Part

1001 VI  |           je splošno navdušenje, ko je Simonovi'c razkazoval različne
1002 VI  |             Med največjim dirjanjem je skočil na primero iz sedla
1003 VI  |             sedlo nazaj. Tudi stoje je jezdil ter pri tem dolgo
1004 VI  |           gledati. Če povemo, da si je junak Simonovi'c na mah
1005 VI  |             vseh gledalcev in da se je še nekaj tednov pozneje
1006 VI  |         goovrilo smo o tem, kako da je Deli-Simonov'c v mesto jezdaril,
1007 VI  |         jezdaril, povemo nekaj, kar je naravno in smo ob sebi umljivo.
1008 VI  |       umljivo. Za ljubljansko mesto je postal važna in imenitna
1009 VI  |          važna in imenitna oseba in je imel priliko požeti obilo
1010 VI  |            ženske ljubezni, tako da je bilo rosno marsikatero žensko
1011 VI  |          marsikatero žensko oko, ko je zapuščal čez mesec dni zopet
1012 VI  |        zopet belo mesto. Moški spol je sicer trdil, da je junak
1013 VI  |             spol je sicer trdil, da je junak Simonovi'c prečrne
1014 VI  |          bila drugega mnenja, ki se je šele potem prav močno omajalo,
1015 VI  |           prav močno omajalo, ko se je pozneje po poti iz Karlovca
1016 VI  |      granici ženko in deco. Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil
1017 VI  |             in deco. Naravno je, da je od tedaj v hipu ugasnil
1018 VI  |           Za telesno stražo, katero je tako spretno vodil Krištof
1019 VI  |             Simonovi'c, prikazal se je general Herbart s Turjaka.
1020 VI  |            Herbart s Turjaka. Nosil je železni oklop in na glavi
1021 VI  |            in na glavi čelado, dasi je sonce vroče pripekalo. Pred
1022 VI  |          pripekalo. Pred njim pa se je nosil prapor, katerega sta
1023 VI  |      slovenskih pašnikih. ~Generala je spremljal Volk Engelbreht
1024 VI  |      svojimi kavalirji. Za njimi pa je prišla konjica kakih stoinpetdeset
1025 VI  |           sulicami v rokah. ~Vse to je med piskanjem in trobentanjem
1026 VI  |           to četo, katere prihod se je tistega dne tako željno
1027 VI  |          usuli so se gledalci, vsak je hotel prvi biti za jezdeci,
1028 VI  |        mestno starešinstvo. Nastala je prava gneča po ozki cesti,
1029 VI  |           konjska kopita. ~Tedaj se je že mračilo in z močvirja
1030 VI  |            mračilo in z močvirja se je dvigala tanka megla, ki
1031 VI  |             dvigala tanka megla, ki je potem v v noči prepregla
1032 VI  |      prepregla celo pokrajino. Bilo je prav samotno na cesti, in
1033 VI  |            samotno na cesti, in ker je vse odhitelo proti mestu,
1034 VI  |           človeka. ~Sam vitez Sonce je bil še na potu. Ostal je
1035 VI  |            je bil še na potu. Ostal je z Ano Rozino v ozadju, da
1036 VI  |             zagazila v gnečo, ki se je vlekla za vojaki generala
1037 VI  |         generala Herbarta. Za njima je taval Kljukec prav počasi
1038 VI  |          gospo! Oče naš!" ~In lopov je pričel res moliti poluglasno
1039 VI  |          kako moli za nju!" šepnila je Ana Rozina svojemu soprogu
1040 VI  |         streho to pobožno dušo. ~Ko je óni nekaj časa molil, prjela
1041 VI  |            časa molil, prjela se ga je nakrat velika radovednost.
1042 VI  |         velika radovednost. Opustil je pobožno molitev ter hotel
1043 VI  |    posvečeni božji hramovi, katerih je bilo brez števila po holmih
1044 VI  |            holmih naokrog. In ko mu je Ana Rozina z veliko potrpežljivostjo
1045 VI  |           po bližnjih hribih, vedel je pobožni Davčan za vsakega
1046 VI  |            posebno molitvico, ki jo je stresel iz rokava. Zaradi
1047 VI  |            in teh vednih molitev se je zakasnila družba, tako da
1048 VI  |           zakasnila družba, tako da je moral Janez Sonce svojo
1049 VI  |          stopala. V tistem trenutku je premeril Kljukec kakor jastreb
1050 VI  |           goščo nad cesto. Potem pa je zopet pričel razgovor, a
1051 VI  |            pričel razgovor, a sedaj je govoril o Hrvatih. ~"Čudni
1052 VI  |         ljudje so to," izpregovoril je," in moj brat, ki je služil
1053 VI  |   izpregovoril je," in moj brat, ki je služil v granici, mi je
1054 VI  |             je služil v granici, mi je pravil, da žró še surovo
1055 VI  |             čula o tem," odgovorila je Ana Rozina. ~"Vidite, dobra
1056 VI  |            Prišli so na mesto, kjer je segala gošča do ceste. Visoke
1057 VI  |        stale po bregu, in pod njimi je vladala tedaj že črna tema.
1058 VI  |            že črna tema. In to temo je skušal Kljukec prodreti
1059 VI  |         pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka tožno ponočno
1060 VI  |          vzdihovanje. ~"Aha," dejal je Kljukec veselo, "čuk se
1061 VI  |            čuk se že oglaša!" ~"Noč je, glejmo, da pridemo v mesto!"
1062 VI  |      pridemo v mesto!" izpregovoril je Sonce skrbno. ~"To pa ne
