| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imetje 1 imetju 1 imperator 1 in 1474 ince 1 inkomu 1 inkoreninah 1 | Frequency [« »] ----- ----- 3108 je 1474 in 1307 se 1049 v 1024 da | Ivan Tavcar Janez Sonce IntraText - Concordances in |
Part
1 I | kar so potrebovali zase in svojo družino. Mlajši - 2 I | pretepali se z dijaštvom in mesarji ter banketovali 3 I | septembra cesar Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj poklonili 4 I | nakupiti, novih oblek starim in mladim doma, ki je je vse 5 I | Ravno za tistih dni - in to je bil zadnji, a ne najmanjši 6 I | maršalek sejo deželnega odbora in sicer zaradi slučaja, kateri 7 I | je v tistih časih z grozo in studom napolnjeval vse kranjsko 8 I | prodajanjem suhih zelišč in drugim takim trgovstvom 9 I | bili takrat zaničevani, in rokodelčič, ki je šival 10 I | usnje ali pa krpal platno in živel slabo, pogledaval 11 I | zaničevanjem po našem ranarju in njegovi hčerki. In vsakdo 12 I | ranarju in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji usoda 13 I | si nakopal sramoto nase in na hišo svojo! Pa stvar 14 I | govoriti po mestu, da je mladi in plemeniti Janez Sonce zaljubljen 15 I | zaljubljen v Ano Rozino in da lazi k nji v tihih večerih. 16 I | čase ter imajo svoje igre! ~In ona, ranarjeva, je kakor 17 I | pa bode zašlo to "sonce" in in nikdo mu ne bodo mogel 18 I | bode zašlo to "sonce" in in nikdo mu ne bodo mogel ničesar 19 I | vedeti, kam vodi taka pot! In meščanstvo se je smejalo. 20 I | Vse mesto je skupaj vrelo. In res je prišel Janez Sonce 21 I | Janez Sonce iz male cerkve, in, vodeč Ano Rozino s seboj, 22 I | prostor velikemu gospodu in konju njegovemu. Zagledavši 23 I | pobrzdal je Volk Engelbreht in ustavil svojega konja ter 24 I | prebledel, pogledal temno, in kakor črn oblak na nebu 25 I | tičal med stenami svoje koče in da ni prihajal na jasni 26 I | imel prijatelja Janez sonce in vse je hrepenelo izbrisati 27 II | megla na jasnem obnebju in sonce je imelo še prav prijetno 28 II | je imelo še prav prijetno in občutno moč. Dasi je bilo 29 II | strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo, ter zaspano 30 II | ter zaspano zrla na trg in na vicedomska vrata, kje 31 II | tedaj samo dva jezdeca. In še ta dva sta leno jezdarila 32 II | razločevala po starosti in po obleki ter bila videti 33 II | je služabnik svete cerkve in ne posvetni vitez, kar bi 34 II | Sedaj nimam čase zate!" ~In pes jo je v hipu pobral 35 II | držajem napravljal groze in smrti vtis. Glavo si je 36 II | vendar prav miroljuben in črni kodri, ki so se izpod 37 II | je sopel z nekako težavo, in navzlic velikanskim ostrogam, 38 II | mu je silil človek "miru in sprave" na dan! ~Ta "orjak" 39 II | Janez Ljudevit Schönleben, "in ako hoče naš Bog, ki je 40 II | moja vednost je revna, in s teološko sveto vašo učenostjo 41 II | drugi poti, čisto zlato in pa - kamen philosophorum!" ~" 42 II | skrivnosti," odgovori protonar, "in če naj nam po njegovi visoki 43 II | Odkril mi je različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse 44 II | vam znane moje lastnosti in vaše meni!" ~"Tudi prav! 45 II | srce; tedaj, ko so stanovi in vsi vdani podložniki koprneli 46 II | vladarja. ~"Radoveden sem!" in doktor Schönleben ustavi 47 II | duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene 48 II | potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos! ~"Bene!" 49 II | pohvali ga Schönleben, "in upajmo, da se uresniči to 50 II | tretje!" reče Schönleben, "in potem se rad klanjam vaši 51 II | cesarska njegova modrost; drugo in od prvega še bolj žareče 52 