| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jastrebovim 1 javno 1 jaz 68 je 3108 jé 2 jebilo 1 jec 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 3108 je 1474 in 1307 se 1049 v | Ivan Tavcar Janez Sonce IntraText - Concordances je |
Part
2001 XI | v meniško obleko, ki mu je na srečo sezala do pete, 2002 XI | sezala do pete, tako da se je skrivala pod njo noga, ki 2003 XI | samostanskega ali meniškega! Ker je nosil Sonce kratke lase, 2004 XI | nosil Sonce kratke lase, bil je na prvi pogled vsekakor 2005 XI | opraviti. Dijak Vid pa si je obložil ramo z vrečo, v 2006 XI | obložil ramo z vrečo, v katero je bil nasul nekaj peska, da 2007 XI | ter dospela na plan, kjer je ponehalo drevje ter se pokazalo 2008 XI | nebo. Ravno pred njima pa je dvigal stari grad visoko 2009 XI | do grajskega ozidja, bilo je bolj proti jugu. Morala 2010 XI | Tik jarka pred ozidjem je vodila ozka steza; po nji 2011 XI | omenjenega jarka. Nekdaj je bil globok in z vodo napolnjen. 2012 XI | grajski jarek: že davno se je bil posušil, in zelena trava 2013 XI | posušil, in zelena trava je poganjala po njem. V dnu 2014 XI | poganjala po njem. V dnu je raslo na mestih nekaj ločka, 2015 XI | mestih nekaj ločka, kar je pričevalo, da se ob deževju 2016 XI | voda, edina voda, ki jo je še dobival turjaški grajski 2017 XI | turjaški grajski jarek! ~Sploh je napravljala mogočna zidina 2018 XI | raztrgana streha, vse to je dajalo poslopju že tiste 2019 XI | tisto podobo kot danes, ko je ostalo o slavi in bogastvu 2020 XI | spominov! Na grajskem zidu je slonelo nekaj topičev, ki 2021 XI | obletavali in skoraj se je smelo sklepati, da so nosili 2022 XI | odnesli orožje, s katerim je bilo obloženo za trenutek 2023 XI | bolj proti severu, prihitel je jima naproti sivolas starec. 2024 XI | sivolas starec. Za njim se je trla čeda ovac, kakih trideset 2025 XI | trideset glav. Bralo se mu je razoranem licu, da ga morita 2026 XI | morita strah in skrb. Klobuk je bil izgubil nekje v gošči, 2027 XI | nekje v gošči, in sedaj mu je sapa gonila redke bele lase, 2028 XI | Pikašca, na na -a!" tako je vpil neprestano in s slabimi 2029 XI | se mu ni oglasila, ker se je tedaj že kuhala v širokih 2030 XI | črnimi lisami pokrita koža pa je visela na vrbovi veji, in 2031 XI | na vrbovi veji, in Tinač je pripovedoval Naconu, da 2032 XI | Ugledavši kapucina, obstal je starec, obrisal si z dlanjo 2033 XI | ovco v gošči? Črne lise je imela po volni, in če je 2034 XI | je imela po volni, in če je človek zaklical: soli, soli! 2035 XI | zaklical: soli, soli! bila je takoj pri roki! Krotka žival 2036 XI | takoj pri roki! Krotka žival je bila in danes se mi je izgubila! 2037 XI | žival je bila in danes se mi je izgubila! Če je ne dobim, 2038 XI | danes se mi je izgubila! Če je ne dobim, bom tepen in jesti 2039 XI | mi ne bodo dali!" ~"Nisem je videl!" odgovoril je vitez 2040 XI | Nisem je videl!" odgovoril je vitez in smilil se mu je 2041 XI | je vitez in smilil se mu je ubogi pastir, ki je tako 2042 XI | se mu je ubogi pastir, ki je tako brezuspešno iskal izgubljeno 2043 XI | tepen, to bom tepen!" tarnal je ter odšel kričeč: "Pikašca, 2044 XI | zopet drugo, tako da se je končno nagrmadilo zidovja, 2045 XI | končno nagrmadilo zidovja, ki je sicer v zvezi med seboj, 2046 XI | sicer v zvezi med seboj, ker je zidar tako hotel, ki pa 2047 XI | človeka! Samo tam v kotu je lajal pes ob verigi ter 2048 XI | proti prišlecema. A skoro se je zopet umiril in grčaje legel 2049 XI | človeški obraz. Precej časa je preteklo, a vendar se ni 2050 XI | nikdo. Šele potem, ko se je pes znova pognal ob svoji 2051 XI | zatulil v zrak, začul se je nekje v poslopju hripav 2052 XI | prekleta pasja dlaka!" ~In ko je pes še vedno tulil, začuli 2053 XI | po hodniku, in čutilo se je rožljanje meča in ostrog. ~" 2054 XI | Po stopnicah navzdol se je privalil trebušen mož s 2055 XI | mečem ob strani. Ž njim je rožljal po kamnitih stopnicah 2056 XI | stopnicah in neprestano se je togotil nad psom, ki ga 2057 XI | togotil nad psom, ki ga je bil premotil v jutranjem 2058 XI | Ugledavši kapucina, pomiril si je takoj glas ter je rahlo 2059 XI | pomiril si je takoj glas ter je rahlo in mehko spregovoril: " 2060 XI | padre, santo padre!" ~Snel je široki klobuk z glave ter 2061 XI | gorečnostjo poljubil roko. ~"To je španjolska navada, sveti 2062 XI | navada, sveti oče," govoril je ponižno, "to je španjolska 2063 XI | govoril je ponižno, "to je španjolska navada. Ko sem 2064 XI | nemški vojski, dejal nam je senjor Montez, naš slavni 2065 XI | in na kolena! In dostavil je še tudi: Kadar pa srečate 2066 XI | božjim duhovnikom!" ~Vstal je ter si brisal prašna kolena. 