Part

  1 I   |            stanov soud vitez Janez Sonce se je bil zaljubil v hčerko
  2 I   |           mladi in plemeniti Janez Sonce zaljubljen v Ano Rozino
  3 I   |        naveliča, pa bode zašlo to "sonce" in in nikdo mu ne bodo
  4 I   |          mestu novica, da se Janez Sonce poročuje pri očetih kapucinih
  5 I   |             In res je prišel Janez Sonce iz male cerkve, in, vodeč
  6 I   |   zbadljivo povprašal, je li Janez Sonce zašel med nemške komedijante,
  7 I   |           ga imel prijatelja Janez sonce in vse je hrepenelo izbrisati
  8 II  |         megla na jasnem obnebju in sonce je imelo še prav prijetno
  9 II  |            v strmenje! Prvo svetlo sonce je cesarska njegova modrost;
 10 III |       največ govorice. Vitez Janez Sonce, ki je ravno v tistem hipu
 11 III |   Obmolknilo je vse. ~Bil je Janez Sonce tiste dni v cvetu svoje
 12 III |           pa zategadelj, ker vitez Sonce ni bil nikakor opravljen
 13 III |            V resnici je imel Janez Sonce rdečo rožo v svoji roki
 14 III |         želodec, kar mi bode Janez Sonce v pičo pokladal!" ~Hotel
 15 III |          katerim se je vitez Janez Sonce klical v boj, ker je onečedil
 16 III |         grb! Tvoji predniki, Janez Sonce, izvolili so si leva v grb
 17 III |          na nebu! Ali ti si, Janez Sonce, postal kakor bojazljiv
 18 III |          štiri dni in da ima Janez Sonce po svoji volji določiti,
 19 III | potrpežljivostjo je poslušal vitez Sonce tirade, s katerimi ga je
 20 III |    zasmehom in zaničevanjem. Vivat Sonce!" ~Z navdušenim tem vzklikom
 21 III |        bomo končali stvari, gospod Sonce!" ogovoril je Jurij Ljudevit
 22 III |         brez imena! odgovori Janez Sonce porogljivo, "dasi ni posebna
 23 III |          je izpregovoril: ~"Gospod Sonce!" - in hlastal je po sapi,
 24 III |       ravnokar izpregovoril gospod Sonce. In če ste jih čuli, upam,
 25 III |          pozabili! A sedaj, gospod Sonce, pričnimo!" ~Poklical je
 26 III |          vi. Na delo torej, gospod Sonce!" ~"Prijatelji so se stisnili
 27 III |        nevarno to podjetje. ~Janez Sonce in Jurij Ljudevit sta ostala
 28 III |         brez pravega uspeha. Janez Sonce je dobil malo prasko na
 29 III |     napojilo z rdečo krvjo. ~Janez Sonce je bil mirnejši ter je samo
 30 III |           lezel znoj s čela. Janez Sonce bi ga bil tedaj lahko prebodel
 31 III |          trenutek je porabil Janez Sonce. Kakor strela je šinil z
 32 III |          zdrknil k zemlji. ~"Vivat sonce!" zakričal je vitez ponosno. ~
 33 III |     Nepreviden je bil takrat Janez Sonce, da je v odgovor zopet zakričal: "
 34 III |     odgovor zopet zakričal: "Vivat Sonce!" ~Takoj se je razljutila
 35 III |    čistejši in boljši zrak. ~Janez Sonce pa se je potisnil s konjem
 36 III | izpregovoril besedice, ko je vitez Sonce mirno odjezdil iz jezdarnice. ~"
 37 IV  |       pripoznavali, da se je Janez Sonce, na boj pozvan, hrabro vedel.
 38 IV  |        prepričani, da se ima vitez Sonce ostro kaznovati. Sklenili
 39 IV  |    ravnokar sprejeti deželan Janez Sonce oženil s hčerjo nekega ranarja
 40 IV  |        Conclusum, enoglasno: Janez Sonce se z dekretom izključi iz
 41 VI  |       cesti. Bil je to vitez Janez Sonce in je s sabo vodil rožnato
 42 VI  |       prekrasno Ano Rozino. ~Janez Sonce se je živo razgovarjal z