1063 VI  |           pa ne morem reči" - in tu je govoril Kljukec prav glasno - "
1064 VI  |           taka težka sablja, kot jo je nosil opasano danes general
1065 VI  |     svetlega in ostrega!" ~Tedaj se je oglašala ponočna ptica že
1066 VI  |        smreki tik ceste. ~"Strah me je!" vzdihnila je Ana Rozina. ~"
1067 VI  |             Strah me je!" vzdihnila je Ana Rozina. ~"Saj smo takoj
1068 VI  |          takoj v mestu!" tolažil jo je vitez. ~"In vi imate tudi
1069 VI  |          meč, preblagi gospod" - tu je Kljukec pristopil k Soncu
1070 VI  |         meču. "In kdo bi mislil, da je tako lahak kakor kurje pero.
1071 VI  |            A glavo bi stavil, da se je že mnogemu zasadil v trebuh,
1072 VI  |          bodi nadležen!" zavrnil ga je Sonce ter mu poskušal svoj
1073 VI  |         pobožen človek! zasmejal se je Kljukec ter sedaj tudi oponašal
1074 VI  |             ponočne tice. ~Komaj se je zavedel Janez Sonce svojega
1075 VI  |             svojega položaja, že ga je dušila železna pest okrog
1076 VI  |             gozdne teme. Ana Rozina je viknila v smrtnem strahu,
1077 VI  |            smreko. V divjem srdu se je penil Janez Sonce ter se
1078 VI  |          zavratnega napadovalca. Še je čul, da je zakričal nekdo: "
1079 VI  |          napadovalca. Še je čul, da je zakričal nekdo: "Udari hudiča
1080 VI  |             po glavi!" ~Potem pa mu je pretresla glavo čudna bolečina,
1081 VI  |         zapustile so ga moči, da se je zgrudil k zemlji. Njegovi
1082 VI  |             ondi ležati. Naokrog pa je zavladala tiha noč. -- ~
1083 VII |        sedanjih Križank, obkroževal je to palačo ter se s svojimi
1084 VII |       kranjskemu plemstvu. Dandanes je pač izginil, da ni duha
1085 VII |           sluha ne duha! Za vrt nam je žal, blesk pa radi prepuščamo --
1086 VII |          spominu! ~Ravno tiste čase je, kakor že rečeno, Turjačanom
1087 VII |             sreča. Herbart Turjaški je bil s svojo junaško smrtjo
1088 VII |        slovenske domovine. Za dogmo je skoraj veljalo, da Kranjska
1089 VII |        ničesar opraviti. In tako se je v Kranjski resnično tudi
1090 VII |       rodbino trije bratje, katerih je imel vsak svoj talent. Volk
1091 VII |             talent. Volk Engelbreht je glavaril z velikim vplivom
1092 VII |          Ljubljani, a Janez Vajkard je bil skoro vsemogočen minister
1093 VII |             in pomorski granici, pa je tudi bil na svojem mestu
1094 VII |             pred cesarjevim dohodom je dospel tudi knez Janez Vajkard
1095 VII |             v njene sobe, vlegel se je v posteljo ter se no menil
1096 VII |            radovedno občinstvo. Bil je zelo truden od dolgega pota,
1097 VII |            od dolgega pota, dasi mu je bilo tedaj komaj sedeminštirideset
1098 VII |             cvetoči starosti. ~Knez je prespal celo dopoldne, a
1099 VII |            celo dopoldne, a opoldne je jedel sam v svoji sobi.
1100 VII |            svoji sobi. Šele po jedi je prišel k bratoma, ki sta
1101 VII |          morali zapaliti ogenj, ker je Janez Vajkard trdil, da
1102 VII |             Janez Vajkard trdil, da je mraz in da ga zebe. Končno
1103 VII |          mraz in da ga zebe. Končno je sedel na visok stol ter
1104 VII |          stol ter bil prepričan, da je v svoji s hermelinom obrobljeni
1105 VII |        brata.Z belimi svojimi prsti je sedaj in sedaj nervozno
1106 VII |      posegel po zlati verigi, ki jo je nosil okrog vratu. Brata
1107 VII |        pričel razgovor. ~Vprašal ju je po tem in onem; ali ta dva
1108 VII |            dva sta vpraševala, kako je potoval in kake novice prinaša
1109 VII |     cesarskega dvora. ~"Da," pričel je knez zaspano razgovor o
1110 VII |      verujem, Waicharde," odgovoril je Volk Engelbreht vdano, "
1111 VII |             cesarja najvišja milost je paa tudi plačilo, ki je
1112 VII |             je paa tudi plačilo, ki je vredno najnevarnejšega boja!" ~"
1113 VII |          tudi ta milost!" pristavil je general Herbart hudobno.
1114 VII |        general Herbart hudobno. Bil je vojaške, odkritosrčne narave
1115 VII |    odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil, ker se mu je dozdevalo,
1116 VII |           se je razsrdil, ker se mu je dozdevalo, da ga hoče brat --
1117 VII |          milostivo ošabnostjo. Knez je obrnil nato pogled proti
1118 VII |            molče opazoval, potem pa je malone zaničljivo odgovoril: "
1119 VII |         morete zvedeti vsega, česar je poln dvor cesarski!" ~Brat
1120 VII |         cesarski!" ~Brat Herbart se je sklonil proti bližnji mizi,
1121 VII |            proti bližnji mizi, kjer je v srebrnih posodah stalo
1122 VII |        posodah stalo vino. Nalil si je kupo ter jo izpil. Potem
1123 VII |             jo izpil. Potem šele se je lahkodušno oglasil: "Knezu
1124 VII |           odprtega!" ~Janez Vajkard je obrnil proti stropu obraz
