Part

2501 XI  |            po ozkem dvorišču. Ko se je dim razkadil, lovil se je
2502 XI  |           je dim razkadil, lovil se je Janez Sonce z roko po sivi
2503 XI  |           po sivi steni, z drugo pa je grabil po levi rami, kjer
2504 XI  |            po levi rami, kjer se mu je cedila rdeča kri iz obleke. ~"
2505 XI  |        rdeča kri iz obleke. ~"Ta jo je iztaknil," kričal je Aricaga. "
2506 XI  |             jo je iztaknil," kričal je Aricaga. "Vsaj levo perut
2507 XI  |             matere Božje," dostavil je Jurij Ljudevit, "sedaj ga
2508 XI  |             pozabi besede, če se mu je rekla proti časti! Da bi
2509 XI  |           sem tja meril," ugovarjal je Aricaga, "in ne ve se, čigava
2510 XI  |       Aricaga, "in ne ve se, čigava je svinčenka, ki tiči vitezu
2511 XI  |          Pustiva prepir," odgovoril je Jurij Ljudevit hladno, "
2512 XI  |         dvorišče. Ali prostor, kjer je še ravnokar slonel in ječal
2513 XI  |             ječal vitez Janez - bil je prazen. Na tlaku je ležal
2514 XI  |             bil je prazen. Na tlaku je ležal sicer njegov samokres,
2515 XI  |         njegov samokres, in tudi se je poznalo nekaj rdečih lis
2516 XI  |          zemlji. A ranjenec sam bil je izginil, kakor bi ga bila
2517 XII |         ravno tistega dne zapuščala je precej številna družba belo
2518 XII |          čelu; posebno zadnji kazal je veliko lovsko navdušenje
2519 XII |             z vztrajno milostjo, če je po mahu obilo pertunine
2520 XII |             proti Ljubljanici, kjer je čakalo primerno število
2521 XII |         hipoma posedli. Leopoldu pa je obsedel na konju, voščil
2522 XII |            Turjak, ekscelenca!" Bil je prav dobre volje, in Volku
2523 XII |           bila so odprta nebesa, da je gledal v deveto nebo. ~"
2524 XII |         nebo. ~"Veličestvo!" viknil je ter se v sedlu tako globoko
2525 XII |          tako globoko priklonil, da je s svojim obrazom zadel skoraj
2526 XII |           gospod glavar," odgovoril je Leopoldus, "saj toliko imate
2527 XII |             Lobkovic svoj obraz, ko je vendar tako nerad lačen
2528 XII |          gospoda dovtip zdel se jim je preizvrsten in tudi so se
2529 XII |            imenitnega, a tedaj - ko je Janez Vajkard še vedno imel
2530 XII |           proti knezu Lobkovicu, ki je bil tedaj s svojo bistrostjo
2531 XII |            tisto belo Ljubljano, ki je tedanje dni gledala najvišjo
2532 XII |      zadrego. "Presrečen sem, dejal je lahkodušno, "da me Vaše
2533 XII |             Lobkovic," izpregovoril je cesar, "ima jezik in zobe
2534 XII |          Posebno z zobmi," dostavil je Janez Vajkard zlobno, "s
2535 XII |         Vajkard zlobno, "s katerimi je posebno pečenkam na mizi
2536 XII |      smejali dvorniki, opazivši, da je Leopoldus s povšečnostjo
2537 XII |         ministra. Posebno glasno se je zasmejal - v kolikor se
2538 XII |             zasmejal - v kolikor se je sploh smel smejati v cesarjevi
2539 XII |       Vajkard, in prav videlo se mu je na ošabnem obrazu, kako
2540 XII |        obrazu, kako mu dobro de, da je na vse rano jutro smel zasmehovati
2541 XII |    nevarnega nasprotnika, o katerem je predobro vedel, da rije
2542 XII |              Veličestvo," odgovoril je Lobkovic hladnokrvno, dasi
2543 XII |       Lobkovic hladnokrvno, dasi se je srdil, "moji zobje so za
2544 XII |             naslednika!" ~Prebledel je Janez Vajkard in strupeno
2545 XII |           Janez Vajkard in strupeno je pogledal po Lobkovicu. A
2546 XII |           nikdo; še celo cesarju se je za trenutek ulegel mrak
2547 XII |             mladem obrazu. Potem pa je hitro izpregovoril: "Ničesar
2548 XII |             Navzlic temu ponudil mu je cesarsko svojo roko, katero
2549 XII |         cesarsko svojo roko, katero je knez gorko poljubil, govoreč: "
2550 XII |   augustissime imperator!" potem pa je zabodel ostroge konju v
2551 XII |        ostroge konju v trebuh, a se je visoko vzpel, zavihtel široko
2552 XII |         Vivat Leopoldus!" ~Oddirjal je po cesti proti Turjaku,
2553 XII |         proti Turjaku, klobuk pa si je dejal na glavo šele tedaj,
2554 XII |             na glavo šele tedaj, ko je bil družbi izginil iz pogleda,
2555 XII |       družbi izginil iz pogleda, ko je vedel, da ga več ne vidi
2556 XII |      cesarsko oko. Tako globoko bil je vdan svojemu velikemu gospodu! ~
2557 XII |       gospodu! ~Po ti cesti odrinil je potem tudi Leopoldus. Le
2558 XII |              Le malo dvornikov imel je s seboj; v varstvo izborni
2559 XII |        varstvo izborni ti družbi pa je jezdilo za njo deset oboroženih
2560 XII |           hlapcev. Ubogi kmetič, ki je tik ceste ril po neplodovitem
2561 XII |           neplodovitem polju, pa se je čudom čudil, kako da je
2562 XII |             je čudom čudil, kako da je zašla tu sèm ta oborožena
2563 XII |          oborožena tolpa, danes, ko je vendar vse odhitelo v belo