2067 XI | znanca priliko opazovati, da je bil ta hišni maršalek zapuščenega 2068 XI | že v sivi starosti in da je nosil obraz, na katerem 2069 XI | bakrene lise pričevale, da je lastnik tega obraza vdan 2070 XI | obraza vdan pijači. Motno oko je dalje pričevalo, da je mož 2071 XI | oko je dalje pričevalo, da je mož pil že na vse jutro 2072 XI | nemških vojakih?" vprašal je vitez. ~"Hvala za vprašanje, 2073 XI | sladkega vina, kolikorkrat je stal v sovražnem ognju, 2074 XI | hrabrosti!" ~Vitez Sonce je lagal, ker do tistega trenutka 2075 XI | Tomažu Ručigaju. A ta laž je dobro dejala gospodu Tomažu. ~" 2076 XI | časi!" ~Prikazala se mu je debela solza iz očesa. ~" 2077 XI | več odpiral ust!" ~Potem je napravil velik križ čez 2078 XI | in blagoslovite jo, kakor je španjolska navada!" ~Po 2079 XI | navada!" ~Po stopnicah ju je vodil nvzgor. ~"Imam gorko 2080 XI | svetu!" ~Na hodniku jim je prišla nasproti mlada dekla 2081 XI | goste imamo in sam Bg jih je nama poslal pod streho." ~ 2082 XI | pod streho." ~Marjanica je poljubila menihu roko. Ko 2083 XI | poljubila menihu roko. Ko je bila odšla po hodniku v 2084 XI | hodniku v kuhinjo, kričal je Tomaž Ručigaj za njo: ~" 2085 XI | zaklad in tolažba!" ~Ko je bilo dekle izginilo, obrnil 2086 XI | dekle izginilo, obrnil se je k menihu ter spregovoril: " 2087 XI | spregovoril: "Pošteno dekle je, santo padre, in dobrega 2088 XI | misliti, da imam kaj ž njo. To je španjolska navada! In don 2089 XI | navada! In don Montez nam je pravil sto in stokrat: kdor 2090 XI | pravil sto in stokrat: kdor je možak in poštenjak, ta je 2091 XI | je možak in poštenjak, ta je z žensko sladak ! To je 2092 XI | je z žensko sladak ! To je dobra španjolska navada!" ~ 2093 XI | zakajeno in nizko sobico. Imela je edino okno, pri katerem 2094 XI | edino okno, pri katerem se je videlo na dvorišče. ~Tomaž 2095 XI | dvorišče. ~Tomaž Ručigaj je posadil meniha za mizo, 2096 XI | meniha za mizo, dijaku pa je odkazal mesto na klopi tik 2097 XI | dajem, sveti oče?" ~Vid je sedel za vrata. ~"Nauki 2098 XI | Capitano" Ručigaj se je čutil močno počaščenega 2099 XI | naslovu. Z velikim nožem je odrezal mogočen kos od hleba, 2100 XI | Potem pa stori, kar ti je ukazal sveti oče! Poljubi 2101 XI | mu roko in odrini!" ~Vid je pristopil ter poljubil menihu 2102 XI | Malo okrog poglej!" govoril je le-tá in malo se odpočij! 2103 XI | nikdar pozabil, kdaj ti je naš capitano dodelil vstop 2104 XI | ujela s pogledi in zadnji je bil prepričan, da mu bode 2105 XI | njega posebnosti. ~Komaj je bil dijak zapustil sobico, 2106 XI | dijak zapustil sobico, odprl je Tomaž Ručigaj omaro v steni 2107 XI | lahko se malo oddahnem. Vse je šlo cesarja gledat, a jaz 2108 XI | bojeval v armadah, katerim je zapovedoval sam cesar! Kje 2109 XI | časi, tisti časi!" ~Nalil je vina v kupo ter jo na hip 2110 XI | hip izpraznil. Tudi menihu je nalil. ~"Kisla je kapljica, 2111 XI | menihu je nalil. ~"Kisla je kapljica, santo padre, a 2112 XI | Ni mogoče!" začudil se je Sonce. ~"In vendar je tako, 2113 XI | se je Sonce. ~"In vendar je tako, sveti oče," pritrjeval 2114 XI | sveti oče," pritrjeval je Tomaž Ručigaj. "Kadar je 2115 XI | je Tomaž Ručigaj. "Kadar je oskrbnik doma, tedaj pretekó 2116 XI | v grlo! Ej naša gospoda je nehvaležna gospoda. Dokler 2117 XI | pozabijo na starega psa!" ~"Res je tako," dejal je menih, " 2118 XI | Res je tako," dejal je menih, "a mene vendar veseli, 2119 XI | senjor capitano!" ~"To je še moja edina tolažba, da 2120 XI | delati!" ~"Ha, ha!" smejal se je kapucinec, "vi morate za 2121 XI | delati! Kaj mi ne pravite? Ta je pa smešna, capitano!" ~" 2122 XI | padre! Resnična in pravična je! Ko bi vam jaz hotel vse 2123 XI | hotel vse povedati!" ~Umevno