| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jastrebovim 1 javno 1 jaz 68 je 3108 jé 2 jebilo 1 jec 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 3108 je 1474 in 1307 se 1049 v | Ivan Tavcar Janez Sonce IntraText - Concordances je |
Part
1 I | meseca julija, mrgolelo je po ulicah ljubljanskih vse 2 I | Starejšim kakor mlajšim pa je življenje ugajalo mnogo 3 I | pustih graščinah! Več vzrokov je bilo privabilo to plemstvo 4 I | plemstvo v mesto. Predvsem se je takrat vedelo že gotovo, 5 I | starim in mladim doma, ki je je vse hotelo gledati z 6 I | starim in mladim doma, ki je je vse hotelo gledati z lastnimi 7 I | belo Ljubljano. Drugi vzrok je bil ta, da je ravno tedaj 8 I | Drugi vzrok je bil ta, da je ravno tedaj tičala v mestu 9 I | komedijantov družba, katera je pred visokimi stanovi namerjala 10 I | Ravno za tistih dni - in to je bil zadnji, a ne najmanjši 11 I | najmanjši vzrok - razpisala je bila njegova milost deželni 12 I | sicer zaradi slučaja, kateri je v tistih časih z grozo in 13 I | prelatov ne izvzemši. Slučaj pa je bil tale! Deželnih stanov 14 I | soud vitez Janez Sonce se je bil zaljubil v hčerko bogatega 15 I | ljubljanskega ranarja, kateri si je bil s puščanjem, prodajanjem 16 I | pomagal do bogastva. Ta ranar je slovel zaradi svojega bogastva, 17 I | zaradi svoje hčere, katera je bila res krasna kakor luna 18 I | zaničevani, in rokodelčič, ki je šival usnje ali pa krpal 19 I | živel slabo, pogledaval je z velikim zaničevanjem po 20 I | njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji usoda ne bode 21 I | zaničevanega ranarja, ki jo je lahko vzel, ne da bi si 22 I | hišo svojo! Pa stvar se je zasukala drugače. Pričelo 23 I | zasukala drugače. Pričelo se je govoriti po mestu, da je 24 I | je govoriti po mestu, da je mladi in plemeniti Janez 25 I | igre! ~In ona, ranarjeva, je kakor nalašč rojena za take 26 I | rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo 27 I | mogel ničesar očitati, ker je morala takoj vedeti, kam 28 I | taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje se je 29 I | je smejalo. A smejanje se je izpremenilo v strmenje, 30 I | izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra počila po mestu 31 I | z Ano Rozino. Vse mesto je skupaj vrelo. In res je 32 I | je skupaj vrelo. In res je prišel Janez Sonce iz male 33 I | Ano Rozino s seboj, šel je v svojo hišo ž njo kot ženo, 34 I | njo kot ženo, katera se mu je izročila po božjih zakonih. 35 I | po božjih zakonih. A kak je bil pri tem! Svetlih oči 36 I | bil pri tem! Svetlih oči je stopal v bleščeči svoji 37 I | Med vicedomskimi vrati je srečal deželni glavar, ekscelenca 38 I | svatovsko družbo, ki se je polna spoštljivosti stiskala 39 I | deželnih stanov souda, pobrzdal je Volk Engelbreht in ustavil 40 I | ter zbadljivo povprašal, je li Janez Sonce zašel med 41 I | Ali mladi "deželan" se je globoko priklonil, prijel 42 I | Ekscelenca, Vaša milost, to je sedaj moja žena!" ~Ekscelenca 43 I | Ekscelenca Volk Engelbreht je na ta odgovor prav močno 44 I | na nebu razprostrl se mu je srd po ošabnem obrazu! Obrnil 45 I | po ošabnem obrazu! Obrnil je konja ter oddirjal, kolikor 46 I | ter oddirjal, kolikor mu je prostor dopuščal, po vicedomskih 47 I | ljutih Turčinov. ~V mestu je zavladala silna razburjenost, 48 I | plemenitaška mladina se je togotila ter škripala z 49 I | pobijali okna. Ali naš vitez se je ta čas sončil v ljubezni 50 I | bil toliko previden, da je tičal med stenami svoje 51 I | na jasni dan. ~Medtem se je razširila vest o Janeza 52 I | v beli Ljubljani. Ko se je zvedelo, da se hoče deželni 53 I | to prevažno zadevo, bilo je vse radovedno, kaj bodo 54 I | ukrenili dežele očetje. Vse je tedaj tiščalo v mesto, nekoliko 55 I | živalskega čuta, vsled katerega je človek vedno rad navzočen, 56 I | prijatelja Janez sonce in vse je hrepenelo izbrisati madež, 57 I | hrepenelo izbrisati madež, ki ga je brezvestni ta vitez vtisnil 58 II | II Bilo je kake štiri tedne po poroki 59 II | Krasno jutro poznega poletja je objemalo belo Ljubljano. 