II

Drugo jutro potem je sonce prijazno sijalo čez otoško graščino. Ponoči je deževalo in po drevesih so se še vedno lesketale debele kaplje. Po grajskem vrtu sta se zopet sprehajali grofinja Ana in njena sestra grofica Eliza. Več let že ni bilo gospode v grad. Letos, ko so tisti žalostni spomini že nekoliko pozabljeni bili, prišla je grofinja Ana ter povabila k sebi tudi sestro Elizo. Le-tá je bila pred letom postala vdova, in morila jo je še vedno bolest po mrtvem možu. Bil je v visoki vladni službi; zastopal je vlado dolgo vrsto let v deželi, skoraj na meji ležeči. Eliza pa je bila z radostjo sprejela povabilo svoje sestre ter s svojo hčerjo prišla na Otok. Na deželi, v prijetni naravi upala je zdravila potrti svoji duši. --

Tudi drugo jutro potem sta torej grofici hodili po vrtu ter si tožili svoje gorje. V sobi, v stolpu tik vode stoječem, pa sta tedaj pri oknu sloneli domača kontesa Serafina in sestrična njena, kontesa Lucija. Mladi in komaj iz otroških let dorasli nista vedeli, kaj da je žalost. In spominov preteklih, ki bi ju bili morili, tudi nista poznali. Glasno govoreč zrli sta v temno vodo pod sabo, ki se je ravno pod oknom vrtela v velikanskem krogu ter sukala velike pene po svoji vršini. Kruh sta metali ribam, da so se s hruščem trgale zanj. V prvem tem jutranjem delu pa ju je premotil nekdo, na kojega nista čisto nič mislili. Onstran ob bregu prikazal se je namreč ravno tedaj človek, na konju sedeč. Počasi je prijezdaril iz smrekovega gozda ter leno sedel v sedlu. Živinče, katero je jezdaril, bilo je koščeno, stegnjeno in, kakor je bilo videti, slabo rejeno. Jezdec bil je visoke postave in širokih pleč; obleka pa se mu je videla, kakor da bi pogrešala strežaja, ki bi iztolkel prah iz nje. Široki klobuk, ki si ga je bil nizko čez čelo potisnil, pa je bil že tako odločno star in umazan, da se je moralo to prvi hip opaziti. Konj in jezdec sta se med potom v mokrem gozdu oškropila z blatom, tako da sedaj nikakor nista bila v stanu, pri mladem ženstvu romantičnega vtisa napravljati.

Leno je bil torej prijezdaril iz gozda. Začuvši smeh dekliški, pa se je takoj stegnil v sedlu in, obrnivši se proti stolpu, kontesama pokazal svoj obraz. Temna brada mu je obsenčevala od sonca zarjavelo lice; pod čelom pa so se mu žarile svetle oči. Opazivši gospodo, je takoj dvignil bič ter udaril z vso silo po konju. Živinče, nepričakovano udarjeno, vzpelo se je ter divje povzdignilo glavo. Ali potem se je spustilo v oster tek in, kakor bi trenil, je čudni ta jezdec zopet zginil mimo grada v smrekov gozd. Gospici sta bili umolknili.

"Kdo je to?" povpraša kontesa Lucija.

"Zvedeli bodeva takoj!" Kontesa Serafina je pristopila k mizi in pozvonila. V sobo je prihitel strežaj. Vprašanju, kdo da je bil jezdec, odgovoril je, da je moral biti edinole baron iz Struge.

Ko je strežaj odšel, dejala je domača kontesa veselo: "Kako krasno! Sedaj tega pustega svetnika doma ne bode! Bog ve, kam gre v goro zdravit kakega kmetskega bolnika. Medve pa si sedaj lahko ogledava tisto Strugo in kar je v njej! Doma ga ni in čisto sva brez skrbi!"

"Saj res, saj res!" hitela je kontesa Lucija. "Le urno in skrivno čez vodo, da naju nihče ne bode videl!"

Bili sta mladi, lahkoživni, in kar jima je v glavicah vzkipelo, izvršiti se je moralo takoj. Urno sta se napravili, na mizi pa pustili list, v katerem je bilo povedano, da sta se šli sprehajat. Potem sta tihotapno šinili po stopnicah, čez vrt po skrivni stezi in čez most na óno stran v smrekov gozd. Tam sta se usedli na mah in se otročje radovali, da se jima je skrivnostni ta izlet tako lepo posrečil.

Po slabi poti sta odšli proti Strugi. Ponočno deževanje je bilo napravilo mnogo blata. Če sta hoteli priti s suho nogo dalje, morali sta laziti po gošči. Umazali sta si dolgo obleko in tu in tam je kaj tudi na trnju ostalo. Ali vedno sta se smejali in nobeni ni prišlo na misel, da bi se vrnili.

"To bode mama gledala, ko naju ne bode nikjer!" izpregovorila je Serafina.

"To naju bodo iskali! Vsi strežaji bodo morali prelaziti gozdove!" smejala se je Lucija.

"Morda mislijo, da sva padli v vodo!"

