. Začuvši smeh dekliški, pa se je
2616 IX  |             vzdihnila. Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti se
2617 X   |               in druge bridke izkušnje zadnjih mesecev pokončale so bile
2618 IV  |             Slovenskem je imel majhno, zadolženo posestvo, na pokopališču
2619 VIII|               vam bode še tako prerano zadonela tromba njihove obtožbe!" ~
2620 VII |               in gosta megla sta slabi zadostili za svetli parket! ~Da pa
2621 VI  |                mene zlate svoje misli, zadostovalo bode to Tvoji nesrečni prijateljici. -- ~
2622 VIII|               svojo osebnost. In to mi zadostuje. Kaj mi hoče življenje v
2623 III |               zalila rdečica lice in v zadregi sta bili. ~"Vidite, to je
2624 VIII|            cvet v pozni pomladi, da ga zaduše vročine poletne. ~Obrnivši
2625 Inc |          kričeč, nad vodo. Le redkokje zagledaš ribo na vršini, samo, otožno,
2626 IV  |                prekopati in v drug kot zagrebsti, ker to bi vendar strašno
2627 V   |              lasje pa so plavali kakor zagrinjalo okrog nje. Roki je tiščala
2628 V   |               Od tistega dne pa je sam zahajal na kljunače in mene puščal
2629 IV  |               ribarili s trnkom ali pa zahajali s psi na lov. ~Grof Egon
2630 X   |                Serafina. ~"Lucija!" je zaihtela, "ne napravljaj mi bolečin!
2631 IX  |              prestrašil in kakor boječ zajec je priječal tu sèm ter berači
2632 V   |                 omahnil je na stol ter zaječal: 'Prijatelj, poglej me in
2633 Inc |                to! Kjerkoli se zavije, zajeda se globoko v ilnato zemljo
2634 IV  |           nikake energije!" ~Kri mu je zakipela v glavo. ~"Nikake energije!
2635 IV  |           njeni aristokratični duši je zakipelo! Potomec stare plemenitaške
2636 VIII|           Odpustite, kontesa! Časih mi zakipi kri v glavo in tedaj sem
2637 VIII|               cerkvenim vratom ter jih zaklenil. ~Bila sem čisto sama! Tedaj
2638 X   |               njegovo sobo, ki ni bila zaklenjena, ukrasti tako ni bilo kaj. ~"
2639 X   |               je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena
2640 IX  |       nadaljeval: "In sedaj sva srečna zakonska, jaz in tvoja mama! Življenje
2641 V   |              ha!" ~"Mrtev! In v zemljo zakopan!" ~Oslabeli sta ji nogi,
2642 VIII|              njenega groba! Tu so bile zakopane vse njene bolečine, vsa
2643 III |             kontesi," dejal je s komaj zakritim sarkazmom, "a moja krivda
2644 IX  |           najlepše rože in ko je megla zakrivala okolico, da se ni videlo
2645 I   |                roki: "In to, to vse je zakrivil ta človek! In meni očita
2646 IV  |               kakor da bi bila ona kaj zakrivila! Tudi baron ni govoril in
2647 IV  |              je čepel v sredi mogočen, zakrivljen nos, in s pustimi lasmi,
2648 IX  |               ter čakal, da se mu soba zakuri. Ko se mu je povedalo, da
2649 IX  |                gospici, da sem prišel. Zakurite tudi!" ~Ko se je kontesi
2650 IV  |               premlatim, kjer ga prvič zalazim! Kakor psa!" ~
2651 V   |              Moj Bog, kaj pa da vem!" ~Zalil si je vina v grlo. Drugi
2652 X   |               kam v goro in da ga bode zaman pričakovala. Tudi po stropu
2653 IX  |                da bi dobil, s čimer bi zamašil usta svoji gospe!" ~"Ti
2654 IX  |              Prav dvomljiva čast je to zame!" odgovorila je strupeno
2655 I   |              bil na vse jutro pijan in zamešal je list med svoje račune
2656 II  |        zapisanega. ~Ko pa sta se ravno zamislili in pogrezali v ploščo, ki
2657 III |               povrnile na vrt. Zora je zamišljena stopala pred njima. ~"Nekaj
2658 I   |              pa ni odgovorila ničesar. Zamišljeno je trgala list za listom
2659 X   |            take posvetne stvari pač ne zanimajo več!" ~Kontesi Serafini
2660 II  |              da so se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu
2661 IX  |               sedaj mi pač dovoliš, da zapalim cigaro v tvoji navzočnosti!" ~
2662 X   |              je zopet zaprla. Tedaj je zapazila pričeto pismo na mizi. Takoj
2663 X   |            zopet proti mizi. Hotela je zapaziti, da je zapisano na listu --
2664 III |                se je ozrl po dvorišču. Zapazivši tujki, pokrila mu je mračna