1125 VII |            lahan smehljaj, kakor da je hotel reči: saj ti odpuščam,
1126 VII |           Knez Lobkovic," odgovoril je potem, in to morda še bolj
1127 VII |             tajnega svetnika, tedaj je na mestu ta diplomatič,
1128 VII |          njihova obličja. Ali kadar je treba in diplomaticis izpregovoriti
1129 VII |          moj ljubi Wolfgange, tedaj je pa knez Lobkovic kakor skrhan
1130 VII |           ha!" ~"Ha, ha!" smejal se je tudi Volk Engelbreht, in
1131 VII |             Engelbreht, in dobro mu je dejalo, kar je govoril brat --
1132 VII |             dobro mu je dejalo, kar je govoril brat -- knez, o
1133 VII |          brat -- knez, o katerem se je v istini na skrivnem že
1134 VII |          dvorsko stališče. ~"Prišel je ta boehajmski žlahčič,"
1135 VII |         boehajmski žlahčič," pričel je knez znova, "ter mi hotel
1136 VII |          njega veličanstvo -- kakor je še mlad -- spoznal je takoj
1137 VII |         kakor je še mlad -- spoznal je takoj biser od slabega peska.
1138 VII |        castris et armis," odgovoril je general, "mi takih zadev
1139 VII |             Zategadelj," pokaral ga je knez, "so tudi državni posli
1140 VII |           različno razdeljeni! Temu je opasal visoki vladar ostro
1141 VII |             seka po sovragih; onega je zopet poklical k sebi ter
1142 VII |         mirujeta pest in sila, kjer je odkazano duhu širno polje,
1143 VII |        kraljev lev svoje moči. Tako je, mi Herbarte, in zatorej
1144 VII |         govori vsak o tem , k čemur je poklican!" ~"Resnica je
1145 VII |             je poklican!" ~"Resnica je to, resnica!" pritrjeval
1146 VII |            to, resnica!" pritrjeval je Volk Engelbreht. Po kratkem
1147 VII |     Engelbreht. Po kratkem premolku je pričel knez znova: "Sedaj
1148 VII |        hočem nekaj povedati, kar mi je do sedaj ležalo v dnu moje
1149 VII |          globini morja. Moja zvezda je komaj izšla in pred seboj
1150 VII |            in mogočnejši bode, nego je bil Carolus, peti svojega
1151 VII |           prespal. V mojih možganih je tolklo in tolklo, dokler
1152 VII |          vsako kolesce! In sedaj mi je jasno vse; sedaj gledam
1153 VII |    kardinala Richelieuja!" ~Govoril je ponosno, z velikim navdušenjem.
1154 VII |          vse to doseže," nadaljeval je knez, "treba je predvsem,
1155 VII |          nadaljeval je knez, "treba je predvsem, da se s posvetno
1156 VII |             in rebus nostris! Treba je torej predvsem, da se mi
1157 VII |            ravno ista oblast, kakor je bila izročena mogočnemu
1158 VII |           kardinal!" -- in knezu se je prav odločno kazala v glasu
1159 VII |           vendar oženjen!" zaklical je general. ~"Resnice je, oženjen
1160 VII |      zaklical je general. ~"Resnice je, oženjen sem!" odgovoril
1161 VII |             oženjen sem!" odgovoril je lahkodušno, "ali kaj to
1162 VII |    razrušiti še trdnejše vezi, nego je zakon s slabotno žensko.
1163 VII |             Kneginja, moja soproga, je bolehna, in njeno življenje
1164 VII |         bolehna, in njeno življenje je pojemajoča luč, ki ugasne
1165 VII |             zahtevala!" ~Suhotno se je zasmejal, vstal ter stopil
1166 VII |            stopil h kaminu, kjer si je grel bele roke. ~"Kogar
1167 VII |        poviša ga do nebes!" ~Stegal je roke proti plamenu, kakor
1168 VII |          Brata sta molčala. Knez pa je tudi molčal ter se veselil
1169 VII |           bil smejal! Ali vendar se je zgodilo tako! In naš Turjačan
1170 VII |       zgodilo tako! In naš Turjačan je moral umreti, ne da bi mu
1171 VII |        brata le molčala, oglasil se je zopet: "Caraffa je že v
1172 VII |       oglasil se je zopet: "Caraffa je že v mojih rokah! A povej
1173 VII |        Vladika Pádenski?" odgovoril je Volk Engelbreht, "ne vem,
1174 VII |           ali ne! Naš Janez Vaccano je postal sumljivo star in
1175 VII |           sumljivo star in predober je tudi. Kurija se menda pritožuje,
1176 VII |         mnogo slabejše od tedaj, ko je vladikoval še vzveličani
1177 VII |                V tistem trenutku se je začul zunaj na hodniku (
1178 VII |              hrup in prepir. ulo se je vpitje, rovanje, plazenje
1179 VII |            odprla. V mračni prostor je sonce svetlo zasijalo ter
1180 VII |            žarno obsijalo osebo, ki je med vrati na pragu obstala. ~
1181 VII |        vrati na pragu obstala. ~Bil je vitez Sonce! Lasje so mu
1182 VII |            goli meč v roki premeril je s plamtečim pogledom dvorano.
1183 VII |             pogledom dvorano. Potem je vstopil. Za njim pri vratih
1184 VII |      vstopil. Za njim pri vratih se je pokazalo nekaj plašnih obrazov;
1185 VII |       strmenjem opazovali tujca, ki je z golim mečem pridrl v njihovo
1186 VII |            v njihovo sredo. ~"Sonce je!" začudil se je Volk Engelbreht. "
1187 VII |               Sonce je!" začudil se je Volk Engelbreht. "Kaj hoče
