VI

KONTESA SERAFINA SVOJI SESTRIČNI LUCIJI

Na Otoku sem! In sedaj v tej zimi! Če se ozrem skozi okno, lomijo se veje pod težkim snegom. Kavke in vrane letajo po vrtu ter lačno kričijo. Voda je pokrita z ledom in nebo je sivo in temno. Dolgočasno je, dolgočasno, dolgočasno! Ali to ugaja mojemu dušnemu stanju! Zima mi je v duši. Lucija, jaz sem grozno trpela!

Tri leta je sedaj že preteklo, kar sem videla zadnjič ta pusti kraj. Tri leta, ali moje srce je postalo starejše za deset let. Za ves svet ne maram več. Tu pri oknu ti sedim ter zrem v dolgočasni dan in po moji duši se podé temne misli kakor zunaj sneženi oblaki po sivem nebu. Sama sem, sama, moj Bog, kako sama!

Kako je to vse prišlo! Ti veš, da je grof Egon letal za mano. In časih se mi je zdelo, da bi ga lahko rada imela! No, pa je bil bolj prebrisan, nego sem menila. Ko mu je pri hčeri stvar vršila se prepočasi, lotil se je matere! Čudno se mi je zdelo, da se je mama hipoma zopet pomladila! Črna obleka je zginila kar čez noč; vsako jutro pa si je z barvo nališpala lice! Nekega večera, ko sva ravno pri čaju sedeli in ko ni bilo pri nas nikake družbe, zvedela sem, kako in kaj.

"Pojdi iz sobe!" dejala je mama strežaju, "jaz moram s konteso govoriti!"

Tedaj sem vedela takoj, čemu da mama za danes ni bila povabila družbe. Hotela je sama biti z menoj!

Ko pa je sluga odšel, vzdihnila je trudno: "Serafina! Srce moje! Jaz te moram poljubiti!"

Pristopila je k meni ter me poljubila na čelo. Kmalu sem zvedela, kaj je hotela nenavadna ta izjava gorke ljubezni.

"Kaj ti je, mama?" vprašala sem skrbno. "Ali si bolna! Dozdeva se mi, da si čudno razburjena?"

"Serafina, dete moje!" dejala je tiho. "Ali bi se srdila, če bi se tvoja mama zopet omožila?"

"Mama!" vzkliknila sem od strmenja. Ni mi pustila govoriti.

"Poglej, grof Egon je danes poprosil za mojo roko!"

"Grof Egon!" planila sem kvišku, "grof Egon!"

"Da, grof Egon!"

"Moj bratranec!"

"Da, tvoj in njegov oče bila sta si brata!"

"Grof Egon, mama! Ti si ga pač zavrnila, predrznega tega človeka, ki uganja šalo s tvojo starostjo!"

"Zavrnila? Ne, jaz sem mu obljubila svojo roko!"

Bila sem otrpnela, od golega čudenja mi ni bilo mogoče besedice izpregovoriti.

"Grof Egon! Moj Bog, mama, saj vendar veš -- da tudi mene ljubi!"

"Modra, a snubi pa mene! Izbij si ga iz glave! Saj tako nisi za njega!"

In kako strupeno hudobno je govorila te besede!

Celo uro sva potem tiho sedeli v sobi. Ko sem končno

povzdignila obraz proti mami, bila je le-tá v svojem stolu zaspala. V takem položaju je spala!

Zbudila sem jo.

"Ali greva spat, golobica!"

"Mama," ihtela sem, "ti hočeš v istini stopiti v zakon?"

"V istini!" In zaspano je posegla z roko po slaščicah, ki so stale na mizi.

"To ni mogoče, mama! Ker veš, da je potem postavljena med naju stena, katera se prekoračiti ne dá! Potem se bodeš morala ločiti od svoje hčere!"

"Kakor želite, kontesa!"

"Tvoja zadnja beseda, mama!"

"Moja zadnja!"

"Lahko noč!"

A drugo jutro sem se odpravila in odpeljala iz očetne hiše. In sedaj sem tu, na Otoku, ki mi je kot dediščina pripadel po očetu, grofu Milanu. V srcu srd, nesrečo in temo! Čez noč sem bila premislila vse! Nikdar ne bodem moškemu v last, in gnusi se mi ta spol! Poglej sladkomodernega tega Egona! Kako se je zvijal okrog mene in kolikokrat se rotil, da me ljubi! A sedaj hoče vzeti žensko, ki je ne ljubi, ker bi bila lahko njegova mati! Tak je ta spol!

Tu na Otoku bodem živela kakor v puščavi! Pozabljena od vsega sveta in vedno pred očmi tiste grozne spomine, kateri so pokončali mojo vero v življenje.

Pozabljena od vseh! Samo če Ti, draga mi Lucija, oviješ okoli mene zlate svoje misli, zadostovalo bode to Tvoji nesrečni prijateljici. --