Part

  1 III |              tako žensko zame, ki bi me razgrela in razvnela, kakor
  2 III |       prečudne sanje. Obkroževale so me krog in krog puste megle.
  3 III |            razuzdanem mojem srcu, da me prekrsti in prerodi v novo
  4 III |        padala v mojo dušo, in povsod me je peklo in skelelo, ker
  5 III |              do tistega trenutka, ko me pogoltne bleda smrt!" ~Umolknil
  6 III |            je odhitela. Še pogledala me ni, dasi sem se ji ponižno,
  7 IV  |            sem vstopil v lopo, sunil me je visokorojeni gospod Panicol
  8 V   |      poklicati tu sem! Nekdaj, ko so me hoteli ljubljanski mesarji
  9 V   |            pobiti pri pretepu, rešil me je Jurij Ljudevit. Hvaležen
 10 V   |          povpraševati za denar. Mika me nasvetovati dobrim prijateljem -
 11 V   |         vrste niti pogledati! - mika me torej nasvetovati tem izvrstnim
 12 V   |             skrbi! Ali vaše zaupanje me časti! Bibamus!" ~"Bibamus!"
 13 V   |        vpraša zbadljivo stric. ~"Pit me kličejo, in iti moram, sicer
 14 V   |         kličejo, in iti moram, sicer me stepo!" ~"Nespametno bi
 15 V   |            Kljukca z Gorenjskega, če me sme cesar na svoje kosilo
 16 V   |        izpregovoril: "Ti hudiči, saj me poznali menda ne bodo. Lahko
 17 V   |               Lahko mi zmedo vse, če me zavohajo!" ~Še bolj tesno
 18 V   |              preklicani loncevez, da me je tako premotil!" ~Jurij
 19 V   |    rokovnjaču v pest. ~"Vprašali ste me," odgovoril je Kljukec sladko
 20 V   |             potisnilo, "vprašali ste me, visoki gospod, če molčim,
 21 VI  |            odgovora. Neki čevljarček me menil, da je morda turški
 22 VI  |             je óni pod plaščem, "kaj me ne poznate, dobri, krščanski
 23 VI  |            in krevsal je dalje, "ali me res ne poznate, hoj? Turškega
 24 VI  |           srajčici letal, ukradli so me ter prinesli k Joštu Štempiharju
 25 VI  |         Prišel sem iz dalje in sedaj me noge bole kakor konja, ki
 26 VI  |           vidite, mati dobrega sveta me je slišala in mi je pritekla
 27 VI  |            smreki tik ceste. ~"Strah me je!" vzdihnila je Ana Rozina. ~"
 28 VII |            prosil, visoki gospod, da me samo za malo trenutkov zaslišite.
 29 VII |     trenutkov zaslišite. Krivica, ki me ugonablja, je tako velika,
 30 VII |             vam, visoki gospodje, da me hočete poslušati, in hvala
 31 VII |          krasni sprevod. Pregovorila me je, in šele pozno zvečer
 32 VII |             ekscelencija, napadli so me neznani lopovi skoraj pred
 33 VII |          pred mestnimi vrati, pobili me k tlom ter odtirali Ano
 34 VII |             vam že pravil, pobili so me k tlom ter mi zvezali roki
 35 VII |        ganiti nisem mogel. Takega so me zvlekli v šumo ter pustili
 36 VII |              mi oklepale roke. Nikdo me ni čul, ko sem zdihoval
 37 VII |           noči. Črni nad zvezdami pa me čuti ni hotel ter je dopuščal,
 38 VIII|          dvorano. ~"Kaj, svetli knez me kliče! Vraga, to mi je celo
 39 VIII|           katera; pota so slaba! Ali me kliče knez ali ekscelenca
 40 VIII|                 Visoki gospod glavar me je poslal," odgovoril je
 41 VIII|             njegova ekscelenca in da me pusti pri miru sedaj proti
 42 VIII|            ha, ha! Sicer pa menim, d me bodo visoki gospodje skoro
 43 VIII|             Turjačanih, a pognali so me ter trdili, da sem brez
 44 VIII|              več nego prej. Veselilo me bode, videti vas ondi; vas
 45 VIII|             sveti rožni venec, da bi me gospod Bog zopet združil
 46 VIII|           trativa dragi čas! Popelji me k njemu, Vid! In v svilo
 47 VIII|       napolnil srce. ~"Gospodin, ali me ne poznate? Mene, romarčka
 48 VIII|          belo mesto ljubljansko! Kaj me res ne poznate, gospodine?" ~"
 49 VIII|         povedal, kako je bilo. Najel me je gospod Jurij, tisti turjaški
 50 VIII|             postelje zlezel in kislo me je pogledal, ko sem stopil
 51 VIII|            postavil pred vrata, kjer me je v delo vzela tolpa graščinskih
 52 VIII|              to govorico! A ta Jurče me je danes metal po stopnicah,
 53 VIII|          Vendar pa tudi nočem, da bi me kdaj po stopnicah metali,
 54 IX  |             mero, čez mero! Imenoval me je za svojega skrivnega
 55 IX  |              zameri, da te tikam, pa me še ti, pa bo račun v kraju!" ~"
 56 IX  |             na svoji suhi kljusi, ki me bodo nosila v mrzli burji