2665 I   |                se je usedel slavec ter zapel žalostno pesem o nesrečni
2666 I   |                otroku, ti nagibi so ga zapeljali, da je hladnokrvno prekoračil
2667 X   |                uspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno zdravilo: preselitev
2668 II  |                in ugibali, kar je bilo zapisanega. ~Ko pa sta se ravno zamislili
2669 IX  |              me že privadiš, Serafina! Zapiši si torej v svoj spomin,
2670 VIII|               božjim nebom! Morala sem zaplakati. Danes sem stopila v zvezo
2671 X   |                tudi sveta vera, ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike. ~Dan
2672 I   |            ampak edinole last državna! Zapravdala sta mnogo denarjev, ali
2673 I   |            niti starega njenega imena! Zapredel jo je v svoje pregrešne
2674 IX  |             tvoja mama. Delali so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno
2675 X   |           vrata, katera je potem hitro zaprl. Bila je sama v tuji sobi.
2676 X   |                delo. Takoj jo je zopet zaprla. Tedaj je zapazila pričeto
2677 I   |             mladega barona s Struge so zaprli in dejali, da ga je on pahnil
2678 IX  |                resnica!" je vzdihnila. Zapustile so jo zadnje moči in brez
2679 VIII|                  jaz bi vas prosil, da zapustite to mesto in da greste od
2680 X   |           tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti. Pred zrcalom stojim in
2681 V   |            takoj in hipoma je bil grad zapuščen, prazen in miren. Na vse
2682 IV  |               v dol ravno na Strugo in zapuščeni njen vrt. Nekaj časa je
2683 X   |              čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško dvorišče pa je skoraj
2684 I   |                prodali živino in denar zaračunili Bog ve kam. Oglašali so
2685 IX  |           stara ženica. Kakor dekle je zardel... ~Potem pa je v divjem
2686 IX  |               sani. ~Janezu Igli pa je zarenčal ponosno: "Pripravite mi
2687 V   |                 a potem se ji je kakor zarja razširilo čez obraz in morda
2688 III |            črta se mu ni premaknila na zarjavelem obrazu. Oko njegovo je mrtvo
2689 II  |                je obsenčevala od sonca zarjavelo lice; pod čelom pa so se
2690 IX  |              ki je bil pravi tvoj oče, zasledovala po otoških in struških gozdovih
2691 IX  |               ne bodeš menil, da te po zaslugi ocenjevati ne znam. Sedaj
2692 I   |                pravično svojo jezo! In zaslužil je smrt, katero je storil!" ~"
2693 IV  |               je baron!" ~Glasno se je zasmejal: "Kakor psa ga premlatim,
2694 VI  |                je le-tá v svojem stolu zaspala. V takem položaju je spala! ~
2695 V   |               Grofu Egonu pa je hotela zastati kri po žilah. ~Ravno pod
2696 I   |                vihrala velikanska bela zastava s črnim grbom gospodov s
2697 II  |                v visoki vladni službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let
2698 VII |                je še enkrat in še bolj zategnjeno: "Hudi-i-i-ča!" ~Ali končno
2699 IX  |                sine qua non. A jaz sem zavezan s častno besedo in tako
2700 IV  |                zmel med prsti. -- ~"Tu zavijete okrog hriba in pred sabo
2701 VIII|        ranocelnika!) ter jemal umazano zavite otroke v svoj naročaj. Preiskoval
2702 V   |             splazila sva se tam gor po zavitih stopnicah v stolp v tisto
2703 V   |                obraz! Tako nesramne in zavržene kreature ni pod božjim soncem,
2704 I   |              dobil žensko, kakor so je zaželele moči kipečega mojega srca!
2705 IV  |              ali vendar niso napravile zaželenega vtisa. ~"Egon!" odgovorila
2706 Inc |               sedaj pa sedaj s hruščem zažene za svojim plenom. ~Tik levega
2707 IV  |              novega. Ponoči na vodi so zažigali bengalični ogenj, izpuščali
2708 V   |            uganjali šale, satirično se zbadali, ali končno vendar bili
2709 IV  |            učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete,
2710 IV  |              tja in sèm. ~Dospevši do "zbirališča", razkropila se je vsa družba
2711 IX  |           potem umrl. In Lindenholz je zblaznel popolnoma, ali to je pričakoval
