IV

Približevala se je jesen. Na Otok je prišlo nekaj znanih gospodov. Vzbudilo se je hipoma hrupno življenje. Prej skoro smrtnotihi dvor napolnil se je čez noč s šumom in hruščem.

Prvi je bil prišel grof Lindenholz. Tanka dolga prikazen, postavljena na tanke dolge noge. Če se je na obrežju otoškem sprehajal, videti je bil kakor flamingo iz afrikanskega močvirja. Dve strasti je imel ta grof. Bil je v sebe strašno zaljubljen. No pa to je strast, ki ni redko sejana po božjem svetu! A da je v sebi občudoval velikega umetnika in da je s svojimi skicami preganjal ves svet, to se je že teže prenašalo. Lazil je po gozdovih z barvami in mazilci v predalu, strašil pastirje ter risal danes to, jutri ono drevo. Govoril je veliko, a neslano. Pravilo se je, da se je bil čez zimo zagledal v domačo grofinjo. A sedaj je bil prišel na Otok z namenom, da bi jo izvabil iz vdovskega stanu. Imel je tenak organ in rad je kričal v družbi.

"Kriči kakor pav!" trdil je baron Nebelberg, ki se je bil takoj za grofom oglasil na Otoku. Ta baron je bil, kakor se je vedelo in sploh govorilo, skoraj popolnoma blazen. Ko je bil prišel na Otok, bilo je njegovo prvo dejanje, da je skozi vežo prijezdaril na suhorebrnem konju v družinsko sobo ter prestrašil pri južini sedeče hlapce in dekle.

Nekega dne pripeljal se je tudi vitez Trd, ud stare plemenitaške rodovine. Nekje na Slovenskem je imel majhno, zadolženo posestvo, na pokopališču pa kos zemlje, na kateri so se pokopavali izključljivo samo udje iz njegove rodovine. Nekdaj so pokopali revno kmetico tako, da je z nogami sezala že na aristokratično pokopališče. Naš vitez Trd se je o tem tako razsrdil, da so jo morali prekopati in v drug kot zagrebsti, ker to bi vendar strašno bilo, če bi v sosedstvu tako čistega pokolenja spala večno spanje ženska, ki je bila samo kmetica! Ta eksemplar je bil torej tudi prišel ter postavil svoj šotor na Otoku. Nosil je vedno rokavice in malo je govoril. S seboj pa je vitez Trd privlekel dolgočasnega svojega sina Rudolfa. Ta sin je bil v majhni uradni službi, a upal je pri starem svojem imenu na lepo kariero. Z mrtvaškobledim svojim obrazom, kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen nos, in s pustimi lasmi, ki si jih je okrog mogočnih ušes česal v dolga dva repa, bil je mladi ta človek, oblečen v moderno obleko, tipus prave dolgočasnosti. Če si ga pogledal, zdel se ti je kakor živo pokopališče, ki se je leno vlačilo okrog.

Prišla sta tudi dva vojaka. Eden je bil grof Egon, bratranec grajski gospici, drugi pa prijatelj njegov, katerega ime pa ni važno. Ta dva sta s sabljami rožljala po pesku ter mladim dekletom pravila, kar jima je le prišlo v možgane. Grof Egon je bil lep, a surov človek; znan pretepač, ki je pri najmanjši priložnosti takoj pograbil po orožju. Čez desno lice se mu je skoro do ušesa vlekla dolga brazgotina, katero je bil iztaknil v častnem dvoboju, kakor je rad pripovedoval. Bil je silno močan. Nekdaj, ko je ponoči lazil za kmetskim dekletom, napadli so ga štirje kmetje; a s polenom je otepel in razgnal vse, tako da se ga od tedaj ni lotil nikdo več.

Končno moramo še povedati, da je bil tu še baron Jurij Bontoux, največji lenuh svojega stoletja. Tudi ta je bil nekaj v sorodu z grajsko gospo. V svoji mladosti se je bil priženil v bogato aristokratično hišo ter nekrasni ženi prodal lepo svoje telo. Živel je potem za denar svoje žene, dokler ga niso z mesečno plačo odpravili. Potlej je živel pozimi v mestu, poleti pa pohajkoval pri prijateljih okrog. In če mu je ravno denar pošel, priplazil se je ponoči do svoje žene ter ji s prilizovanjem izvabil, kolikor je hotel. S polnim žepom pa jo je takoj zopet odpihal ter prijateljem pripovedoval, kako da je njegova "stara" srdito nespametna.