2564 XII |            bi mu bil kdo pravil, da je óni mladi človek, ki je,
2565 XII |             je óni mladi človek, ki je, skoraj revno opravljen,
2566 XII |         vsemogočnemu ministru ostal je cesar židane volje tisto
2567 XII |            na vse strani. Pričetkom je ležala po mahu gosta megla,
2568 XII |             gosta megla, a skoro se je vzdignila ter se razvlekla
2569 XII |        proti jasnemu nebu. Odprl se je pogled na širno barje in
2570 XII |            Njegovo veličanstvo bilo je na vse kraje radovedno.
2571 XII |          radovedno. K sebi poklical je Volka Engelbrehta in Janeza
2572 XII |              Sreča Turjaških cvetla je tisti dan šopirno, in kakor
2573 XII |            rahli žarki razlivala se je cesarjeva milost nad Janeza
2574 XII |    pokolenja! ~Knez Vencel Lobkovic je potem jezdil po slabi cesti
2575 XII |    častihlepni duši svoji. V zasmeh je bil dvornikom, in ti Turjačani
2576 XII |         ravnali so ž njim, kakor da je kak dvorni šaljivec! Ali
2577 XII |             šaljivec! Ali hotel jim je stopiti na tilnik ter jih
2578 XII |            že pride in sveti Devici je hotel zidati kapelico na
2579 XII |         tistem hipu spotaknil se mu je konj ob kamen sredi pota.
2580 XII |             pota. S kopita odletela je podkev ter žvenketaje zdrknila
2581 XII |       zdrknila v stran. Prebudil se je knez iz svojega zamišljenja
2582 XII |           ter šele sedaj opazil, da je bil medtem zašel v ozko
2583 XII |            samotno dolino. Tik pota je med gostim vrbovjem in olšjem
2584 XII |        drugi strani pota dvigalo se je s smrekami in bukovjem prepreženo
2585 XII |          strmo robovje, s kojega se je tedaj, ko je knez svojega
2586 XII |            s kojega se je tedaj, ko je knez svojega konja ustavil,
2587 XII |          mah. Na vse strani obračal je knez svoj obraz, da bi opazil
2588 XII |             nasprotnem bregu čepelo je pač nekolko revnih koč in
2589 XII |        nekolko revnih koč in dim se je vzdigoval s slamnatih streh -
2590 XII |          dalo do njih! Tu v dolu pa je vladala popolna samota.
2591 XII |              kje sem?" izpregovoril je sam s sabo. "Tega turjaškega
2592 XII |         nikjer ugledati, dasi se mi je pravilo, da je pokrita cela
2593 XII |           dasi se mi je pravilo, da je pokrita cela gora ž njim
2594 XII |      pokrita cela gora ž njim in da je pri nas doma malo takih
2595 XII |            prikrevsam na Turjak, ko je njegovo veličastvo že davno
2596 XII |           pasti! Ha, ha!" ~Zopet se je smejal nekdo nad knezom
2597 XII |          prvi osupnjenosti premeril je le-tá dolino na vse štiri
2598 XII |        bližnjo svojo okolico puščal je iz pogleda. A ravno tu,
2599 XII |             konja skoraj, raztezala je na zelenem mahu dolga človeška
2600 XII |            ugleda kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti
2601 XII |           gonil svoj "haha", četudi je lahko opazil, kako je gospodu
2602 XII |        četudi je lahko opazil, kako je gospodu na konju kri zaihtela
2603 XII |            Prav pri nogah ležala mu je podkev, ali naš Kljukec
2604 XII |          podkev, ali naš Kljukec se je delal, kakor bi je ne videl.
2605 XII |       Kljukec se je delal, kakor bi je ne videl. Tudi se mu ni
2606 XII |             tiste bojazljivosti, ki je navdajala tedanjega kmeta
2607 XII |            Govoriš nemški?" vprašal je knez osorno. ~"Nemški in
2608 XII |            turškega, ha, ha!" ~"Kje je prva kovačnica?" vprašal
2609 XII |            prva kovačnica?" vprašal je knez dalje, in srbeli so
2610 XII |          gradu jo imajo! No, pa saj je prah mehak in do tja bode
2611 XII |        kreniti na pravo stezo. Taka je! Da naj Bog pomaga!" ~"Koliko
2612 XII |        izvolite! Želimeljska dolina je zavita in zamotana, da je
2613 XII |           je zavita in zamotana, da je malo takih na svetu! Ko
2614 XII |      dobrega gospoda sem." ~"Kdo ti je gospod?" ~"Imenitni vitez
2615 XII |           gospe ne?" ~Tu dvignil se je Kljukec z zelenega ležišča
2616 XII |             sedaj še ne!" odgovoril je Lobkovic hladno. ~"E, kaj
2617 XII |     pregrešite, gospod! Lepa ženska je, lepega telesa, lepih oči!
2618 XII |              ha!" ~Knez Lobkovic se je stegnil v svojem sedlu kakor
2619 XII |            s telesa kakor polhu, ki je z nosom obtičal v pasti.
2620 XII |          jih hoteli pobiti, ker jim je stal v potu!" ~"Ti se šališ
2621 XII |              milostivi gospod, zlit je iz prave in dobre rude.
2622 XII |             Rozino." ~"Moj Bog, ali je še vedno v gradu!" vzkliknil
2623 XII |           vedno v gradu!" vzkliknil je knez raznenaden in v duhu
2624 XII |           knez raznenaden in v duhu je poalgal temeljni kamen svetišču,
2625 XII |     temeljni kamen svetišču, kojega je obljubil zidati v čast Božji