1188 VII |           tu ta človek. " ~Potem pa je ironično dostavil: "Prosil
1189 VII |             in, kakor vidite" -- tu je pokazal v kot, kjer so sloneli
1190 VII |         orožja!" -- ~"Takoj!" dajal je Sonce ter potisnil meč v
1191 VII |        slugami, ki ne vedo, kako se je vesti s plemičem moje vrste!" ~"
1192 VII |             jim tega v zlo," prosil je Volk Engelbreht zaničljivo, "
1193 VII |            zaničljivo, "brez dvojbe je vaš tast mojim poštenim
1194 VII |              ekscelencija!" vzkipel je Janez Sonce. ~Knez Janez
1195 VII |          Sonce. ~Knez Janez Vajkard je dotle mirno poslušal. Sedaj
1196 VII |            mirno poslušal. Sedaj pa je obrnil pogled proti svojemu
1197 VII |             plemenitim gospodom! To je vitez Janez Sonce, preplemenite
1198 VII |        preplemenite krvi, katero pa je sedaj nekoliko pomešal.
1199 VII |         nekoliko pomešal. Oženil se je s hčerjo tukajšnjega ranarja.
1200 VII |         najboljša mazila. Nekdaj ti je strigel brado, ako se še
1201 VII |           hčer sedaj!" ~"Plemenitaš je, praviš!" Bledi obraz ministrov
1202 VII |               Bledi obraz ministrov je pri tem vzkliku še bolj
1203 VII |             bolj obledel. Pristavil je z zaničevanjem: "To niso
1204 VII |            Bodi uverjen," odgovoril je Volk Engelbreht z naglasom, "
1205 VII |             sveti Trojici" -- tu se je obrnil zopet k Soncu, in
1206 VII |           iščete tu? Ali menite, da je tu jahalnica, kjer se nezreli
1207 VII |           ekscelencija!" oglasil se je Janez Sonce, "Pravico in
1208 VII |             govorica!" ~Janez Sonce je govoril ponižno; usodni
1209 VII |       udarec pretresel in omamil ga je bil popolnoma ter vzel njegovemu
1210 VII |           godi krivica," zavrnil ga je glavar, "napravite vlogo
1211 VII |           Krivica, ki me ugonablja, je tako velika, tako grozna,
1212 VII |              kaj hočete?" vmešal se je general Herbart. "Toliko
1213 VII |           Govorite tedaj!" pritrdil je tudi glavar, "če se stvar
1214 VII |          Sonce, nam se mudi," dejal je Volk Engelbreht. ~"Takoj
1215 VII |          stvari! Tisto popoldne, ko je dohajala hrvaška konjica
1216 VII |           generalom v mesto, hotela je gledati tudi Ana Rozina,
1217 VII |             sprevod. Pregovorila me je, in šele pozno zvečer sva
1218 VII |             vrati, prav tako, kakor je to navada v Bosni in Turčiji!" ~"
1219 VII |          Janez Sonce," izpregovoril je nato Volk Engelbreht hladno, "
1220 VII |        težko pest pravice. Morda pa je samo šala! S svojim zakonom
1221 VII |        različno sorodstvo! Znano pa je, da preprosto ljudstvo ni
1222 VII |            morate! S tem, menim, da je naše posvetovanje končano
1223 VII |            a prepričan pa nisem, da je vaše sorodništvo istotako
1224 VII |    sorodništvo!" in ekscelenciji se je zopet zatemnel obraz. ~"
1225 VII |           nezavednosti. Zjasnilo se je bilo medtem nočno nebo,
1226 VII |          nočno nebo, in svetla luna je plula po njem. Prvi hip
1227 VII |             po njem. Prvi hip se mi je zdelo vse kakor sanje. Bolečina
1228 VII |           udih in po možganih pa mi je pričala o grozmi resnici.
1229 VII |             pa me čuti ni hotel ter je dopuščal, da sem bil v prah
1230 VII |          bil v prah teptan in da se je veselil hudodelnik svoje
1231 VII |    pregrešne premage! Ali vendar mi je usmiljeni naš Bog z mogočnim
1232 VII |             tisto noč. Priplazil se je iz mesta in menil, da ga
1233 VII |             oko. Kakor hudournik se je pripodil po cesti! In ravno
1234 VII |        ravno tik mene pod bregom se je izpotaknil konj s kopitom
1235 VII |             kopitom ob kamen, da se je jezdec prevrgel v sedlu
1236 VII |        padel na trdo zemljo. Zaklel je ter bil takoj zopet na konju.
1237 VII |             razburjenem licu, ko se je za trenutek proti meni obrnil.
1238 VII |         proti meni obrnil. Potem pa je oddirjal po cesti kakor
1239 VII |            nebo vpijoče strasti, ki je nekdaj pokončala peklensko
1240 VII |            peklensko Gomoro." ~"Kdo je bil ta ponočni jezdec?"
1241 VII |            ponočni jezdec?" vprašal je Volk Engelbreht nestrpno. ~"
1242 VII |          Engelbreht nestrpno. ~"Bil je vaš Jurij Ljudevit, ekscelencija,
1243 VII |   ekscelencija, in proti Turjaku se je drvil, kamor so mu brezbožne
1244 VII |           življenjem!" ~Vitez Sonce je škripal z zobmi. ~Takrat
1245 VII |         škripal z zobmi. ~Takrat se je zopet oglasil Janez Vajkard.
1246 VII |           oglasil Janez Vajkard. Ko je Janez Sonce omenjal njegovega
1247 VII |           Jurija Ljudevita, obledel je nekoliko knezov obraz. Sedaj
1248 VII |     nekoliko knezov obraz. Sedaj pa je izpregovoril mehko, rahlo,
1249 VII |           malo zanimal. A vendar se je čula iz njegovega glasa