To je bila družba, katera je tedaj hrumela po Otoku. Moralična njena notranja vrednost ni bila Bog si ga vedi kako velika. A živeli so v radosti, jahali, vozarili se, veslali s čolni po reki, ribarili s trnkom ali pa zahajali s psi na lov.

Grof Egon je dobil od domače grofinje milostivi ukaz, da naj napravi vsak dan program. Postal je nekakov dvorni maršal in napenjal je dan za dnem vso svojo fantazijo, da bi iztaknil kaj novega. Ponoči na vodi so zažigali bengalični ogenj, izpuščali rakete, podnevi streljali na tarčo in počenjali so Bog ve kaj vse še.

Prve dni meseca septembra napovedal je grof Egon velikanski lov na planinah in rebrih, razprostirajočih se nad Otokom. Na vse jutro so se zbrali hlapci na dvorišču ter krotili cele trope psov, lajajočih in po divjačini hrepenečih. Vse je bilo krasno urejeno. Ženstvo se je usedlo na vozove, v katere so bili vpreženi prozaični voli, da bi vlekli gospodo navpik po slabih hribovskih kolovozih. Med smehom in radostnim govorjenjem odrinili so v goro. Ko pa so prišli v grič, ponehala je govorica, ker ženstvo se je kmalu utrudilo od počasne vožnje in vednega suvanja tja in sèm.

Dospevši do "zbirališča", razkropila se je vsa družba po prostorih. Potem pa so se razpustili psi in pričelo se je tisto divje lajanje in razgrajanje v gori, ki je na vse jutro budilo nedolžno žival k smrtonosnemu pehanju.

Kontesa Serafina dobila je svoje mesto pod majhno pogorsko senožetjo na razpotju, od koder se je videlo v dol ravno na Strugo in zapuščeni njen vrt. Nekaj časa je poslušala, kako so psi gonili. Potem pa se je je lotil dolgčas. Graciozno svojo puško je naslonila ob drevo, sama pa se usedla na mah ter se veselila jutranjega zdravega zraka. Sesvaljkala si je cigareto ter počasi vlekla dim iz nje. Njena mlada glavica pa se je pri tem zamislila in pred duha ji je stopila podoba barona iz Struge. Lucija je trdila, da je čeden človek, ali ona tega ni pripoznala. Da ni čeden človek, to je kontesa Serafina vedela gotovo. Ali bil je tudi surov, umazan in v vedenju prav kakor kmet in še hujši! --

Tedaj je prišel po poti grof Egon. Orožje je bil vrgel čez ramo in počasi je korakal proti dekletu.

"Ničesar ne bode! Vse se je obrnilo na drugo stran! Ti prekleti psi!"

In jezno je vrgel puško v travo, sam pa se usedel v dekletovem obližju.

"Tam sem slonel ter zrl v jasno jutro. Pa se me je polotil dolgčas, in sem si dejal: poglej, kaj počenja sestrična Serafina!"

Ulegel se je z glavo v rosno travo in, ko je dekle dejalo, da bi mu utegnilo škoditi, odgovoril je lahno: "Vojaku taka stvar ne škoduje! ali odpusti, da se ne vedem kakor v salonu. Tako ležati in gledati v modro nebo, zdi se mi poetično. Ta poetičnost je moja nesreča ter me dela slabega vojaka. Ali kadar zrem v modro nebo, sem srečen, kakor bi zrl v najčistejše žensko oko. In tvoje oko, Serafina, je tudi tako modro nebo, da bi človek vedno hotel zreti vanje!"

Te besede je govoril mehko, kipeče, ali vendar niso napravile zaželenega vtisa.

"Egon!" odgovorila je kontesa ostro, "lepo te prosim, nikar mi ne izpridi lepega jutra! Te tvoje podobe in fraze poznam že vse! Modro oko, modro nebo! Potem prestopiš k jutranji zori in k rdečim mojim licem ali pa k zlatim sončnim žarkom in bleščečim mojim pogledom! Moj Bog, dragi mi bratranec, ali še nisi opazil, da me s takimi besedami dolgočasiš!"