2712 IV  |             Otokom. Na vse jutro so se zbrali hlapci na dvorišču ter krotili
2713 VIII|                dospela tja, bila je že zbrana množica na pokopališču.
2714 VI  |              takem položaju je spala! ~Zbudila sem jo. ~"Ali greva spat,
2715 IV  |      dolgočasnosti. Če si ga pogledal, zdel se ti je kakor živo pokopališče,
2716 V   |            kaka ženska je to!' Tako je zdihoval venomer. Končno pa se je
2717 III |           morata spremljevalki za njo. Zdihuje sta ubogali kontesi. Takoj
2718 VIII|                 kjer ležijo pobiti ter zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je
2719 X   |               In potem?" ~"Potem bodem zdrava popolnoma in napravim ji
2720 IV  |             ter se veselila jutranjega zdravega zraka. Sesvaljkala si je
2721 I   |         smradljivih kmetskih kočah ter zdravi umazane bolnike. Nikjer
2722 X   |               sem si zapisal radikalno zdravilo: preselitev v Ameriko! To
2723 I   |         študije na univerzi ter postal zdravilstva doktor, kakor so si med
2724 II  |                 Bog ve, kam gre v goro zdravit kakega kmetskega bolnika.
2725 IV  |              jaz ne dam ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških
2726 VIII|             zunaj cerkve in na njenega zdravniškega barona! Ko sem čula, da
2727 VIII|                in ni se dal motiti pri zdravniškem svojem opravilu. Stari gospod
2728 VIII|             spomin pa se je harmonično združil v moji duši. K Bogu sem
2729 X   |                usoda na ta način zopet združiti, kar je bila razmetala poprej
2730 X   |                se je na stol pri mizi. Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega
2731 X   |          kontesa Serafina naj bi zopet zedinila Otok in Strugo! Vidiš, tak
2732 IV  |          postava se je ostro črtala od zelenja. Potem pa se je spustila
2733 I   |              otoka valovi bledega in z zeleno travo obvitega pripluli
2734 Inc |             leno vali voda, globoka in zeleno-temna. Nekoliko čolnov je privezanih
2735 Inc |            koprive in druga taka slaba zelišča. Gadje in kuščarji imajo
2736 X   |            Kontesa Lucija bila je tako zelo osupnjena, da ni mogla izpregovoriti
2737 VIII|               bolje ležati tu spodaj v zemlji kakor pa nositi svoje gorje
2738 V   |              Herz, nichts weiter, wird zerrieben,~ein Leben nur, nichts weiter
2739 V   |                nur, nichts weiter wird zersplittert;~sonst alles geht wie vor,
2740 VI  |              pomladila! Črna obleka je zginila kar čez noč; vsako jutro
2741 IX  |              usoda mu je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino ljubezni.
2742 X   |             kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozaičnem našem življenju! --~
2743 X   |        prepirom pa ji je povedal čudno zgodovino o očetu grofu Milanu. V
2744 VIII|               pa nositi svoje gorje tu zgoraj pod božjim nebom! Morala
2745 IX  |               niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje. Po slabem
2746 II  |              razmršeno svojo glavo čez zid, raztegnil široka usta in --
2747 III |              Dospele so konec vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik
2748 Inc |         podobno streho. ~Krog grajskih zidov rastejo koprive in druga
2749 X   |                debelega in razpokanega zidovja razširjal se je hlad kakor
2750 Inc |          Struga skoraj podrtina. Njeno zidovje je razrito, odrgnjeno, rjavordečkasto
2751 VIII|             sem se že skoraj privadila zimskega svojega življenja. Ločena
2752 VIII|               daljo; potem pa se mu je zjasnilo lice, in sovraštvo mu je
2753 VI  |              Lucija, oviješ okoli mene zlate svoje misli, zadostovalo
2754 IV  |            rdečim mojim licem ali pa k zlatim sončnim žarkom in bleščečim
2755 VIII|             svetlo ploščo in na njej z zlatimi črkami: Zora! ~Stala sem
2756 Inc |           razpokano, da se je bati, da zleze poslopje vsak trenutek na
2757 V   |              In baron Bontoux je lahno zlil kupo vina v svoje grlo. ~"
2758 I   |       življenje!" ~Razsrdila se je ter zmečkala list v roki: "In to, to
2759 III |           naróčaj. Vmes pa je govorila zmedene svoje besede. ~Dospele so