II | tedaj časi, ko so olikani in neolikani vzdihovali še 53 II | vzdihovali še v sponah vraže in teme. ~Smehljaj na licu 54 II | Plemič ima dolžnost, povsod in ob vsaki priliki služiti 55 II | po telesu plemič, temveč, in še mnogo bolj, tudi po duhu! 56 II | protonotar, ker se ne sme in ne more zahtevati, da naj 57 II | govorniku svit navdušenja in ponosa. Tudi protonotarju 58 II | protonotarju se je razžaril obraz in z vidno zadovoljnostjo je 59 II | posvetiti vse svoje moči! In kakor je Tarkvinij nekdaj 60 II | vse misli svojega duha! In ali morda očetnjava ne zahteva 61 II | očetnjava ne zahteva tega od vas in ali vam pravi ona: ležite 62 II | pravi ona: ležite v postelji in prespite svoje življenje? 63 II | divno svojo preteklost! In želja njena je, da stopi 64 II | drugih rodov, da jo spoznajo in po spoznanju časté. Kaj 65 II | Fotrunae casus iactata, quasi in umbra, quasi in umbra, delituit! 66 II | iactata, quasi in umbra, quasi in umbra, delituit! In kako 67 II | quasi in umbra, delituit! In kako to, amice? Odgovor 68 II | unquam calamo ilustrata! In ali je drugače glede narave 69 II | je drugače glede narave in njenih krasov? Kdo poznaje 70 II | bi potrebovali 'chimiae' in njenih skrivnosti! A sedaj 71 II | Nekoliko mladih ljudi nas je, in vedenje tega viteza nam 72 II | Jaz sem služabnik božji in ravnati se mi je po izreku: 73 III | mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona 74 III | pozdravljaj v domovini!" Taki in enaki klici so mu doneli 75 III | klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno 76 III | kranjskega tedanjega plemstva, in mnogo velslavno ime je bilo 77 III | Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po 78 III | so bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! 79 III | Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Šleziji ter vsemogočni 80 III | Beneškem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem 81 III | bil ljubljanskemu ženstvu in to omoženemu kakor tudi 82 III | za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel 83 III | Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je 84 III | večernem mraku napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče 85 III | trdno kakor hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor 86 III | ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju 87 III | je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga 88 III | prijatelji smo v skrbeh in kaj naj počnemo, če te izgubimo? 89 III | obečaš, da bodeš molčal in da se ne bodeš šalil z menoj, 90 III | izpregovori Jurij Ljudevit, "in sam ne znam, kako si naj 91 III | metulja! Mnogo smo se šalili in ti, prijatelj Aricaga, nalil 92 III | je bil to smešen prizor, in njega milosti gospodu vicedomu 93 III | vsilila nočna tišina v dušo, in pričel sem - moliti. Nikdar 94 III | počivat, da ne bi molil. in če sem še tako pijan! Štirikrat 95 III | zame, ki bi me razgrela in razvnela, kakor je razgreta 96 III | razvnela, kakor je razgreta in razvneta ognjena gora, katero 97 III | Obkroževale so me krog in krog puste megle. Kamor 98 III | polastila trpečega srca in od groze mi je koprnela 99 III | razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče! Tedaj 100 III | obkrožena njena podoba! In jaz sem menil, da je boginja. 