1250 VII |            jih imate? Recimo, da se je mene polastila slast obiskati
1251 VII |             gospod vitez!" ~Knez se je lahno smejal. Volk Engelbreht
1252 VII |          smejal. Volk Engelbreht pa je dostavil: "Močno dvojim,
1253 VII |             resnico! Jurij Ljudevit je vstajal nekaj dni sèm prav
1254 VII |     Ljudevita predobro, in nemogoče je, da bi se ponižal tako zelo,
1255 VII |             vedno sem prepričan, da je vse to le slaba šala slabih
1256 VII |           bode zgodilo," oglasil se je zopet knez. "Mislite si,
1257 VII |         zopet knez. "Mislite si, da je grad Turjaški za vas in
1258 VII |          visoko nebo prikovan in da je vhod v ta grad odprt samo
1259 VII |            zgodilo" -- izpregovoril je Sonce tiho, "prav nič! Dobro!
1260 VII |           sam pravico. In le žal mi je, da sem samo za trenutek
1261 VII |           bode več zgodilo." ~Odšel je iz dvorane. Gospodje so
1262 VII |      nerodno bi bilo," izpregovoril je končno knez, "če je naš
1263 VII |    izpregovoril je končno knez, "če je naš Ludovicus napravil kako
1264 VII |             storiti. Tvoja skrb naj je, Wolfgange, da ne doživim
1265 VII |        jestreba, ha, ha!" ~Slugi se je dal dakoj ukaz, da naj pokliče
1266 VIII|            VIII ~Na širokem hodniku je slonel Jurij Ljudevit ter
1267 VIII|           ter zrl po dvorišču, kjer je vodil hlapec konja naokrog.
1268 VIII|           hlapec konja naokrog. Bil je brez vsakega orožja; opravljen
1269 VIII|        svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo oko, ko je opazoval
1270 VIII|            se mu je svetilo oko, ko je opazoval konja na dvorišču,
1271 VIII|            z veliko zadovoljnjostjo je izpregovoril: "Kaj meniš,
1272 VIII|             si, signore!" odgovoril je hlapec, komur je črnikasti
1273 VIII|          odgovoril je hlapec, komur je črnikasti obraz pričeval,
1274 VIII|     črnikasti obraz pričeval, da se je rodil pod laškim vročim
1275 VIII|            knez ni mogel dati, nego je ta vranec. Za Boga, kako
1276 VIII|            ima žival!" ~Po koridoru je prihitel sluga ter se pred
1277 VIII|        globoko poklonil. Povedal mu je, da ga kličejo gospodje
1278 VIII|         knez me kliče! Vraga, to mi je celo neprilično! Še danes
1279 VIII|          trenutku!" ~Jurij Ljudevit je bil vidno nejevoljen. "Cesare,"
1280 VIII|          nejevoljen. "Cesare," vpil je zopet onemu na dvorišču, "
1281 VIII|             Visoki gospod glavar me je poslal," odgovoril je sluga
1282 VIII|            me je poslal," odgovoril je sluga ponižno. ~"Bolje bi
1283 VIII|            sebi te besede prestopil je nekolikokrat po hodniku. ~"
1284 VIII|           pobegnem jim s silo!" ~Že je hotel stopiti s hodnika
1285 VIII|             v dvorano. Ali tedaj mu je prešinila nova misel možgane,
1286 VIII|            misel možgane, obrnil se je torej še enkrat k slugi: "
1287 VIII|              signore!" ~Ravno tedaj je stopil Janez Sonce na koridor.
1288 VIII|             stasti, in čuden mir mu je vladal po duši, kakor je
1289 VIII|            je vladal po duši, kakor je včasih morje mirno in mrtvo
1290 VIII|             v trenutku rodi. Bil si je v polni zvesti, da mora
1291 VIII|             življenju in smrti. Čul je zadnje besede Jurija Ljudevita,
1292 VIII|            nekako divjo strastjo ga je pretreslo, ko je oni govoril,
1293 VIII|        strastjo ga je pretreslo, ko je oni govoril, da mora še
1294 VIII|             Turjak. ~Jurij Ljudevit je tudi osupnil, opazivši pred
1295 VIII|             seboj človeka, katerega je sovražil z vsemi močmi strastne
1296 VIII|            duše. Malo, prav malo mu je zaplula kri v beli obraz;
1297 VIII|            beli obraz; ali potem se je hladno postavil pred nasprotnika
1298 VIII|           trenutkov nasproti. ~Prvi je izpregovoril Jurij Ljudevit: "
1299 VIII|              vitez Sonce?" Dostavil je hudobno: "Doma pa se dolgočasi
1300 VIII|      puščate v samotni sobi?" ~Dasi je vse gorelo po njem, odgovoril
1301 VIII|           gorelo po njem, odgovoril je vendar vitez Sonce navidezno
1302 VIII|       Ljudevit!" ~Jurij Ljudevit se je suhotno zasmejal; z roko
1303 VIII|         suhotno zasmejal; z roko pa je iskal meč ob svoji strani. ~"
1304 VIII|           pustil v stanici," siknil je "in to je vaša sreča, vitez
1305 VIII|          stanici," siknil je "in to je vaša sreča, vitez Sonce!" ~"
1306 VIII|              Z zaničljivim naglasom je Jurij Ljudevit govoril te
1307 VIII|             Čakajte še malo," dejal je Sonce ter mu položil roko
1308 VIII|      velecenjeni Turjačanček, stvar je ta, da bi vas smel v tem
1309 VIII|           ter izročiti satanu, kjer je vam že odkazano mesto. Ali
1310 VIII|            nočjo spovednika, če vam je ljuba sreča večnega življenja! ~
1311 VIII|              Pri poti" - nadaljeval je vitez, "ki vodi navpik h