"Serafina!" vzkliknil je ter se vzdignil iz trave, "in ti mi ne veruješ, da mi prihaja vse to iz srca!"

"Iz srca!" in smejala se je, "iz srca! Egon, ne postani mi melanholičen! Ali dozdeva se mi, da si danes pripravljen k naskoku! Bolje bode, če napraviva midva jasnost med seboj! Po naključbi sem dobila v roke pismo grofinje, tvoje matere, ter iz njega uganila skrivne namere, katere kujeta tvoja in moja mama. Te namere tičejo se mene in tebe, Egon! In ne motim se, če tvoj prihod na Otok devljem v zvezo z onim pismom. No, pa vedita ti in tvoja gospa mama, da je škoda časa in da ne bodem nikdar hotela postati to, kar je tvoj prihod tu sèm nameraval. To sem ti povedala, da se ne bodeš trudil več in da mi ne bodeš več kalil mirnih trenutkov z nepotrebno svojo poezijo!"

Planil je kvišku.

"Serafina! Ti me ne bodeš nikdar ljubila!"

"Nikdar!"

"No, to bodemo videli! Vse ob svojem času! Ženske ste mehke stvari in čez noč se izpremeni vreme v vaših srcih.

Črni oblaki sovraštva izginejo in posije sonce ljubezni! No, bodemo videli!"

Dejal je čez prsi roki in zrl ji v obraz.

Ali kontesa ni povesila pred njegovim pogledom oči.

"Sedaj poslušaj, Egon, kaj ti bodem še povedala! V tem trenutku se vedeš, kot bi bil Bog si ga vedi kak tiran, pred katerim se uklanjajo vse ženske. Prej je bilo tvoje govorjenje -- fraza, a sedaj je tvoje vedenje -- fraza. Moj Bog, grof Egon, ali še toliko o sebi ne veste, da pri vseh svojih pretepih in dvobojih nimate prav nikake energije!"

Kri mu je zakipela v glavo.

"Nikake energije! Serafina! To je ostra beseda! Tvoje srce torej hrepeni po energiji, in ti si morda še tako dete, da se ti vsako noč sanja, da si kraljična v pravljici in da te vsako noč prihaja reševat energičen knez iz oblasti kakega hudobnega čarovnika! Uboga kraljična!"

Takoj so se mu pomirili valovi jeze in dejal je z mirnim glasom: "No, pa da bodeš videla, sestrična Serafina, da imam tudi nekoliko energije, potem ti mirno, priljudno, ponižno in nekoliko trenutkov prej, kot se bo stvar izvršila, da bodem takoj sedaj poljubil tisto jutranjo zoro na tvojem licu, ali če hočeš še bolj poetične podobe, da bodem poljubil tisto pomladansko cvetje, katero se je razcvetelo na tvojem obrazku!"

"Egon!" vzkliknila je srdito. Ali kakor blisk je bil pri njej. Že jo je bil objel in že je hotel poljubiti njeno lice -- kar mu nekdo položi roko na ramo. Plašno je odskočil od dekleta ter se jezno obrnil po človeku, ki ga je iztaknil v tako čudnem položaju. Ta človek pa je bil baron Konštantin s Struge! Kontesi je šinila kri v obraz, da ni vedela, kaj bi počela. Grof Egon pa si je pomagal s sarkazmom.

"Kdo je ta mladi mož, Serafina?" vprašal je impertinentno. "Gotovo kak učitelj iz obližja?"

Baron pa se ni raztogotil.

"Čemu učitelj?" odgovoril je mrzlo. "Da človek ve, kako se mu je vesti slabotni ženski nasproti, ni treba, da je ravno učitelj! Kontesa, v dolu se zbira družba, morda dovoljujete, da vas spremim tja? Videti je, da mladi ta gospod ni varen spremljevalec mlademu dekletu!"

"Gospod!" raztogotil se je grof Egon. "Gospod, kdo vam daje pravico z menoj na tak način govoriti! Jaz sem Egon, grof..."

Imenoval je plemenito svoje ime.

"In jaz sem Konštantin, baron s Struge. Sedaj, ko sva se seznanila, pa menim, da je čas, da se ločiva. Kontesa!"

