Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library
Ivan Tavcar
Otok in Struga

IntraText CT - Text

Previous - Next

Click here to hide the links to concordance

V

Ach nur ein Herz, nichts weiter, wird zerrieben,
ein Leben nur, nichts weiter wird zersplittert;
sonst alles geht wie vor, so nachher wieder.

Friedrich Rückert

Drugi dan po lovu, popoldne, sedeli so baron Bontoux, viteza Trda, oče in sin, ter grof Egon v senci pod košatim kostanjem. Ženstvo z blaznim baronom Nebelbergom šlo je na obisk v Strmolski grad k ondotnemu grofu. Lindenholz pa je risal v gozdu.

Srebali so črno kavo in pušili drage cigare, da se je dima aromatični duh razširjal po senci.

"Prijatelji," izpregovoril je baron Bontoux, "prijatelji, dragi mi prijatelji, ali ne čutite ničesar?"

"Kaj naj bi čutili," odgovoril je grof Egon, "če ne neovržljive resnice, da si ti silno dolgočasen človek, moj dragi!"

"Vidiš, duša," dejal je baron dobrovoljno, "ti si tačas, kar sva tukaj, napravil že toliko vodenih dovtipov, da bi ta reka preplula otok in grad, če jih izpustiš v njo. Ali vendar, prijatelji, ali ničesar ne čutite?"

Zaspano je pogledal po vrsti vse.

"Ali v istini ničesar ne čutiš, trdi moj vitez, in vi, mladi sodnik, in ti, slabi vojak, ki se kličeš za grofa Egona? Pri vseh bogovih, ali ničesar ne čutite?"

Zviral se je po stolu, puhnil dim skozi nosnici in raztegnil roki.

"Moj Bog, ali ne čutite, da postaja to življenje dolgočasno, dvakrat dolgočasno!"

"Popihaj jo čez gore! No pa ti morda gospa še ni poslala mesečne plače?" vprašal je vitez Trd hudobno.

"Koščena duša! Ne vtikaj se v zakonske moje razmere! Oj to so bili drugačni časi, ko je grof Milan še živel!"

"In kakšni so bili časi tedaj?" oglasil se je sin, vitez Trd.

"Dobri časi, pravim vam, dobri časi! Ali jaz sem žejen in ženstva ni doma! Take priložnosti še ni bilo, gospodje! Ad pocula!"

Grof Egon je pozvonil ter slugi, ki je po peščeni stezi ročno prihitel, ukazal, da naj prinese vina. Pričeli so piti in pili so mnogo.

"In kako je bilo tedaj, ko je grof Milan še živel?" vprašal je sedaj tudi stari vitez Trd. Bil je radoveden kakor ženska.

"Dobri časi so bili tedaj, prijatelj, in vsak trenutek moraš obžalovati, da nisi grel takrat starih svojih kosti na tem Otoku!"

"Nisva se rada imela!" odgovoril je oni kislo.

"Saj pa ti, predragi mi vitez, tudi nisi človek, ki bi se prilegal takemu duhu, kakor je bil grof Milan."

In baron Bontoux je lahno zlil kupo vina v svoje grlo.

"Mene pa je rad imel! In vsako spomlad, kadar mu je gospa grofinja delala skrbi, popihala sva jo tu sèm. (Vso čast naši grofinji! Ali v zakonu, gospôda, imela je svoje težave! Saj me umete vsi, kaj hočem povedati! Imela je svoje težave! --)"

"Kakor jih ima, recimo, tvoja gospa!" oglasil se je grof Egon.

"Tudi dobro, kakor jih ima, recimo, moja gospa. Ali grofinja Ana imela je svoje težave in mučila je grofa Milana z ljubosumnostjo in z enakimi nadlogami. Kadar pa je bila presitna (odpustite mi ta izraz, gospodje!), splazila sva se tam gor po zavitih stopnicah v stolp v tisto malo čumnato in vina sva si dala prinesti in pila sva in potopila v sladko to morje vse skrbi! Oj, to so bili časi!"