1312 VIII|             razteza čez pot." ~"Kaj je s tistim vejevjem?" vprašal
1313 VIII|           tistim vejevjem?" vprašal je Jurij Ljudevit porogljivoo. ~"
1314 VIII|            tja!" ~Jurij Ljudevit se je pri tem glasno smejal. ~"
1315 VIII|           smejal. ~"Da pridete tja, je mogoče. Ako pa se tudi vrnete,
1316 VIII|            pa se tudi vrnete, o tem je dvojiti." ~"Tudi se vrnem,
1317 VIII|           Bogom, gospod Sonce!" ~Že je hotel vstopiti v dvorano,
1318 VIII|             dvorano, ali zadržal ga je óni. ~"Ni vam neznana torej
1319 VIII|       gospod Sonce. Za take šale mi je moje pregrešno telo preljubo,
1320 VIII|           Ha, ha!" ~S temi besedami je odhitel v dvorano. Janez
1321 VIII|             dvorano. Janez sonce pa je škripaje stopal po širokih
1322 VIII|     stopnicah navzdol. Navdajala ga je samo ena misel: da ima še
1323 VIII|           to noč na Turjak in da mu je prehiteti brezbožnika, kateremu
1324 VIII|            brezbožnika, kateremu se je morda konj že sedlal, ki
1325 VIII|            do strmega gradu. Obupno je premišljal obupno svoje
1326 VIII|             bilo skoraj rešitve! Da je tičala Ana Rozina nekje
1327 VIII|             dvojiti. Besede, katere je Jurij Ljudevit kričal k
1328 VIII|             so mu jasne in jasno mu je tudi bilo, da je ponočna
1329 VIII|           jasno mu je tudi bilo, da je ponočna pot, na katero se
1330 VIII|           ponočna pot, na katero se je odpravljal mladi plemič,
1331 VIII|         zvezi z - Ano Rozino. Moral je zabraniti grozodejstvo,
1332 VIII|       zabraniti grozodejstvo, ki se je hotelo zvršiti v pozni noči
1333 VIII|       samotnem gradu. Ali kako! Bil je sam in od celega sveta zapuščen.
1334 VIII|            sveta zapuščen. Morda se je v istem hipu že poslavljal
1335 VIII|      dolenjski strani! Črna tema se je hotela Janezu Soncu napravljati
1336 VIII|          pred pogledom in malone da je menil, da mu je obupati,
1337 VIII|           malone da je menil, da mu je obupati, da mu ni rešilne
1338 VIII|             ni rešilne misli. ~Vtem je bil prekoračil stopnice
1339 VIII|             dvorišče. Hlapec Cesare je še vedno vodil iskrnatega
1340 VIII|             bodeta tam?" vprašal ga je nekdo. ~"Ali meniš, da vem!"
1341 VIII|           meniš, da vem!" odgovoril je Cesare jezno. "Ta diavolo
1342 VIII|            Maledetto!" ~Janez Sonce je hitro prekoračil dvorišče,
1343 VIII|        Gotovo tiči ženska vmes! Kdo je to bolje vedel od njega! ~
1344 VIII|        bolje vedel od njega! ~Ravno je hotel Janez Sonce pri visokih
1345 VIII|            zamolklo. Pi temni steni je slonel dijak Vid in je bil
1346 VIII|        steni je slonel dijak Vid in je bil še bolj raztrgano oblečen
1347 VIII|          nego navadno. Lakot sse mu je kazala po celem tankem obrazu,
1348 VIII|         bile upale oči. Cela podoba je napravljala vtis bede, siromaščine
1349 VIII|           zapuščenja, prav kakor da je živel samo ob vodi inkoreninah
1350 VIII|          teh ni ostajalo. Opiral se je na steno in steza roki proti
1351 VIII|        steza roki proti gospodu, ki je nehote obstal pred njim. ~"
1352 VIII|            pred njim. ~"Ubogi Vid," je dejal Sonce dobrovoljno, "
1353 VIII|              ne zaradi tega!" ihtel je mladenič. ~"Ne morem ti
1354 VIII|       pomagati, revče! Moja kuhinja je prazna in na ognjišču se
1355 VIII|           Sonce! Gospod - - -!" Vid je hotel govoriti, ali beseda
1356 VIII|             govoriti, ali beseda mu je zastala v grlu in po bledem
1357 VIII|             in po bledem licu se mu je udrla debela solza. ~"Lahkot
1358 VIII|        udrla debela solza. ~"Lahkot je huda kuharica," izpregovoril
1359 VIII|             kuharica," izpregovoril je vitez, "to vem predobro.
1360 VIII|            Ano Rozino!" ~Vzdihovaje je iskal vitez v svojem žepu
1361 VIII|               Ne, ne! Nekaj drugega je, gospod Sonce!" ~"Kaj,"
1362 VIII|           Sonce!" ~"Kaj," začudi se je vitez, "ti se braniš denarja?
1363 VIII|            gospe Ani Rozini ve, kje je! In midva še tukaj sloniva
1364 VIII|        grozni stiski moji!" ~V hipu je bil razvnet in je govori
1365 VIII|            V hipu je bil razvnet in je govori tako glasno, da so
1366 VIII|           gospod Sonce," opomnil mu je dijak; "ne bilo bi dobro,
1367 VIII|       branil nikdo vhoda na vrt, ki je ležal za knežjim dvorcem.
1368 VIII|           drugem mestu. Tistega dne je mrgolelo pridnih delavcev
1369 VIII|          gredicah. Pripovedovalo se je med meščanstvom, da bode
1370 VIII|           se med veselicami, katere je hotela Turjačanov mogočna
1371 VIII|        knežjim dvorcem. Ta veselica je imela namen, razradostiti
1372 VIII|         nadvojvodo Viljema. Dohajal je v cesarjevem spremstvu in
1373 VIII|    cesarjevem spremstvu in znalo se je o njem, da strastno rad
1374 VIII|           pokrile steze, po katerih je imela stopati blažena noga