60 II | jasnem obnebju in sonce je imelo še prav prijetno in 61 II | prijetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo viteštva v belem 62 II | Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako na tistem mestu, 63 II | gledališče. Po visoki strehi je frfetala neštevilna tolpa 64 II | vicedomska vrata, kje se je lahko vsak trenutek prikazal 65 II | imenovanem piskalčevem zvoniku, je bilo ravnokar sedem odzvonilo, 66 II | odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni 67 II | značaju različna. Starejši je nosil krog vrata nekak kolar; 68 II | krog vrata nekak kolar; to je pričevalo, da je služabnik 69 II | kolar; to je pričevalo, da je služabnik svete cerkve in 70 II | sklepal po drugi opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga 71 II | konjevem trebuhu. Tik njega je skakal velik kodrast pes 72 II | v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil z belimi 73 II | klobuka širokih okrajih, dejal je gospod: ~"V kot, Seladon! 74 II | nimam čase zate!" ~In pes jo je v hipu pobral k steni, v 75 II | jezdečega. ~Drugi jezdec je bil prav mlad, bilo mu je 76 II | je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst do 77 II | Ali ob vsi svoji mladosti je bil vendar opravljen, kakor 78 II | brade; ali navzlic temu je nosil ob strani na močnem 79 II | močnem jermenu težak meč, ki je s svojim velikim držajem 80 II | in smrti vtis. Glavo si je bil zavil v temno železno 81 II | temno železno čelado, ki se je tako tesno prijemala, da 82 II | tako tesno prijemala, da se je videlo iz dalje, kakor bi 83 II | naš vitez brez las! Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno 84 II | bilo pregrozno vojaško, bil je obraz, ki se je skrival 85 II | vojaško, bil je obraz, ki se je skrival pod njim, vendar 86 II | Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal, navzlic močnemu oklepu, 87 II | močnemu oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in 88 II | vojaškega vtisa. Povsod mu je silil človek "miru in sprave" 89 II | sprave" na dan! ~Ta "orjak" je jezdil torej ob strani duhovnika 90 II | gospod protonar," vprašal je ravno v tistem hipu, "ne 91 II | in ako hoče naš Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi 92 II | tinktura. Moje mnenje pa je, da bi bilo potem slabše 93 II | zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Bog ni ustvaril le tinkture, 94 II | zlatega teleta, okrog katerega je že izvoljeno ljudstvo v 95 II | ljudstvo v puščavi plesalo. To je moje mnenje, mi liber baro!" ~" 96 II | mladi baron, "moja vednost je revna, in s teološko sveto 97 II | katere bi skuhale, naj je po 'koncentrovani ekstrakciji', 98 II | koncentrovani ekstrakciji', naj je po kaki drugi poti, čisto 99 II | chimia'!" ~Rahel smeh se je prikazal na resnem licu 100 II | lastnosti? O vsem tem mi je pravil star žid, ki sem 101 II | obiskal lansko leto. Odkril mi je različna arcana, in sam 102 II | Protonar Schönleben se je lahko zasmejal. ~"Pokažite 103 II | vednost, mi leber baro," je dejal dobrovoljno, "odkrijte 104 II | ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo 105 II | sedlu. Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo vsako 106 II | Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozua Moabičana 107 II | klanjam vaši vedi, ki mi je bila do sedaj neznana!" ~" 108 II | strmenje! Prvo svetlo sonce je cesarska njegova modrost; 109 II | prvega še bolj žareče pa je njegova milost, njegova ' 110 II | prečastiti gospod protonotar, da je božja previdnost vsakemu 111 II | temne prihodnosti. Kdor je učen, raztolmačil si bode 112 II | To ni samo domišljija, to je nekaj tiste skrivnosti, 113 II | odgovoril protonotar. Morda je bil smehljaj, ki se mu je 114 II | je bil smehljaj, ki se mu je napravil okrog ustnic, nekoliko 115 II | navdušenja, s katerim ga je bilo napolnilo cesarsko 116 II | cesarsko ime, izpregovoril je tožno: "Vi se smejete, velečasttiti? 117 II | nemška pijača, to pivo, ki se je ravnokar priklatilo v deželo? 