IX

Preteklo je nekaj tednov. Potem pa se je na Otoku oglasil gost, ki ga pričakovali niso. Mrzlega jutra, ko je bil mraz po oknih narisal najlepše rože in ko je megla zakrivala okolico, da se ni videlo deset korakov pred sé, tedaj je prižvenkljal grof Egon ter sredi otoškega dvorišča mogočno skočil z malih sani.

Janezu Igli pa je zarenčal ponosno: "Pripravite mi sobo in potem povejte gospici, da sem prišel. Zakurite tudi!"

Ko se je kontesi Serafini objavil njegov prihod, raztogotila se je tako grozno, da je letala po sobi in da od srda ni vedela, kaj bi počela.

Med tistim časom pa je hodil grof Egon po tlaku pred vežo ter čakal, da se mu soba zakuri. Ko se mu je povedalo, da je soba pregreta, dejal je lahkoživno: "Sedaj se malo pogrejem in kaj jesti mi dajte! Ali potem pridem takoj h kontesi! In vi, lisjak Igla, dajte mi dobrega vina, saj znate, da ne trpim slabe kaplje!"

Ko se je najedel in napil, pogledal se je v zrcalo ter odšel h kontesi. Z mirnim in priljudnim obrazom vstopil je pri njej v sobo in takoj pri vhodu vzkliknil: "Bog te pozdravi, Serafina!"

Tik mize je sedela, bleda kakor sveča. Ni mu odgovorila.

To ga ni prav nič motilo. Usedel se je na stol ter hladnokrvno dejal: "Sedaj, ko sem tako rekoč tvoj papa, draga Serafina, sedaj mi pač dovoliš, da zapalim cigaro v tvoji navzočnosti!"

In zapalil je v istini cigaro; njej pa je bliskal srd iz oči.

"Povej mi, čemu da si prišel!"

Komaj je izpregovorila te besede. A on se ni dal motiti.

"Sedaj sem torej tvoj papa," in izpustil je oblak dima iz ust, "a stvar se ni hotela tako hitro napraviti, kakor sva mislila jaz in tvoja mama. Delali so nama zapreke v Rimu in drugod! No, končno se je le napravil zakon, kakor sva želela jaz in tvoja mama."

Nekako satirično je nadaljeval: "In sedaj sva srečna zakonska, jaz in tvoja mama! Življenje nama teče bolje, kakor sva pričakovala, ljuba Serafina, ker se končno pri najinih letih o ljubezni govoriti ne sme. Tvoja mama nastavljala je nekaj časa malo dolge obrazke, ker prvo moje zakonsko dejanje je bilo, da sem ji prezentiral nekaj menic, katere je morala honorirati, kakor pravijo skopuhi. No vidiš, pa to se je kmalu pozabilo, in sedaj sem, kakor rečeno, srečni tvoj papa!"

"Prav dvomljiva čast je to zame!" odgovorila je strupeno mrzlo.

"Ti si še vedno polna tiste romantike, draga Serafina! Ti meniš, da mora k srečnemu zakonu pridejano biti nekaj tistega, kar imenujejo pesniki ljubezen! Ljubezen! Končno, se ta stvar zrabi, kakor se obrabi, recimo, šina na kolesu, da nekega lepega jutra odpade in da kolo več za porabo ni!"

"Čemu mi pripoveduješ vse to! Povej mi rajši, kako da si prišel danes tu sèm, dragi mi papa Egon?"

"Tako je prav! S časom se me že privadiš, Serafina! Zapiši si torej v svoj spomin, da k zakonu ljubezen potrebna ni, ker ljubezen mine, zakon pa ostane! Kdor stopi z ljubeznijo v zakon, temu je od pričetka nekoliko bolj mehko postlano, a nekega belega jutra se prebudi na trdem tlaku -- usoda mu je čez noč izpod zglavja izvlekla mehko blazino ljubezni. Kdor pa stopi brez ljubezni v zakonski stan, ta ima že od pričetka nekoliko tršo posteljo. Ali ta mu ostane za vse življenje, tako da mu ni prebiti tiste neprijetne izpremembe. Vidiš, to je moja filozofija o zakonu! Nekaj filozofije pa je dobro povsod!"

Še enkrat je vprašala jezno: "Čemu mi to praviš?"

"Čutil sem potrebo nekoliko opravičiti se! Ne opravičiti, to ni prava beseda! Ali --"

"Opravičiti? Pred mano se ti ni treba opravičevati! Jaz vsaj hvalim Boga, da se je stvar iztekla tako, kakor se je!"

"Dobro! Sedaj ti tudi laže povem, čemu sem prišel tu sèm, danes, v tem strašno dolgočasnem vremenu! Moj Bog, draga Serafina, kako si vendar v stanu viseti v tem gnezdu in pri teh meglah! Jaz bi umrl, da sem le en dan vkovan tu sèm v ta pekel! Kaj pa počenjaš? Jaz bi ne vedel kaj početi. Ali ve ženske imate že bolj elastične nature in kratkočasite se v slučajih, ko moramo mi na široko usta odpirati! Ha, ha!"