2626 XII |      Turjakom ter milo ječi, ker mu je Jurij Ljudevit razstrelil
2627 XII |                 Jurij Ljudevit! Kdo je to?" ~"Jurij Ljudevit; ga
2628 XII |       poznate našega Jurija, ki nam je ukradel Ano Rozino, da bi
2629 XII |          hrbtom njenega moža! Hudič je in Bog zna, če je krščen
2630 XII |             Hudič je in Bog zna, če je krščen po krščanski veri.
2631 XII |            krščanski veri. Turjačan je in njegov oče, pravijo,
2632 XII |             in njegov oče, pravijo, je koj za cesarjem: iz iste
2633 XII |           ima pri cesarju in ime mu je Janez." ~"Janez Vajkard!
2634 XII |             gradu in Bog ve, kaj se je že vse zgodilo, ha, ha!" ~"
2635 XII |      zgodilo, ha, ha!" ~"Kolikor mi je znano, Janez Vajkard nima
2636 XII |           ga nima! Ali zunaj zakona je še široko polje, na katerem
2637 XII |           povedati, ha, ha!" ~Tu se je Kljukec od samega veselja
2638 XII |             moj dragi, in dostikrat je še lepše kot v zakonu, ha,
2639 XII |            sina!" ~"Od glave do nog je nezakonski! Pa kaj mu to
2640 XII |            to škoduje? Belega kruha je sit vsako uro in vina je
2641 XII |            je sit vsako uro in vina je že popil kakor malodko turjaških
2642 XII |           turjaških grofov, dasi se je rodil v zakonu in po postavah
2643 XII |       nezakonskega sina!" vzkliknil je naš knez znova in v duhu
2644 XII |            naš knez znova in v duhu je že gledal dozidano kapelico,
2645 XII |       posvečeno materi božji, ki mu je tako hitro priskočila v
2646 XII |           božji porodnici, ki se me je usmilila! Čast in slava!
2647 XII |           Maria, gratia plena!" ~Tu je knez Lobkovic z veliko pobožnostjo
2648 XII |              med molitvijo pa se mu je srce širilo v zvesti, da
2649 XII |          lahko uniči. In uničiti ga je hotel! ~*  Cesar je v tem
2650 XII |      uničiti ga je hotel! ~*  Cesar je v tem dohajal po dolini.
2651 XII |             dohajal po dolini. Dasi je bilo vroče, bil je mladi
2652 XII |             Dasi je bilo vroče, bil je mladi vladar vendar neprestano
2653 XII |           razgovarjanjem dospelo se je k vznožju turjaškemu holmu.
2654 XII |        kneza Lobkovica. Napravil si je bil ležišče pod senčnatim
2655 XII |          svetnik Lobkovic?" vprašal je cesar in skoraj se mu je
2656 XII |            je cesar in skoraj se mu je zamračilo lice. ~Odgovoril
2657 XII |       zamračilo lice. ~Odgovoril mu je Janez Vajkard: "V senci
2658 XII |            Turjaku ni bil! In menda je tik pota zaspal kakor prosjak,
2659 XII |         zaspal kakor prosjak, če se je napil žganja. Taki so Vašega
2660 XII |             Knez Lobkovic pristopil je k družbi. ~"Kako je to,
2661 XII |       pristopil je k družbi. ~"Kako je to, moj ljubi tajni svetnik,
2662 XII |          jasli!" ~Skoraj nemilostno je govoril cesar te besede.
2663 XII |         globokim poklonom odgovoril je Lobkovic: "Veličestvo! S
2664 XII |               Veličestvo! S tugo mi je izvestiti, da je na Turjaku
2665 XII |            tugo mi je izvestiti, da je na Turjaku že vse zasedeno:
2666 XII |             s katerih jedo." ~Temno je pogledal cesar ter dejal
2667 XII |           poročiti ni mogoče! " ~Tu je knezu Lobkovicu po celem
2668 XII |            in z neprikrito radostjo je opazoval, kako težko sta
2669 XII |         Volk Engelbreht?" obrnil se je cesar k deželnemu glavarju,
2670 XII |          deželnemu glavarju, ker ga je vendarle osupnila resnost,
2671 XII |          osupnila resnost, s katero je Lobkovic vse to pripovedoval. ~"
2672 XII |             To pomenja," oglasil se je Janez Vajkard namesto glavarja, "
2673 XII |             pomenja, Veličestvo, da je gospod knez ali sanjal ali
2674 XII |        dvojbe preveč pil," dostavil je Volk Engelbreht strupeno, "
2675 XII |          gospod glavar," zavrnil ga je knez hladno, "kar sem povedal,
2676 XII |               kar sem povedal, gola je resnica. Ko je danes vitez
2677 XII |        povedal, gola je resnica. Ko je danes vitez Sonce hotel
2678 XII |         grad, streljali so nanj, da je moral s krvavo rano odriniti!" ~"
2679 XII |         Sonce!" ~In Volk Engelbreht je prebledel, kakor bi niti
2680 XII |             svojem obrazu. ~"Naj mi je dovoljeno, Veličestvo" -
2681 XII |      dovoljeno, Veličestvo" - in tu je knez Lobkovic sklonil koleno
2682 XII |           prah - "da razložim, česa je iskal vitez Sonce na Turjaku.
2683 XII |             Sonce na Turjaku. Če mi je dopuščeno, potem bom govoril,
2684 XII |            Vitez Sonce!" oglasil se je tu Janez Vajkard, "krasnega
2685 XII |           ni to tisti človek, ki si je za ženo izbral ranarjevo
2686 XII |         izbral ranarjevo hčer in ki je bil potem izčrtan izmed
2687 XII |              Ravno isti!" odgovoril je Lobkovic brez strahu. "Izbral
2688 XII |             brez strahu. "Izbral si je za ženo ranarjevo hčer,