 43 VI  |           Rozina," izpregovoril je Sonce, "kakor sem vam pravil,
 44 VI  |          ljubi moj gospod!" ~Vitez Sonce je nabral mladostni obraz
 45 VI  |         aso one hotele. Tudi vitez Sonce je bil tak zakonski revež,
 46 VI  |           francosko obleko! ~Janez Sonce in Ana Rozian sta končno
 47 VI  |     navadno kmečko obleko. Dasi je sonce še močno pripekalo, tičal
 48 VI  |           pa si?" vprašal je Janez Sonce. ~"Ne verujem, da bi poznali
 49 VI  |         Kaj hočeš v mestu?" vpraša Sonce, pokoren želji svoje ženice. ~"
 50 VI  |           na glavi čelado, dasi je sonce vroče pripekalo. Pred njim
 51 VI  |            več človeka. ~Sam vitez Sonce je bil še na potu. Ostal
 52 VI  |             tako da je moral Janez Sonce svojo ženico pozvati, da
 53 VI  |            mesto!" izpregovoril je Sonce skrbno. ~"To pa ne morem
 54 VI  |           nadležen!" zavrnil ga je Sonce ter mu poskušal svoj meč
 55 VI  |          Komaj se je zavedel Janez Sonce svojega položaja, že ga
 56 VI  |      divjem srdu se je penil Janez Sonce ter se poskušal otresti
 57 VII |          svojo oblastjo, v katerih sonce nikdar ne zaide, in mogočnejši
 58 VII |        odprla. V mračni prostor je sonce svetlo zasijalo ter žarno
 59 VII |       pragu obstala. ~Bil je vitez Sonce! Lasje so mu razmršeni obdajali
 60 VII |          pridrl v njihovo sredo. ~"Sonce je!" začudil se je Volk
 61 VII |                   Takoj!" dajal je Sonce ter potisnil meč v nožnico, "
 62 VII |    ekscelencija!" vzkipel je Janez Sonce. ~Knez Janez Vajkard je
 63 VII |        gospodom! To je vitez Janez Sonce, preplemenite krvi, katero
 64 VII | ekscelencija!" oglasil se je Janez Sonce, "Pravico in ljubezen dežele!
 65 VII |           prazna govorica!" ~Janez Sonce je govoril ponižno; usodni
 66 VII |            bodite pregostih besed, Sonce, nam se mudi," dejal je
 67 VII |               Obžalujem vas, Janez Sonce," izpregovoril je nato Volk
 68 VII |         svojim življenjem!" ~Vitez Sonce je škripal z zobmi. ~Takrat
 69 VII |         Janez Vajkard. Ko je Janez Sonce omenjal njegovega ljubljenca,
 70 VII |           se torej v osebi, gospod Sonce. Sicer pa poznam Jurija
 71 VII |        zgodilo" -- izpregovoril je Sonce tiho, "prav nič! Dobro!
 72 VIII|        Ravno tedaj je stopil Janez Sonce na koridor. V njem so se
 73 VIII|         Kaj vi tu počenjate, vitez Sonce?" Dostavil je hudobno: "
 74 VIII|          odgovoril je vendar vitez Sonce navidezno prav mirno: "Iskal
 75 VIII|            to je vaša sreča, vitez Sonce!" ~"Kaj naj vam koristi
 76 VIII|         Čakajte še malo," dejal je Sonce ter mu položil roko na ramo. "
 77 VIII|            ha, ha! Z Bogom, gospod Sonce!" ~Že je hotel vstopiti
 78 VIII|        truplo ne bode moje, gospod Sonce. Za take šale mi je moje
 79 VIII|           odhitel v dvorano. Janez sonce pa je škripaje stopal po
 80 VIII|           zimi! Maledetto!" ~Janez Sonce je hitro prekoračil dvorišče,
 81 VIII|       njega! ~Ravno je hotel Janez Sonce pri visokih vratih zapustiti
 82 VIII|               Ubogi Vid," je dejal Sonce dobrovoljno, "kako si se
 83 VIII|            sam stradati!" ~"Gospod Sonce! Gospod - - -!" Vid je hotel
 84 VIII|           Nekaj drugega je, gospod Sonce!" ~"Kaj," začudi se je vitez, "