Leno se je naslonil v stol, gledal proti nebu in izpuščal oblake iz ust.

"In kako je bilo s tisto 'ljubeznijo'?" povprašal je Egon. "Kako je tisto vse prišlo? Ti bodeš brez dvombe kaj gotovega vedel? Saj smo med sabo, in taka stvar se rada posluša!"

"Aha, tista ljubezen, tista ljubezen!" jecal je baron, ki so mu vinske moči že bile stopile v možgane. "Tudi tisto vem. Ubogi Milan! Prišlo je vse kakor huda ura, hitro, nepričakovano! Moj Bog, kaj pa da vem!"

Zalil si je vina v grlo. Drugi pa so radovedno napeli obraze.

"Prišlo je kakor nevihta, hipoma in nepričakovano! Spomladi je bilo. In kljunači so se ravno povračevali z juga. Lep lov je bil! Milan je imel nekega lisastega psa, ki vam je stal kakor kip. In nos je imela tista žival, gospodje, nos, da je že na sto korakov čutila perutnino! Dobra, krasna, lepega denarja vredna žival vam je bila!"

"Vraga! Pusti psa pri miru in povej, kako je prišlo potem!" ujezil se je grof Egon.

"Počakaj in ne jezi se! Kljunače sva hotela streljati ter lazila tam po olšju proti Strugi. Po gozdni stezi pa je nama prišla nasproti gospica iz Struge. Kakor gozdna vila je bila. V roki je nosila široki svoj slamnik, v lase pa si je bila vpletla divjo belordečo rožo. Kakor srna je plašno zrla na naju. Čez nežni obrazek se ji je razlila divna rdečica, da vam je bila nebeško krasna v svoji nedolžni lepoti. No, saj veste, jaz sem človek, ki je že od nekdaj pazil, da si je ohranil zakonsko svojo zvestobo! Ali toliko vam pa že povem, da mi je tedaj poželenje preplulo vse žile! In tudi grof Milan se je zagledal v njo, vsa duša mu je silila iz plamtečih oči. V istem trenutku ga je zadela usoda! Že v istem trenutku bil je izgubljen, in odprlo se je brezno, ki ga je požrlo potem! Vse je trepetalo po njem! A bil je kavalir, rojen kavalir, pravim vam, in ženskam nasproti vedel se kakor med in cvetje. Takoj je predstavil mene za grofa otoškega in sebe ne vem že na kako ime. V trenutku smo bili v živem razgovoru. In če ste poznali grofa Milana, tako veste, kako je govoril, kadar je hotel ženski dopasti! Vse se je lesketalo in bliskalo; dovtip je hitel za dovtipom, tako da je dekle, prišedše tedaj ravno iz samostana, z mokrimi očmi zrlo v njega ter vidno sesalo v vsako njegovo besedo. Pri ločitvi pa ji je poljubil belo ročico, ki se je, in jaz sem to dobro videl, tresla v njegovi. Lazila sva potem po gozdu okrog. Kljunači so frfotali pred nama, ali streljala jih nisva. 'To je ženska! Bontoux! Ali si videl, kaka ženska je to!' Tako je zdihoval venomer. Končno pa se je ulegel v travo, vrgel puško od sebe ter tiščal razbeljeni obraz v rušo in dejal obupno: 'Moj Bog, kaj bode sedaj! Kaj bode iz tega!' Od tistega dne pa je sam zahajal na kljunače in mene puščal doma. A potem se je vdal romantični tisti ljubezni s pregrešno strastjo. Vse dobro potrla je ta strast v njem! Pozabil je svoje žene, pozabil svojega otroka! Nekoliko tednov pozneje prišel je nekega dne v mraku domov. Prihitel mi je v sobo ter hodil nemirno po njej. Potem pa ga je zavest revnega življenja pretresla, omahnil je na stol ter zaječal: 'Prijatelj, poglej me in pljuvaj mi v obraz! Tako nesramne in zavržene kreature ni pod božjim soncem, kakor sem jaz!' In stokal je, in pravim vam resnico, da se je raztajal kakor otroče. Hotel se je umoriti samega sebe. Ali s sveta ni mogel, zavoljo tistega otroka ni mogel! In ne zavoljo tiste ljubezni! Ali taki smo, taki smo vsi! No, drugo pa veste vse. Saj se je umazano tisto perilo pralo po časopisih, da je stvar se zvedela povsod. Bil je dober človek, dober človek! Ali strast in ženska sta naši večni pogubi! Sedaj pa pijmo, gospodje!