je, da je Tomaž Ručigaj ves 2124 XI | povedati!" ~Umevno je, da je Tomaž Ručigaj ves ta čas 2125 XI | prav pridno pil in da se mu je pričelo na licih žariti, 2126 XI | vstajajočim soncem. Vitez Sonce je z radostjo opazoval, kako 2127 XI | radostjo opazoval, kako je Tomaž Ručigaj vedno bolj 2128 XI | v pijanost gazil, in bil je prepričan, da se bode temu 2129 XI | bode morda vse zvedel, kar je hotelo njegovo kipeče srce 2130 XI | zvesti služabniki," pričel je, "kakor ste vi, capitano 2131 XI | Istina, istina, padre!" gonil je Ručigaj. "Marikaj vem, o 2132 XI | Poznam ga!" ~"Koliko je ljudi, ki vedo, kako je 2133 XI | je ljudi, ki vedo, kako je ta žival na svet prilezla? 2134 XI | povejte mi, kojiko jih je, santo padre! Veste li vi, 2135 XI | padre! Veste li vi, kako je Jurij Ljudevit na svet prišel!" ~" 2136 XI | čednejšega konja, nego ga je imel premilostljivi Janez 2137 XI | še tako dobro vem, kako je bilo! Mladi gospod je imel 2138 XI | kako je bilo! Mladi gospod je imel tiste dni ognjevitega 2139 XI | bili z zlatom plačali. Vrag je tičal v ti živali. Če nisi 2140 XI | Če nisi pazil, takoj ti je ril z gobcem v meso in s 2141 XI | gobcem v meso in s kopiti je sekal po tebi, da so se 2142 XI | iskre kovale! Nekdaj me je vsekal čez koleno, da je 2143 XI | je vsekal čez koleno, da je vse zateklo in a nisem mogel 2144 XI | vreme izpremeniti, tedaj mi je vsekdar, kakor bi se mi 2145 XI | pozabili." ~Tomaž Ručigaj je pričel jokati, kakor imajo 2146 XI | in beračem!" tolažil ga je menih. ~"Kaj?" zakričal 2147 XI | menih. ~"Kaj?" zakričal je óni. "Kdo ve! Malo mu je 2148 XI | je óni. "Kdo ve! Malo mu je verjeti! Čemu pa je potem 2149 XI | Malo mu je verjeti! Čemu pa je potem ustvaril grofe in 2150 XI | se kesam! - Stari pijanec je padel na kolena. - "Tu vidite, 2151 XI | zapro v tak kurnik, kot je ta preklicani grad! Najboljši 2152 XI | bili nekdaj poznali, ko nas je še vodil Johannes Vörth, 2153 XI | stremeli in se čudili, da je taka izprememba mogoča. 2154 XI | Takrat sem bil mož, da je don Montez večkrat pravil, 2155 XI | bo na onem svetu!" ~Zopet je pretakal solze. Vmes pa 2156 XI | pretakal solze. Vmes pa je junaško pil, da je vidno 2157 XI | Vmes pa je junaško pil, da je vidno ginilo vino iz majolike 2158 XI | kokoš. Carambo!" ~"Škripal je z zobmi in tiho pri sebi 2159 XI | tiho pri sebi klel. "Videti je, da vam nekaj dušo teži, 2160 XI | capitano, in za take prilike je najbolje če svoje srce olehčate 2161 XI | služabniku božjemu." ~"Res je, duhovni oče, velika skala 2162 XI | pregreho svojo tolažbo. Ni je pregrehe, da bi se za njo 2163 XI | ne dobilo." ~Vitez Sonce je govoril te besede s pobožnim 2164 XI | Lucifer gristi!" ~Videti je bili, da si Tomaž Ručigaj 2165 XI | upal prav na dan in da se je že kesal, da je sploh zašel 2166 XI | in da se je že kesal, da je sploh zašel na to polje. ~" 2167 XI | se vam ni bati!" Tako mu je prigovarjal menih. ~"Smrt 2168 XI | prigovarjal menih. ~"Smrt je zmeraj huda. Don Montez 2169 XI | huda. Don Montez nam pa je večkrat dejal: Spoved je 2170 XI | je večkrat dejal: Spoved je zadnja! Spovejte se takrat, 2171 XI | niti trenutek ne poprej. To je španjolska navada!" ~"Pregrešna 2172 XI | navada!" ~"Pregrešna navada je. Bog daj, da se ne bodete 2173 XI | nji, senjor." ~Vitez Sonce je utihnil ter nabral obraz 2174 XI | bolest stiskala srce, da je staknil tako trdovratnega 2175 XI | grešnika. Tomažu Ručigaju se je pričelo tajati srce. ~"Vraga, 2176 XI | Saj res ni nič. Tam gori je mlada ženska in drugega 2177 XI | He, padre santo! - Tu se je Tomaž Ručigaj dolgo smejal. ~" 2178 XI | Hé, a ni tako?" ~"Morda je že oženjena!" ~Vitezu Soncu 2179 XI | oženjena!" ~Vitezu Soncu se je krčilo ob teh besedah srce, 2180 XI | iztisniti skrivnost, katero je moral zvedeti. ~"Oženjena," 2181 XI | Oženjena," odgovoril je oni lahkodušno. "Na obrazu 2182 XI | namolzeno mleko! He, padre, da je Tomaž Ručigaj še tisti korenjak, 2183 XI | Ručigaj še tisti korenjak, kot je bil nekdaj, ko je lazil 2184 XI | korenjak, kot je bil nekdaj, ko je lazil za nemškimi dekleti 2185 XI | kaj takega prigoditi!" ~Že je hotel Janez Sonce v svojem 2186 XI | pograbiti za bodalce, katero mu je tičalo za pasom pod kuto, 