2689 XII |            ranarjevo hčer, ki pa se je tudi drugim ljudem videla! ~
2690 XII |           ljudem videla! ~Videla se je tem ljudem tako zelo, da
2691 XII |            moža pa so streljali, da je komaj odnesel življenje,
2692 XII |           mu izročeno. In vse to se je zgodilo pod vlado našega
2693 XII |            nesrečnega viteza!" ~Vse je otrpnilo. Cesar sam vzdržal
2694 XII |      otrpnilo. Cesar sam vzdržal se je mirnega ter vprašal zamolklo: "
2695 XII |        svojem gospodu!" ~"In kdo se je predrznil vse to storiti?"
2696 XII |            vse to storiti?" vprašal je cesar in kar videlo se mu
2697 XII |           cesar in kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo po
2698 XII |           kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo po njem. ~"
2699 XII |            za Bogom najprvi! Kdo se je predrznil izvršiti dejanje,
2700 XII |          imeti! Sedaj govorite! Kdo je zločinec?" ~"Jurij Ljudevit,
2701 XII |            kolikor sem pozvdel, sin je našega Janeza Vajkarda!" ~
2702 XII |           Vajkarda!" ~Knez Lobkovic je govoril te besede poačsi
2703 XII |            prav kakor bi čutili, da je to usodepoln trenutek zgodovinskega
2704 XII |  zgodovinskega pomena. Sam Lobkovic je bil prebledel inutripalo
2705 XII |             prebledel inutripalo mu je srce, ker je dobro vedel,
2706 XII |          inutripalo mu je srce, ker je dobro vedel, da je sedaj
2707 XII |              ker je dobro vedel, da je sedaj smrtonosno zamahnil
2708 XII |             In Janez Vajkard? Tičal je v svojem sedlu ter bil prav
2709 XII |          onemoglosti. Udarec prišel je tako nepričakovano, da je
2710 XII |           je tako nepričakovano, da je bil spretni diplomat v tem
2711 XII |            Janeza Vajkard!" zaječal je Leopoldus, ki sam ni pričakoval,
2712 XII |           vendar nima sina, kolikor je meni znano!" ~"Oprostite
2713 XII |             izrazil. Jurij Ljudevit je nezakonski sin našega Janeza
2714 XII |             Vajkarda!" ~Tedaj pa se je vzbudila pobožna navada
2715 XII |         pobožna navada vladarju, ki je bil izmed najzvestejših
2716 XII |         božjih služabnikov, kar jih je imelo habsburško pokolenje. ~"
2717 XII |             Janez Vajkard!" vprašal je srdito. Leopold imel je
2718 XII |             je srdito. Leopold imel je še celo za Habsburžana silno
2719 XII |             čudno zavlekle, tako da je postal celi obraz nekako
2720 XII |       nezakonskega sina!" ponavljal je, in glas mu je zastajal
2721 XII |            ponavljal je, in glas mu je zastajal v grlu. V tistem
2722 XII |             V tistem trenutku pa se je izkazal Volk Engelbreht
2723 XII |            za tisti trenutek rešila je hladnokrvnost deželnega
2724 XII |              Volk engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu
2725 XII |      engelbreht opazil je takoj, da je odpadlo mogočnemu bratu
2726 XII |            krmilo iz rok, in opazil je tudi, kako se visoka igra
2727 XII |         ubogega Janeza Vajkarda, ki je s potnim obrazom tičal na
2728 XII |       obrazom tičal na konju, da se je bilo bati, da hoče sedaj
2729 XII |           sedaj omedleti. Naš glvar je torej skesanega lica zdrknil
2730 XII |            kolenih še prej, nego se je visoka družba zavedela,
2731 XII |      zavedela, kaj da hoče. Dvignil je roki proti cesarju ter prosil
2732 XII |            besede, glavar?" vprašal je cesar ostro, . "Morda imate
2733 XII |       Vajkard? Ha!" ~"Janez Vajkard je nedolžen! In če molči, dokaz
2734 XII |     nedolžen! In če molči, dokaz mi je to o tisti neskončni ljubezni,
2735 XII |      pozabil ti ne bodem!" ~Govoril je patetično in tako prepričevalno,
2736 XII |           in tako prepričevalno, da je Leopoldus pričel postajati
2737 XII |             torej jasno," pozval ga je temno, "saj vidite, kako
2738 XII |        Veličestvo, in Janez Vajkard je nedolžen, bolj nego prvi
2739 XII |          Kako to?" ~"Jurij Ljudevit je - moj sin!" ~"Vaš sin! Vaš
2740 XII |           sin, Veličestvo! Ali šiba je v rokah Boga, s katero me
2741 XII |          Biča do kosti!" ~Nekaj čas je molčal cesar ter divgal
2742 XII |          poglede proti gradu, ki se je ponosno belil raz zeleni
2743 XII |          nam vse!" ~"Moje življenje je v vaših rokah, Veličestvo!
2744 XII |          Veličestvo! Samo enkrat me je zapeljal peklenski duh,
2745 XII |          dnevom in najhujše pri tem je, da mi je narava do tega
2746 XII |          najhujše pri tem je, da mi je narava do tega otroka vlila
2747 XII |            menoj!" ~Volk Engelbreht je govoril te besede s tako
2748 XII |           da jih samo hlini. Vse se je čulo naravno, iz srca skesanemu
2749 XII |              Vtis na poslušalce bil je tak, kakor ga je gospod
2750 XII |     poslušalce bil je tak, kakor ga je gospod deželni glavar pričakoval.