Taka je naša usoda! Kaj bi bilo, če bi ne zorelo vino na svetu!" pristavil je melanholično ter si nalil kupo.

"Škoda, da nisem poznal tega moža!" vzkliknil je vitez Rudolf. "Večkrat sem že čul govoriti o njegovi osebi in žalostna mu usoda zavila je spomin njegov v blesk vabilne romantike!"

"Kaj vi grofa Milana niste poznali?" vprašal je Bontoux.

"Nikdar ga nisem videl! Tedaj, ko se je umoril, bil sem ravno na univerzi," odgovoril je oni rahlo. "Gotovo je bil lep človek, če je tako vplival na ženstvo!"

"Čakajte!" in baron je izvlekel umazano svojo listnico in iz nje še bolj umazano staro podobo grofovo. "Tu ga vidite! Tak je bil. Vino je rad pil! In ženske je rad imel! Vino, ženske in mene! Bog naj blagoslovi njegov spomin!"

"Vino, ženske in tebe!" vpil je grof Egon. "Ti si brez dvombe najslabši med to trojico! Ej, pa so ga pozneje tudi iz vode potegnili! Bolje bi bilo revežu, da ni pil vina in da ni rad imel žensk! Na vsak način pa bi bil bolje storil, da tebe, baron Bontoux, ni poznal nikdar!"

"In da je bil tvoj sorodnik, preljubi mi grof, je tudi obžaloval, in da te je tako poznal, kakor te poznam jaz, bil bi to še bolj obžaloval! Sedaj pa pijmo!"

Baron Bontoux se je po teh besedah zopet mirno naslonil v stol; drugi pa so pozabili nekdanjega nesrečnega gospodarja otoškega in govorili o konjih, o ženskah, uganjali šale, satirično se zbadali, ali končno vendar bili veseli.

Samo baron je molčal, risal s peto črte po pesku, sesvaljkal si cigareto za cigareto ter kadil skozi nosnici in usta. Ko pa se je mož z razbeljenimi svojimi možgani prilično s svojim obrazom obrnil po vrtni stezi, ki je vodila od mosta sèm, postavil se je nehote na tanki svoji nogi ter izpustil izmed zob robato kletvico. Vsa družba se je ozrla po stezi. Ondi je počasi kakor v sanjah stopala baronesa Zora iz Struge. Dolge lase je imela čez tilnik spuščene in samo z modrim trakom prevezane. Na bledem obrazu pa ji je čepel zopet tisti dobrovoljni smeh. Z mrtvim svojim pogledom premerila je pivsko družbo ter počasi pristopila k mizi.

"Baronesa!" vzkliknil je pijani Bontoux, "srečen bodem, če se še spominjate mojega obraza! Tu pa vam predstavljam izvrstno družbo! Grof Egon..., viteza Trda, oče in sin! In jaz sem baron Bontoux, Jurij baron Bontoux!"

Gospodje so bili že toliko pijani, da niso čutili neprijetnega svojega položaja.

Gospica opazovala je nekaj časa baronov obraz in potem vprašala: "In kje je Serafina? Kje Lucija? K njima sem prišla in doma sem ušla. Bog ve, če se bo srdil brat Konštantin?"

