Part

  1 I   |           v Ano Rozino in da lazi k nji v tihih večerih. Ali
  2 II  |           pes jo je v hipu pobral k steni, v kot, ter z bistrimi
  3 III |        mirno ter sramežljivo zrla k tlom. Da, Aricaga, bila
  4 III |         uzdi ter potisnil živinče k sebi, govoreč:  "Pusti,
  5 III |         in vsa kri mu je zakipela k razburjenemu srcu. Pograbil
  6 III |          obraz pa je obrnil sedaj k okamneli družbi, sedaj k
  7 III |          k okamneli družbi, sedaj k vitezu Soncu, kije mirno
  8 III |        prijatelji" - tu je obrnil k družbi svoje oko, ki je
  9 III |         Prijatelji so se stisnili k vhodu, da se je prostor
 10 III |       sedlu ter ob strani zdrknil k zemlji. ~"Vivat sonce!"
 11 III |        Ljudevita ter ga odpeljala k vhodu, kjer je bil čistejši
 12 III |        milost!" - tu se je obrnil k vladiki - "to je naša mladina,
 13 III |         je bled kakor smrt tiščal k steni ter tiščal krvavo
 14 III |          mi amice!" ~Pristopil je k Juriju Ljudevitu ter ga
 15 III |           v pesteh! Prišel bi bil k svetemu opravilu kakor jaz,
 16 III |             tu se je zopet obrnil k vladiki - "to presega vse
 17 IV  |        preučeni medicus je zahaja k njemu. Ovijal mu je neizmerno
 18 IV  |         proti deveti uri odpravil k deželni hiši. ~Turjačanov
 19 IV  |          tiščala v kot pri steni. K tej osebi je počasi pristopil
 20 IV  |           se ne prepusti več niti k eni zborbi. ~Zapisnik o
 21 IV  | izključiti iz deželanstva in niti k eni zborbi več ne pripustiti. ~
 22 V   |           neskončno usmiljeni Bog k večnemu zveličanju!" ~Prisiljeno
 23 V   |      dolgočasen." ~Potem se obrne k Janezu Plavcu, ki je bil
 24 V   |         Janez Plavec je pristopil k hrastovi mizi, zavil svoje
 25 V   |     Sedimo torej! Caius, ti sedeš k meni na levo; Augustulus,
 26 V   |       Augustulus je vstal ter šel k mizi, kjer je tičal Vid
 27 V   |         če pri tebi?" ~"Pri meni? K tebi je prišel, ljubi moj
 28 V   |         ne ogovori, ker je vendar k njemu prišel. V resnici
 29 VI  |          pražnji opravi prihiteli k pragom svojih hiš. Kdo je?
 30 VI  |         polovil, da bi jihoditral k cesrski vosjki. A ti so
 31 VI  |      odložil orožje ter se usedel k jedi za mizo. Grozno je
 32 VI  |        ukradli so me ter prinesli k Joštu Štempiharju na Kranjsko
 33 VI  |        temi besedami se je obrnil k vitezu, ki je je nekako
 34 VI  |       izpregovorila je Ana Rozina k svojemu soprogu. "Morda
 35 VI  |          če mi pomagaš, romal bom k tebi, k očetom jezuitom
 36 VI  |        pomagaš, romal bom k tebi, k očetom jezuitom v Ljubljani,
 37 VI  |           se napotil na božjo pot k očetom jezuitom v Ljubljano,
 38 VI  |          nastavljala dolge trombe k ustom, da so se začuli tisti
 39 VI  |           tu je Kljukec pristopil k Soncu ter posegel po njegovem
 40 VI  |         ga moči, da se je zgrudil k zemlji. Njegovi napadovalci
 41 VII |            Šele po jedi je prišel k bratoma, ki sta ga pričakovala
 42 VII |           onega je zopet poklical k sebi ter ga postavil na
 43 VII |       zatorej govori vsak o tem , k čemur je poklican!" ~"Resnica
 44 VII |             tu se je obrnil zopet k Soncu, in na obrazu so se
 45 VII |          sme se zanesljivo zateči k vam, pravijo, in jaz menim,
 46 VII |         mestnimi vrati, pobili me k tlom ter odtirali Ano Rozino
 47 VII |           že pravil, pobili so me k tlom ter mi zvezali roki
 48 VIII|       nevesta, ki se pred odhodom k poroki za malo trenutkov
 49 VIII|      obrnil se je torej še enkrat k slugi: "Cesae, stopi k Aricagi
 50 VIII|     enkrat k slugi: "Cesae, stopi k Aricagi ter vprašaj, bi