118 II | priklatilo v deželo? Ali je resnica, da se plemič ne 119 II | mnogo bolj, tudi po duhu! To je moje mnenje, velečastiti 120 II | duševni lenuhi!" ~Malo se je kazalo mladeničevega lica 121 II | izpod čelade, ali to, kar se je kazalo, bilo je rdeče kakor 122 II | kar se je kazalo, bilo je rdeče kakor makov cvet. 123 II | kakor makov cvet. Iz oči pa je sijal govorniku svit navdušenja 124 II | ponosa. Tudi protonotarju se je razžaril obraz in z vidno 125 II | in z vidno zadovoljnostjo je zrl na mladega svojega prijatelja. ~" 126 II | Zares," odgovoril mu je, "zares, mi Weicharde, zavezani 127 II | vse svoje moči! In kakor je Tarkvinij nekdaj srčno svojo 128 II | nekdaj srčno svojo kri, to je rodnega svojega sina, daroval 129 II | preteklost! In želja njena je, da stopi v zbor drugih 130 II | po spoznanju časté. Kaj je sedaj Carniolia? E trema 131 II | calamo ilustrata! In ali je drugače glede narave in 132 II | Vidite, mi leber baro, tu je bojišče, kjer naj bi plemiči 133 II | slavili svoje premage. Tu je polje, kjer se koplje zlato, 134 II | njenih skrivnosti! A sedaj je čas, da odrinem. Aló, Seladon!" ~ 135 II | odrinem. Aló, Seladon!" ~Podal je roko mlademu tovarišu v 136 II | Nekoliko mladih ljudi nas je, in vedenje tega viteza 137 II | Ali, velečastiti, kako je vaše mnenje o vedenju Janeza 138 II | bolj osramotiti, kakor se je osramotil ta človek? Kako 139 II | osramotil ta človek? Kako je vaše mnenje?" ~"Moje mnenje?" 140 II | služabnik božji in ravnati se mi je po izreku: ne sodi, da te 141 II | jezdarnice. Okrog njega pa je napravljal pes Seladon mogočne 142 II | lajal. Mladi baron - bil je to Janez Vajkard Valvasor - 143 II | Vajkard Valvasor - ostal je sam ter zamišljen dovoljeval, 144 II | zamišljen dovoljeval, da je konj počasi stopal po pesku. 145 II | stopal po pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti duši utrnila 146 II | vojvodine kranjske, s katero je potem proslavil svoje ime 147 III | III Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa 148 III | barona Valvasorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s 149 III | doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila 150 III | moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega 151 III | in mnogo velslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, 152 III | krasne podobe! Dika vseh pa je bil mlad človek, kateremu 153 III | bil mlad človek, kateremu je bilo komaj dvajset let. 154 III | ne hotele nasititi! Bil je to Jurij Ljudevit, bastard 155 III | minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov. Pravilo 156 III | bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim 157 III | njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; 158 III | drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Beneškem 159 III | vedelo ničesar nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega 160 III | svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, 161 III | prevzel vladarstvo, ločiti se je moral prekanjeni minister 162 III | svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti 163 III | odmenjen duhovnemu stanu, sodil je o takih "pregrehah" ostrejše, 164 III | pregrehah" ostrejše, kakor je bilo to v časih tedanjih 165 III | časih tedanjih v navadi! Bil je tenkih občutkov, če se mu 166 III | tenkih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj 167 III | povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega 168 III | službo korneta. V resnici pa je bil Jurij Ljudevit tudi 169 III | prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma 170 III | Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep ali da se je vsaj 171 III | da je bil slep ali da se je vsaj delal, kakor bi bil 172 III | Ker naš Jurij Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! 173 III | Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil 174 III | mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu 175 III | kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi 176 III | ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena, če 177 III | prebledel kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita 178 III | plaziti se okrog hiše, ker je takoj vedel, da velja to 179 III | pa hčerki tam zgoraj! Bil je spreten pretepač in v največje 180 III | in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki 181 III | rokodelčiče ljubljanske. Včasih je izpremenil simpatije ter 182 III | izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji ( 183 III | prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno 184 III | kakor deževna lužina, stal je naš Jurij Ljudevit trdno 185 III | približuje. ~Tudi danes