101 III | razprostrla je trepalnice in je luč svojih pogledov razlila 102 III | svojih pogledov razlila name, in vse občutke in vse misli 103 III | razlila name, in vse občutke in vse misli mi je pretopila 104 III | mojem srcu, da me prekrsti in prerodi v novo človeško 105 III | otročarije, pijan si bil in v pijanosti si zaspal, pijani 106 III | oglje je padala v mojo dušo, in povsod me je peklo in skelelo, 107 III | dušo, in povsod me je peklo in skelelo, ker globoko tičim 108 III | vratih ob steni sem slonel in kes mi je rojil po duši. 109 III | sreče je zaplapolal po meni in v presladki nadi sem dejal 110 III | pošiljaš, da postanem boljši in pravičnejši! Stopala je 111 III | radovednejši nego prej. ~"In potem?" vprašal je. "Vraga, 112 III | ji je zakipela v obrazek in kakor plaha srna je odhitela. 113 III | ponižno, globoko poklonil." ~"In kdo je?" ~"Kdo je!" Še nikdar 114 III | prikovano moje srce na njeno in da bom napel vse, vse moči, 115 III | Turjačanov kri po žilah in Turjačani so ti v deželi 116 III | Ti so tudi gledali za njo in nekdo je izpregovoril: " 117 III | zastati! Da, ranarjeva hči je in sedaj žena tega plesnivega 118 III | sunem ti meč v trebuh, in to tako gotovo, kakor se 119 III | Polkovnik je iskal izgovora in bi bil zašel v stisko, da 120 III | Na obrazu se mu je žarilo in ponosno je spuščal oko po 121 III | opravljen za boj. Razen meča in ostrog ni bilo videti železja 122 III | pritisnil na svoja usta. ~"In če nimam drugega nego to 123 III | Aricaga nato, "name se obeša!" In polkovnik je izvlekel svoj 124 III | polkovnik je izvlekel svoj meč in takoj zasadil ostroge konju 125 III | vrsti!" ~"Kaj da ni moj dan! In ali misliš, da bom jaz požiral 126 III | Ljudevit, baron Vajkard in še dva druga v železje zavita 127 III | ga prijatelji le s težavo in počasi utolažili. ~Potem 128 III | soncu, razkladati z resnim in slovesnim glasom nekak manifest, 129 III | zavestno, "štirje čisti in neomadeževani, plemeniti 130 III | neomadeževani, plemeniti in hrabri vitezi na boj, da 131 III | izvolili so si leva v grb in kakor levi so branili predvsem 132 III | mladiče ob preteči nevarnosti! In zvezde si strgal s svojega 133 III | ter jih pomešal v blato! In mi smo tvojim prednikom 134 III | ima boj vršiti štiri dni in da ima Janez Sonce po svoji 135 III | dejal je mirno. "Vas vseh, in kakor ste zaviti v železje, 136 III | vzkliknil je ponosno, in vas vse, plemeniti gospodje, 137 III | vržem vam v zobe z zasmehom in zaničevanjem. Vivat Sonce!" ~ 138 III | redu, kot se je dogovorilo. In brez hrupa, prijatelji, 139 III | Pomirite se, prijatelji, in ti, Aricaga, ne tuli, kakor 140 III | nato v stran ter se srpo in temno ozirali po onem, ki 141 III | vas, vitežič brez domovine in brez imena! odgovori Janez 142 III | morda v koprivah za plotom in ki ne zna, kdo so mu bili 143 III | ni čulo drugega nego tu in tam brskanje konjskega kopita. 144 III | postal bledejši od stene in vsa kri mu je zakipela k 145 III | pogled na roži ob steni in je pretklo nekaj časa, da 146 III | ostal vsaj na videz miren in skoraj tih je izpregovoril: ~" 147 III | izpregovoril: ~"Gospod Sonce!" - in hlastal je po sapi, kakor 148 III | ležal na smrtni postelji, in če doživim sto let svojega 149 III | vam tega trenutka odpustil in pozabil! Svojo dušo in večno 150 III | odpustil in pozabil! Svojo dušo in večno svoje zveličanje vam 151 III | Obžalovali, pravim vam! In vi, prijatelji" - tu je 152 III | tako kakor oko ponosnega in ošabnega ministra, njegovega 153 III | izpregovoril gospod Sonce. In če ste jih čuli, upam, da 154 III | nekako ženskomilobni krasoti. In ko je odložil čelado, usuli 155 III | to podjetje. ~Janez Sonce in Jurij Ljudevit sta ostala 156 III | švrkal pesek na vse strani in da se je pričel vzdigovati 157 III | dobil malo prasko na lice, in krvave kaplje so mu lezle 158 III | je pretrgal žametni rokav in da se je pod žametom