2760 IV  |                grmovju pri poti ter ga zmel med prsti. -- ~"Tu zavijete
2761 VIII|                 da me je pogledal! Kar zmenil se ni za moj prihod in ni
2762 I   |               nekdaj se je stari baron zmislil, da je k tej skali privezati
2763 I   |               je bil vendar tako resen značaj!" ~"Kako je to vse prišlo?
2764 X   |              in močno so se ji poznali znaki prebite bolezni. -- ~Zaspano
2765 IV  |               bil lep, a surov človek; znan pretepač, ki je pri najmanjši
2766 X   |               pred tvoj prag prihajam. Znana ti je vsa beda, s katero
2767 IV  |                Na Otok je prišlo nekaj znanih gospodov. Vzbudilo se je
2768 IV  |         ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških
2769 IX  |             dajte mi dobrega vina, saj znate, da ne trpim slabe kaplje!" ~
2770 I   |               je vse to zvedelo! Ti ne znaš, kaj je trpljenje! Ti tega
2771 V   |                nogi ter izpustil izmed zob robato kletvico. Vsa družba
2772 II  |                Struge, prebudilo ju je zoper vse pričakovanje smejanje,
2773 VIII|          spomnila tiste uboge baronese Zore in tistega dne, Lucija,
2774 V   |           usoda! Kaj bi bilo, če bi ne zorelo vino na svetu!" pristavil
2775 IV  |             Potem prestopiš k jutranji zori in k rdečim mojim licem
2776 IX  |          Ljubezen! Končno, se ta stvar zrabi, kakor se obrabi, recimo,
2777 IV  |           veselila jutranjega zdravega zraka. Sesvaljkala si je cigareto
2778 Inc |              pojajo se nad poslopjem v zraku ter s svojim kričanjem napravljajo
2779 IX  |                napil, pogledal se je v zrcalo ter odšel h kontesi. Z mirnim
2780 X   |            pamet čisto zapustiti. Pred zrcalom stojim in štejem si sive
2781 IV  |               da bi človek vedno hotel zreti vanje!" ~Te besede je govoril
2782 VII |                 okrog oči, ki so temno zrle izpod čela, videle so se
2783 I   |             vse?" Vpraša Eliza tiho. ~"Zvedeti se je moralo! Sedaj je od
2784 V   |              je ohranil zakonsko svojo zvestobo! Ali toliko vam pa že povem,
2785 V   |            priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi se je utrinjala
2786 V   |            izza hribovja in zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem
2787 VI  | sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal okrog mene in kolikokrat
2788 V   |               ali ničesar ne čutite?" ~Zviral se je po stolu, puhnil dim
2789 I   |           sovraštvo! Struški pa je bil zvit lisjak ter je tiste pečine
2790 V   |               neusmiljena in neolikana šala. In grof Egon je morda tudi
2791 V   |            konjih, o ženskah, uganjali šale, satirično se zbadali, ali
2792 VI  |                tega človeka, ki uganja šalo s tvojo starostjo!" ~"Zavrnila?
2793 IX  |               kakor se obrabi, recimo, šina na kolesu, da nekega lepega
2794 IV  |        Konštantin s Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni vedela,
2795 II  |         sprehajat. Potem sta tihotapno šinili po stopnicah, čez vrt po
2796 Inc |              svojo grozo prepluli! ~Iz širnega polja se omenjena reka končno
2797 II  |          kapelica bila je videti kakor širok stolp, katerega so na vrhu
2798 Inc |                na kup. Na štirih oglih širokega grada tiče tanki stolpiči,
2799 II  |               bil je visoke postave in širokih pleč; obleka pa se mu je
2800 Inc |                obleko zavita gospica s širokimi, nagrbančenimi rokavi. ~
2801 IX  |              slučajih, ko moramo mi na široko usta odpirati! Ha, ha!" ~
2802 IV  |              dejalo, da bi mu utegnilo škoditi, odgovoril je lahno: "Vojaku
2803 IV  |           lahno: "Vojaku taka stvar ne škoduje! ali odpusti, da se ne vedem
2804 X   |                 Jaz, Lucija, jaz bodem šla -- v samostan!" ~Ona je
2805 V   |            blaznim baronom Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski
2806 Inc |               namesto rož in cvetja se šopiri trnje po gredicah. Kavke
2807 X   |               Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratični njeni duši.
2808 IV  |               prišel ter postavil svoj šotor na Otoku. Nosil je vedno
2809 X   |                 Pred zrcalom stojim in štejem si sive lase na glavi. Napravljam