 57 X   |            trebuh beneške cekine, da me je premotil in zvabil tu
 58 X   |        mestno stražo podariti, da bi me peljala pod trančo. Ko pa
 59 X   |         Potem pa sem se raztopil, da me ni zasačila mestna straža,
 60 X   |           drago kamenje. Radovednost me je mučila od tistega dne,
 61 X   |              po hodniku in žalost se me je lastila, da bom moral
 62 X   |          poziv. "Saj laže Barba, saj me ni nikdo videl!" izgovarjal
 63 X   |             kakor žabe v luži. ~"Kdo me je videl, prekleto!" ~"Videl
 64 X   |              A vendar pojdem!" Morda me varuje preblažena devica
 65 X   |              kakor je ukazano! A Bog me bode varoval zaradi nje,
 66 XI  |             kar iskre kovale! Nekdaj me je vsekal čez koleno, da
 67 XI  |             rabiti noge. In še sedaj me trga po tistem mestu! Ako
 68 XI  |           plesnivo zidanje. Poglejte me, kak sem. A sem podoben
 69 XI  |               slaba ženska, in skrbi me, kaj bo na onem svetu!" ~
 70 XI  |          govori. Oj sveta Marija, ti me napolni s pravim duhom,
 71 XI  |           tudi ni tako grozna, da bi me moral zaradi nje Lucifer
 72 XI  |             godi dan za dnevom. Vsak me brca, vsak me grize, in
 73 XI  |           dnevom. Vsak me brca, vsak me grize, in vendar sem več
 74 XI  |            Jurij Ljudevit. Umoril bi me in umoril bi tudi mojega
 75 XI  |               Ničesar ni! Samo strah me je tako preobvladal, da
 76 XI  |               in sam peklenski satan me je udaril s slepoto, da
 77 XI  |            gospa, "poglej, tu sèm so me zaprli, da morem komaj dihati.
 78 XI  |             dihati. Ali veš, čemu so me zaprli? Vedno mislim na
 79 XI  |              našega gospoda in morda me je ukazal cesar zapreti,
 80 XI  |          Jurij Ljudevit tu in umoril me bo! Gotovo me umori!" ~"
 81 XI  |              in umoril me bo! Gotovo me umori!" ~"Hej, kaj počenjaš
 82 XI  |              in sedaj vas prosim, da me nikar ne ubijte, preblagi
 83 XI  |             in ne imel bi rad, če bi me drugi opazili ž njo!' - '
 84 XI  |             vohali za njo?' Pogledal me je kakor ris ter treščil
 85 XI  |        spodobno in zvesto služil. Ti me poznaš, da sem dober človek
 86 XI  |             nepotrebnem, ker vem, da me ljubi, da je torej blago
 87 XI  |           gospod Ručigaj!' Še enkrat me je zelo osato pogledal,
 88 XI  |           prejokale so krasne oči za me! Valga me dios, da je res
 89 XI  |              krasne oči za me! Valga me dios, da je res tako!" ~"
 90 XI  |       Ljudevit! Nedolžen sem - menih me je zapeljal!" Tomaž Ručigaj
 91 XII |             dejal je lahkodušno, "da me Vaše Veličastvo opazuje
 92 XII |         hvala božji porodnici, ki se me je usmilila! Čast in slava!
 93 XII | najnevrednejši vaših služabnikov! Na me naj se izlije pravična jeza
 94 XII |            je v rokah Boga, s katero me biča na stare dni! Biča
 95 XII |              Veličestvo! Samo enkrat me je zapeljal peklenski duh,
 96 XII |           greh, Veličestvo, preganja me sedaj dan za dnevom in najhujše
 97 XII |               Zaradi tega greha tepe me nadloga in tepe me Bog,
 98 XII |              tepe me nadloga in tepe me Bog, tepla me bodeta - do
 99 XII |        nadloga in tepe me Bog, tepla me bodeta - do trenutka, ko
100 XII |     pregrešno ljubezen in kako gorko me je opominjal, naj se spokorim!
101 XII |       Velčestvo, in zategadelj gleda me današnji dan ponižanega,
102 XII |             vrhunca te slave, udaril me je Bog ter mi odprl staro
103 XII |          plašč si zavita in že dolgo me je bodel v oči, da bi ti
104 XII |         poleti mi je vroče in pozimi me zebe. Plašček sem ti hotel
105 XII |             Bog v nebesih! To je, če me do tja ne ujamejo in mi
106 XII |            žarečim železjem ude, ali me obesijo na hrastovo vejo,
107 XII |        obesijo na hrastovo vejo, ali me pa še celó ntegnejo na hudobno
108 XII |       gospodje s težkimi verigami in me odtirajo na ljubljanski
109 XII |             drugi dan semenj in kjer me gospod opat h kosilu pričakujejo.
110 XIII|            pravično vama govorim, da me bode srce bolelo, ko bom
111 XIII|           oprostil besed, s katerimi me je opsoval tisti dan, ko
112 XIII|              Bog postavil danes pred me na mizo!" ~"Ali so jo videl
113 XIII|             Povem namreč vama, da se me je sedaj v zadnjem trenutku
114 XIII|             Jurij Ljudevit! Sedaj pa me poslušajta, ker mnogo sem