Takoj se je zamislila ter zrla predse, kakor bi jo močno skrbelo, če bi se srdil brat Konštantin. A hipoma je zopet pozabila vse. Pristopila je h grofu. Tik njega na mizi je ležala podoba grofa Milana, katero je bil baron pozabil spraviti. Razširile so se ji oči. Nepremakljivo je stala nekaj časa kakor Nioba v kamen izpremenjena. Kri ji je zalila obraz. Smehljaj krog ustnic je izginil. S tresočo roko je segla po podobi. Bliže jo je prinesla očem -- a potem se ji je kakor zarja razširilo čez obraz in morda so se ji tedaj razklenile teme, v katere je bila zavita njena glavica.

"Milan!" vzdihnila je žareče.

"Da, to je grof Milan, baronesa!" odgovoril je Egon, tik nje sedeč.

"In kdaj bode prišel!" vprašala je hlastno.

"Prišel! Menim, da nikdar, baronesa!" odgovoril je oni brezsrčno.

"Nikdar! Nikdar! Oj tega vi ne veste! Brat Konštantin pravi, da pride gotovo!"

"Vaš brat Konštantin je bojazljivec in, če to pravi, tudi laže!"

Grof Egon se je v vojaški svoji naravi očitno kratkočasil z ubogo stvarjo, koprnečo pred njim.

"In kako, da ne pride?" vprašala je še ter s strahom in grozo uprla svoj pogled v grofa.

"Ker je mrtev, ha, ha!"

"Mrtev! In v zemljo zakopan!"

Oslabeli sta ji nogi, tako da se je zgrudila na kolena, Ali takoj je z divjim krohotom planila kvišku ter glasno govoreč odhitela po stezi.

"No, to bode danes baronu Konštantinu napravila litanije!"

S silo se je smejal grof Egon. A drugi se niso smejali in vsi so čutili, da je bila to neusmiljena in neolikana šala. In grof Egon je morda tudi sam to čutil, in v vinske njegove možgane vsiliti se je hotelo kesanje.

Ali z vinom ga je preplul. Vsem pa se je nekako dolgočasno zdelo in vino jim več ni teklo. Vstali so ter se razšli.

***

Dva dni pozneje sprehajala se je grajska gospoda po vrtu pozno v noč. Slavci so peli po grmovju in mrčes se oglašal iz vinogradov od vseh strani. Kontesa Serafina in grof Egon, zopet sprijaznjena, hodila sta po samotnih stezah, in pravil ji je vse dovtipe, katere je le kdaj čul. Končno sta stopila na teraso, na severni strani otoka, od koder se je krasno videlo po vodi. Luna je bila ravnokar priveslala izza hribovja in zvezda pri zvezdi se je utrinjala na jasnem oboku.

Z radostjo sta zrla po vodi, ki se je kakor kača izgubljala v temi.

Tedaj pa je kontesa Serafina lahno vzkliknila in s strahom segla po roki svojega spremljevalca. Grofu Egonu pa je hotela zastati kri po žilah.

Ravno pod teraso rastlo je vrbovo grmovje v vodi. K njemu pa so bili valovi pripluli mrtvo žensko truplo. Bela obleka se je tesno prijemala njenih udov, lasje pa so plavali kakor zagrinjalo okrog nje. Roki je tiščala skrčeni čez prsi. Kadar pa so valovi pljusknili, tedaj se je vselej prikazal bledi obrazek iz vode. Bila je baronesa Zora!

Ko so jo prinesli iz vode, dobili so v skrčeni ročici ostanke podobi, ki je nekdaj kazala obličje grofa Milana.

Smrt je bila nepričakovano udarila s koščeno svojo pestjo v veselo družbo na Otoku. Kakor listje v pišu razpršila se je takoj in hipoma je bil grad zapuščen, prazen in miren. Na vse strani so se razšli. Baronico Zoro pa so položili v zemljo -- in njen spomin se je tudi pozabil. --




Previous - Next

Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library

Best viewed with any browser at 800x600 or 768x1024 on Tablet PC
IntraText® (V89) - Some rights reserved by EuloTech SRL - 1996-2007. Content in this page is licensed under a Creative Commons License