 51 VIII|          je Jurij Ljudevit kričal k svojemu hlapcu na dvorišče,
 52 VIII|           da živiš ob njem! Pojdi k očetom jezuitom in pomoli
 53 VIII|     trativa dragi čas! Popelji me k njemu, Vid! In v svilo te
 54 VIII|   romarčka z Davč, ki je priromal k cerkvi svetega Jakoba v
 55 VIII|            Nož bom položil tu sèm k sebi, da mi je pri rokah,
 56 VIII|           mene, ki sem se ponižno k steni pritiskal, niti opazili.
 57 IX  |           mogočni vladar na obisk k svojim vernim podanikom! ~
 58 IX  |   izpregovoril je Volk Engelbreht k bratu Herbartu, kateremu
 59 IX  |           poklical oba poveljnika k sebi. Pridirjala sta od
 60 IX  |            obrnil se je Leopoldus k Aricagi. ~"Častno znamenje
 61 IX  |     češčenja pred cesarskim nebom k zemlji povesili. ~Pred knežjim
 62 IX  |        glavarja Volka Engelbrehta k sebi v namen, zasvedočiti
 63 IX  |      obitelji! Ali kaj pravite vi k temu?" ~"Veličanstvo! Veličanstvo!"
 64 IX  |    muškete. Ko se je cesar usedel k večerji, zapokalo je na
 65 X   |        hotel v temni noči na grad k ukradeni ljubici. Prvo noč
 66 X   |           v spominu, da bi stopil k očetom kapucinom ter ondi
 67 X   |        temi besedami se je obrnil k starki, ki je bila nekaka
 68 X   |        denar, ali prišel je zopet k nam tak, kakor ga vidite!
 69 X   |        gozdu. Nacón se je spravil k vodi ter odiral in pral
 70 X   |           Vid vstal ter pristopil k družbi pri ognju. "Moj gospod,"
 71 X   |          jedel!" ~Tu se je obrnil k dijaku: "Idi k svojemu gospodu
 72 X   |          je obrnil k dijaku: "Idi k svojemu gospodu in povej
 73 XI  |      polagoma; tedaj so prikrpali k prvotnemu poslopju novo
 74 XI  |   poslopju novo poslopje in potem k temu zopet drugo, tako da
 75 XI  |         ali dobro kuhaš? Pristavi k ognju še dva velika lonca
 76 XI  |      dekle izginilo, obrnil se je k menihu ter spregovoril: "
 77 XI  |          časih kak pameten človek k man, ki ni tak kot ta kisla
 78 XI  |         samokres ter krenil potem k tovarišem, ki so ga čakali
 79 XI  |          na to, odpre se vam vhod k Lutru in njegov kurnik,
 80 XI  |  zabraniti, da bi vas ne popeljal k nji, ki joka tam gori. Sveti
 81 XI  |      Sonce obrnil se je z obrazom k steni ter se sklonil pod
 82 XI  |           meništva, ter priskočil k oknu. Tam pa se je kakor
 83 XI  |          pa je brez škode zdrknil k tlom, in to tembolj, ker
 84 XI  |        napel petelina. Hitela sta k oknu. Ali oba opoviralo
 85 XI  |       stran. Ko sta potem dospela k oknu, imela sta priliko
 86 XII |        zabavo, potem pa se obrnil k deželnemu glavarju ter dejal: "
 87 XII |           na vse kraje radovedno. K sebi poklical je Volka Engelbrehta
 88 XII |      razgovarjanjem dospelo se je k vznožju turjaškemu holmu.
 89 XII |       drevesom ter privezal konja k smrekovemu vršiču. ~"Ali
 90 XII |        Knez Lobkovic pristopil je k družbi. ~"Kako je to, moj
 91 XII |   Engelbreht?" obrnil se je cesar k deželnemu glavarju, ker
 92 XIII|      morala je zopet zakuriti ter k ognju pristavljati široke
 93 XIII|        Džaur si, a sivh las nimaš,k kakor jih ima moj Mustafa,
 94 XIII|          samokres si je pritisnil k junaškim ustom in vino v
 95 XIII|         vsi dugi nalite samokrese k ustom, in tako mi nebeške
 96 XIII|        reči, da njega ne prišteva k taki družbi. ~"Jaz pa vendar
 97 XIII|           so pritisnili samokrese k ustom ter pili. ~Ko je Jurij
 98 XIV |     telesni blagor. Prvi sedel je k mizi vladar sam. Njemu se
 99 XIV |         svoji milosti poklical je k sebi sedaj tega, sedaj onega
100 XIV |      ogovorom. Hipoma pa se obrne k svojemu državnemu kancelarju