2187 XI | skledo na mizo. ~"Dobra je ta!" kričal je Ručigaj, " 2188 XI | Dobra je ta!" kričal je Ručigaj, "zdaj se bo jedlo 2189 XI | španjolski navadi! Don Montez je nam večkrat pravil, da sta 2190 XI | Trojice, tudi moja vera je taka, posebno zdaj, ko sem 2191 XI | Z veliko zadovoljnostjo je sesal dobro vonjavo vase, 2192 XI | sesal dobro vonjavo vase, ki je puhtela iz sklede. ~"Pa 2193 XI | tujih ljudeh!" oglasila se je z ostrim glasom Marjanica, 2194 XI | stari požeruh ti!" ~"Res je prazna - majolika," odgovoril 2195 XI | prazna - majolika," odgovoril je Tomaž Ručigaj z veliko ponižnostjo, " 2196 XI | Turjaku, ne pa dekla. To je moje prepričanje, Marjanica, 2197 XI | vem, če smem," branilo se je dekle. "Gospod major je 2198 XI | je dekle. "Gospod major je šel od doma in dejal mi 2199 XI | šel od doma in dejal mi je: 'Glej na ključe h kleti, 2200 XI | Tomaž ne stakne.' Ravno tako je govoril in nič drugače!" ~" 2201 XI | drugače!" ~"Prasica, dejal je!" tulil je Ručigaj, "santa 2202 XI | Prasica, dejal je!" tulil je Ručigaj, "santa trinidad, 2203 XI | ključe, Marjanica! Če te je strah iti v klet, daj mi 2204 XI | svetemu očetu vina, dasi je to proti mojemu stanu moji 2205 XI | škodo napravil, več kot je celi Tomaž vreden!' In gospod 2206 XI | vreden!' In gospod major je še dostavil: 'Včeraj so 2207 XI | grofu!' Ravno te besede je govoril gospod major in 2208 XI | Jenjaj, Marjanica!" kričal je Ručigaj. "Boš videla, da 2209 XI | ga, Marjanica! moledoval je Ručigaj. "Še na sodni dan 2210 XI | že sedaj preveč!" ~Vzela je majoliko z mize ter odšla 2211 XI | čislajo, capitano," oglasil se je menih s satiričnim glasom, " 2212 XI | štejejo. Slabo življenje je to za starega, zaslužnega 2213 XI | slišali, padre," vzdihoval je starec, "tako se mi godi 2214 XI | sobani na steni!" ~"Res je," pritrdil je menih, "mnogo 2215 XI | steni!" ~"Res je," pritrdil je menih, "mnogo ste skusili, 2216 XI | storili in trpeli!" pritrjeval je menih, upajoč, da bode s 2217 XI | Trpel in delal!" kričal je Ručigaj, "a sedaj bi moral 2218 XI | torej, sveti oče!" ~Nato se je pričela Tomaža Ručigaja 2219 XI | Ručigaja spoved. - ~Medtem je dijak Vid stikaval po grajskih 2220 XI | marsikaterih vratih prijemal je kljuko ter hotel odpreti. 2221 XI | ter hotel odpreti. Ali vse je bilo trdo zaklenjeno. Končno 2222 XI | trdo zaklenjeno. Končno je šel pred grad ter lazil 2223 XI | kavk in sokolov zbialo se je po zraku, a drugega življenja 2224 XI | čuti. ~S tožnim srcem sedel je dečak ob rob grajskega jarka 2225 XI | zamislil tja v dol. Časih se mu je dozdevalo, kakor bi čul 2226 XI | glas vesele družbe. A če je bolj poslušal, ni čul niti 2227 XI | niti človeka! Ondi pri zidu je slonela stara hruška, ki 2228 XI | slonela stara hruška, ki je s svojim mogočnim vejevjem 2229 XI | staro zidovje. Rumenelo ji je listje, a ondi malone v 2230 XI | ondi malone v vrhu rumenelo je tudi nekaj dozorelega sadu. ~" 2231 XI | nekaj dozorelega sadu. ~"To je hruška Gospodična" - izpregovoril 2232 XI | Gospodična" - izpregovoril je dijak sam pri sebi, "in 2233 XI | jih nekaj rumenih! Kdaj je že nisem pokusil, hruške 2234 XI | Gospodične!" ~"Vzdihovaje je odtrgal pogled od zrelega 2235 XI | jo tudi imeli! Nagnjena je bila na malo hišo domačo, 2236 XI | malo hišo domačo, in jeseni je cepal zlati njen sad na 2237 XI | streho. A še veliko več ga je segnilo na deblu, da ga 2238 XI | brenčeč po vejah!" ~Poslušal je znova v dol, in sedaj se 2239 XI | znova v dol, in sedaj se mu je zdelo, da je čul prav gotovo, 2240 XI | sedaj se mu je zdelo, da je čul prav gotovo, kako je 2241 XI | je čul prav gotovo, kako je bilo konjsko kopito ob kamen. 