X

Minila je zima in na vseh mestih hiteli so spomladanski cvetovi iz zemlje. Tudi kontesa Serafina je bila ravno prebila dolgo bolezen, boreč se s smrtjo med mrzlo zimo za mlado svoje življenje.

Sonce je rahlo sijalo. Na vrtu na znani terasi je sedela, slabotna, bleda, in močno so se ji poznali znaki prebite bolezni. --

Zaspano tožno je zrla na mimo hiteče valove in kakor v sanjah je trgala z drobnimi svojimi prsti list, katerega je bila ravno prebrala. Koščke je pa metala v vodo. Pri njenih nogah je sedela kontesa Lucija in ljubezni polno svoje oko je dvigala skrbljivo proti bolnici.

"Lucija!" je dejala trudno, "kdo je nama še pisal danes?"

"Tudi tvoja mama!" odgovorila je ona boječe.

"Kaj mi hoče?"

"Tu sèm bi rada prišla čez poletje!"

Nejevoljno si je z ročico pogladila čelo. Na licu pa se ji je prikazala rdeča lisa. Potem je izpregovorila mrzlo: "Piši ji, da naj še počaka mesec dni!"

"In potem?"

"Potem bodem zdrava popolnoma in napravim ji prostor! Potem naj pride grof Egon in kdor hoče!"

"In ti, Serafina?"

Kontesa Serafina ni odgovorila takoj. Na licu izginila ji je rdeča lisa in obrazek ji je postal silno bled.

"Jaz, Lucija, jaz bodem šla -- v samostan!"

Ona je plaha hotela vstati:

"Tiho, Lucija, tiho! Moj sklep je o tej stvari storjen!"

Kontesa Lucija bila je tako zelo osupnjena, da ni mogla izpregovoriti besedice. Takoj so se ji napolnile z solzami oči. Opazila je to kontesa Serafina.

"Lucija!" je zaihtela, "ne napravljaj mi bolečin! Poglej, zdi se mi, da nismo živeli prav, in dobro je, da se pokorimo. Nikari ne jokaj! Ali govoriva o drugi stvari!"

A govorica se ni hotela vneti. Sedeli sta tiho in tako mirno, da je v bližnji grm usedla se penica ter pričela žvrgoleti drobno svojo pesem. --

"Ko bi v kletki tičala, bi pač ne pela!" izpregovorila je kontesa Lucija.

"Tiho, otroče! Nekaj sem te hotela še povprašati."

Nekako sramežljivo je obrnila obrazek proti vodi.

"Vprašaj!"

"Kdo je bil pri meni, ko si prišla tu sèm?"

Kontesi Luciji se je pri solznih očeh hotel napraviti smehljaj okrog krasnih ust.

"No tisti zdravnik iz Struge, baron Konštantin, ki pa pred teboj že davno ni več plemenit! Pravili so mi, da je prve čase cele noči prebedel pri tvoji postelji. Menda tisto sovraštvo med vama ni bilo tako strupeno, kakor si mi ti pisala! Vsaj ženstvu se je videlo, da je hodil mož prav upalih lic tedaj, ko se je tvoje življenje borilo s smrtjo! Ali sedaj, ko hočeš stopiti v samostan, te take posvetne stvari pač ne zanimajo več!"

Kontesi Serafini pokazale se niso samo rdeče lise na licih, temveč oblila ji je prav odločna rdečica ves obrazek.

"Hladno je! Pojdiva v sobo!"

Molče sta odšli z vrta.

***

Bolezen in druge bridke izkušnje zadnjih mesecev pokončale so bile pri kontesi Serafini ponos, ki se je šopiril v aristokratični njeni duši. S sklepom, da stopi v samostan, slekla je vse posvetno, kakor je predpisano za take položaje. Postala je silno pobožna; skoraj vsak dan se je služila maša v cerkvici nad Strugo; ubogim pa je delila miloščino, da so klicali vse nebeške blagoslove na njo! Da se je pri takih razmerah morala sprijazniti s svojim sovražnikom in končnim dobrotnikom, to ji je ukazovala vest pa tudi sveta vera, ki nam zapoveduje ljubiti sovražnike.

Dan za dnem ozirala se je po stezah, ali ne prihaja baron Konštantin, ki je vendar moral vedeti, da hoče otoška kontesa stopiti v samostan ter se za vse življenje odtegniti pregrešnemu svetu. Saj se je po vsej srenji govorilo o njeni pobožnosti in o svetih njenih namerah. Ali barona ni bilo!