belo 159 III | srcu sta mu divjala srd in sovraštvo. Čutivši, da soncu 160 III | nepravilno. Tresla se mu je roka in v debelih kapljah mu je 161 III | bil tedaj lahko prebodel in razsekal, da ni ukrotil 162 III | vhodu, kjer je bil čistejši in boljši zrak. ~Janez Sonce 163 III | Janezu Soncu slabo godilo in do smrti bi ga bili potolkli, 164 III | čula sta nenavaden hrup in žvenketanje orožja v deželni 165 III | bijejo z ostrim orožjem in deželnim stanovom ravno 166 III | so se vtikali v nožnice in klobuku frčali z glav. Najbližji 167 III | Odrešenika, lepe reči!" vpil je. "In koliko vas je tu! Ti Hohenwart, 168 III | To vas je lepo število! In kakor osli nad mrtvega leva 169 III | se ne bode nikdo šalil, in tudi ti ne, moj Ludovice! 170 III | Odrešenika, Vaša milost, in vse to meni pred nosom, 171 III | ničesar ne sliši, ki noč in dan spi kot polh v zimi! 172 III | tičali poparjeni na mestu in polni kesanja so bili. Nikdo 173 IV | ženica v resnici prekrasna in da se ni čuditi, če je premotila 174 IV | ter nadležen meščanstvu in plemenitaštvu! ~Jurij Ljudevit 175 IV | zidovjem knežjega dvora, in deželnih stanov preučeni 176 IV | okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano, da je bilo 177 IV | zamišljen. Premišljeval je in strast po maščevanju je 178 IV | še vedno silno razljučen in da bodo ostro kazen zahtevali 179 IV | svoje znance iz jezdarnice in še mnogo drugih, ki so ga 180 IV | utihnili. Bili so potrti in šepetaje so ugibali, kako 181 IV | obrnil ostre poglede po veži in potem po dvorišču, kakor 182 IV | Panicol z nogo v trebuh, in milostivi gospod Hohenwart 183 IV | revče komaj sopsti upalo - in pokrivalo - nekakov baret - 184 IV | Ljudevit lahno. "Dijak je in tu je hotel napadati danes 185 IV | težka karosa ter ropotaje in ječaje obstala pred lopo 186 IV | tedaj že v sivi starosti in z veliko težavo je zlezel 187 IV | naše veselje sta cerkev in božja služba!" ~"Tako je 188 IV | ponižni smo suplikantje in polni kesanja!" ~Stari vladika 189 IV | veriga mu je krasila prsi, in dasi je bil že v letih, 190 IV | vam voščimo dobro jutro! In če plemenita mladina išče 191 IV | mu je skazovala ljubezen. In tudi prilizavanje se mi 192 IV | odpuščanja!" ~"Da, odpuščanja, in prav ponižno!" oglašali 193 IV | volje. ~"Da, odpuščanja in milostive sodbe danes! Preponižni 194 IV | sklepov izpremeniti!" ~"In vendar vas prosimo, ekscelenca, 195 IV | se je tu Juri Ljudevit, "in zopet naj nam sijejo žarki 196 IV | svojim obrazom, mi Ludovice!" In ekscelenca mu je z belo 197 IV | skrbno: "Zdrav še nisi, in dozdeva se mi, da še vejejo 198 IV | Jezdarica je vedno prazna, in maestro, ki so ga vam za 199 IV | ekscelenca ni več jezna in da jih pričakuje mehka sodba! ~ 200 IV | Sonca zadevi je bilo živahno in temeljito. Vsi so bili ene 201 IV | izključi iz števila deželanov in da se ne prepusti več niti 202 IV | posvetovanju se je ohranil, in mu ga tu podajamo svojim 203 IV | s hčerjo nekega ranarja in da je s tem, ker so še celo 204 IV | vzeti jo, vsem gospodom in deželanom večno sramoto ( 205 IV | bilo tedaj umestno, njega in njemu enake izključiti iz 206 IV | vsakovrstni hudobni nasledki in da se utrdi dobra sposobnost 207 IV | dobra sposobnost med gospodi in deželani, naj se izključi 208 IV | se izključi iz gospodov in deželanov, naj se mu odvzame 209 IV | odvzame deželansko pismo in naj se večni 'statutum'; 210 IV | milost gospod škof: Ranar in rabelj sta si v bližnjem 211 IV | ranarjevih otrok sedeti in čuti, da so ravno to kot 212 IV | Gospod Janez Jakob Jurič in vsi drugi kakor deželni 213 IV | izključiti iz deželanstva in niti k eni zborbi več ne 214 IV | bili so mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni 215 V | Janez Plavec, znan pretepač in kričač, dobro obiskavano 216 V | Janez Plavec je lisjak, in za nos vodim vsakega, naj 217 V | krade, polomim mu vse kosti in rebra po životu!" ~To rekši, 218 V | navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične kletvine. 