je bil prijezdril v deželno 186 III | ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti 187 III | življenja. Na belem konju je bil prijezdaril, a v strmenje 188 III | strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve 189 III | povešal glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno 190 III | Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal. Komaj 191 III | stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda, 192 III | prijatelja Vajkarda, potem pa je gnečo sredi jezdarnice ( 193 III | gnečo sredi jezdarnice (kjer je zbrani družbi baron Valvasor 194 III | pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil 195 III | ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran! 196 III | polje razoran! Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju 197 III | dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in 198 III | dolga brazga, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. 199 III | turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo: "Kak si 200 III | puščavniški se vedeš danes!" ~Oni je obrnil obraz proti njemu 201 III | resnostjo vprašam, kaj ti je, da sedaj nekaj dni povešaš 202 III | gledal v sanjah s hudičem, ki je hotel pograbiti po nekrščanski 203 III | nekrščanski tvoji duši? ali kaj ti je sploh? Tvoji dobri prijatelji 204 III | torej!" ~Jurij Ljudevit se je pazno ozrl naokrog. Videč, 205 III | vse! ~Polkovnik Aricaga je gledal strmeče lahkoživnemu 206 III | prijatelju v obraz. ~"Vraga, ali je stvar tako resna? Obečam 207 III | molčati kakor kamen, ki je zasut globoko v zemljo!" ~" 208 III | se še onega dne, ko nam je njega milost gospod vicedom 209 III | napravil banket. Med drugim se je govorilo tudi o tem, kaka 210 III | pokazati, kako slaboten mu je načelnik, če ima nekaj kapelj 211 III | dobri kirasirji - za Boga je bil to smešen prizor, in 212 III | gospodu vicedomu tresel se je trebušček kakor trepetlika 213 III | sam taval po ulici. Luna je čarobno sijala. Tudi meni 214 III | čarobno sijala. Tudi meni se je vsilila nočna tišina v dušo, 215 III | razgrela in razvnela, kakor je razgreta in razvneta ognjena 216 III | sive megle! Tesnost se mi je polastila trpečega srca 217 III | trpečega srca in od groze mi je koprnela duša. Kar se razklenejo 218 III | razvleče! Tedaj pa se mi je prikazala s svetlim žarom 219 III | podoba! In jaz sem menil, da je boginja. Nagnila je glavico 220 III | da je boginja. Nagnila je glavico kakor roža, če jo 221 III | sončni žarek; razprostrla je trepalnice in je luč svojih 222 III | razprostrla je trepalnice in je luč svojih pogledov razlila 223 III | občutke in vse misli mi je pretopila zavest, da je 224 III | je pretopila zavest, da je to ženska, ki mi jo morda 225 III | vendar ne bodeš trdil, da je pametno življenje!" ~"Ne 226 III | nego samostan!" smejal se je polkovnik. "Ko vedno na 227 III | Tudi sem mislil, da je tako. Ali poslušaj, kako 228 III | tako. Ali poslušaj, kako je bilo potem! Oni dan, ko 229 III | bilo potem! Oni dan, ko je pri očetih jezuitih pridigal 230 III | besedo. Kakor žareče oglje je padala v mojo dušo, in povsod 231 III | mojo dušo, in povsod me je peklo in skelelo, ker globoko 232 III | steni sem slonel in kes mi je rojil po duši. Tedaj, Aricaga, 233 III | duši. Tedaj, Aricaga, pa je stopila ženska v božji hram, 234 III | v božji hram, ženska, ki je živela v mojem spominu od 235 III | tiste noči! Kakor boginja je vstopila ter obstala na 236 III | cerkvenem pragu. Otrpnila je pred svetlimi mojimi pogledi. 237 III | pogledi. Obkroževala jo je svetloba jasnega dneva, 238 III | svetloba jasnega dneva, ki se je pri širokih vratih vsiljeval 239 III | vsiljeval v cerkveni mrak. Bila je kakor tedaj v sanjah, bila 240 III | kakor tedaj v sanjah, bila je kakor spomlad sama, ki je 241 III | je kakor spomlad sama, ki je najkrasnejša med letnimi 242 III | časi! Ogenj večne sreče je zaplapolal po meni in v 243 III | in pravičnejši! Stopala je mirno ter sramežljivo zrla 244 III | tlom. Da, Aricaga, bila je ona, ki sem jo gledal v 245 III | črtica njenega obraza se je bila vsekala v moje srce. 246 III | Nikakor se ne motim, bila je ona; to bodem trdil do tistega 247 III | pogoltne bleda smrt!" ~Umolknil je. Ali naš Aricaga