2751 XII |             pričakoval. Omehčalo se je srce še celo cesarju, ki
2752 XII |            srce še celo cesarju, ki je dejal manj osorno: "Vstanite,
2753 XII |           glavar!" ~Volk Engelbreht je nato vstal ter dostavil: "
2754 XII |           nedolžnega! Kolikokrat mi je očital Janez Vajkard pregrešno
2755 XII |           ljubezen in kako gorko me je opominjal, naj se spokorim!
2756 XII |           sem na gnojišču, dočim se je še včeraj moje ime kopalo
2757 XII |         vrhunca te slave, udaril me je Bog ter mi odprl staro rano
2758 XII |       ponižan!" ~Tudi Janez Vajkard je bil medtem zlezel s konja.
2759 XII |         konja. Duševna zavest se mu je zopet povrnila in z diplomatsko
2760 XII |  diplomatsko hladnokrvnostjo pričel je nevarno stališče preudarjati.
2761 XII |     stališče preudarjati. Priskočil je svojemu bratu na pomoč ter
2762 XII |    trenutkov v gorkem objemu. Ko pa je končno Janez Vajkard dvignil
2763 XII |          glavo s prsi bratovih, bil je že toliko diplomat, da so
2764 XII |             ste za vse to?" vprašal je cesar skoraj ginjen. ~"Da,
2765 XII |            Veličestvo! In jemalo mi je spanje v marsikateri noči!" ~"
2766 XII |            In molčali bi bil, da se je nehihta razburila nad vami
2767 XII |      stavilo!" ~Dolgo časa opazoval je vladar obraz svojemu prvemu
2768 XII |     ministru. Ali ta obraz videl se je sedaj, kakor da je od kamenja
2769 XII |         videl se je sedaj, kakor da je od kamenja izsekan in niti
2770 XII |            se ni ganila na njem, ko je bliskal Leopoldov pogled
2771 XII |           njem. Janez Vajkard čutil je sedaj zopte trdo in varno
2772 XII |         varno zemljo pod sabo; stal je tedaj zopet trdno. ~"Da,"
2773 XII |             trdno. ~"Da," ponavljal je navdušeno, "molčal bi bil -
2774 XII |             ne zapuščamo!" ~"Velika je vaša ljubezen, zategadelj
2775 XII |            soditi!" ~Govoreč pognal je cesar konja. Bil je potolažen.
2776 XII |          pognal je cesar konja. Bil je potolažen. Olehčalo se je
2777 XII |           je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu Vajkardu in
2778 XII |          Janezu Vajkardu in občutke je imel, kakor da je ravnokar
2779 XII |           občutke je imel, kakor da je ravnokar prestal veliko
2780 XII |            Lobkovic pridružil se mu je. Strupeno sta se merila
2781 XII |         merila nekaj časa. Potem pa je siknil knez: "Čestitam,
2782 XII |                Na čem?" razsrdil se je Janez Vajkard. ~"Na vašem
2783 XII |           Na vašem bratu, ki se vam je o prvem času porodil!" ~
2784 XII |                Cela družba odjahala je nato proti Turjaškemu gradu. ~
2785 XII |             Turjaškemu gradu. ~Tako je spodletel Venclu Lobkovicu
2786 XII |    Lobkovicu prvi naskok, s katerim je hotel v prah podreti svojega
2787 XII |            ni pomagla, in ostala mu je tolažba, da mu ne bode treba
2788 XII |     kapelice nji v čast. Tolažil se je tudi s prihodnostjo ter
2789 XII |            cesarjevi milosti. Vedel je, da današnji prihodki ne
2790 XII |            duši vladarjevi. Breg se je s tem dnevom pričel meliniti,
2791 XII |          pričel meliniti, in gotovo je, da bode Janez Vajkard nekega
2792 XII |             v prepad! Kot krt hotel je kenz Lobkovic riti pod zemljo
2793 XII |             prvič pod nogami. - Kar je knez Lobkovic upal tisti
2794 XII |     Lobkovic upal tisti dan, vse se je izpolnilo, četudi leta pozneje! ~*
2795 XII |                  Ravno takrat zbral je bil Kljukec svoje tovariše
2796 XII |          tovariše okrog sebe. Sedel je na smrekovem štoru in štel
2797 XII |        prsti čudno zvijali. Vsakemu je nekaj odštel, a vsakemu
2798 XII |          nekaj odštel, a vsakemu se je dozdevalo, da je dobil premalo.
2799 XII |         vsakemu se je dozdevalo, da je dobil premalo. Največ obtičalo
2800 XII |            premalo. Največ obtičalo je gospodarju v žepu. A nikdo
2801 XII |        svojega suhega gospoda. Tudi je temu izza pasa gledal dolg
2802 XII |           predobro spominjali, kako je bil s tem nožem okljuvan
2803 XII |          okljuvan črni Tinač, ko se je nekdaj Kljukcu po robu stavljal.
2804 XII |         mize. ~"Tako," izpregovoril je Kljukec, "dobro letino smo
2805 XII |            si zavita in že dolgo me je bodel v oči, da bi ti ga
2806 XII |            sem pa revček, poleti mi je vroče in pozimi me zebe.
2807 XII |            in to tako gotovo, kakor je Bog v nebesih! To je, če
2808 XII |          kakor je Bog v nebesih! To je, če me do tja ne ujamejo
2809 XII |             in groza! Zategadelj se je pa treba varovati in kakor
2810 XII |      pripravili?" ~"Vse," odgovoril je Tinač čmerno. "Pa tudi smo
2811 XII |       mošnjo!" ~"Hudiča," zjezil se je Kljukec, "ali češ zaspati
2812 XII |             sodbo! Tam gori v gradu je sedaj gospoda in med seboj
