VIII

KONTESA SERAFINA SVOJI SESTRIČNI LUCIJI

Kako sem s čudnim svojim sosedom v dotiko prišla, sem ti že pisala. Ravno tega barona sem še potrebovala pri svojem dušnem stanju! Resnica pa je, da sem se že skoraj privadila zimskega svojega življenja. Ločena od vsega sveta, navezana sem čisto na svojo osebnost. In to mi zadostuje. Kaj mi hoče življenje v mestu? Tisti večni plesi, tiste razsvetljene dvorane, polne dolgočasnega modernega ženstva, ki se nevoščljivo opazuje ter bori s svojimi oblekami, polno tistih skrbnih mater, ki si sladke obraze napravljajo ena proti drugi, za hrbtom pa ostre sodbe izrekajo ena o drugi! Kaj mi hoče vse to? In pa šele tisti drobni gospodiči, z dolgimi nožicami po parketu drsajoči, s katerimi vse lahko govoriš, samo nič pametnega ne!

Ti veš, Lucija, da mi je pokojni moj oče, grof Milan, vzor vsega krasnega. Spomin njegov mi je veličastno drevo, okrog katerega se obvija trta moje duše proti večnim nebesom! Pri tem spominu pogreznejo se grof Egon in druga taka bitja v morje vesoljnega pozabljenja! Takoj, ko sem bila prišla tu sem, bile so moje misli pri njem, ki je nekdaj tu živel in tu na Otoku umrl! Lucija, sedaj se mi dejanje moje matere dozdeva še silovitejše! Kako je pač mogoče pozabiti takega moža, kakor je bil moj oče, pokojni grof Milan!

Spominjaš se gotovo še cerkve, sloneče na rebri nad Strugo. Pisala sem torej gospodu župniku, da bi ondi bral mašo v spomin njega, ki me je nekdaj v življenju tako ljubil. Častitega gospoda prosila sem tudi odpuščanja, ker nisem bila sprejela njegovega obiska. Došlo mi je prijazno pismo, da se je maša že oznanila po vaseh in da se bode služila ta in ta dan.

Tisto jutro pa je ljudstvo od vseh strani hitelo k cerkvi nad Strugo. Ko sva z župnikom, starim in bojazljivim gospodom, ki si mi ni upal pogledati v oko, dospela tja, bila je že zbrana množica na pokopališču. Tik cerkvenega vhoda pa sem videla prizor, ki je takoj raztogotil mojo dušo. Vsa čutja v meni so se razburila nad pogledom, ki se mi je odkril tedaj!

"Oj, tu je baron Konštantin s svojimi bolniki," dejal je župnik. In prijazno je pozdravil čudnega tega zdravnika. Bil je obdan z vso bolnico. Tipal žile, gledal jezike (oprosti, ali pisati ti moram vse, da bodeš vedela ceniti plemenitega ranocelnika!) ter jemal umazano zavite otroke v svoj naročaj. Preiskoval je vse bolnike vse fare, ki so se tiščali okrog njega ter zrli mu v obraz s strahom in upi. Ali meniš, da me je pogledal! Kar zmenil se ni za moj prihod in ni se dal motiti pri zdravniškem svojem opravilu. Stari gospod na moji strani je govoril nekaj o usmiljenem Samaritanu; mene pa je pretresla groza, in hitela sem mimo, da bi ne zrla dalje prizora, s katerim se je omadeževala rodbina tako starega pokolenja.

Potem se je pričela sveta maša. Njemu v spomin, ki je bil tako dober in tudi tako plemenit človek! Ni sence ni na njegovem imenu! In molila sem iz globokega srca k nebu ter častila neskončnega Boga, da mi je ohranil spomin njegov. Lucija! Kaj bi bilo z mano, da nimam teh spominov? Ves čas med svetim opravilom stala mi je kakor svetnika jasna njegova podoba pred duhom!

Po maši je moral župnik s svetim obhajilom v goro. Prosil je odpuščanja, da me ni mogel spremiti do doma. Ostala sem nekaj časa v cerkvi ter čakala, da se je razkropila množica. Bala sem se, da bi zopet ne zadela na kako bolnico zunaj cerkve in na njenega zdravniškega barona! Ko sem čula, da je vse odšlo, stopila sem na plan. Cerkovnik, ki je že težko čakal, planil je k cerkvenim vratom ter jih zaklenil.

