Part

  1 I   |         dni - in to je bil zadnji, a ne najmanjši vzrok - razpisala
  2 I   |           zaradi svojega bogastva, a še mnogo bolj zaradi svoje
  3 I   |           kakor luna v jasni noči. A ranarji so bili takrat zaničevani,
  4 I   |          meščanstvo se je smejalo. A smejanje se je izpremenilo
  5 I   |        izročila po božjih zakonih. A kak je bil pri tem! Svetlih
  6 II  |     antiqua et nova, quae hactenus a condito mundoplurimrum gentium
  7 II  |     chimiae' in njenih skrivnosti! A sedaj je čas, da odrinem.
  8 III |       Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami.
  9 III |          konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem
 10 III |        glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal.
 11 III |         kirasirskega poka Ferrari! A sedaj te z vso resnostjo
 12 III |            drugi tvoji prijatelji, a jaz sem hotel polku pokazati,
 13 III |    zategadelj, da je sploh prišel, a še veliko bolj pa zategadelj,
 14 III |         upam, da ste jih pozabili! A sedaj, gospod Sonce, pričnimo!" ~
 15 III |            prekaniti eden drugega, a oba brez pravega uspeha.
 16 III |          mu poljubili sveto roko. ~A deželnega glavarja vse to
 17 III |         Palec ti je že vzel hudič, a dušo, menim, ima že tudi
 18 IV  |       vedno ostro ozirali za njim, a ne več tako srpo kakor poprej.
 19 IV  |      kranjskonemške deželne očete. A Ta zapisnik slove. ~"Njegova
 20 V   |          moj Bog, deželni stanovi. A si že slišala kdaj, da je
 21 V   |         Ljudevit. Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko, da bi
 22 V   |         zobmi ter grozovito klel - a Kljukca se i več lotil.
 23 V   |        Plavec je škripal z zobmi - a vzel vrč ter odhitel, da
 24 V   |        napolni. Smeh in krohot sta a spremljala. Vsi pivci so
 25 V   |           pot obilo dobrih naukov, a drugega nič! Kaj čem z nauki?" ~"
 26 V   |          še mnogo drugega dobrega! A stvar je ta, da samo za
 27 V   |         oknu sem moral danes uiti; a v posteljo sem položil debelo
 28 V   |            se ti starčki smilijo!' A vrata so bile le na videz
 29 V   |    govorili so za njim tovariši. ~"A kje je danes naš Marcus
 30 V   |          vse te velike gospode!" ~"A kaj hoče pri tebi?" ~"Čakaj
 31 V   |     Kljukec se je delal ponižnega, a Juriju Ljudevitu se je vendar
 32 V   |            Jurij Ljudevit. ~"Prav! A še nekaj je! Meni ste dali,
 33 V   |          Hvala vam, visoki gospod. A tu je še moj Vidak. Priden
 34 VI  |           ujeli v hrvaški granici. A to mnenje se ni moglo dolgo
 35 VI  |        nikdo vedel, pri čem da je. A zgodilo se je ravno tisto,
 36 VI  |          Množica je tedaj kričala, a Volk Engelbreht je dirjal
 37 VI  |            ga nosile sape peruti. ~A še mnogo več pozornosti
 38 VI  |       jihoditral k cesrski vosjki. A ti so se zarotili ter ga
 39 VI  |         pasel po bregu. ~"Glej ga! A ne veš, da dohaja general
 40 VI  |        cesti niti ne pogledaš. He, a se še spominjaš, da si včeraj
 41 VI  |        polne in veje so se lomile. A tudi polhov je bilo kot
 42 VI  |          sedaj moram lakot trpeti. A rad jo trpim, samo da sem
 43 VI  |          je zopet pričel razgovor, a sedaj je govoril o Hrvatih. ~"
 44 VI  |            lahak kakor kurje pero. A glavo bi stavil, da se je
 45 VI  |          viknila v smrtnem strahu, a potem so jo odtirale močne
 46 VII |       velikim vplivom v Ljubljani, a Janez Vajkard je bil skoro
 47 VII |          je prespal celo dopoldne, a opoldne je jedel sam v svoji
 48 VII |   odgovoril: "Upam, da mi že sije! A vi tam pri Turkih ne morete
 49 VII |            nakaj časa vodo kaliti. A njega veličanstvo -- kakor