je bil 248 III | Umolknil je. Ali naš Aricaga je bil sedaj radovednejši nego 249 III | prej. ~"In potem?" vprašal je. "Vraga, tako se to vendar 250 III | končalo!" ~"Čakal sem, da je minila služba božja. V hvaležnosti 251 III | ter mu dajal čast, da mi je ta cvet stresel na pusto 252 III | stezo mojega življenja. - Ko je bilo malone že vse odšlo, 253 III | malone že vse odšlo, prišla je iz božjega hrama. Dvignila 254 III | božjega hrama. Dvignila je pogled ter takoj opazila, 255 III | da čakam na njo. Kri ji je zakipela v obrazek in kakor 256 III | obrazek in kakor plaha srna je odhitela. Še pogledala me 257 III | globoko poklonil." ~"In kdo je?" ~"Kdo je!" Še nikdar je 258 III | poklonil." ~"In kdo je?" ~"Kdo je!" Še nikdar je nisem videl 259 III | je?" ~"Kdo je!" Še nikdar je nisem videl poprej. Po obleki 260 III | obleki pa sem sodil, da je plemkinja! Ali sedaj poslušaj, 261 III | Ali sedaj poslušaj, kdo je! Naj je, kar če, toliko 262 III | sedaj poslušaj, kdo je! Naj je, kar če, toliko ti povem, 263 III | toliko ti povem, Aricaga, da je že sedaj prikovano moje 264 III | Povej vendar kdaj, kdo je?" ~"Poslušaj torej! Obtičal 265 III | ter zrl za njo. Tik mene je stala tolpa mladih učencev. 266 III | gledali za njo in nekdo je izpregovoril: "Krasna je 267 III | je izpregovoril: "Krasna je kakor večerna zarja!" Drugi 268 III | večerna zarja!" Drugi pa je vprašal: "Kdo je,ker je 269 III | Drugi pa je vprašal: "Kdo je,ker je ne poznam?" 'Kaj, 270 III | je vprašal: "Kdo je,ker je ne poznam?" 'Kaj, ti ne 271 III | hčerke mestnega ranarja, ki je sedaj viteza Sonca gospa?' 272 III | gospa?' Aricaga, hotela mi je kri zastati! Da, ranarjeva 273 III | zastati! Da, ranarjeva hči je in sedaj žena tega plesnivega 274 III | Ranarjeva hči!" zakričal je Aricaga, "prijatelji ondi 275 III | prijatelji sèm!" ~Z močjo ga je pograbil Jurij Ljudevit 276 III | kri po žilah!" ~Aricaga je sprevidel, da se mu ni šaliti. 277 III | radovedno, kaj hoče. Polkovnik je iskal izgovora in bi bil 278 III | jezdarnico tisti, o katerem se je takrat po ljubljanskem mestu 279 III | govorice. Vitez Janez Sonce, ki je ravno v tistem hipu prijezdaril 280 III | konja sredi nje, ozrl se je kakor sokol po zbrani družbi. 281 III | zbrani družbi. V pozdrav je snel široki svoj klobuk 282 III | proti tlom, kakor daleč je segal z roko. Kdor je mogel 283 III | daleč je segal z roko. Kdor je mogel sneti svoje pokrivalo, 284 III | svoje pokrivalo, snel ga je tudi. Obmolknilo je vse. ~ 285 III | snel ga je tudi. Obmolknilo je vse. ~Bil je Janez Sonce 286 III | Obmolknilo je vse. ~Bil je Janez Sonce tiste dni v 287 III | krasote. Na obrazu se mu je žarilo in ponosno je spuščal 288 III | mu je žarilo in ponosno je spuščal oko po zbrani družbi. 289 III | po zbrani družbi. Strmelo je vse, nekoliko že zategadelj, 290 III | nekoliko že zategadelj, da je sploh prišel, a še veliko 291 III | Kaj vraga," oglasil se je končno Aricaga , "ali se 292 III | cvetjem bojeval?" ~V resnici je imel Janez Sonce rdečo rožo 293 III | širokoustnika Aricaga!" odgovoril je vitez zaničljivo. ~"Hudiča!" 294 III | zaničljivo. ~"Hudiča!" zatulil je Aricaga nato, "name se obeša!" 295 III | se obeša!" In polkovnik je izvlekel svoj meč in takoj 296 III | ostroge konju v trebuh, da se je spel. Ali Jurij Ljudevit 297 III | spel. Ali Jurij Ljudevit mu je pograbil po uzdi ter potisnil 298 III | v pičo pokladal!" ~Hotel je udariti na Sonca. Ali predenj 299 III | ganiti. Z grozno kletvijo je potisnil svoj meč v nožnico 300 III | počasi utolažili. ~Potem se je postavil Jurij Ljudevit 301 III | nekak manifest, s katerim se je vitez Janez Sonce klical 302 III | Sonce klical v boj, ker je onečedil grb svojega viteštva. 303 III | svojega viteštva. Govoril je v cvetočih, prenapetih frazah, 304 III | prenapetih frazah, kakor je bilo običajno nekdaj na 305 III | Poklicali so te," dejal je zavestno, "štirje čisti 306 III | sramoto tega časa!" - Končal je z dostavkom, da se ima boj 307 III | veliko potrpežljivostjo je poslušal vitez Sonce tirade, 308 III | Sonce tirade, s katerimi ga je oblival Jurij Ljudevit. ~" 309 III | Jurij Ljudevit!" dejal je mirno. "Vas vseh, in kakor 310 III | železje, se ne bojim!" ~Pognal je konja v kot ter ondi nekje 311 III | pripel rdeči cvet, da se je videl iz dalje kakor kaplja 312 III | srčno krvjo," vzkliknil je ponosno, in vas vse, plemeniti 313 III | kličem na boj! Cvet, ki ga je poljubila najkrasnejša vsega 314 III | navdušenim tem vzklikom je zavihtel meč iz nožnice 315 III | konjem pred cvet, katerega je hotel braniti s svojim življenjem. ~ 316 III | življenjem. ~Silni nemir je razburil družbo. Vse je 317 III | je razburil družbo. Vse je prevpil polkovnik Aricaga! 