2813 XII |             in povpraševali: kje pa je Kljukec, da ga obesimo na
2814 XII |          kakovo vejo tik pota, kjer je vse to zakrivil? ~Taka je!
2815 XII |           je vse to zakrivil? ~Taka je! Da sem jaz tak tepec, kakor
2816 XII |           jaz kakor ti!" ~Smejal se je ter dostavil: "Hajd na noge!
2817 XII |         svetniki bom pri Savi, kjer je v Podveškem robu tista jama.
2818 XII |            gledalai!" ~"Sončev konj je tukaj," vprašal je Tinač
2819 XII |             konj je tukaj," vprašal je Tinač ponižno, "ali ga smem
2820 XII |             dam - gospodu nazaj! To je, če se še srečava! Odrinite!" ~
2821 XII |          gospodarja Kljukca, ki jih je z ostrim dolgim nožem obdržal
2822 XII |            Po odhodu drhali obtičal je pošteni Kljukec še nekaj
2823 XII |          teleta! Hi, hi!" ~Potem pa je tudi le-tá izginil v goščo
2824 XII |             goščo in popolni mir se je ulegel na zapuščeno krajino! - ~
2825 XIII|          tepli ga s palicami, da se je nesrečnemu kapitanu takoj
2826 XIII|      povrnila zavest. Ali v hipu mu je zopet prešla, ko so mu udarci
2827 XIII|           gospodov s Turjaka ter se je samo tu in tam kakor svetla
2828 XIII|             gospe s Turjaka, katera je nekdaj ob stani v železje
2829 XIII|            grajska kuharica, morala je zopet zakuriti ter k ognju
2830 XIII|           bil mislil," izpregovoril je dolgi junak Simonovi'c, "
2831 XIII|         dolgi junak Simonovi'c, "da je tzu pri vas tako prijetno!
2832 XIII|           ne bodem pozabil," pričel je Jurij Ljudevit nato, "da
2833 XIII|          želim mu tudi jaz," kričal je Aricaga, "ker mu še nisem
2834 XIII|       oprostil besed, s katerimi me je opsoval tisti dan, ko je
2835 XIII|            je opsoval tisti dan, ko je tebi palec odsekal." ~"Tedaj
2836 XIII|             sem mu pravil," govoril je Jurij Ljudevit veselo, "
2837 XIII|           žal tistega dne. Danes mu je žal! V pozabljenem logu
2838 XIII|           trgal z drevesa, ki si ga je bil Janez Sonce sam sebi
2839 XIII|             sam sebi zasadil! In to je nekaj prijetnega, prijatelja!" ~"
2840 XIII|            namerjaš sedaj?" vprašal je Aricaga, in napele so se
2841 XIII|             Jurij Ljudevit premeril je s pogledom širno dvorano
2842 XIII|             zakajenih stenah. Potem je odgovoril: "V Žužemperk
2843 XIII|             preživeti ž njo! Vse se je izpolnilo, kakor sem sanjal,
2844 XIII|           izpiti kupo sreče, katero je dobrotljivi Bog postavil
2845 XIII|            jo videl danes?" vprašal je Aricaga radovedno. ~"Ne
2846 XIII|             boš bal ženske!" kričal je junak Simonovi'c. "Ko sem
2847 XIII|          Bihačgradu, povedalo se mi je, da ima paša v Mostaru ženo,
2848 XIII|             pomladanske noči. Tedaj je po meni vse gorelo inkri
2849 XIII|            po meni vse gorelo inkri je tekla po mojih žilah razgreta
2850 XIII|             topljeno železo. In kar je bilo najboljše, tedaj še
2851 XIII|              ki tlači junaka, če se je vdal mehkemu zakonu. Z dobrimi
2852 XIII|        dnevi! Zorna Zulejka slonela je na divanu in bila tako zaspana,
2853 XIII|             ti, Mustafa,' vzdihnila je, 'kako da prihajaš tako
2854 XIII|          njeni krasoti praviti. kaj je storila? ~Malo je jeknila,
2855 XIII|      praviti. kaj je storila? ~Malo je jeknila, hitro pa je dostavila: '
2856 XIII|           Malo je jeknila, hitro pa je dostavila: 'Džaur si, a
2857 XIII|             jih ima moj Mustafa, ki je ljubljenec prerokov.' Potem
2858 XIII|      ljubljenec prerokov.' Potem pa je šla brez ugovora z menoj,
2859 XIII|            in Mustafa paša ruval si je las za lasom iz sive svoje
2860 XIII|         sive svoje brade in preroka je preklinjal. Jaz pa sem preživel
2861 XIII|              Simonovi'c," vmešal se je Aricaga srdito, "a če lažeš,
2862 XIII|          Vrag te vzemi! Znaš li, kj je to, ti prekleti bahač ti?
2863 XIII|            ni nič sveta videl in da je tisti karlovec, kje rnoč
2864 XIII|       Aricaga, pijan si!" odgovoril je onì hladnokrvno. "Na svoje
2865 XIII|           pa novorojeno dete! Sicer je pa tu moj meč in s svojo
2866 XIII|           po krivem svojem meču, ki je tičal pri steni v kotu,
2867 XIII|         treščil pred se na mizo, da je vse zažvenketalo. ~"Tako
2868 XIII|             govoriš ti meni," tulil je polkovnik, "ter mi groziš
2869 XIII|         ničesar ne dam," oglasil se je Simonovi'c.  "Ničesar!"  "
2870 XIII|            življenje!" Tudi Aricago je posegel po težkem meču,
2871 XIII|           meču, ali tedaj vmešal se je Jurij Ljudevit v ta prepir,
2872 XIII|             lahko pozneje," govoril je Jurij Ljudevit . "Saj imela
2873 XIII|         Povem namreč vama, da se me je sedaj v zadnjem trenutku
2874 XIII|         posegel po zlatem klasu, ki je dozorel na polju viteza
2875 XIII|             vlači po žilah in da mi je časih pri srcu, kot bi tičal