Ker je živela v zavesti, da mora kot prihodnja samostanka izruvati najmanjše koreninice pregrešne ošabnosti v svoji duši, in ker je imela tudi zavest, da dolguje hvaležnost njemu, ki ji je stregel v silni bolezni, odločila se je lepega dne, da gre na Strugo, pomirit se z baronom Konštantinom.

Že na poti so se ji borili po duši čudni občutki. Stopivšo v zapuščeno struško dvorišče pa je skoraj zapustil pogum in pobožni njeni naklepi so se hipoma raztopili. Ali naposled se je zopet ojačila.

Na dvorišču je bilo še vse tako kakor nekdaj. Pred umazanimi hlevi nekoliko polomljenih vozov, takoj pri dvoriščnem vhodu pa star in brez dvombe že tudi slep pes, ki še vstal ni, ko je stopala tujka mimo njega. Nekoliko kuretine je greblo po gnojnih kupih ter se razpršilo pri dekletovem vstopu. Nikjer ni bilo videti človeškega obraza. Boječe je stopala po stopnicah navzgor. Velikanske razpoke v zidu so pričale, da Struga ni prav varno bivališče in da bode častitljivo to poslopje kmalu se razlezlo na vse štiri strani.

Nekje na koridoru prišel ji je nasproti razmršen deček z metlo v roki. Odprl je usta ter povzdignil roko, kakor da hoče potegniti umazan klobuček z las. Ali takoj je pomislil, da je to samo ženska. Pustil je torej pokrivalo na glavi ter čakal, kaj bode izpregovorila. Ali kontesa je molčala. Prestrašila se je brez dvombe pri čudni prikazni tega strežaja.

Mož je moral končno vendarle izpregovoriti.

"Sam sem doma! Babnice plevejo v logu; on pa je na vrtu."

Kontesa je povprašala po baronu. Sporazumela sta se, da je "on" baron in da je na vrtu.

Mlademu možu se je razbistrilo po možganih in mislil si je, da bode gotovo prav, če jo popelje v "njegovo" sobo. Dejal je: "Tamle stanuje! Tam čakajo tudi gospodje iz kaplanije, če pridejo sèm!"

Peljal jo je v njegovo sobo, ki ni bila zaklenjena, ukrasti tako ni bilo kaj.

"Iskat ga grem!"

Porinil jo je skoraj skozi vrata, katera je potem hitro zaprl. Bila je sama v tuji sobi. Okno je bilo prepreženo. Pri mraku je opazila, da stoji v prostoru tudi postelja. Bila je tedaj v spalnici barona Konštantina. Prestrašila se je tako, da je takoj pohitela v sosedno sobo, v katero je pri odprtem oknu sonce sijalo. Bilo je to prav revno bivališče: nekoliko stolov, miza, na njej pisalno orodje; nekaj knjig in mnogo medicinskih steklenic. Usedla se je na stol pri mizi. Zeblo jo je. Iz debelega in razpokanega zidovja razširjal se je hlad kakor v kleti. Postalo ji je dolgčas. Skrbelo jo je tudi, da ga morda ne bode, da je šel kam v goro in da ga bode zaman pričakovala. Tudi po stropu so se videle razpoke, in po kotih predli so pajki svoje mreže. Mislila si je, da mu manjka ženske in da je človek revež, ki mora stanovati v takem prostoru. Na steni nikjer podobe! Še gledati ni kaj. Obrnila se je k mizi, pri kateri je sedela. odprla je knjigo, učeno medicinsko delo. Takoj jo je zopet zaprla. Tedaj je zapazila pričeto pismo na mizi. Takoj se je obrnila, ker je povsem nespodobno prebirati tuja pisma. Zopet je pričela šteti razpoke po stropu, pajčevine po kotih, ter zopet jemala učeno knjigo v roke. Pri tem pa si je vedno mislila, komu da pač piše. Morda ženski, in kaj? Obstati si ni hotela, da ji je hudo dejala zavest, da je to pismo morda namenjeno -- ženski. Ali vendar je bilo tako. Počasi je zavila glavico zopet proti mizi. Hotela je zapaziti, da je zapisano na listu -- njeno ime! Da, tu se je jasno bralo: kontesa Serafina! Ni je ženske, ki bi v takem položaju premagala izkušnjavo! In tudi naša kontesa je ni! Komaj se ji je dozdevalo, da je videla zapisano svoje ime, že je nagnila obrazek k tujemu listu ter brala, kar ni bilo pisano za njo.