2242 XI | kopito ob kamen. Pa zopet se je prevaril, ko je poslušal 2243 XI | zopet se je prevaril, ko je poslušal bolj vestno, ni 2244 XI | sad na deblu, še prej nego je dozorel. Stari oče mi je 2245 XI | je dozorel. Stari oče mi je pravil in vse povedal. Ko 2246 XI | pravil in vse povedal. Ko je naša sveta Porodnica" - 2247 XI | naša sveta Porodnica" - tu je napravil dijak znamenje 2248 XI | Odrešenika" - tudi tu se je dijak pobožno prekrižal - " 2249 XI | pobožno prekrižal - "prišla je s svojim Jožefom v široko 2250 XI | široko puščavo. Veliko žejo je trpela božja Porodnica, 2251 XI | božja Porodnica, in žejo je trpel sveta Odrešenik. Tudi 2252 XI | Odrešenik. Tudi sveti Jožef je bil žejen, a vrelca ni bilo 2253 XI | bilo in pod pekočim soncem je vse koprnelo. Tma na meji 2254 XI | Kanaan in dežele Egipta stala je hruška Gospodična. Njene 2255 XI | morila lakot in žeja, bil je slaboten, da ni mogel na 2256 XI | gospoda viteza Janeza!" ~Zopet je vzdihoval dijak, in polastila 2257 XI | dijak, in polastila se ga je čudna tesnost, da mu je 2258 XI | je čudna tesnost, da mu je silila solza v oko. ~"Saj 2259 XI | Jurija Ljudevita! Pri cesarju je gotovo; in če pride, čul 2260 XI | v gozd zeleni. In tedaj je izpregovorila Marija Devica: ' 2261 XI | veje komaj nosile in da je ptica puščave bila uverjena, 2262 XI | zlatom. In vsako leto se je usedala ptica puščave na 2263 XI | zelene moje vrhe in raztezala je blesteče svoje kolo, ki 2264 XI | jutranje zore! In vsako leto je bil moj sad samo nji, mnogobrojni 2265 XI | predragega mojega drevesa.' Tako je govorila šopirna hruška 2266 XI | Ljudevita?" Dijak Vid se je dvignil kvišku. Napel je 2267 XI | je dvignil kvišku. Napel je svojega sluha moči, a zopet 2268 XI | mogel ničesar začuti. Sedel je na zeleno rušo ter govoril 2269 XI | vejami in menil sem, da je to krohot pijanega gospoda 2270 XI | kje pod cesarsko mizo in je pijan od najboljšega vina, 2271 XI | moremo misliti! Tedaj pa je prvič izpregovoril naš preljubi 2272 XI | svojega Boga. In več ti je ptica puščave in več tvoj 2273 XI | dozorenjem, da boš ostudna, kakor je ostuden gobavi bolnik v 2274 XI | bile prve besede, katere je izpregovoril naš gospod 2275 XI | gospod Odrešenik potem ko je bil postal sin človeka! 2276 XI | Gospodična občutila jih je težko; hujše so ji bile 2277 XI | zelena polja. Hipoma ji je izginil zlati sadež in pocepal 2278 XI | zlati sadež in pocepal ji je v trenutku z zelenih vej, 2279 XI | najsilnejši vihar puščave. Pričela je solze točiti hruška Gospodična, 2280 XI | te solze v studenec, ki je pri njenem deblu privrel 2281 XI | iz kamnite zemlje, da se je napil hladne vode sveta 2282 XI | vode sveta Odrešenik, da si je ž njo žejo utolažila njegova 2283 XI | Ničesar ni! Samo strah me je tako preobvladal, da se 2284 XI | sad na veji še prej, nego je dozorel; samo pri vrhu ga 2285 XI | dobrega bi lahko obrodila, da je rasla v strahu božjem! Tudi 2286 XI | strahu božjem! Tudi tu gori je nekaj rumenih, in najbolje 2287 XI | ne ogloje mrčes!" ~Vstal je, da bi splezal na drevo. - ~ 2288 XI | splezal na drevo. - ~Splezal je na drevo. Med z manhom obraslimi 2289 XI | manhom obraslimi vejami se je stiskal kvišku, dokler ni 2290 XI | ni dospel do vrha, kjer je zaužil rumeno sadje. Potem 2291 XI | rumeno sadje. Potem pa jo je zopet odrinil navzdol. Tedaj 2292 XI | zopet odrinil navzdol. Tedaj je opazil na veji, ki je segala 2293 XI | Tedaj je opazil na veji, ki je segala do graščinskega zida, 2294 XI | gnezdo. In iz dalje se mu je videlo, kakor bi čepela 2295 XI | gnezdu. Zategadelj bilo je naravno, da se je dečku 2296 XI | Zategadelj bilo je naravno, da se je dečku vzbudila radovednost 2297 XI | radovednost v duši in da je želel preiskati malo gnezdišče. 2298 XI | malo gnezdišče. Lagano se je spustil po veji proti zidu 2299 XI | do starega gnezdišča. To je bilo prazno, in samo nekaj 2300 XI | listastega listja ležalo je v njem, kar se je videlo 2301 XI | ležalo je v njem, kar se je videlo iz dalje kakor drobna 2302 XI | po gnezdiščih, zjezil se je Vid, "in sam peklenski satan 2303 XI | in sam peklenski satan me je udaril s slepoto, da sem 2304 XI | po steni navpik, opazil je ravno nad sabo malo okence 2305 XI | okence v debeli zidini. Bilo je tako tesno, da bi se človeško 2306 XI | lino na prosti zrak. Kdor je bil torej zaprt v prostoru, 2307 XI | zaprt v prostoru, kammor je to okence dajalo ravno svetlobo, 2308 XI | dajalo ravno svetlobo, bil je dobro spravljen in shranjen 2309 XI | okna pri ječah. ~Vid se je naslonil ob steno ter skušal 2310 XI | pogledati v skrito sobo, ki je tičala za njim. Zidovje 2311 XI | tičala za njim. Zidovje je bilo tako debelo, da ni 2312 XI | umazanega stekla, katero je zapiralo pot vsakemu daljšemu 2313 XI | vsakemu daljšemu pogledu. Že je hotel zopet odriniti po 2314 XI | svojega mladega glasa zaklical je proti oknu: "Gospa Ana Rozina, 2315 XI | gospa Ana Rozina!" ~Zaklical je dvakrat in trikrat. In glejte, 2316 XI | zadnjem klicu odprlo se je umazano okno globoko v zidu 2317 XI | globoko v zidu in prikazal se je drobni obrazek gospe Ane 2318 XI | obrazek gospe Ane Rozine, ki je bil tedaj tako bled, kakor 2319 XI | tedaj tako bled, kakor da je zlit iz samega belega voska. ~" 2320 XI | Jaz sem, Vid sem," zaihtel je dijak od samega veselja, " 2321 XI | časa! Sam Jezus Kristus mi je pomagal, da sem splezal 2322 XI | Vid," izpregovorila je gospa, "poglej, tu sèm so 2323 XI | našega gospoda in morda me je ukazal cesar zapreti, ker 2324 XI | ljubezen gojiti do njega, ki je tako visoko nad mojim stanom." ~" 2325 XI | preljuba gospa! Vaš gospod je tu in jaz sem tu! Gotovo 2326 XI | pomagava! Vi ne veste, kako je žalosten gospod vitez Janez!" ~ 2327 XI | tistem hipu prikazal se je na ovinku tik grajskega 2328 XI | Jurij Ljudevit. Neprestano je zrl s kalnim očesom na hruško 2329 XI | hruško Gospodično, na kateri je bil že iz dalje uzrl nekaj 2330 XI | uzrl nekaj sumljivega. Bil je pijan in v silni razburjenosti. 2331 XI | razburjenosti. Tako močno je stopal, da je letal pesek 2332 XI | Tako močno je stopal, da je letal pesek na vse stani 2333 XI | glasno rožljale. V roki pa je držal samokres z napetim 2334 XI | petelinom. ~"Zdelo se mi je," izpregovoril je škripaje, " 2335 XI | se mi je," izpregovoril je škripaje, "da lazi neki 2336 XI | Jezus Marija, Jurij Ljudevit je tu!" zaječal je dijak na 2337 XI | Ljudevit je tu!" zaječal je dijak na veji. Otrpnilo 2338 XI | dijak na veji. Otrpnilo mu je telo, a se niti ganiti ni 2339 XI | niti ganiti ni mogel. Oni je obstal pod hruško in v silnem 2340 XI | škripal z zobmi. ~"Zdelo se mi je, da sem čul konjska kopita," 2341 XI | konjska kopita," vzdihoval je Vid sam pri sebi, "a sedaj 2342 XI | Vid sam pri sebi, "a sedaj je Jurij Ljudevit tu in umoril 2343 XI | počenjaš tam gori," kričal je Jurij Ljudevit, in njegovo 2344 XI | njegovo krvavo oko ujelo se je s trepetajočim pogledom 2345 XI | sem govoril," zajecljalo je revče v groznem strahu, " 2346 XI | gospo Ano Rozino," siknil je Jurij Ljudevit. "Da bi te 2347 XI | Ano Rozino! In to vse se je meni zgodilo, in na gradu 2348 XI | gradu Turjaškem!" ~"Dvignil je brez usmiljenja velikanski 2349 XI | proti dečku na veji, da se je pok razlegal široko naokrog. 2350 XI | razlegal široko naokrog. Ko se je dim razkadil, ležal je dijak 2351 XI | se je dim razkadil, ležal je dijak Vid na zemlji, mirno, 2352 XI | njegova srčna kri pojila je tedaj rušo in korenine hruški 2353 XI | Gospodični. ~Hladnokrvno je Jurij Ljudevit zopet nabil 2354 XI | Kaj si streljal?" vprašal je polkovnik Aricaga, ki je 2355 XI | je polkovnik Aricaga, ki je z junakom Simonovi'cem sedel 2356 XI | zelenem bregu. V bližini pa je stražil hlapec Cesare štiri 2357 XI | sem streljal?" odgovoril je Jurij Ljudevit zaspano, " 2358 XI | Ljudevit zaspano, "po drevesu je skakala veverica in nad 2359 XI | novi samokres, katerega mi je prinesel knez Vajkard iz 2360 XI | Ali si zadel?" oglasil se je Simonovi'c. ~"Sem, dobro 2361 XI | Simonovi'c. ~"Sem, dobro orožje je. Tam pod hruško leži in 2362 XI | srce! Ha, ha!" ~Nekaj časa je potem opazoval grad ter 2363 XI | ter dostavil: ~"Pretiho je vse! Prijatelji, stvar mi 2364 XI | pogodu. Ni ga človeka, in to je čudno, preklicano čudno!" ~" 2365 XI | čudno!" ~"Veš kaj," kričal je Aricaga, "če tiči sovražnik 2366 XI | sedela pri vinu. Prvi se je bil tako zelo nasekal kisle 2367 XI | nasekal kisle kapljice, da je vsak trenutek hotel pod 2368 XI | mizo zlesti. Pamet pa ga je bila že prav davno zapustila. ~" 2369 XI | davno zapustila. ~"Prav tako je bilo, kakor vam pravim, 2370 XI | pravim, santo padre," kričal je, "in ne besedice drugača! 2371 XI | besedice drugača! Naša gospoda je hudič, in mi moramo večno 2372 XI | zastavljati za njo! Ali je to pravica, sveti oče! A 2373 XI | to pravica, sveti oče! A je nebeško zveličanje kaj takega, 2374 XI | ali sedaj mi povejte, kako je bilo tisto noč!" odgovoril 2375 XI | bilo tisto noč!" odgovoril je Sonce. ~"Tisto noč torej! 