219 V | dijakov v sobi - nemški, laški in tudi slovenski. ~Takoj pri 220 V | otesani kmečki mizi tenka in grbasta oseba. Mož se je 221 V | Časih se je naslonil po mizi in tedaj se je pokazalo v svetlobi 222 V | ter le malo govorila. Tu in tam je izpregovoril starec: " 223 V | zadovoljni s teboj? Ali se pridno in dobro učiš? He, dlaka, o 224 V | Nekaj moram postati, stric! In upam, da bode Ljubljana 225 V | zato verigo okrog vrata in škrlat ob rami! Tudi se 226 V | katero slepariš za naš dobri in pošteni denar!" ~"Komu?" " 227 V | vse tvoje kosti." ~"Kaj!" in Kljukec se je dvignil izza 228 V | Janezu Plavcu še ni zgodilo! In ti, ti, kaj prej kot ne 229 V | kosti zaječale po telesu in da so glasno zaškripale 230 V | Plavček, tu vzemi vrč in natoči ga, da bode poln! 231 V | odhitel, da ga napolni. Smeh in krohot sta a spremljala. 232 V | živahnostjo opazovali boj in njega izhod. Vsi so privoščili 233 V | republike stari cekin je to, in sam Bog zna, koliko rok 234 V | koliko rok je že prehodil in koliko vina se je že spilo 235 V | Sedaj je v mojih rokah, in to vem, da je prišel v prave 236 V | dolorosa v roke, skrivoma in tako naglo, da ničesar ni 237 V | pijačo imaš danes, mi Plaute, in kaj ti je skuhala tvoja 238 V | carissime! Tudi smo pekli danes, in beli kruh je mehak kakor 239 V | to vse se dobi pri meni, in še mnogo drugega dobrega! 240 V | imenujete tisto! Denar na mizo, in tudi Janez Plavec ostane 241 V | Če bi brez denarja dajal in na mizo nosil, postal bi 242 V | zlati tiči so pri nas doma, in ti se nas predrzneš povpraševati 243 V | nekdaj ud deželnih stanov in ne bode hotel ljudi tvoje 244 V | priklanjam, visoki gospodje in prihodnji naši stanovi!" ~ 245 V | presleparim jaz nocoj to noč! In ti, Augustule, kako si jo 246 V | Augustulus, ki je bil tanek in pegast mladenič. "Pijan, 247 V | sem ga svedral, rožljal in sukal s ključem, da je oni 248 V | bile le na videz zaklenjena in še sedaj so odprta. Naš 249 V | odprta. Naš vrata pa spi in težki ključ mu tiči pod 250 V | ključ mu tiči pod blazino in prijetno se mu sanja o malvazijskem 251 V | sanja o malvazijskem vinu in drugih dobrinah! Ha, ha!" ~ 252 V | pohvalil ga je gospod Quintus, "in če boš tako napredoval, 253 V | s pametjo, kar se spije, in z zavednostjo zauživa, kar 254 V | priklonil: "Težak je ta posel, in kakor znate vsi, ima rektor 255 V | kolegiju plešasto glavo, in to od samih skrbi! Ali vaše 256 V | dvignili težke vrče ter krepko in pošteno v dolgih požirkih 257 V | odgovoril je Augustulus, "in kakor se mi vidi, ima nekoga, 258 V | žvenketajočega!" ~"Pojdi in povej mu, da ga kličejo 259 V | leges et constitutions - in da ga vabi predse mogočni 260 V | stric. ~"Pit me kličejo, in iti moram, sicer me stepo!" ~" 261 V | Hodi!" ~Marcus Tullius in Augustulus sta odšla v kolegij. ~ 262 V | dejal tiho: "Nekdo je zunaj! In gotovo se ne motim, če ga 263 V | Grintovec!" ~"He prijatelj," in tu se je Plavec delal silno 264 V | stara, radovedna ženska. In res si to. Kdo je, vprašaš? 