Stopal je po poti navzdol. Rdeča kakor roža stala je pri strani. A ko je storil prvi korak, bila je takoj tik njega. Govoriti ni mogla in bala se ga je tudi. Ali pri Egonu bi ne bila ostala za vse življenje ne. Srdila pa se je vendar, da je ravno ta baron, ta tujec, moral jo videti v takem položaju! In kako jo je gledal, skoraj očitajoče, kakor da bi bila ona kaj zakrivila! Tudi baron ni govoril in nikdar se ni ozrl po njej. Sedaj pa sedaj je odtrgal list na grmovju pri poti ter ga zmel med prsti. --

"Tu zavijete okrog hriba in pred sabo imate svojo družbo! Jaz moram nazaj! Tu gori je padel kmet z drevesa ter si zlomil roko! Poklicali so me! Mudi se mi torej!"

Lahno se je priklonil. Tudi kontesa je hladno nagnila svojo glavico. Ali izpregovorila ni besedice hvale. V njeni aristokratični duši je zakipelo! Potomec stare plemenitaške hiše, a sedaj lazi po umazanih kočah ter streže umazanim kmetom! In sedaj srdila se je še bolj, da jo je moral ravno ta človek iztakniti v takem položaju!

Odhitela je navzdol. Kjer se je steza zavila okrog hriba, obrnila se je še enkrat. Baron je hitro stopal navpik in visoka njegova postava se je ostro črtala od zelenja. Potem pa se je spustila v dol ter vsa spehana prihitela k družbi. Povpraševali so jo po Egonu. Dejala je, da pride za njo, ter diplomatično prikrila notranjo razburjenost.

Baron Konštantin pa je v tem prišel do mesta, kjer je bil poprej motil grofa Egona v njegovi energiji. Ta je hodil po stezi sem in tja, pestil roki ter govoril polglasno. Imel je zavest, da je srdito razžaljen, tako razžaljen, da se mora preliti nekaj krvi.

"Dobro, da pridete," rekel je jezno, ugledavši barona. "Pričakoval sem, da se povrnete! Ker to veste sami, da stvar tako končana ni! Razžalili ste me na moji časti, in sedaj je nama odprta le ena pot. Upam, da veste, kaj hočem, gospod baron!"

Mirno je odgovoril baron: "Vi hočete imeti svoj roman! Ali povedati vam moram, grof, da na moji strani ni nikakega vzroka, da bi vam storil to veselje!"

Usedel se je na hrastov obrobek tik steze ter nadaljeval: "To se vam bode čudno dozdevalo! Vi ste brez dvombe iz stare rodovine, in tisto dobro, katero je storil morda prvi vaših prednikov, uživate vi še sedaj. To dobro so uživali že tudi vsi vaši predniki, tako da je sedaj že preplačano na stotero načinov. Vidite, na plemenitaštvo jaz ne dam ničesar in kot zdravniku mi je znano, da se po plemenitaških žilah pretaka ravno ista kri kakor po žilah beračevih. Morda še slabejša! Da je bil moj oče baron, ni moja krivda. Ali zavoljo tega nimam vzroka, da bi z vami šel na dvoboj! Kot zdravnik tudi vem, kako draga mašinerija je to, kar imenujemo človeško telo, in koliko inteligence je morala napeti priroda, ko je pognala plemenito to rastlino! In kaj sem vam napravil takega? Tu napadate dekleta kakor kmet svojo ljubo ter jo pred vsem svetom hočete poljubiti, kakor se poljubuje pastirica na paši! A sedaj pravite: moja čast je žaljena! Čast! Ako je vaša čast privezana na tako malenkost, potem je kakor kaplja na listu in vsaka sapica jo mora otresti. Jaz imam boljše pojme o svoji časti in vaša prijatelja trgala bodeta brez uspeha podplate, če se hočeta potruditi v raztrgano mojo baronijo! Dobro jutro, gospod grof! Tam gori je padel umazan kmet z drevesa in si zlomil roko. Sedaj so me poklicali, da mu jo uravnam. Mudi se mi torej! Z Bogom!"

Vstal je ter urno odšel. Grof pa je strmeč gledal za njim. Tako hitro je govoril, da mu ni mogel v besedo seči. In to, kar je govoril, bilo je tako čudno, tako silovito, da je Egonu pretreslo vse možgane. Sklenil je roki ter dejal: "Moj Bog -- in to je baron!"

Glasno se je zasmejal: "Kakor psa ga premlatim, kjer ga prvič zalazim! Kakor psa!"