2376 XI | Že popoludne pripodil se je naš Jurij Ljudevit na Turjaški 2377 XI | gradu! 'Ručigaj,' dejal je, si li ti oseba, na katero 2378 XI | španjolski kavalir! In tudi je nima! Kje pa jo naj vzame, 2379 XI | ve, za katerim plotom se je rodil!" ~"Kaj vam je odgovoril?" ~" 2380 XI | se je rodil!" ~"Kaj vam je odgovoril?" ~"Kaj mi je 2381 XI | je odgovoril?" ~"Kaj mi je hotel odgovoriti, če je 2382 XI | je hotel odgovoriti, če je vse res, kar sem mu pravil! 2383 XI | kar sem mu pravil! Malo je pordečel in malo se je srdil 2384 XI | Malo je pordečel in malo se je srdil v srcu, in to vse 2385 XI | in to vse radi tega, ker je Tomaž Ručigaj španjolske 2386 XI | Dobro, dobro!' pričel je potem, 'saj te poznam, da 2387 XI | tisti priliki stisnil mi je dva španjolska trdnjaka 2388 XI | druge sem napajal! Rekel mi je nato Jurij Ljudevit: 'Mlado 2389 XI | opazili ž njo!' - 'Resnica je,' odgovoril sem, 'z mlado 2390 XI | odgovoril sem, 'z mlado žensko je človek najraje sam, vsaj 2391 XI | vsaj španjolska navada je to, ha ha!" ~Tomaž Ručigaj 2392 XI | ha!" ~Tomaž Ručigaj spil je merico vina, da bi se oddahnil 2393 XI | ženska,' dostavil sem še, 'je pa tudi nekaj takega, kar 2394 XI | posoja, ha, ha!' ~Pohvalil je Jurij Ljudevit mojo modrost 2395 XI | modrost ter izpregovoril: 'Vse je lepo, kar pripoveduješ, 2396 XI | v gradu čumnate, kjer bi je nikdo ne zavohal, ker vem, 2397 XI | vohali za njo?' Pogledal me je kakor ris ter treščil z 2398 XI | mlado vašo gospodično! Tu je predvsem čumnata Martina 2399 XI | Martina Lutra, v kateri se je skrival, ko so ga bili nemški 2400 XI | santo padre, ali vendar je živel tu na turjaškem gradu 2401 XI | Martin Luter, in hudič se mu je prikazoval, in bratovščino 2402 XI | bratovščino sta pila, da se je vse kadilo in po peklenskem 2403 XI | bral o tem," izpregovoril je Sonce, "dasi je težko verjeti, 2404 XI | izpregovoril je Sonce, "dasi je težko verjeti, da bi bil 2405 XI | Jaz pa dobro vem, da je bil tu! In Juriju Ljudevitu 2406 XI | malo okence ima in še to je skrito za vejami hruške 2407 XI | grajskega zidu.' Ugajalo mu je, kar sem govoril. 'Tvoja 2408 XI | Ručigaj, vedi se dobro, če ti je ljub tvoj trebuh in želodec 2409 XI | trebuh in želodec v njem!' Že je hotel odriniti, pa se je 2410 XI | je hotel odriniti, pa se je vrnil in dostavil: 'Ženica 2411 XI | ker vem, da me ljubi, da je torej blago za mé, gospod 2412 XI | njo ravnalo. Ne pozabi, da je to blago za mé, gospod Ručigaj!' 2413 XI | gospod Ručigaj!' Še enkrat me je zelo osato pogledal, potem 2414 XI | drugo na svetu, nego da je dobro jedla in pila, uvrstili 2415 XI | steno. Ali na tej podobi je spodaj skrito pero, in če 2416 XI | Lutru in njegov kurnik, ki je bil tisti čas preprežen 2417 XI | ker - santo padre - v meni je tičalo od mojega rojstva 2418 XI | kavalirja. Tako mi duše, da je tako!" ~"Kdaj so jo pritirali 2419 XI | jo pripeljali, in meni se je, padre santo, smilila, do 2420 XI | jih ni, carambo!" ~Zopet je izlil vso merico vina v 2421 XI | vso merico vina v jezi, da je na svetu le malo poštenjakov, 2422 XI | v Lutrovi sobi?" vprašal je vitez s tresočim glasom. ~" 2423 XI | in noč in dan prejoka. To je revščina, pravim vam! Skrita 2424 XI | revščina, pravim vam! Skrita je pa že tako, da je ne dobite, 2425 XI | Skrita je pa že tako, da je ne dobite, če do sodnega 2426 XI | čuti bi bil moral, kako je menih z zobmi škripal, ko 2427 XI | menih z zobmi škripal, ko je to vprašal. "Saj veste, 2428 XI | vprašal. "Saj veste, kaka je ženska. To vam joka za vsako 2429 XI | za me! Valga me dios, da je res tako!" ~"Brez tolažbe 2430 XI | To ni bilo pošteno, to je bilo krivično, posebno od 2431 XI | kavalir, senjor capitano!" ~To je Tomaža pretreslo, da je 2432 XI | je Tomaža pretreslo, da je pričel v hipu jokati. ~" 2433 XI | tolažbe naj ji bodi, kolikor je more želeti. In s tem ključem 2434 XI | ključem vam odprem sobano - tu je izvlekel nekje velik ključ - 2435 XI | njegove božje porodnice, da je ni moči, ki bi mogla zabraniti, 2436 XI | jezdarnika Tomaža Ručigaja, ki je grešnike krstil nekdaj ob 2437 XI | ter mu v usta povem, da je grešnik in malo prida, ki 2438 XI | pogine pod mojo roko, katera