265 V | začudi se gostilničar. "In kaj če pri tebi?" ~"Pri 266 V | gostilni, kar se tiče mere in poštenosti!" ~"Nikar se 267 V | je izginila kri z lica, in tresel se mu je glas, ker 268 V | gostilničarjem glede mere in tehtnice. Prešinila ga je 269 V | Prešinila ga je nekaka slutnja, in bilo mu je tesno pr pohlepnem 270 V | je padel pozneje visokim in ostrim deželnim stanovom 271 V | deželnim stanovom v pest, in ti so ga poslali v tesno 272 V | ti so ga poslali v tesno in mokro ječo na ljubljanski 273 V | se je Janez Plavec leta in leta pokoril za brezštevilne 274 V | za brezštevilne pretepe in sleparstva, s katerimi je 275 V | stanove, vladiko, korarje in vse te velike gospode!" ~" 276 V | zveš! Kosilo bode napravil, in to tako, kakor se v Ljubljani 277 V | ta Kljukec z Gorenjskega, in cela Ljubljana ve, da je 278 V | lahkodušno, "to se ne dá tajiti. In prišel je - poslušaj Plavček - 279 V | tudi, da mi je vrč prazen in da sem žejen kakor suha 280 V | že prenapolnjena z dimom; in ker so bili dijaki že precej 281 V | tako da so s svojim krikom in hrupom vzbujali občno pozornost, 282 V | hudobnim svojim pogledom in se je jezil, da ga ne ogovori, 283 V | Iskal je z očmi dijaka Vida, in ko ga je staknil v pijanem 284 V | izpregovoril je Kljukec in po suhem obrazu se mu je 285 V | človeka s tvojim obrazom in - lonce je vezal!" ~Jurij 286 V | loncevez! Ta prekleti dim! In besedice niste izpregovorili!" ~ 287 V | šali z njim! ~"Molči sedaj in odgovarjaj nato, kar te 288 V | pravil, da boš tu nocoj!" ~"In tu sem, kakor vidite!" ~" 289 V | Tu sem, kakor vidite, in obilo sem že pil in precej 290 V | vidite, in obilo sem že pil in precej je že dolga pri Plavčku! 291 V | denarno polje. ~"Tu imaš in plačaj!" ~Jurij Ljudevit 292 V | usta malo - zapečatiti. In če je ta pečat zlat, toliko 293 V | Ljudevit je zopet posegel v žep in znova je sosedu stisnil 294 V | posel! Vi ste učen pečatov in zanesete se lahko, da bom 295 V | Vidak. Priden fantiček je in očetje jezuitje tam čez 296 V | sveto mašo očetu rektorju in roko sem mu poljubil in 297 V | in roko sem mu poljubil in povprašal sem, kako je kaj 298 V | je pohvalil oče rektor. In sedaj mislim, da mi za tisto 299 V | mi za tisto mašo povrnete in da mi za dečka tudi kaj 300 V | posegel Jurij Ljudevit v žep in zopet je potisnil hlastnemu 301 V | perišče. ~"Bog vam bo plačal in fantek bo molil za vas! 302 V | Saj veš, koliko sem spil in zaužil." ~Debelo je pogledal 303 V | Zadnjič so nas tepli plemiči, in morali smo bežati in pretočili 304 V | plemiči, in morali smo bežati in pretočili smo marsikatero 305 V | Ko sta se najeli, napili in nakričali, pa bi jo radi 306 V | Janez Plavec. ~"Ušli so in plačali niso! Pojedli so 307 V | Pojedli so klobase iz peči in rumeno pečena piščeta! Moj 308 V | pečena piščeta! Moj Bog, in plačali niso! Pri moji duši!" ~ 309 VI | beli Ljubljani tako razvita in razcvetena, kakor jo imamo 310 VI | krasnem našem mestu vse zve in vse zvedeti hoče. Če se 311 VI | kritikovala, hvalila, grdila in obrekovala, prav tako kako 312 VI | pričevali, da je mož dolgo in hitro jzdaril po prašni 313 VI | čepela čepica s kožuhovino in ž nje se je zibalo ponosno 314 VI | oprava nekaj divjaškega in ljutega vtisa, katerega 315 VI | so poviševale srpi pogled in dolge brke pod nosom. ~Ta 316 VI | njim. Odpirala so se okna, in skoro je bilo po Starem 317 VI | papežev nuncij Caraffa; in to se jim je toliko verjetneje 318 VI | spravljali z dolgo sulico in tigrasto kožuhovino, o kateri 319 VI | tujca, od kod da dohaja. In tedaj se je zvedelo, da 320 VI | da pride hrvaška konjica in da jo hoče sam Volk Engelbreht 321 VI | Volk Engelbreht sprejete in pozdraviti pri vhodu. Celo 322 VI | takrat kazale tisto širokost in obširnost, ki z grozo napaja 323 VI | napaja zaljubljene mladeniče in s strahom, da morda vitka 324 VI | pozornost. Dražili so deklice in matere, prav kakor nadležne 325 VI | težki svoji opravi. Mesarski in rokodelski pomočniki so 326 VI | potem po bregovih nad cesto in pričakovala prihoda tujih 327 VI | so imele s seboj pijače in jedi. Skoro je po teh samotnih 328 VI | največje veselje; čula se je tu in tam godba, čulo se je petje. ~ 329 VI | hrvaški vojski. V srebro in zlato so bili opravljeni 330 VI | da je njen lastnik prva in najvažnješa oseba v deželi. 