Smejal se je suhotno.

"Sedaj je pa skrajni čas, da poveš, čemu si prišel! Ker vidiš, dragi mi Egon, jaz že komaj pričakujem, da zopet odrineš čez gore. Neljubo bi mi dejalo, če bi morala hlapcem ukazati, da čez prag vržejo sveto osebo tvojo, ki si tako rekoč moj papa."

"Ti si silno energična postala! Kakor vojak, prav kakor vojak! Stvar se ti bode prozaična videla. Vrag vedi, kje je iztaknila tvoja mama, da sva midva časih glave stikala, in Bog zna, kateri hudobni duh ji je povedal, da sem jaz, ko so me napadali poetični moji momenti, tebi tudi pisaril. Saj veš, tiste otročarije! Jeli ti, da se ne srdiš, draga Serafina?"

Vstala je.

"Tiste otročarije! In mama sedaj spati ne more in dejala ti je: usedi se na železnico in glej, da mi prineseš tiste otročarije! A grof Egon se je prestrašil in kakor boječ zajec je priječal tu sèm ter berači okrog mene, da bi dobil, s čimer bi zamašil usta svoji gospe!"

"Ti imaš dar prečudne kombinacije. Gotovo še ne veš, da je dobri naš Bontoux, Julij baron Bontoux, zadnjič tako nesrečno padel na ledu, da je malo dni potem umrl. In Lindenholz je zblaznel popolnoma, ali to je pričakoval vsak pameten človek. In mladi vitez Trd vzel je staro preklo, tisto baronico Holdenovo... ha, ha! To je par! Ali govoriva zopet o tistih otročarijah! Glej, tvoja mama si je v glavico dejala, da ji moram tisto prinesti. In položila me je v hudo in močno tiskalnico! Vidiš, draga Serafina, meni poide časih tisto, kar imenujemo denar. In to tvoja mama dobro ve! In posti me in nateza me in sedaj so tisti listi conditio sine qua non. A jaz sem zavezan s častno besedo in tako dalje. Pa saj sama veš, kako je!"

Ponosno je stopila v sosedno sobo ter od tam prinesla nekoliko z modrim trakom prevezanih pisem ter jih vrgla na mizo.

"Tu je tisto! Čisto sem bila pozabila na to! Vzemi!" Hladno je pristopil k mizi in urno spravil listine.

"Hvala ti, Serafina! Sedaj, ko sva praktični ta opravek dokončala, sedaj govoriva kaj -- familiarnega!"

Izvlekel je novo cigaro ter jo zapalil.

"In sedaj čepiš v trdi zimi kakor jež v svoji jami. Jaz in mama pa te srčno želiva pod svojo streho in komaj pričakujeva, da se povrneš! Pridi in sprejele te bodo mehke roke gorke ljubezni!"

Grof Egon je imel svoj poetični moment; malanholično je zrl za dimom, kojega je izpuščal proti stropu.

Obstala je pred njim.

"Prijatelj, morda se spominjaš tistega prizora, v katerem kraljič Hamlet očita svoji materi, da je stopila v zakonsko zvezo z morilcem svojega prvega moža! Na steni visita podobi umorjenega in pa tudi sedanjega kralja! Prva krasna kakor sonce, ravno vzhajajoče, druga pa izraz največje človeške podlosti! Ta prizor se mi vedno vsiljuje v spomin, kadar si predočujem tebe, dragi mi Egon, in duševno tvojo plitvost in revščino! Ene stvari ne bodem nikdar umeti mogla, da je moji materi mogoče bilo pozabiti grofa Milana, in to tebi na ljubo, ki si vendar tak kakor kopriva, rastoča za plotom! To sem ti morala povedati, da ne bodeš menil, da te po zaslugi ocenjevati ne znam. Sedaj pa sem tvoja pokorna hči ter ti želim srečen pot za večno!"

Hotela je stopiti v drugo sobo. Onemu pa so se hudobno zabliskale zelene oči.

"Kontesa, počakajte še malo! Ker sva že pri tem, da se prijazno pogovarjava o rodovinskih svojih stvareh ter pokladava na tehtnico duševno vrednost živih in mrtvih, počakajte še malo! Nekdaj smo sedeli tu doli na vrtu in vino je bilo razrešilo jezik našemu dobremu baronu, Juliju baronu Bontoux. In pravil nam je, kako sta z grofom Milanom, ki je bil pravi tvoj oče, zasledovala po otoških in struških gozdovih tisto blazno baronico iz Struge!"