 50 VII |       Carolus, peti svojega imena! A vse to bodem napravil jaz,
 51 VII |       Caraffa je že v mojih rokah! A povej mi, mi Engelbrehte,
 52 VII | zaničevanjem: "To niso moje skrbi! A vendar se čudim, da si upa
 53 VII |   udeležilo pri zločinskem napadu, a prepričan pa nisem, da je
 54 VII |           stvar prav malo zanimal. A vendar se je čula iz njegovega
 55 VIII|            pravice pri Turjačanih, a pognali so me ter trdili,
 56 VIII|          zbrna koklji pod perutmi, a jaz bodem prezebal kakor
 57 VIII|         kazali iz zelenja naokrog. A mož se tudi prav nič ni
 58 VIII|         turjaško sadje, to je res! A jaz čem denarja, cekinov,
 59 VIII|        gospodine, dragi gospodine, a človek mora živeti. Poglejte,
 60 VIII|          debeli kakor polh jeseni, a mi stradamo, da bi žrli
 61 VIII|           čul pošteno to govorico! A ta Jurče me je danes metal
 62 VIII|    stopnicah metali, gospod Sonce! A ni ta pametna? Narediva
 63 VIII|          kakor sapa proti Turjaku! A je pametno tako?" ~"To veš,
 64 VIII|         Imeli so suhorebrne konje, a ti so šli kakor blisk. Če
 65 VIII|         vmes in doma moram ostati! A jutri zvečer odrineva gotovo
 66 IX  |            Branil mu je cerkovnik, a kdo je še kdaj prepričal
 67 IX  |         bleskom, z največjo slavo! A vendar je moral Janez z
 68 IX  |        Štel je polk osem kompanij, a vodil ga je polkovnik Aricaga,
 69 IX  |    ponižnostjo poljubil belo roko; a za njim je prihitela cela
 70 IX  |           okamenel Janez Ljudevit. A prej nego je mogel kaj odgovoriti,
 71 IX  |          zgoraj omenjenim kratkim, a prijetnim ogovorom pozdravil
 72 IX  |          poljubil roko vladarjevo. A Njega Veličanstvo ga je
 73 IX  |      dostavilo še bolj milostivo: "A koliko je do grada Turjaškega,
 74 IX  |            imam rad! Lah si sicer, a tudi med Lahi so dobri ljudje!
 75 IX  |       račun v kraju!" ~"Si, si!" ~"A veš, kje ima plavček svojo
 76 X   |       neokreten samokres pri sebi; a zvečine so bili le bolj
 77 X   |         ali mi držimo križem roke, a ne da bi želi. Hudič ve,
 78 X   |          Hudiča in lačen sem tudi! A Danes ne bode naših babnic?" ~"
 79 X   |        sicer zapustil gorki ogenj, a bal se je udarcev, s katerimi
 80 X   |           če jim ostanem na vratu! A zunaj mestnega zida je že
 81 X   |           črne saje pod streho!" ~"A v mestu sploh nisi ničesar
 82 X   |          robec med zeleno vejevje. A tovariš je priskočil ter
 83 X   |          ni," odgovoril je Tinač, "a nekaj svetega je pa vendar! " ~
 84 X   |           so bile nekoliko mlajše, a navzlic temu so napravljale
 85 X   |            gnezdo, Barbika, he!" ~"A meniš, da imam kaj moke?"
 86 X   |          je lačen, vsi bodo lačni, a skuhati jim kaj nimam! Vzel
 87 X   |          bi prosil vsakega pomoči. A nikjer ni srečal usmiljenega
 88 X   |   prijatelja, naj jih ima dvajset, a kdor ga oslepari, naj jih
 89 X   |          Kazalo je, da ne bo soka, a sedaj kaže, da bo pečenka!
 90 X   |       Hrvaškem in Turškem ni para. A si jo spet s soljo?" ~"S
 91 X   |       sedaj po svojih gradovih!" ~"A vendar pojdem!" Morda me
 92 X   |       pristopil, kakor je ukazano! A Bog me bode varoval zaradi
 93 X   |         Tinač čmerno. "Naj gresta, a če se več ne vrneta, naša
 94 XI  |          Pikaščca, Pikašca, na na -a!" tako je vpil neprestano
 95 XI  |         zaganjal proti prišlecema. A skoro se je zopet umiril
 96 XI  |           Precej časa je preteklo, a vendar se ni prikazal nikdo.
 97 XI  |        besedice o Tomažu Ručigaju. A ta laž je dobro dejala gospodu
 98 XI  |          mi, sveti oče, da kolnem. A časih mora kleti najpobožnejši
