VII

Kontesa Serafina je bila nepričakovana prišla na Otok.

Nekega belega jutra je stal gospod grajski oskrbnik Janez Igla pred otoškimi glavnimi vrati. Jezil se je nad hlapci ter si hladil bakreni svoj nos in bolečo svojo glavo, ki je bila pijana prej ta večer kakor vselej! Kar jo prikrevsa po cesti vaški pot Tone Tičar ter se gospodu oskrbniku z dobrovoljnim smehljajem že na deset korakov odkrije. Blizu prišedši pa postavi svoj košek na tla ter izvleče iz umazane rute majhno, drobno pisemce, katero pa je po njegovem mnenju po vseh nebeških dišavah dišalo.

Ali ko je gospod Janez Igla tisto pisemce prebral in pregledal, pograbil je z roko v grivaste svoje lase in dejal: "Hudiiiča!"

In ko je pisemce še enkrat prebral, dejal je še enkrat in še bolj zategnjeno: "Hudi-i-i-ča!"

Ali končno je bila vendarle resnica! Gospoda mu je prišla čez zimo na vrat, in ž njo je vzel vrag vse tisto prijetno pozimsko življenje, brez skrbi in polno pijače! Kontesa Serafina je v istini prišla. In kakšna je bila! Kakor osa. Vzela je gospodarstvo v svoje roke, kar se je videlo naravno, ker si je bila že prej pri sodniji kupila leta. Hotela je vse vedeti, račune, knjige, vse take oskrbniku Igli silno sitne stvari.

Vse je iztaknila v gradu, bila osorna, tako da je Janez Igla izgubil še tisto malo razuma, kar ga mu je bilo pustilo večletno zimsko pijančevanje. Skoro ves teden je bila kakor trn, ki je bodel vsakega. Ogledala je hleve, predale, žito, vino, ter se je srdila nad oskrbnikom. Nikomur ni privoščila dobre besedice. In ko je prišel vaški župnik, da bi jo obiskal, velela mu je dejati, da je bolna in da ga sprejeti ne more. Jedla je sama, pa skoraj nič. Časih je postrežnica tudi čula, da je v svoji sobi glasno jokala. Vse, z oskrbnikom Iglo na čelu, je prerokovalo, da se tako življenje dolgo ne bode dalo živeti in da bode konec -- bolezen.

Nekega jutra pa je kontesa v istini obtičala v sobi in čutila se je bolno, brez moči. Neprestano je jokala. In slugi je dejala: "Zdravnik naj pride!"

Ko se je gospodu Igli povedal ta ukaz, razjaril se je močno: "Zdravnik! Kakor da bi se pri nas doktorji kar z dreves tresli! V mesto bode kdo letel sedaj in po takem potu! Na Strugo po barona naj skoči eden! Bode imela vsaj plemenitega zdravnika!"

Dobro uro potem pa je prijezdaril baron Konštantin iz Struge. V trdi zimi je bil silno lahno opravljen. Kar ga nismo videli, bil se je postaral. Lasje na glavi bili so na mestih skoro sumnjivo beli; okrog oči, ki so temno zrle izpod čela, videle so se mu proge.

Osorno je ogovoril oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal.

"Kdo je bolan?" vprašal je. "Pa je že bil kak pretep, ali pa je kdo padel v pijanosti po stopnicah. Kdo je bolan?"

"Kontesa."

"Kakšna kontesa?"

"Naša kontesa, gospod baron!"

"Vaša kontesa! In čemu mene kličete?"

Že je hotel sesti zopet v sedlo.

"Bolezen je nevarna! Prišla je čez noč! In mesto je predaleč! Nevarnost je velika, vaša milost gospod baron! Pa smo dejali, gospod baron na Strugi ve gotovo toliko kakor tisti mazači iz mesta, pa smo vas poprosili, gospod baron!"

Srdito mu je vrgel v roko uzdna jermena ter stopil v vežo, da je vse rožljalo, ko je korakal po tlaku.

Pred njim je šinil sluga v sobo, da je povedal gospodični, da je zdravnik prišel. Slonela je v stolu, vse moči so ji bile izginile iz telesa, in čutila se je tako slabotno, tako nesrečno -- in tako nervozno, da ni mogla prenašati niti jasne svetlobe ne. Preproge pri oknih so bile izpuščene do tal, da je bilo prav močno mračno v sobi. Venomer so ji silile solze v oko in prepričana je bila, da je na svetu ni nesrečnejše stvari, kakor je ona.

Ko je baron srdit še vstopil, ni takoj razločil stvari. Premračno je bilo. Potem pa je tam pri mizi opazil bolnico. Z robcem si je prikrivala obrazek in tako slabotna je bila, da ni niti pogleda obrnila proti njemu, ki je bil po mehkem tepihu pristopil. Trudno mu je dvignila ročico nasproti, da bi počutil, kako ji bije žila.

In v svojo pest je vzel drobno, mehko, belo njeno ročico ter štel udarce razburjenega srca. Kontesa pa je vprašala potem: "Kaj mi je?"

"Nič!"

"Nič?"

"Prav čisto nič!"

Takoj se je postavila pred njega, vrgla robec na mizo, kri pa ji je napolnila lice.

Ali óni je ponavljal satirično: "Prav nič, kontesa! Premalo ste jedli in morda premalo spali. In sedaj ste bolni, ker ste prepričani, da kontesa Otoška o tem času, na tem kraju, pozabljena od vsega sveta, drugačna kakor bolna biti ne more!"

Kdaj je že čula ta glas in kje že videla to obličje? Pristopila je k oknu ter kvišku potegnila gardino, da se je svetloba razširila po sobi. Kdo je bil ta človek, ki se je predrznil praviti njej take stvari. Po vsem malem telesu se ji je srdilo vse in kipeče je hotela odgovoriti. Ali obrnivši se proti njemu, odkrilo se ji je vse in spoznala je svojega zdravnika. Tedaj pa se ji je kri zopet povrnila v srce, in ničesar ni vedela izpregovoriti.

"Ali bolni niste!" govoril je baron neusmiljeno. "Če pa hočete poslušati dobre svete, dajte vpreči še danes, še ta trenutek in odpeljite se v zimsko mestno življenje! To obnebje pri nas ne ugaja takim rastlinam, kontesa! Sneg in gosta megla sta slabi zadostili za svetli parket!

Da pa vas, milostiva, ne pustim brez zdravila, imate ga tu!"

Vzel je kupo na mizi ter jo nalil z vodo.

"Tu notri denite sladkorja in tisto pijte potem! Vsaki dve uri eno kupo!"

Postavil je kupo, na mizo, potem pa se priklonil ter odšel. Gospodična je zrla za njim, kakor da bi sama ne vedela, kaj se ji je zgodilo. Čula ga je, ko je z dvorišča odjezdil. Krčevito je posegla po robcu na mizi ter ga trla med prsti. Ugledavši pa kupo, polno vode, pograbila jo je hipoma ter vrgla po sobi, da se je voda razlila in steklo na sto koscev razletelo.