2876 XIII|             nekaj vedel," odgovoril je dolgi Hrvat, "a če povem,
2877 XIII|             očital, da lažem. To pa je bridka beseda, ljubi moj
2878 XIII|         Jurij Ljudevit, in da se mi je kaj takega očitalo ob zeleni
2879 XIII|          slamnata streha, na katero je vrgel Turčin svoj ogenj!
2880 XIII|          ležal še v Bihačgradu -" ~"Je že zopet ta prekleti Bihačgrad
2881 XIII|      prekleti Bihačgrad tu!" renčal je polkovnik. ~Ali Simonovi'
2882 XIII|       polkovnik. ~Ali Simonovi'c ga je mrzlo prezrl ter nadaljeval: "
2883 XIII|         Bihačgradu in načeloval nam je vrli in visokorojeni gospod
2884 XIII|           vsi trije kupo vina). Bil je to rpavi junak in njegovo
2885 XIII|            njegovo največje veselje je bilo, sekati Turčinom glave
2886 XIII|             zeleno Bosno, in vse se je treslo pred nami, kjer koli
2887 XIII|           doživel ne bodem!" ~Tožno je povesil glavo - in izpil
2888 XIII|         iste čase še maldi, "pričel je Simonovi'c znova, "in obilokrat
2889 XIII|       zajezdili v mrzli hlad. Tedaj je dal visokorojeni in vrli
2890 XIII|        vince smo morali piti, da se je nam napravljala rožnata
2891 XIII|          prd pogledom. Največ pa ga je popil vrli in visokorojeni
2892 XIII|       najboljši vzgled. Ošteval nas je: pasje galve, polenarile
2893 XIII|     Turčinom! Tužna mi majka, da mi je načelovati takim otrokom!
2894 XIII|             svetle sončne žarke!" ~"Je li to vse," zarohnel je
2895 XIII|             Je li to vse," zarohnel je Aricaga. "Piti umemo mi
2896 XIII|             Piti umemo mi tudi! Res je, da to človeku srce in dušo
2897 XIII|          Tiho bodi, Aricaga," dejal je Jurij Ljudevit, "Simonovi'
2898 XIII|             nisem govoril! Težko pa je govoriti, če človeku vsak
2899 XIII|           in smo težki postali, kot je težak nabit topič, tedaj
2900 XIII|        težak nabit topič, tedaj nam je ukazal vrli in visokorojeni
2901 XIII|          ter napeti peteline. In ko je bil vsak samokres lepo nabit
2902 XIII|             in petelin napet, da se je vsak hip lahko izprožil,
2903 XIII|           lahko izprožil, zapovedal je vrli in visokorojeni barono,
2904 XIII|         cevi nalili vina. In sam si je nabil svoj samokres ter
2905 XIII|           Pijte, deca, izpregovoril je potem prijazno, pijte, vince
2906 XIII|        potem prijazno, pijte, vince je sladko, inkomu se tese roka,
2907 XIII|            dne! Pijte, deca! In sam je pil najprej in napeti samokres
2908 XIII|       najprej in napeti samokres si je pritisnil k junaškim ustom
2909 XIII|        trenutek potresla roka, dasi je že nosil železje, ko smo
2910 XIII|          Trojice, prisegam vama, da je ni boljše ne lepše pijače,
2911 XIII|          katerem piješ in piješ! To je prava, to je junaška pijača!
2912 XIII|           in piješ! To je prava, to je junaška pijača! Drugo jutro
2913 XIII|       povedal nekaj novega!" kričal je Aricaga. "O stvari bi se
2914 XIII|       govoriti!" ~"Da, lepše pijače je ni," ponavljal je Simonovi'
2915 XIII|            pijače je ni," ponavljal je Simonovi'c, "kakor takisto
2916 XIII|         biti za to, družba!" ~Tu se je hladno ozrl po polkovniku,
2917 XIII|             po polkovniku, kakor da je hotel reči, da njega ne
2918 XIII|             vendar predlagam," vpil je Aricaga, "da storimo vse
2919 XIII|           da storimo vse tisto, kar je moral storiti barjaktar
2920 XIII|          gospoda Jankovi'ca, preden je odjezdil na sabljanje turških
2921 XIII|          msili, Aricaga!" odgovoril je Jurij Ljudevit. "Vrli Simonovi'
2922 XIII|      Simonovi'c naj se uveri, da mu je z junaki, a ne z babami
2923 XIII|         samokresih. ~"Nebeška misel je to," dejal je Aricaga kipeče
2924 XIII|         Nebeška misel je to," dejal je Aricaga kipeče ter si nalil
2925 XIII|         tudi tovariša. Polastila se je vseh nekaka čudna razburjenost,
2926 XIII|           telesu in na licih se jim je nabrala rdeča lisa. Vsi
2927 XIII|           Bihačgradu," pripovedoval je Simonovi'c. "In še dobro
2928 XIII|         dobro se spominjam, kako se je nekdaj kornetu Gusi'cu izprožil
2929 XIII|             cu izprožil petelin, ko je bil ravno izpil. Pokadilo
2930 XIII|            ravno izpil. Pokadilo se je kakor iz peklenskega žrela
2931 XIII|           žrela in svinčenka šla mu je ravno skozi levo roko ter
2932 XIII|            leseni strop. Naš kornet je zarjul kot zaboden vol in
2933 XIII|      zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala cela mavrica od
2934 XIII|       gospod baron. Le-tá zvalil se je od gole radosti na tla,
2935 XIII|          gole radosti na tla, ko si je Gusi'c lizal ranjeno dlan
2936 XIII|         bridkosti omedleti. To vama je bil gospod, naš baron Jankovi'
2937 XIII|           Tam zadaj pri voglu sedel je mlad gospodič iz Ogrske.