2810 VII |           mehko, belo njeno ročico ter štel udarce razburjenega srca.
2811 X   |                pisma. Zopet je pričela šteti razpoke po stropu, pajčevine
2812 X   |               kmalu se razlezlo na vse štiri strani. ~Nekje na koridoru
2813 Inc |               vsak trenutek na kup. Na štirih oglih širokega grada tiče
2814 I   |            Tedaj je bil ravno dokončal študije na univerzi ter postal zdravilstva
2815 I   |             svoji ljubezni. Voda pa je šumela mimo ter s šumenjem morda
2816 I   |                pa je šumela mimo ter s šumenjem morda pripovedovala drobni
2817 IV  |               napolnil se je čez noč s šumom in hruščem. ~Prvi je bil
2818 III |              sèm. Hoteli nisva nikogar žaliti, ko sva stopili tu noter.
2819 IV  |            sedaj pravite: moja čast je žaljena! Čast! Ako je vaša čast
2820 II  |                nista vedeli, kaj da je žalost. In spominov preteklih,
2821 V   |            govoriti o njegovi osebi in žalostna mu usoda zavila je spomin
2822 Inc |              pa se malokdaj prikaže iz žalostnega tega dvora. Ali vendar je
2823 II  |               grad. Letos, ko so tisti žalostni spomini že nekoliko pozabljeni
2824 V   |                   Milan!" vzdihnila je žareče. ~"Da, to je grof Milan,
2825 III |                sta prišli kakor sončni žarek! In tako bode nekega dne
2826 II  |            lice; pod čelom pa so se mu žarile svetle oči. Opazivši gospodo,
2827 IV  |                ali pa k zlatim sončnim žarkom in bleščečim mojim pogledom!
2828 V   |                dobri časi! Ali jaz sem žejen in ženstva ni doma! Take
2829 IX  |              napravil zakon, kakor sva želela jaz in tvoja mama." ~Nekako
2830 II  |            vseh mestih od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča, dimniku
2831 IX  |              dejala ti je: usedi se na železnico in glej, da mi prineseš
2832 IX  |               tvoja pokorna hči ter ti želim srečen pot za večno!" ~Hotela
2833 X   |           opirajo na prihodnost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske
2834 VI  |               od svoje hčere!" ~"Kakor želite, kontesa!" ~"Tvoja zadnja
2835 IX  |                Jaz in mama pa te srčno želiva pod svojo streho in komaj
2836 VIII|             bolj osoren, kakor je moja želja!" ~Pristopil je k meni ter
2837 I   |               prekletstvo! Ti si tista žena, ki me vleče v pogubno globočino! ~
2838 IV  |       aristokratično hišo ter nekrasni ženi prodal lepo svoje telo.
2839 IX  |              okrog ovinka zavila stara ženica. Kakor dekle je zardel... ~
2840 V   |             pil vina in da ni rad imel žensk! Na vsak način pa bi bil
2841 V   |                in govorili o konjih, o ženskah, uganjali šale, satirično
2842 V   |                kavalir, pravim vam, in ženskam nasproti vedel se kakor
2843 II  |                  To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!" ~"
2844 IV  |             kolikor je hotel. S polnim žepom pa jo je takoj zopet odpihal
2845 VII |               bi počutil, kako ji bije žila. ~In v svojo pest je vzel
2846 VII |            Ogledala je hleve, predale, žito, vino, ter se je srdila
2847 IX  |                je opazil, da ni nikjer živega duha, ustavil je hipoma
2848 V   |             ime. V trenutku smo bili v živem razgovoru. In če ste poznali
2849 VII |           življenje dolgo ne bode dalo živeti in da bode konec -- bolezen. ~
2850 I   |            dotakniti niso mogli. Mladi živi sedaj sam za sé, lazi po
2851 IX  |              tehtnico duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še
2852 I   |               spodili družino, prodali živino in denar zaračunili Bog
2853 IV  |          pogledal, zdel se ti je kakor živo pokopališče, ki se je leno
2854 II  |            dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kolibarji
2855 VIII|            cerkvi nad Strugo. Ko sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom,
2856 VIII|               Pisala sem torej gospodu župniku, da bi ondi bral mašo v
2857 IX  |      prijateljstvu priporočam!" ~Lahno žvižgaje je odšel iz sobe. Na obrazu
2858 X   |           usedla se penica ter pričela žvrgoleti drobno svojo pesem. -- ~"