Bila sem čisto sama! Tedaj pa sem se spomnila tiste uboge baronese Zore in tistega dne, Lucija, ko sva obiskali raztrgano Strugo. Tudi tu sèm je naju bila peljala ter nama pokazala grob svojega otroka. (Morda je bil to grob njenega brata?) Danes preobdali so me spomini na tisti dan z vso silo in pred svojo dušo sem gledala nežni nje obrazek in mrtve njene oči. In hipoma sem videla tudi, kako jo je priplula tistega groznega večera reka do našega otoka in kako se ji je privzdigovalo mrtvo lice iz hladnih valov!

Sedaj pa sem stala zopet na prostoru, katerega je ona nekdaj posipala s cvetjem. Bezgov grm, pod katerim je nama kazala mali grob, bil je še tudi tu in njegovo vejevje je sililo k tlom pod težo sneženo. Sneg je pokrival tudi malo gomilo. Ali glej ondi v zidu svetlo ploščo in na njej z zlatimi črkami: Zora!

Stala sem tik njenega groba! Tu so bile zakopane vse njene bolečine, vsa njena sreča, katero je hotela doživeti! Silna tuga me prešine! In morda, Lucija, morda je bolje ležati tu spodaj v zemlji kakor pa nositi svoje gorje tu zgoraj pod božjim nebom! Morala sem zaplakati. Danes sem stopila v zvezo z dvema mrtvima, ki se v življenju še poznala nista, katerih spomin pa se je harmonično združil v moji duši. K Bogu sem molila tudi za ubogo Zoro, ki je bila pahnjena v življenje kakor cvet v pozni pomladi, da ga zaduše vročine poletne.

Obrnivši se od groba, stal mi je pri zidu baron Konštantin in s svojim očesom me gledal tako sovražno, Lucija, tako sovražno, kakor gleda morda pogubljeni angel na dušo, odvzeto oblasti njegovi!

Takoj sem si obrisala oči. Ta človek ni smel videti, da sem pretakala solze.

Pri zidu je slonel in dejal je divje: "Kaj tu iščete, pri teh grobovih, kontesa? Ti grobovi so Struški, in vi z Otoka nimate tu ničesar opraviti! Bati se je, da ne vstanejo mrliči in da vam ne groze s koščeno svojo roko. Pustite jih v grobovih, saj vam bode še tako prerano zadonela tromba njihove obtožbe!"

Kako nevezano je govoril v svojem srdu. Obrisal si je z roko pot na čelu, zrl nekaj časa v daljo; potem pa se mu je zjasnilo lice, in sovraštvo mu je izginilo iz pogleda. Da, Lucija, oči njegove gledale so name nekako čudno mehko ali vendar neprijetno rahlo, kakor če sonce posije čez mrtvaško polje, čez bojišče, kjer ležijo pobiti ter zdihujejo ranjeni! Skoraj se mi je hotel smiliti, pa le nekaj časa, ker ti, Lucija, veš, da jaz tega človeka sovražim.

"Odpustite, kontesa! Časih mi zakipi kri v glavo in tedaj sem bolj osoren, kakor je moja želja!"

Pristopil je k meni ter mi hotel prijeti roko. A nisem mu dodelila te dobrote, ker ni ravno častno, stopiti v dotiko z baronom, ki je ravnokar tipal s svojimi prsti umazane kmete!

Odšla sem s pokopališča. Stopal je tik mene, kakor bi se to umelo samo ob sebi. Že sva prišla blizu Otoka, ko se je ozrl po meni ter pričel zopet govoriti.

"Kontesa," dejal je rahlo, "jaz bi vas prosil, da zapustite to mesto in da greste od todi!"

"Kako to, gospod baron?"

"Tako!"

"In vi bi to radi videli!"

"Istina je, da bi mi bilo všeč!"

"Všeč vam bi bilo?"

"Da, prav bi mi bilo!"

Glas mu je bil še vedno mehak.

"Prav bi vam bilo," vzkliknila sem veselo, "prav bi vam bilo! Vidite, meni je prav, da ostanem tu, in tako ostanem tu!"

Takoj se je raztogotil po svoji navadi.

"Vi ostanete tu! Tudi dobro! Časih se mi nehote vsiljujete v misli. Ali jaz še misliti, še misliti nečem na vas! Morda bodete zvedeli kaj, kar vam srca porahljalo ne bode! Potem pa bodete odfrčali prej, kakor menite! Jaz sem vas svaril! Z Bogom!"

Jezno je odšel.

Sedaj znam, da se srdi, če sem tu. Jaz ostanem tu! -- --