1375 VIII|          odneslo. ~Po stranski stez je krenil Vid proti tisti strani
1376 VIII|         proti tisti strani vrta, ki je segala malone do kapucinskega
1377 VIII|        kapucinskega samostana. Ondi je raslo košato drevje, bodisi
1378 VIII|            bodisi samo tako, katero je bilo v sencu in pogledu
1379 VIII|           pogledu v razkošje. Obilo je bilo sadja, rumenega in
1380 VIII|     rumenega in rdečega; vejevje se je šibilo pod njim, in po zelenih
1381 VIII|           in po zelenih tratinah ga je na kupe ležalo. Ta stran
1382 VIII|          kupe ležalo. Ta stran vrta je bila tisto popoludne zapuščena,
1383 VIII|   nadzornika ni bilo tu sèm, ker se je ravno vedelo, da se tu ni
1384 VIII|            Na samotni kamniti klopi je čepela sključena, grbasta
1385 VIII|        sključena, grbasta oseba, ki je bila v živem nasprotju z
1386 VIII|          celo okolico ne. Nabral si je cel naročaj dozorelih hrušk
1387 VIII|          naročaj dozorelih hrušk in je sedaj lahkodušno zaužival
1388 VIII|           ti sraka turjaška, ne boš je popil sladke vode, če Kljukec
1389 VIII|           noče! Ti hudič ti!" ~Tako je govoril sam sebi. ~"Sočno
1390 VIII|           govoril sam sebi. ~"Sočno je to turjaško sadje, to je
1391 VIII|            je to turjaško sadje, to je res! A jaz čem denarja,
1392 VIII|       denarja, cekinov, kakor se mi je obetalo. Brez Kljukca ne
1393 VIII|          Jurče, hi, hi!" ~Smejal se je pričetkom tiho. Ugledavši
1394 VIII|          njemu prihajala, pričel se je glasno smejati. Zlezel je
1395 VIII|           je glasno smejati. Zlezel je bolj vkup in z roko je tleskal
1396 VIII|       Zlezel je bolj vkup in z roko je tleskal po tenkem trebuhu,
1397 VIII|             Že gre, že gre!" kričal je s hripavim glasom. "Sveta
1398 VIII|           pobožnega romarčka, ki ga je s količkom po glavi pretipal
1399 VIII|          kaj novega doživi!" ~Zopet je tleskal z roko po trebuhu. ~"
1400 VIII|       poštenjak! He, he!" ~To rekši je izvlekel izpod obleke dolg
1401 VIII|           sebe na klop. ~"Ta gospod je včasih polna muh. Nož pa,
1402 VIII|        včasih polna muh. Nož pa, ki je nabrušen, ki je dolg kakor
1403 VIII|          Nož pa, ki je nabrušen, ki je dolg kakor turška sablja,
1404 VIII|           turška sablja, tak nož pa je še vselej pregnal muho,
1405 VIII|         vselej pregnal muho, in naj je še tako nadležna bila! Svetli
1406 VIII|           Luno! Hi, hi!" ~Izbral si je medeno hruško ter jo drobil
1407 VIII|            zobmi. S svetlimi očesci je neprestano opazoval dohajajočega
1408 VIII|            prodaja na tem sejmu, to je gotovo! Vse drugo je pa
1409 VIII|             to je gotovo! Vse drugo je pa negotovo!" ~Ko sta onadva
1410 VIII|       prišla malone do njega, vstal je ter se globoko rpiklonil: "
1411 VIII|             romarji? Kaj?" ~Dvignil je obraz in z zvitim pogledom
1412 VIII|          obraz in z zvitim pogledom je premeril viteza, kateremu
1413 VIII|           premeril viteza, kateremu je v hipu zalila kri bledo
1414 VIII|           Mene, romarčka z Davč, ki je priromal k cerkvi svetega
1415 VIII|              Ti si hudoba!" zaječal je Janez Sonce. Kakor strela
1416 VIII|           Janez Sonce. Kakor strela je planil proti onemu ter ga
1417 VIII|      pustite tisto šibko železo, pa je vse prav, vse pošteno!"
1418 VIII|             vse pošteno!" odgovoril je Kljukec hladnokrvno. ~Do
1419 VIII|      Kljukec hladnokrvno. ~Do sedaj je tičal v gubah, da je bil
1420 VIII|          sedaj je tičal v gubah, da je bil videti grbast. Pri teh
1421 VIII|          grbast. Pri teh besedal pa je stegnil dolgo svoje telo
1422 VIII|         videti svojo ženko, naj vam je ljubo moje življenje, kakor
1423 VIII|           moje življenje, kakor vam je drago vaše življenje! Ali
1424 VIII|              Videk Ti govori!" ~"To je tvoj stric, Vid?" začudil
1425 VIII|             stric, Vid?" začudil se je vitez. ~"Da, moj stri je
1426 VIII|            je vitez. ~"Da, moj stri je to, gospod Sonce. In pravi,
1427 VIII|         Sonce. In pravi, da ve, kje je gospa Ana Rozina," odgovoril
1428 VIII|        gospa Ana Rozina," odgovoril je Vid klavrno. ~"Kaj ne bom
1429 VIII|           Kaj ne bom vedel," krokal je Kljukec, "če sem jo sam
1430 VIII|           in v miru razgovorimu. To je moje mnenje! Če pa hočete,
1431 VIII|    najpoprej železo zapoje, tudi mi je prav, gospodine! " ~Zavihtil
1432 VIII|              gospodine! " ~Zavihtil je svoj nož ter sekal ž njim
1433 VIII|            po zraku. ~"Odloži nož," je dejal vitez, s silo ukrotiš
1434 VIII|           Saj sem vedel," smejal se je oni, "da spametujete. Nož
1435 VIII|        položil tu sèm k sebi, da mi je pri rokah, ker se moram
1436 VIII|             vi takega možaka, kakor je Kljukec z Gorenjskega, kaj
1437 VIII|      braniti svoje življenje, ki mi je ravno tako drago kakor ekscelenci