331 VI | je to vitez Janez Sonce in je s sabo vodil rožnato 332 VI | zibala se mu je ob strani in ni se menila za radovedno 333 VI | vicedom Drabatta oster gospod, in vse se ga je balo. Bil je 334 VI | je balo. Bil je pravičen in naši sveti veri s celo dušo 335 VI | v Rimu!" ~"Jezus Marija! In kdaj je to bilo?" vprašala 336 VI | cvetu svojih let je še, in če mu gospod Bog dodeli 337 VI | je bil goreč v krivi veri in da se je še celo v sredi 338 VI | srdu, pograbil je po orožju in v zbornici je potegnil svetli 339 VI | zgodilo ne prej ne pozneje! In vendar je bil vicedom in 340 VI | In vendar je bil vicedom in ljubljenec Njega prevzvišenosti 341 VI | presvetlemu Janezu Vaccanu in pri očetih avguštincih ustanavlja 342 VI | Gospod Bog prestavlja gore in lahko poniža rodove, mnogo 343 VI | pripovedovalo, skritih mokrih in ostudnih ječ po svojih nedosežnih 344 VI | sem čital v stari knjigi in kolikor mi je pripovedoval 345 VI | narod bil silno razdivjal. In kakor je moril in požigal 346 VI | razdivjal. In kakor je moril in požigal po zeleni Bosni, 347 VI | zljubilo, tako je hotel moriti in požigati po naši granici. 348 VI | jih obrzdali te Uskoke, in neprestano so se upirali, 349 VI | zabranjevalo požigati, razbijati in krasti. Tako se je zgodilo 350 VI | Razsekali so ga v drobne kosce in srce so mu iztrgali iz živega 351 VI | Karnioliji!" ~"Requiescat in pace!" ~"Tolažiti se smemo, 352 VI | izbral med svoje svetnike in mučenike! Vidite, Ana Rozina, 353 VI | branil ustreči vaši volji in da v pričetku nisem hotel 354 VI | piščalki nežne Ane rozine, in to takoj v pričetku mladega 355 VI | skoro izginila mič mogočnih in ošabnih gospodov Turjaških, 356 VI | ošabnih gospodov Turjaških, in izginila je še celo laška 357 VI | francosko obleko! ~Janez Sonce in Ana Rozian sta končno studi 358 VI | začul iz dalje trombe glas, in že se je od množice do množice 359 VI | krožila so se usta gledalcem in z zabavljicami so ga obsuvali. ~" 360 VI | odgovoril mu je ta v plašču, "in tudi vem, da si že desetkrat 361 VI | smejete, ljudje božji," in krevsal je dalje, "ali me 362 VI | Turškega sultana brat sem! In ko sem po njegovem gradu 363 VI | polje, kjer sem jedel kašo in žgance!" ~"No in kaj iščeš 364 VI | jedel kašo in žgance!" ~"No in kaj iščeš danes tukaj, turškega 365 VI | vendar turškega sultana brat! In mati Štempiharica so mi 366 VI | so mi dali očetov plašč, in primahal sem jo sem dol, 367 VI | kaj doma v bogati Turčiji in če tam kaj po meni povprašujejo." ~" 368 VI | Herbart celo torbo pisem zate in več košem samih strih beneških 369 VI | Turjaka, naloži ga, popelji ga in zvrni ga sredi Kranjskega 370 VI | materi Štempiharici kašo in žgance! Vidiš, taka je; 371 VI | te pretepa po tihi noči in te strahuje! Pa reci, če 372 VI | ni res?" ~"Ni res, ne!" in Janezu Plavcu se je tresel 373 VI | razgovor z onim na cesti. ~"In praviš, da si z Volkom Engelbrehtom 374 VI | Engelbreht največji bedak in da oni vsioki naši deželni 375 VI | Molči, kljuka lažniva, in pusti pametne ljudi, ki 376 VI | velja pri tebi beneški cekin in kaj se vse zanj dobi pri 377 VI | pridobil žalostno slavo in ž njo precejšen prostor 378 VI | nad njo. Dospevši do sonca in mlade njegove soproge, krenil 379 VI | soseda. "Prišel sem iz dalje in sedaj me noge bole kakor 380 VI | kjer ni drugega kot gozd in skala! Gozd in skala, oj 381 VI | kot gozd in skala! Gozd in skala, oj ti preljuba moja 382 VI | nabral svoj obraz v vdane in pobožne gube ter zasukal 383 VI | kak pobožen menih, ki noč in dan premoli ter pretepa 384 VI | v naših gozdovih lesniki in drobnice prav močno obrodile. 