 99 XI  |          Nauki so dobri, capitano, a saj poznate mlado kri. Preleta
100 XI  |         Vse je šlo cesarja gledat, a jaz sem ostal doma. Kaj
101 XI  |          je kapljica, santo padre, a če vam rečem, da še take
102 XI  |            tako," dejal je menih, "a mene vendar veseli, da sem
103 XI  |       koleno, da je vse zateklo in a nisem mogel mesec dni rabiti
104 XI  |     pijanci. ~"V kot so nas vrgli! A mi smo trpeli zanje, santo
105 XI  |     zidanje. Poglejte me, kak sem. A sem podoben človeku? Gotovo
106 XI  |          ter uživala božjo milost. A jaz se bom kuhal v hudičevem
107 XI  |         ustvaril mladih žensk. Hé, a ni tako?" ~"Morda je že
108 XI  |          zob; Marjanica, brez zob! A ji nisem prav povedal, santo
109 XI  |        delal!" kričal je Ručigaj, "a sedaj bi moral skoraj beračiti
110 XI  |     sokolov zbialo se je po zraku, a drugega življenja ni bilo
111 XI  |       kopit in glas vesele družbe. A če je bolj poslušal, ni
112 XI  |             Rumenelo ji je listje, a ondi malone v vrhu rumenelo
113 XI  |            sad na slamnato streho. A še veliko več ga je segnilo
114 XI  |          sveti Jožef je bil žejen, a vrelca ni bilo in pod pekočim
115 XI  |        sadom, da so se kar šibile. A te veje so bile visoko od
116 XI  |       Napel je svojega sluha moči, a zopet ni mogel ničesar začuti.
117 XI  |         veji. Otrpnilo mu je telo, a se niti ganiti ni mogel.
118 XI  |    vzdihoval je Vid sam pri sebi, "a sedaj je Jurij Ljudevit
119 XI  |      zemlji, mirno, kakor bi spal. A njegova srčna kri pojila
120 XI  |          je to pravica, sveti oče! A je nebeško zveličanje kaj
121 XI  |            lepo, kar pripoveduješ, a najlepše bi bilo, če mi
122 XI  |            odpada od mojih prstov. A tudi zverina sem lahko,
123 XI  |           sem očedil in prezračil. A na mizo sem postavil šop
124 XI  |          je plesalo pred pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi
125 XI  |   izprevidel svoj nevarni položaj. A vendar ga niti za trenutek
126 XI  |           ki tiči vitezu v kosteh. A jaz imam preklicano gotovo
127 XI  |         lis po steni in po zemlji. A ranjenec sam bil je izginil,
128 XII |       smejali na račun imenitnega, a tedaj - ko je Janez Vajkard
129 XII |          je pogledal po Lobkovicu. A smejati se sedaj ni upal
130 XII |            ostroge konju v trebuh, a se je visoko vzpel, zavihtel
131 XII |        ležala po mahu gosta megla, a skoro se je vzdignila ter
132 XII |      okolico puščal je iz pogleda. A ravno tu, tik njegovega
133 XII |            zapeljal peklenski duh, a sem zašel s pravega pota!
134 XII |           Vsakemu je nekaj odštel, a vsakemu se je dozdevalo,
135 XII |     obtičalo je gospodarju v žepu. A nikdo si ni upal godrnjati,
136 XII |        Plašček sem ti hotel vzeti, a sedaj, ko si mi ti tako
137 XIII|         nekaj Kranjcev v Karlovcu, a povem vam, da so to puste
138 XIII|           zapuščal belo Ljubljano; a bolelo samo zaradi vaju!
139 XIII|         turškemu konju pod kopito! A vaju naj krščanski Bog živi!" ~
140 XIII|           je dostavila: 'Džaur si, a sivh las nimaš,k kakor jih
141 XIII|        Prvi hip bode malo jeknila, a potem šla bode s teboj,
142 XIII|      vmešal se je Aricaga srdito, "a če lažeš, stori to tako,
143 XIII|           Izpil sem že obila vina, a rečem vam, da se mi kri
144 XIII|         odgovoril je dolgi Hrvat, "a če povem, odprl bo škrbasti
145 XIII|        moraš poznati: veliko laja, a rep tudi rad stisne med
146 XIII|          uveri, da mu je z junaki, a ne z babami opraviti!" ~
147 XIII|           predrl z ostrim orožjem. A to ni moja največja slava
148 XIV |          se je vidoma bledi obraz. A bil je toliko dvorni, da