Pristopila je bliže, in obraz sta ji prešinila skrb in strah, grof Egon pa je s sladkim glasom nadaljeval: "No vidiš, pa tedaj še ni bila blazna! Saj se je spominjaš, te baronice, ki smo jo potem izvlekli iz vode! Tedaj pa je bil grof Milan že poročen z grofico Ano in tebe je tudi že imel, draga Serafina! Dekle pa je zblaznelo potem, in ti, ljuba Serafina, imaš nekje tam gori pri cerkvi grob, v katerem ti počiva -- bratec, ki ga nikdar poznala nisi! Ha, ha! Tvoj oče, ta tvoj vzor vseh vzorov, umrl je tudi, in sicer ravno tako kakor baronesa Zora! Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga iz nje tam doli na produ pod Otokom! Nimam velike moralične vrednosti, to je gola resnica, ali če me položiš na tehtnico s svojim očetom, pokojnim grofom Milanom, potem, draga moja, v istini ne vem, kje bode večja teža! To sem ti moral povedati, v pojasnjenje, da veš, kaj in kako. Sedaj pa sem prijazni tvoj papa ter se ti v največjem prijateljstvu priporočam!"

Lahno žvižgaje je odšel iz sobe. Na obrazu pa se mu je kazala radost, ko jo je videl koprneti pod strašnim udarcem.

Že med njegovim govorom bila se je zgrudila na stol. Sedaj pa je zrla za njim kakor za mrtvaško prikaznijo. Oči so se ji napele in z roko je tipala okrog čela. Tema ji je hotelo postati pred pogledom. Vse okrog nje se je majalo, okrog srca pa se ji je napravljal bolesten krč. Njena duša bila je vržena iz svojega ravnotežja in valovi obupnosti so ji prepluli temnega duha. Njegov spomin! Okrog katerega se je kakor trta obvijala njena duša! Vse je bilo porušeno sedaj! Kjer je komaj še poganjalo cvetje, rastlo je sedaj trnje in osat! V grozo ji je postal jasen marsikateri temen trenutek v življenju preteklem! Kakor rešilno hladilo ulegla se ji je končno čez oblačno polje obupane duše misel: da je lagal, da ji ni govoril resnice, da ji je lagal iz hudobije! Resnica to biti ni mogla! Tedaj jo je prešinilo: baron Konštantin ve resnico!

Bliskoma se je dvignila in takoj je bila iz sobe. Kakor v megli je videla pri oknu, da so se vpregali na dvorišču konji v grofove sani.

Kakor blazna je odhitela po stopnicah na vrt. Razoglava je stopila na mraz, gazila po debelem snegu ter imela zavest, da ji mora baron Konštantin povedati resnico.

Čez most je hitela proti Strugi ter vlekla za seboj mokro svojo obleko. Čutila ni niti mraza niti ostrega piša, ki je zibal sneženo vejevje. Po slabem gozdnem potu se je trudila in ni se menila za vodo ne za blato, v katero je stopala s svojo nožico. Pot ji je lil po licu, na glavi pa so se ji razdrle kite, da so se razpustili lasje ter ji mokri padali na ramo. Obleko si je oškropila čez in čez z umazanimi kapljami. Ali ona je le dalje hitela ter vedeti hotela, je li resnica, kar ji je povedal grof Egon.

Tam, kjer se pot zavije v znani hrastov gozd, prijezdil ji je slučajno nasproti baron iz Struge. Počasi je stopalo živinče, na katerem je sedel, in s težavo privzdigovalo kopita iz globokih luž.

Strmeč je obstal tik nje ter takoj skočil raz konja.

"Moj Bog! Kontesa, kako prihajate tu sèm?"

Dvignila je roki proti njemu. "Gospod baron! -- -- --"

Ni mogla govoriti. Baron pa se je skoraj hotel razsrditi po svoji navadi.

"In v takem vremenu in v taki opravi. Bolezen je neizogibna!"

"Gospod baron, povejte mi resnico! Grof Milan! Vaša sestra, baronica Zora! Ali je res? Povejte mi, ali je res? Jaz sem grozno nesrečna!"

V prvem trenutku ji ni vedel ničesar odgovoriti.

"Torej je vendar resnica!" je vzdihnila. Zapustile so jo zadnje moči in brez zavesti se je zgrudila v njegov naročaj. Usedel se je ž njo na mirnega, starega svojega konja, ki je, čuteč na svojem hrbtišču dvojno breme, melanholično povesil glavo. Potem pa je moral pričeti oster tek, ker so baronove ostroge neusmiljeno orale po njegovih rebrih. --

Kakor otroka jo je držal v svojih rokah; bledi njen obraz je slonel na prsih njegovih, in časih je čutil, kako je bilo njeno srce.

Povedati moramo, da baron Konštantin tedaj brez strasti ni bil. Ko je namreč podil se med visokimi smrekami in ko je opazil, da ni nikjer živega duha, ustavil je hipoma konja, sklonil se k bledemu obrazku ter poljubil mrzlo njeno lice! Hotel je predrzni ta čin brez dvombe še enkrat ponoviti, kar je okrog ovinka zavila stara ženica. Kakor dekle je zardel...

Potem pa je v divjem skoku prijezdaril na otoško dvorišče ter oddal sladko svoje breme strmečim deklam, ki so takoj pričele silovito jokati ter klicati Boga in vse svetnike božje na pomoč. --