318 III | polkovnik Aricaga! V hipu je bilo golih mečev o belem 319 III | nevihti. Z veliko težavo je pomiril Jurij Ljudevit Gaj 320 III | Prijatelji," izpregovoril je ponosno, "vsi vendar ne 321 III | se zvrši v redu, kot se je dogovorilo. In brez hrupa, 322 III | vicedoma na vrat. Potem je tako vse izgubljeno! Pomirite 323 III | ozirali po onem, ki jih je bil javno zasmehoval. ~" 324 III | gospod Sonce!" ogovoril je Jurij Ljudevit viteza v 325 III | Po groznem tem napadu je nastala taka tišina med 326 III | ošabnemu temu plemiču, zalila je kri obraz, da se mu je svetil 327 III | zalila je kri obraz, da se mu je svetil kakor škrlat. Ali 328 III | kakor škrlat. Ali takoj je postal bledejši od stene 329 III | bledejši od stene in vsa kri mu je zakipela k razburjenemu 330 III | razburjenemu srcu. Pograbil je za uzdni povodec, da se 331 III | za uzdni povodec, da se je konj pod njim spel kvišku. 332 III | spel kvišku. Bledi obraz pa je obrnil sedaj k okamneli 333 III | sedel v sedlu. Končno mu je obstal pogled na roži ob 334 III | pogled na roži ob steni in je pretklo nekaj časa, da ni 335 III | Ali v njihovo strmenje je ostal vsaj na videz miren 336 III | videz miren in skoraj tih je izpregovoril: ~"Gospod Sonce!" - 337 III | Gospod Sonce!" - in hlastal je po sapi, kakor ne bi imel 338 III | In vi, prijatelji" - tu je obrnil k družbi svoje oko, 339 III | obrnil k družbi svoje oko, ki je bilo čisto tako kakor oko 340 III | lahkomišljenih besed, ki jih je ravnokar izpregovoril gospod 341 III | Sonce, pričnimo!" ~Poklical je prijatelje, da so mu odpeli 342 III | so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil iz železja, kazalo 343 III | izluščil iz železja, kazalo se je njegovo v žamet zavito telo 344 III | ženskomilobni krasoti. In ko je odložil čelado, usuli so 345 III | zlato po plečih. Ves čas je grizel ustne ter med zobmi 346 III | odvezli železje, potegnil je svetli meč iz nožnice ter 347 III | zavihtel okrog glave, da je po zraku ostro zašumelo. ~" 348 III | stisnili k vhodu, da se je prostor napravil sredi jezdarnice. 349 III | sredi jezdarnice. Tesnost je silila vsakemu v srce, ker 350 III | silila vsakemu v srce, ker je vsakdo čutil, da se bode 351 III | življenje borilo. Mnogo se jih je kesalo, da so se spuščali 352 III | opazovala nekaj časa. Vsako je hotel v pogledu svojega 353 III | njegove nakane. Potem pa je Jurij Ljudevit dvignil svoje 354 III | po nasprotniku, ki pa se je bliskoma postavil v bran. 355 III | postavil v bran. Čulo se je, kako je bil meč ob meč. 356 III | v bran. Čulo se je, kako je bil meč ob meč. Konja sta 357 III | tolkla ob tla s kopiti, da je švrkal pesek na vse strani 358 III | pesek na vse strani in da se je pričel vzdigovati gost prah. 359 III | vzdigovati gost prah. Končno je opazila tudi žival, da se 360 III | pravega uspeha. Janez Sonce je dobil malo prasko na lice, 361 III | obrazu. Jurij Ljudevit pa je staknil lahen udarec na 362 III | levo roko blizu rame, da se je pretrgal žametni rokav in 363 III | pretrgal žametni rokav in da se je pod žametom belo platno 364 III | rdečo krvjo. ~Janez Sonce je bil mirnejši ter je samo 365 III | Sonce je bil mirnejši ter je samo pazil, da mu nasprotnik 366 III | Tudi Jurij Ljudevit se je delal mirnega, ali v srcu 367 III | ne more nič, preobdala ga je še hujša razburjenost; pričel 368 III | hujša razburjenost; pričel je sekati nepazljivo, nepravilno. 369 III | nepravilno. Tresla se mu je roka in v debelih kapljah 370 III | in v debelih kapljah mu je lezel znoj s čela. Janez 371 III | samega sebe. ~Ob priliki je Jurij Ljudevit zopet dvignil 372 III | nasprotniku. Pri tem se mu je zasukal ročaj, da se je 373 III | je zasukal ročaj, da se je pokazal za trenutek beli 374 III | trenutek beli palec, ki ga je tiščal ob mečev držaj. Ta 375 III | mečev držaj. Ta trenutek je porabil Janez Sonce. Kakor 376 III | Janez Sonce. Kakor strela je šinil z mečem onemu po držaju. 