III

Kontesi, videč, da je samo ženska, pomirili sta se takoj, dasi sta bili v prvem trenutku nemalo osupnjeni. Kontesa Serafina izpregovorila je srčno: "Hoteli sva pogledati to kapelico!"

Ali tujka se je vedno smejala, potem pa pristopila k njima ter vestno opazovala njuna obraza.

"In kako ti je ime?"

"Serafina!"

"In tebi?"

"Lucija!"

"In jaz sem Zora! Ali vaju sem težko pričakovala!"

Stopile so iz svetišča na dvorišče.

"Tiho sta prišli kakor sončni žarek! In tako bode nekega dne prišel tudi on! Tako tiho, kakor pade jesenski list od veje. Ali jaz ga bodem vendar takoj čutila in naproti mu hitela! Sedaj pa pojdimo na vrt! Časih me boli glava, kakor bi mi razsajala huda nevihta po njej! Ali kako ti je že ime?"

"Serafina!"

"In tebi?"

"Lucija!"

"In jaz sem Zora!"

Obmolknila je ter se tja v dan smejala sama pri sebi. Tedaj pa sta kontesi videli, da je blazna. Plaho sta se spogledali, a v srcih čutili sta prvi kes, da sta se odločili na današnji pot. --

Obhodile so vse puste steze opuščenega vrta. Blazna baronica je trgala cvetje ter ga metala v svoj naróčaj. Vmes pa je govorila zmedene svoje besede.

Dospele so konec vrta. Iz zida se je bil odkrušil velik kos, tako da ga na tem mestu ni bilo težavno prekoračiti.

Zora je takoj splezala čez ozidje ter hotela, da morata spremljevalki za njo. Zdihuje sta ubogali kontesi. Takoj za vrtom na pogorskem pobočju je tičala podružna cerkev. Okrog nje je ležalo malo in revno pokopališče.

"In kje si ti doma?"

"Na Otoku!"

"In ti?"

"Tudi na Otoku!"

"Ali imate lep vrt?"

"Imamo!"

"Pridem gledat! Kadar Konštantina doma ne bode, tedaj pridem! Da ne bode vedel! Tedaj pridem in po vašem vrtu bodemo hodile!"

In zopet se je dobrodušno smejala. Korakale so čez pokopališče. Leseni križi so bili strohneli in kosci so ležali po gomilah. V kotu za cerkvijo bil je otrokov grob. Nad njim v zidu je poganjal bezgov grm, napravljal mu senco ter ga vsako spomlad obsuval s svojim dišečim cvetjem.

Zora pa je položila prst na ustni ter izsula iz svojega naróčaja cvetje na malo gomilo.

"Tiho, da ga ne prebudimo! Tu spi! Vzeli so mi ga in sedaj tu spi! Pozimi ga pokrije bela odeja, beli sneg, in vendar prespi tu vsako zimo!"

Tožno je nagnila glavico.

"Vedve ne vesta, kako krasen je bil. Ali vzeli so mi ga ter ga prinesli tu sèm. In sedaj že tako dolgo spi. Pa saj se prebudi, saj mi je to povedal brat Konštantin, in brat Konštantin ve vse!"

Potem so se zopet povrnile na vrt. Zora je zamišljena stopala pred njima.

"Nekaj me peče okrog srca in glava me vedno boli. Če sonce sije ali dežuje, glava me vedno boli!"

Ko so dospele do vrtnih vrat, kjer je železna ograja mejila vrt od dvorišča, vprašala je zopet: "Kako je že tebi ime?"

"Serafina!"

"In tebi?"

"Lucija!"

"Vidiš, Lucija, vzeli so mi ga ter ga dejali v zemljo, Ali veruješ, da se prebudi in da se povrne zopet k meni? Ali to veruješ, Lucija?"

In ostro je uprla oko v dekleta.

"Jaz ne vem," odgovorila je Lucija tresoče. --

"Ti ne veš! Ti ne veruješ! Moj Bog, in ti, ali veruješ?"

"Jaz," dejala je Serafina, "jaz verujem!"

"Jaz tudi verujem, jaz tudi!" In veselo ali skrivnostno je pristavila: "Pa prišel bode tudi moj Milan! Ali o njem vama ne smem ničesar povedati, ker Konštantin pravi, da svet ne sme vedeti, da se imava rada, moj Bog, tako rada!"

"Medve morava sedaj domov!" izpregovorila je Lucija boječe, ko so stopile z vrta na dvorišče.

Ona pa je tožno pobesila glavico.

"Vedve gresta -- a jaz ostanem sama!"

In še bolj mrtvo ji je postalo oko in pri sebi je ponavljala: "Sedaj gresta! Sedaj gresta!"

Tedaj pa je skozi vrata pri dvorišču pridirjal baron Konštantin. Pred hlevom je ustavil koščeno, penasto svoje živinče. Nekje iz hleva je prikrevsal kruljav hlapec ter prevzel gospodovega konja in ga odpeljal.

Baron se je ozrl po dvorišču. Zapazivši tujki, pokrila mu je mračna senca obraz.

Urno je pristopil k družbi ter si odkril glavo. Kontesama je zalila rdečica lice in v zadregi sta bili.

"Vidite, to je brat Konštantin!" vzkliknila je baronica Zora. "In ta, Konštantin, je Serafina, in ta Lucija! Danes sta prišli in z mano sta po vrtu hodili!"

Nobena črta se mu ni premaknila na zarjavelem obrazu. Oko njegovo je mrtvo zrlo čez tujki, kakor da bi ju tu ne bilo.

"Hoteli sta pogledati to bivališče, kontesi," dejal je s komaj zakritim sarkazmom, "a moja krivda ni, če nista dobili tiste romantike, katero sta brez dvombe pričakovali. Pri nas je prozaično vse, in poezija na Strugi ne poganja svojih cvetov. Življenja železna pest nas je premetala in sedaj je vse podrto, vse razrušeno, vse mrtvo!"

Konteso Serafino je sarkastična ta govorica takoj raztogotila.

"Gospod baron," dejala je, "sprehajali sva se v gozdu in dospeli tu sèm. Hoteli nisva nikogar žaliti, ko sva stopili tu noter. Dvorišče je bilo odprto! Romantike pa," pristavila je z ostrim poudarkom, "tu nisva pričakovali nikake!"

Blisk mu je šinil iz očesa. Hotel se je razvneti. Uprl je pogled na njo tako srpo, da je takoj plašno obrnila obraz od njega. A potem je odgovoril mirno: "Kakor vidite, bilo je prav tako! Romantično bi morda bilo, če bi se mi, ki smo si tujci, sedaj prepirali med seboj!"

Spremil ju je do dvorišča raztrganih vrat ter se poslovil z lahnim poklonom.

Kontesi pa sta plašno odhiteli po slabem potu. Ali prav odločno sta se kesali, da sta se namenili na čudni današnji obisk.