1438 VIII|           bom storil!" potolažil ga je Sonce. ~"Previdnost je božja
1439 VIII|           ga je Sonce. ~"Previdnost je božja mast!" odgovoril je
1440 VIII|           je božja mast!" odgovoril je Kljukec ter je položil nož
1441 VIII|            odgovoril je Kljukec ter je položil nož tik sebe na
1442 VIII|             tik sebe na klop, da mu je bil vsak hip pri roki. "
1443 VIII|          Zdaj vam bom povedal, kako je bilo. Najel me je gospod
1444 VIII|              kako je bilo. Najel me je gospod Jurij, tisti turjaški
1445 VIII|     turjaški fantiček, in plačal mi je dvajset rumenih cekinov,
1446 VIII|         bila!" ~"Povej, povej, kako je bilo! Kam si mi vlekel ženo!" ~"
1447 VIII|             Naglost ni prida, dejal je polž, ko je desetkrat poskušal
1448 VIII|            prida, dejal je polž, ko je desetkrat poskušal plot
1449 VIII|           poskušal plot prelesti in je zopt ž njega pal. Vidite,
1450 VIII|         njega pal. Vidite, plača mi je trideset rumenih cekinov!" ~"
1451 VIII|            dvajset!" ~"Trideset jih je bilo, tako mi moje neumrjajoče
1452 VIII|      neumrjajoče duše; trideset jih je bilo!" ~"Naj jih je torej
1453 VIII|             jih je bilo!" ~"Naj jih je torej trideset," zjezil
1454 VIII|          torej trideset," zjezil se je vitez. "Sedaj pa govori
1455 VIII|             h gospodu Juriju. Ravno je iz postelje zlezel in kislo
1456 VIII|         postelje zlezel in kislo me je pogledal, ko sem stopil
1457 VIII|          sem stopil predenj. Ženska je lepa, dejal sem mu, in preceno
1458 VIII|          pastirico, pa ne gospe, ki je bela kakor ravnokar namolzeno
1459 VIII|            gospod Jurij! Ženska jih je vredna! No, pa sem slabo
1460 VIII|          slabo opravil! Kakor sršen je bil pri meni in kot strela
1461 VIII|           pri meni in kot strela mi je tičala njegova roka v laseh.
1462 VIII|          njegova roka v laseh. Vrag je močnejši, nego sem menil.
1463 VIII|          nego sem menil. Kar koj mi je izruval velik šop las z
1464 VIII|          moje uboge glave; potem pa je moje telo postavil pred
1465 VIII|        postavil pred vrata, kjer me je v delo vzela tolpa graščinskih
1466 VIII|             svetlega svetnika" - tu je Kljukec pokazal na svoj
1467 VIII|             pripoveduješ!" zakričal je Sonce. ~"Počakajte! Vse
1468 VIII|             Sonce. ~"Počakajte! Vse je v zvezi z vašo gospo. Potem -
1469 VIII|            nisem bil dobil! Poštena je ta, mislil sem si. Tedaj
1470 VIII|            prijetnega storil. Tu pa je gospod Janez Sonce, ki ti
1471 VIII|            s turjaškega ozidja! Kaj je, ali sem prav in pošteno
1472 VIII|           da mi pomagaš!" odgovoril je vitez hitro. ~"Hi, hi, to
1473 VIII|           vitez hitro. ~"Hi, hi, to je poštena govorica! To bi
1474 VIII|             govorico! A ta Jurče me je danes metal po stopnicah,
1475 VIII|           in brez sleparstva, kakro je med poštenjaki navada. Potem
1476 VIII|         kakor sapa proti Turjaku! A je pametno tako?" ~"To veš,
1477 VIII|        benečanov! Zaradi vrvice, ki je zrabljena potem, hi, hi!" ~"
1478 VIII|         večnega zveličanja!" ~"Tako je torej vse lepo prav! Pod
1479 VIII|                Na Turjak!" vzklikni je vitez ponosno. ~"Na Turjak!"
1480 VIII|       ponosno. ~"Na Turjak!" viknil je tudi dijak Vid. "In sveta
1481 VIII|             vse dobro!" ~"Obrnil se je proti kraju, kjer se je
1482 VIII|             je proti kraju, kjer se je kazal Šmarne gore belokipeči
1483 VIII|             križ za križem. ~Medtem je bil vitez Sonce že odhitel
1484 VIII|             vrtni stezi. Kljukec pa je zopet zlezel v gube, da
1485 VIII|             zlezel v gube, da se mu je prikazala grba med ramami.
1486 VIII|       prikazala grba med ramami. Ko je vstal s klopi, videlo se
1487 VIII|            vstal s klopi, videlo se je tudi, da je mož kruljav. ~"
1488 VIII|        klopi, videlo se je tudi, da je mož kruljav. ~"Na Turjak
1489 VIII|                To rekši, odgugal se je po poti. Iz previdnosti
1490 VIII|             poti. Iz previdnosti pa je izvlekel velik molek iz
1491 VIII|          molek iz žepa in tu in tam je pričel glasno moliti. ~"
1492 VIII|          kaj daru, daru!" ~Prihitel je nadzornik ter ga z vihtečo
1493 VIII|            volji našemu KLjukcu, ki je hotel prej kot mogoče priti
1494 VIII|         gospodov s Turjaka!" ~*  Ko je temna noč v črno svoje krilo
1495 VIII|         jesensko krajino, podila se je po Dolenjski cesti tolpa
1496 VIII|          šli kakor blisk. Če pa jim je hotela upehati noga, tedaj
1497 VIII|        zapele po rebrih gorjače, da je glasno tleskalo. In če so
1498 VIII|             utruditi jezdeci, tedaj je zakričalč dolgi vodja: "
1499 VIII|             v temni hlad! ~Tedaj pa je na dvoru knežjega dvorca
1500 VIII|          konja tja in sèm. Zeblo ga je in preklinjal je svojega