377 III | onemu po držaju. Zakrhala se je ostrina, zadevši ob ročaj, 378 III | zadevši ob ročaj, ali zadela je tudi prst, tiščeč se ob 379 III | ob držaju. Odsekani palec je odletel daleč tja po pesku. 380 III | bila mrtva, povesila se je roka Juriju Ljudevitu, curek 381 III | Juriju Ljudevitu, curek krvi je šinil od nje, meč pa je 382 III | je šinil od nje, meč pa je odpadel iz nje ter padel 383 III | mehki pesek. Ranjencu se je delala tema pred pogledom; 384 III | pred pogledom; bolestno je zaječal, premaknil se v 385 III | Vivat sonce!" zakričal je vitez ponosno. ~Prijtelji 386 III | togo ta prigodek. Aricaga je takoj zopet izvlekel dolgi 387 III | Vivat Auerspergus!" ~Za njim je zakričalo vse: "Vivat Auerspergus!" 388 III | Auerspergus!" Nepreviden je bil takrat Janez Sonce, 389 III | bil takrat Janez Sonce, da je v odgovor zopet zakričal: " 390 III | Vivat Sonce!" ~Takoj se je razljutila vsa četa; izvlekli 391 III | odpeljala k vhodu, kjer je bil čistejši in boljši zrak. ~ 392 III | zrak. ~Janez Sonce pa se je potisnil s konjem v kot 393 III | Turjaški. ~Tisto jutro mu je maševal vladika Pedenski 394 III | deželnem dvorcu. Po maši ga je spremljal Volk Enegelbreht 395 III | areno. ~Volk Engelbreht je tako vedel, kaj se godi. 396 III | imenuje mirnega gospoda, ki pa je vendar znal s primerno strogostjo 397 III | nosom." ~Vtis teh besed je bil velik. Kakor bi bil 398 III | bi bil odrezan, utihnil je hrup; meči so se vtikali 399 III | Odrešenika, lepe reči!" vpil je. "In koliko vas je tu! Ti 400 III | vpil je. "In koliko vas je tu! Ti Hohenwart, ti Panicol, 401 III | Jurič, ti Grimšič! To vas je lepo število! In kakor osli 402 III | očetje! Vaša milost!" - tu se je obrnil k vladiki - "to je 403 III | je obrnil k vladiki - "to je naša mladina, to so naši 404 III | ni silil vmes!" ~Obračal je srpo oko po jezdarnici ter 405 III | Jurija Ljudevita, ki se je bled kakor smrt tiščal k 406 III | z obleko ustavil kri, ki je še vedno tekla iz rane. ~" 407 III | saj sem dejal," dostavil je ironično, "da bode naš Ludovicus 408 III | Ekscelenca!" oglasil se je tedaj Aricaga, "samo temu 409 III | Ludovice! Zatorej se mi je čudno zdelo, kako se mu 410 III | čudno zdelo, kako se mu je zjutraj mrzelo pred sveto 411 III | sveto mašo! Kakor da mu je vsak dan dana priložnost, 412 III | vladiške milosti! Božja služba je tem dečakom najmanjša skrb, 413 III | opraskan, mi amice!" ~Pristopil je k Juriju Ljudevitu ter ga 414 III | pograbil za roko, ki jo je skrival v obleki. ~"Kaj," 415 III | obleki. ~"Kaj," izpregovoril je deželni glavar še togotneje, " 416 III | togotneje, "kaj, palec ti je odbit? Fulmina coeli! Palec 417 III | Fulmina coeli! Palec ti je že vzel hudič, a dušo, menim, 418 III | pregrešni roki! Ali - tu se je zopet obrnil k vladiki - " 419 III | izpregovoril besedice, ko je vitez Sonce mirno odjezdil 420 III | jezdarnice. ~"Ekscelenca je prav močno razdražen!" izpregovoril 421 III | razdražen!" izpregovoril je nekdo v družbi. ~"Da, prav 422 III | s ponižno togo. ~Tako se je končal preponosni dvoboj 423 IV | Po boju v jezdarnici se je zadeva Janeza Sonca prikazala 424 IV | prikazala v boljši luči. Če je zjutraj svojo ženico spremljal 425 IV | občudovali viteza, ki se je tako po robu postavil ošabnemu 426 IV | poprej. Radi so priznali, da je mlada ženica v resnici prekrasna 427 IV | prekrasna in da se ni čuditi, če je premotila srce zaljubljenemu 428 IV | tudi pripoznavali, da se je Janez Sonce, na boj pozvan, 429 IV | hrabro vedel. Končno pa je vsakdo privoščil tudi Juriju 430 IV | tudi Juriju Ljudevitu, ki je bil silovito ošaben ter 431 IV | plemenitaštvu! ~Jurij Ljudevit je obtičal za nekaj časa med 432 IV | stanov preučeni medicus je zahaja k njemu. Ovijal mu 433 IV | zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog roke 434 IV | mazilil in mazaril rano, da je bilo res čuda, če se je 435 IV | je bilo res čuda, če se je končno vendarle ozdravila. 