je morila že boljše može, nego 2439 XI | Jurija Ljudevita!" ~Tedaj se je Tomaž Ručigaj dvignil izza 2440 XI | Ručigaj dvignil izza mize ter je v svoji pijanosti z otročjo 2441 XI | in na pragu prikazal se je Jurij Ljudevit z bledim 2442 XI | Tomažu Ručigaju zavrtila se je tedaj mala čumnata okrog 2443 XI | čumnata okrog in okrog; vse mu je plesalo pred pogledom; a 2444 XI | vrteči se zmešnjavi tičal je kot nekako središče gospoda 2445 XI | blesketali svetli meči. Pričel se je tresti stari pijanec in 2446 XI | stari pijanec in prešinil ga je takov strah, da se je čulo, 2447 XI | ga je takov strah, da se je čulo, kako so mu klopotale 2448 XI | klopotale čeljusti. ~Vitez Janez je v trenutku izprevidel svoj 2449 XI | zapustila bistroumnost. Premeril je z jastrebovim očesom malo 2450 XI | izhoda! Tam pri vratih stal je Jurij Ljudevit s svojima 2451 XI | tovarišema, in pričakovati je bilo, da bodo na mah planili 2452 XI | mečem po njem! Postati mu je mogla edina rešitev - edino 2453 XI | rešitev - edino okno! To je takoj vedel! Na srečo je 2454 XI | je takoj vedel! Na srečo je bilo odprto in toliko široko, 2455 XI | odprto in toliko široko, da je človeškemu telesu dajalo 2456 XI | primerno prostora, če se je hotelo zriniti skozi njega. 2457 XI | njega. Vitez Sonce obrnil se je z obrazom k steni ter se 2458 XI | sklonil pod mizo. Pri tem pa je bliskoma spravil dolgo haljo 2459 XI | pijan vratar!" izpregovoril je Aricaga srdito, "kaj nam 2460 XI | dva!" ~"Čakaj malo!" vpil je Jurij Ljudevit! "Ručigaj, 2461 XI | Nedolžen sem - menih me je zapeljal!" Tomaž Ručigaj 2462 XI | zapeljal!" Tomaž Ručigaj je sekal z rokamo po zraku 2463 XI | grla. Pri tem odpadel mu je debeli ključ, s katerim 2464 XI | debeli ključ, s katerim je hotel odpreti vrata menihu, 2465 XI | zaprti gospodični. Ta ključ je padel pod mizo, kjer se 2466 XI | padel pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez. ~" 2467 XI | Janez. ~"Nedolžen!" zastokal je Tomaž Ručigaj še enkrat, 2468 XI | moči in kakor posekan hrast je telebnil po sobi, da je 2469 XI | je telebnil po sobi, da je s svojim debelim trebuhom 2470 XI | Tisti trenutek porabil je Janez Sonce v svojo korist. 2471 XI | korist. Kakor strela planil je izza mize, kjer je bil na 2472 XI | planil je izza mize, kjer je bil na tleh zapustil znak 2473 XI | priskočil k oknu. Tam pa se je kakor urna veverica zmuznil 2474 XI | zmuznil po steni navzdol, da je kar migoma izginil onim 2475 XI | iz pogleda. Njegova sreča je hotela, da je bil grajski 2476 XI | Njegova sreča je hotela, da je bil grajski zid nagnjen 2477 XI | zid nagnjen nekoliko, ter je proti tlom debelejši in 2478 XI | debelejši postajal. Tudi je imel vitez toliko previdnosti, 2479 XI | toliko previdnosti, da se je uprl z bodalcem v zid, tako 2480 XI | bodalcem v zid, tako da je bolj polagoma drsal navzdol, 2481 XI | polagoma drsal navzdol, ker se je ostro jeklo zadrževalo v 2482 XI | razpokah. Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem 2483 XI | nekaj obleke, v ostalem pa je brez škode zdrknil k tlom, 2484 XI | tlom, in to tembolj, ker je priletel ravno na kup gnoja 2485 XI | kup gnoja in smeti, ki se je že od nekdaj ondi nahajal 2486 XI | nekdaj ondi nahajal ter je kvaril zrak na dvorišču 2487 XI | Turjaškega grada. ~Ravno, ko je vitez hotel pri oknu izginiti, 2488 XI | Tako mi vseh hudičev, Sonce je tu!" zatulil je polkovnik 2489 XI | hudičev, Sonce je tu!" zatulil je polkovnik ter izvlekel izza 2490 XI | Jurij Ljudevit pograbil je po svojem samokresu ter 2491 XI | oknu. Ali oba opoviralo je široko telo pijanega Tomaža 2492 XI | pijanega Tomaža Ručigaja, ki je kakor v sladkem spanju še 2493 XI | priliko opaziti, kako se je Janez Sonce ravno vzdigoval 2494 XI | z gnojnega kupa. Dvignil je obraz ter ju s krvavim pogledom 2495 XI | opazil pri oknu. Trenil je z roko za pas po samokresu 2496 XI | izstrelil proti oknu. Zadela je svinčenka tik okna v zid, 2497 XI | zapršila na vse strani. To je prejkone rešilo vitezu življenje. ~" 2498 XI | Aricaga, streljaj!" zatulil je Jurij Ljudevit. Oba sta 2499 XI | sta namerila na onega, ki je z dvorišča uhajal ter s 2500 XI | izstrelila samokrese, da se je razlegel pok po ozkem dvorišču.