"To bode lep dan danes!"

"Že davno sem hotela videti to Strugo!"

"In ta baron, ali si videla, kako je bil umazan?"

"In na kakem konju je sedel!"

"In kako je gledal, ko je naju opazil!"

"To pa vem, da se boji ženskih, ta divjak! In kako gleda!"

"Bog ve, kako gnezdo ima na tej svoji Strugi!"

"No, pa saj vidiva kmalu!"

Pot se je zavila v hrastov gozd. Okrog nje so rastli visoki, stari hrasti, obraščeni s tistim dolgim, nitkastim mahovjem. Žolne so tolkle po njih in kolibarji oglaševali se po vejah. Dekletoma pa se je tu silno krasno zdelo, in prišli sta takoj do sklepa, da so taki sprehodi mnogo lepši kakor pa tisto lazenje okrog pod sitnim nadzorstvom.

Ko sta stopili iz gozda na ravan, ležala je Struga pred njima. Struga s svojo podrtijo! Melanholičen vtis, ali tudi romantičen!

"Poglej, kako romantično!" je vzkliknila kontesa Lucija, ki se je bila napila iz romanov navdušenja do romantike.

"In cerkev imajo tudi!" pristavila je Serafina. "V to morava tudi! No pa saj pregledava vse, ker tako ni nobenega doma!"

"Kakšen kruljav strežaj morda!" dejala je še Lucija.

"Ali ta bo naju še vesel, ker tako vse leto ne vidi človeškega obraza!"

Nikogar ni bilo opaziti v zapuščenem poslopju. Na širokem dvorišču je stalo nekaj vozov. Srčno sta šli skozi široka vrata. Tam pri hlevu je ležal na verigi priklenjen pes. Ali bil je tako star, da še vstal ni, ko sta se mu prikazali gospici.

Nekoliko piščet je greblo po dvorišču, potem pa se kokodakáje razpršilo na vse strani.

Človeka ni bilo videti nikjer!

Po strehah so kričali vrabiči, kakor bi oni sami bili vznemirjeni po nenavadnem obisku. Končno je nekje na koridoru se prikazal mlad hlapec ter pomolil razmršeno svojo glavo čez zid, raztegnil široka usta in -- zopet izginil.

"Vidiš, da ni nikogar doma!" izpregovorila je grofica Serafina veselo.

Kontesa Lucija pa je pristavila: "Sedaj pa kar pričniva in preglejva vse! Lahko bi se zgodilo, da pusti gospod baron prikrevsa s svojim konjem nazaj, in potem je konec najinemu veselju!"

Glasno smeje sta korakali čez dvorišče.

"Lucija, glej cerkev!"

"Torej najprej v njo!"

Grajska ta kapelica bila je videti kakor širok stolp, katerega so na vrhu z majhnim dimnikom pokrili. Lesena streha je kapala na vseh mestih od ostrešja, in železni križ vrhu stolpiča, dimniku enakega, postavljen, bil se je med časom prevrnil in je sedaj visel žalostno navzdol.

Vrata kapelična so bila na stežaj odprta. Gospici sta vstopili. Iz mračnega prostora pa sta skozi ubito okno pobegnila plašna goloba, ki sta gnezdila nekje v zapuščenem svetišču. Mali oltar bil je v razpadu, svetniki na njem pa polomljeni vsi. Ta ni imel roke, drugi nekaj obleke ne! Tudi črna slika v razpadlem okviru je bila raztrgana.

Vzgojeni v veliki pobožnosti, sta takoj pokleknili ter molili nekaj časa. Potem pa sta pristopili k ploščam, v steno vzidanim, katere so pravile, da so tu pokopani ti in ti struški gospodje, ki so bili v življenju to in to ter so izvršili ta in ta spomina vredna dejanja. Pred vsako ploščo pa sta se mudili in iz čudne stare nemščine kovali in ugibali, kar je bilo zapisanega.

Ko pa sta se ravno zamislili in pogrezali v ploščo, ki je svetu oznanjevala življenja čine slavnega gospoda Eberharda, barona iz Struge, prebudilo ju je zoper vse pričakovanje smejanje, sladkozveneče. Plašni sta odskočili ter pustili gospoda Eberharda na plošči.

Na pragu pri vhodu je stala ženska, morda kakih deset let starejša od kontes. Bila je krasna! Okrog smejočega obraza so se ji usipali kodrasti lasje, in bela obleka okrog vitkega telesa dajala ji je prečuden vtis. Kakor podoba iz pravljice bila se je hipoma prikazala! V naróčaju nosila je polno butaro cvetja in rož, da je bila njena podoba še bolj poetična. Ali iz oči ji je šinil časih nenaraven ogenj, ki pa je takoj zopet ugasnil in zginil pred isto mrtvostjo, ki jo nahajamo v pogledu blaznih oseb. In blazna je bila tudi v istini.

Sladkozveneče se je smejala in njeno oko je z dopadenjem zrlo na tujki, ki sta tako nepričakovano vsilili se v njeno selišče. --