 85 VIII|         Bolj tiho govorite, gospod Sonce," opomnil mu je dijak; "
 86 VIII|       kunce strelja. ~Ko sta vitez Sonce in njega siromašni spremljevalec
 87 VIII|           kako naju sprejme gospod Sonce, kateremu sva ukradla njegovo
 88 VIII|          hudoba!" zaječal je Janez Sonce. Kakor strela je planil
 89 VIII|             moj stri je to, gospod Sonce. In pravi, da ve, kje je
 90 VIII|           storil!" potolažil ga je Sonce. ~"Previdnost je božja mast!"
 91 VIII|         pripoveduješ!" zakričal je Sonce. ~"Počakajte! Vse je v zvezi
 92 VIII|      storil. Tu pa je gospod Janez Sonce, ki ti da dvajset, kaj dvajset,
 93 VIII|            sem tako mislil, gospod Sonce! Ali mi jih odštejete, te
 94 VIII|           stopnicah metali, gospod Sonce! A ni ta pametna? Narediva
 95 VIII|       križem. ~Medtem je bil vitez Sonce že odhitel po vrtni stezi.
 96 X   |         Ves ta čas je slonel vitez Sonce na strani ob deblu ter se
 97 X   |              Vid," izpregovoril je Sonce, "tukaj ne moreva ostati!
 98 X   |         izborno to odiranje. Vitez Sonce pa je moral šteti rumeni
 99 XI  |                XI  Medtem je vitez Sonce s svojim mladim spremljevalcem
100 XI  |            meniškega! Ker je nosil Sonce kratke lase, bil je na prvi
101 XI  |              Mesto, kjer sta vitez Sonce in dijak Vid dospela do
102 XI  |            vaši hrabrosti!" ~Vitez Sonce je lagal, ker do tistega
103 XI  |          Ni mogoče!" začudil se je Sonce. ~"In vendar je tako, sveti
104 XI  |          vstajajočim soncem. Vitez Sonce je z radostjo opazoval,
105 XI  |      odpuščanja ne dobilo." ~Vitez Sonce je govoril te besede s pobožnim
106 XI  |            po nji, senjor." ~Vitez Sonce je utihnil ter nabral obraz
107 XI  |     prigoditi!" ~Že je hotel Janez Sonce v svojem srdu pograbiti
108 XI  |             Tomaž Ručigaj in vitez Sonce sta še vedno sedela pri
109 XI  |           tisto noč!" odgovoril je Sonce. ~"Tisto noč torej! Vse
110 XI  |            o tem," izpregovoril je Sonce, "dasi je težko verjeti,
111 XI  |         zriniti skozi njega. Vitez Sonce obrnil se je z obrazom k
112 XI  |          trenutek porabil je Janez Sonce v svojo korist. Kakor strela
113 XI  |              Tako mi vseh hudičev, Sonce je tu!" zatulil je polkovnik
114 XI  |          opaziti, kako se je Janez Sonce ravno vzdigoval z gnojnega
115 XI  |        razkadil, lovil se je Janez Sonce z roko po sivi steni, z
116 XII |           ki so grozili zakriti to sonce ter s hladno točo posuti
117 XII |               Imenitni vitez Janez Sonce." ~"Do sedaj še nisem čul
118 XII |         resnica. Ko je danes vitez Sonce hotel v grad, streljali
119 XII |            rano odriniti!" ~"Vitez Sonce!" ~In Volk Engelbreht je
120 XII |      razložim, česa je iskal vitez Sonce na Turjaku. Če mi je dopuščeno,
121 XII |     govoril, Veličestvo! " ~"Vitez Sonce!" oglasil se je tu Janez
122 XII |          gradu pričakuje nas vitez Sonce in hrepeni, pritožiti se
123 XIII|     drevesa, ki si ga je bil Janez Sonce sam sebi zasadil! In to
124 XIII|          oči - kazal je tudi vitez Sonce bledo svoje lice in s svojimi
125 XIII|       izpregovoril: "Vidite, vitez Sonce, sodnik, ki bode nekdaj
126 XIV |        njima je vstopil tudi vitez Sonce ter obstal pri vratih. Zinzendorf
127 XIV |             kot je bil vitez Janez Sonce.~