2938 XIII|             gospodič iz Ogrske. Bil je ravno vstopil pod naš barjak
2939 XIII|             gospoda Jankovi'ca. Bil je to deček bledih lic in ravnokar
2940 XIII|        deček bledih lic in ravnokar je bil ušel materi od dojilnih
2941 XIII|             dojilnih prsi. Komaj pa je prišel v Bihačgrad, menil
2942 XIII|           prišel v Bihačgrad, menil je že, da bode sam v hipu podjarmil
2943 XIII|            celo zeleno Bosno. Menil je, da je pri nas življenje
2944 XIII|          zeleno Bosno. Menil je, da je pri nas življenje tako kot
2945 XIII|             Jankovi'c, zaničeval ga je odločno! Pili smo torej
2946 XIII|            Madžarski bledoličnik pa je sedel konec mize ter se
2947 XIII|            se tresel pred vinom. To je razkačilo dobrega gospoda
2948 XIII|           napeti samokres (katerega je bil poprej ravno izpil)
2949 XIII|         poprej ravno izpil) treščil je tako spretno pred se na
2950 XIII|         spretno pred se na mizo, da je izprožil ravno proti ogrskemu
2951 XIII|             gospodiču. V komolcu mu je obtičala svinčenka. Kakor
2952 XIII|             svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil kvišku ter
2953 XIII|     kratkočasne urice ustvarjal nam je gospod baron Jankovi'c.
2954 XIII|         nekaj povedati!" oglasil se je Aricaga. "Danes imamo lepo
2955 XIII|        pobratim Aricaga!" odgovoril je junak Simonovi'c, ki je
2956 XIII|             je junak Simonovi'c, ki je bil tedaj že pozabil na
2957 XIII|           se skozi nje. Moje mnenje je, da sedaj pijemo in d izpite
2958 XIII|           trebuh, Aricaga," vprašal je Jurij Ljudevit hripavo, "
2959 XIII|        Jurij Ljudevit," krohotal se je polkovnik, "potem zatisnem
2960 XIII|         nasvetuje Aricaga," oglasil je je junak Krištof, "napačno
2961 XIII|      nasvetuje Aricaga," oglasil je je junak Krištof, "napačno
2962 XIII|           brez napitnic!' dejal nam je sto in stokrat visokorojeni
2963 XIII|          onadva. In Jurij ~Ljudevit je dostavil: "Ti se oglasi
2964 XIII|          Nabili so samokrese. Vstal je junak Simonovi'c. Tedaj
2965 XIII|            omahovale in oko bilo mu je že kalno postalo. Skoraj
2966 XIII|         kalno postalo. Skoraj se mu je malo roka potresla, ko je
2967 XIII|           je malo roka potresla, ko je obrnil samokres kvišku ter
2968 XIII|           in Bogu dajem čast, da ga je ustvaril. Lepši pa so še
2969 XIII|       zemljo. Vidita, pobratima, to je junaštvo. Samo to je, kar
2970 XIII|             to je junaštvo. Samo to je, kar daje nam slavo. Vse
2971 XIII|           daje nam slavo. Vse drugo je suha trava, vse drugo ni
2972 XIII|      Kričaje so izpili. Potem pa si je v hipu vsakdo izbral svoje
2973 XIII|             namen: zvenčeč usulo se je razbito steklo po tlaku.
2974 XIII|           Polkovnikova svinčenka pa je popraskala nekje po steni,
2975 XIII|    popraskala nekje po steni, da se je pokadilo od prahu. ~"Aricaga
2976 XIII|        pokadilo od prahu. ~"Aricaga je že pijan," smejal se je
2977 XIII|             je že pijan," smejal se je Jurij Ljudevit. "Njegova
2978 XIII|            Jurij Ljudevit. "Njegova je vrsta, da govori sedaj!" ~
2979 XIII|        zopet nabili orožje, dvignil je s težo polkovnik težki svoj
2980 XIII|        katere sem izlil v sé, da se je pomlad rodila v meni. Lepa
2981 XIII|             rodila v meni. Lepa reč je junaštvo, in na bojnem polju
2982 XIII|           prebudiš se v grobu, kjer je hladno, mokro in temno.
2983 XIII|             temno. Kako vse drugače je, če te umori rdeče vince!
2984 XIII|            na sončnati zemlji, kjer je tako prijetno živeti radi
2985 XIII|             ki nam vince rodi. Vino je prvo, vse drugo ni stokrat
2986 XIII|           daje!" ~Tudi ta napitnica je ugajala. Kričeč in tuleč
2987 XIII|          jih znova nalili. Potem pa je vstal Jurij Ljudevit ter
2988 XIII|              Kaj čem besedovati, ko je stvar vendar jasna in gotova.
2989 XIII|         govoril, Aricaga, trdeč, da je v grobu hladno, mokro in
2990 XIII|          nji krasne ženske. Zatorej je moje mnenje ponoči in podnevi
2991 XIII|     samokrese k ustom ter pili. ~Ko je Jurij Ljudevit zadnje kaplje
2992 XIII|        srkal iz cevi, zasukal se mu je pogled nehote proti vratom.
2993 XIII|          širokem hodniku tlačila se je družba, glava pri glavi.
2994 XIII|              glava pri glavi. Kakor je bil pijan, spoznal je Jurij
2995 XIII|         Kakor je bil pijan, spoznal je Jurij Ljudevit v ti gneči
2996 XIII|          ozadju - in Jurij Ljudevit je napel oči - kazal je tudi
2997 XIII|       Ljudevit je napel oči - kazal je tudi vitez Sonce bledo svoje
2998 XIII|           lice in s svojimi pogledi je bliskal po pijani družbi.
2999 XIII|           bolj kot vse to pretresel je Jurija Ljudevita pogled
3000 XIII|          osebo cesarjevo. Tik praga je obstal - celi družbi na