"Dragi prijatelj! Po dolgem molku zopet nekaj vrst od starega tvojega puščavnika! Očetna hiša mi razpada, srce razpadlo mi je že davno! Kakor drevo sem s suhimi vejami. Zapustil bodem stari kontinent ter se preselil v novega! Evropa je za mé prestara in tudi jaz sem prestar za njo. Časih je dobro, če se drevo presadi v tujo zemljo. Potem raste, ki prej ni moglo. Slovo torej jemljem. Tudi pred tvoj prag prihajam. Znana ti je vsa beda, s katero so udarila nebesa mojo ubogo rodovino. Ali danes naj ti je povedano, da je usoda prihranila meni najhujše. Človek, ki je najsilovitejše povzročil mojim, zapustil je otroka, hčer. Sovražiti bi jo moral, ali sovražiti je ne morem! Samovoljna, samoglavna ženska je, ali sovražiti je ne morem. V prvem trenutku, ko sem videl ošabno to bitje, padlo je seme v moje srce! Bog zna, koliko sem se trudil, pozabiti jo, ali usoda ni hotela! Letos v trdi zimi prišla je ta kontesa Serafina tu sèm. Iz gole samoglavnosti! Njena mati, stara ženska, vzela je mladega vojaka. A to je razsrdilo gospico hčer. Mladi očim pride za njo. Prepirala sta se. Med prepirom pa ji je povedal čudno zgodovino o očetu grofu Milanu. V mrazu je hotela k meni na Strugo, da ji povem resnico. Med potom jo srečam slučajno. Izvršila se je scena, kakor je pri ženski navada; omedlela je, in na svojem konju sem jo prinesel na Otok. Med potom pa me je hudobni duh premotil, da sem jo poljubil na lice. Od tedaj pa me hoče pamet čisto zapustiti. Pred zrcalom stojim in štejem si sive lase na glavi. Napravljam si opomine, da sem vendar že v letih, v katerih se človek ne sme obnašati kot zaljubljen učenec. Ali kaj mi pomaga vse to! Človek je slabotna stvar. In starejši ko postaja, manj ima zavesti, da je smešen v takem in takem položaju. Kakor dež po razsušenem polju razlije se mi časih po duši zavest, da hoče morda usoda na ta način zopet združiti, kar je bila razmetala poprej z neusmiljeno svojo roko! Jaz in kontesa Serafina naj bi zopet zedinila Otok in Strugo! Vidiš, tak otrok sem postal! Pri vsem tem pa je najhujše, da me kontesa Serafina sovraži in da čisto nič ne ve, kake plamene je povzročila v moji duši! Moj duh je bolan! Ironiziram se samega sebe! Ali brez uspeha. Sedaj pa sem si zapisal radikalno zdravilo: preselitev v Ameriko! To bode vsaj pomagalo! Prihodnji list pa že dobiš iz Minesote ali pa iz pobrežja mogočnega Misisipija! -- -- --"

Dalje ni brala! Kar ji je srce preplavljalo, ni bilo samostansko, pač pa popolnoma posvetno. Baron Konštantin jo ljubi! To se ji je dozdevalo tako čudno ter ji bilo tako nepričakovano, da je morala -- od sreče jokati. Nagnila je glavico na mizo, na list, kateri ji je bil povedal njegovo skrivnost.

Ko pa je prišel baron Konštantin, topila se je še vedno v solzah. Dobro je čutila, da je vstopil. Ali glavice si ni upala privzdigniti tedaj. Odločno se je sramovala. Bil je toliko diplomatičen, da je v hipu razvidel razmere. Pogumno je pristopil k njej ter se še celo predrznil, da ji je privzdignil glavico. To bi bil storil vsakdo izmed nas. Videl je razžarjen obrazek in dvoje solznih oči. Okrog ustnic pa se ji je napravljal smehljaj ter oznanjeval, kaj hoče solza v očesu. Ali naj bi bila govorila? Nam se dozdeva, da ni bilo potrebno.

Kdor pa ju je pol ure pozneje videl na poti proti Otoku, roko v roki, kdor je opazoval, kako sta postajala ter se pogledovala kipeče, kdor je videl, kako je tedaj, ko sta stala pred grmom divjih rož ter občudovala njegovo cvetje, resnega barona glava prišla v sumnjivo dotiko z njeno, vedel je lahko vse, če je bil tudi samo površen opazovalec reči okrog sebe.

***

Struga je sedaj razvalina. Na Otoku pa je vse polno življenja, vse polno otroškega krika! Baron in baronica občutita še vedno tisto srečo, ki je delež ravno pričetega zakona. Preteklost je pozabljena in vsi upi se opirajo na prihodnost. In mi želimo, da bi jima vir zakonske te sreče tekel še dolgo časa in da bi ne usahnil tako kmalu, kakor se le prerado zgodi v prozaičnem našem življenju! --