436 IV | ni skoro nič govoril ter je voljno prenašal vse, kar 437 IV | voljno prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal 438 IV | nalagal zdravnik. Gledal je temno ter bil vedno globoko 439 IV | zamišljen. Premišljeval je in strast po maščevanju 440 IV | in strast po maščevanju je divjala po njem. ~Napočil 441 IV | divjala po njem. ~Napočil je dan, ko je hotel deželni 442 IV | njem. ~Napočil je dan, ko je hotel deželni odor zborovati 443 IV | Sonca zadevi. Vedelo se je, da bodo deželni očetje 444 IV | v jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar še 445 IV | jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar še vedno 446 IV | nepokorne plemiče. ~Tisti dan je Jurij Ljudevit prvič zapustil 447 IV | Turjačanov trg ali, kakor se je tedaj zval, Novi trg imel 448 IV | tedaj zval, Novi trg imel je tiste dni malone isto podobo 449 IV | mnogo izpremenila, samo da je sprednji, proti trgu obrnjen 450 IV | višji. Nad glavnim vhodom je takrat čepel majhen balkonček, 451 IV | sledu. ~Dospevši do veže, je opazil Jurij Ljudevit, da 452 IV | mladi plemiči. Predvsem je opazil Jurij Ljudevit svoje 453 IV | slavni odbor. ~Jurij Ljudevit je obrnil ostre poglede po 454 IV | svojimi pogledi. ~Na dvorišču je ugledal silno revno oblečeno 455 IV | revno oblečeno osebo, ki se je ponižno tiščala v kot pri 456 IV | kot pri steni. K tej osebi je počasi pristopil Jurij Ljudevit, 457 IV | poročilo tu sem. Ali ti je kdo kaj hotel?" ~"Prav zadovoljen 458 IV | vstopil v lopo, sunil me je visokorojeni gospod Panicol 459 IV | milostivi gospod Hohenwart mi je izruval šol las z glave! 460 IV | sedaj hodi!" ~Ponudil mu je denar. Oni je hlastno pograbil 461 IV | Ponudil mu je denar. Oni je hlastno pograbil po njem. 462 IV | pograbil po njem. Potem pa je v zasvaljkani svoji obleki - 463 IV | svoji obleki - pri tem se je revče komaj sopsti upalo - 464 IV | s tem človekom?" vprašal je nekdo radovedno. ~"E, beraštvo!" 465 IV | E, beraštvo!" odgovoril je Jurij Ljudevit lahno. "Dijak 466 IV | Jurij Ljudevit lahno. "Dijak je in tu je hotel napadati 467 IV | Ljudevit lahno. "Dijak je in tu je hotel napadati danes velike 468 IV | Teh dijaških beračev je sedaj že res toliko kakor 469 IV | po drevesih," odgovoril je prvi. "Ne vem, da mestno 470 IV | nadležnikov!" ~V tistem trenutku je privreščala težka karosa 471 IV | poljubljali roko. ~Janez Vaccano je bil tedaj že v sivi starosti 472 IV | starosti in z veliko težavo je zlezel z mehkega sedeža 473 IV | Stopivši v lopo, pogledal je dobrotljivo po mladi tolpi 474 IV | izpregovoril počasi: "Koliko je vas tu, otročiči moji!" 475 IV | otročiči moji!" Premišljeval je nekaj ter si popravljal 476 IV | popravljal zlato verigo, ki mu je hotela na levi strani zlesti 477 IV | strani zlesti čez ramo. Potem je dostavil: "Otročiči moji, 478 IV | vladiška milost," odgovoril je Jurij Ljudevit v imenu vseh, " 479 IV | in božja služba!" ~"Tako je prav, tako je prav!" odgovoril 480 IV | služba!" ~"Tako je prav, tako je prav!" odgovoril je cerkveni 481 IV | tako je prav!" odgovoril je cerkveni dostojanstvenik 482 IV | vladiška milost!" dejal je Jurij Ljudevit krotko, " 483 IV | kesanja!" ~Stari vladika je obstal na prvi stopnici: " 484 IV | Polni smo kesanja," naglašal je Jurij Ljudevit znova. "Ali 485 IV | dolžnikom svojim." ~"Tako je prav! Kakor vidim, zvedeni 486 IV | dolžnikom svojim." ~S težko sapo je plezal po stopnicah kvišku 487 IV | prosili za mehko sodbo. Končno je prispel tudi deželni glavar 488 IV | Volk Engelbreht. ~V družbi je bil s starim gospodom Paradajzarjem 489 IV | o prihodu cesarjevem, ki je tedaj vnemal celo Ljubljano. 490 IV | Ljubljano. Težko zlata veriga mu je krasila prsi, in dasi je 491 IV | je krasila prsi, in dasi je bil že v letih, kazalo se 492 IV | že v letih, kazalo se mu je telo še elastično, živo. ~ 493 IV | stopnice v lopi, napravil je teman obraz. ~"Ali ima naša 494 IV | plemenita mladina," vprašal je ostro, "toliko časa, da 495 IV | Ekscelenca," odgovoril je Erazem Panicol, "mi vam 496 IV | postopanje. To pa toliko manj, če je vzorni ta zapovednik glava 497 IV | nadušeno vsi. Razrahljalo se je ekscelenci strogo lice. 498 IV | ekscelenci strogo lice. Rad je imel Volk Engelbreht, če 499 IV | Volk Engelbreht, če se mu je skazovala ljubezen. In tudi 500 IV | mrzilo. ~"Ekscelenca," prosil je Panicol, "mi vas prosimo