385 VI | drobnice prav močno obrodile. In polhov je bilo kakor kobilic 386 VI | vsega, morali smo lesnike in drobnice še prej otresti, 387 VI | v hipu očaral njeno srce in to toliko bolj, ker se mu 388 VI | lastnika. ~"Seveda jemo lesnike in drobnice, samo če jih le 389 VI | drobnice, samo če jih le imamo in če nam jih polhi poprej 390 VI | sem že dejal - zelo polne in veje so se lomile. A tudi 391 VI | sicer so nam vse pojeli in pobrali. Zlezel sem na drobnico, 392 VI | poslal zadnjo, prebridko uro, in že sem mislil, da se bom 393 VI | dobrodejno svojo kapelico. In vidite, mati dobrega sveta 394 VI | dobrega sveta me je slišala in mi je pritekla na pomoč. 395 VI | mater predobrega sveta. Hleb in sadje pa sem že použil, 396 VI | sadje pa sem že použil, in sedaj moram lakot trpeti. 397 VI | šepnila je Ana Rozina, "in jedel bo pri deklah v kuhinji. 398 VI | kar zapoje trombe glas in se začuje turškega bobna 399 VI | da zvije konjsko podkev in srebrnjak med prsti. ~Na 400 VI | Simonovi'c krasen jezdec in vobče je dopadal ženskam 401 VI | dirjati. Bil je odličen jezdec in z močno svojo roko je krotil 402 VI | je glasno hvalilo junaka in njegovega konja. Moškim 403 VI | pridobil srca vseh gledalcev in da se je še nekaj tednov 404 VI | ljubljanskih pivnicah, čevljarnicah in šivalnicah goovrilo smo 405 VI | povemo nekaj, kar je naravno in smo ob sebi umljivo. Za 406 VI | ljubljansko mesto je postal važna in imenitna oseba in je imel 407 VI | važna in imenitna oseba in je imel priliko požeti obilo 408 VI | Simonovi'c prečrne kože in da bi sicer pač ne zaslužil 409 VI | c v zeleni granici ženko in deco. Naravno je, da je 410 VI | Nosil je železni oklop in na glavi čelado, dasi je 411 VI | spremljala trobentača ter sedaj in sedaj nastavljala dolge 412 VI | se še dandanes čujejo tu in tam po slovenskih pašnikih. ~ 413 VI | tigrastimi kožami ob ramenih in z dolgimi sulicami v rokah. ~ 414 VI | Vse to je med piskanjem in trobentanjem počasi jezdilo 415 VI | bleščečo opravo, divje obraze in orjaške postave tujih jezdecev. ~ 416 VI | bilo mogoče storiti koraka in da so prvi za jezdeci bili 417 VI | Tedaj se je že mračilo in z močvirja se je dvigala 418 VI | je prav samotno na cesti, in ker je vse odhitelo proti 419 VI | si dobil prenočišče! Bogu in presveti devici Mariji bodi 420 VI | dobro gospo! Oče naš!" ~In lopov je pričel res moliti 421 VI | pričel res moliti poluglasno in s tisto znano gorečnostjo, 422 VI | števila po holmih naokrog. In ko mu je Ana Rozina z veliko 423 VI | Zaradi tega razlaganja in teh vednih molitev se je 424 VI | so to," izpregovoril je," in moj brat, ki je služil v 425 VI | Molitve ne znajo nikake in menda niso dosti boljši 426 VI | smreke so stale po bregu, in pod njimi je vladala tedaj 427 VI | vladala tedaj že črna tema. In to temo je skušal Kljukec 428 VI | To pa ne morem reči" - in tu je govoril Kljukec prav 429 VI | Kadar se vam zljubi, jeste in pijete in orožja imate svetlega 430 VI | zljubi, jeste in pijete in orožja imate svetlega in 431 VI | in orožja imate svetlega in ostrega!" ~Tedaj se je oglašala 432 VI | tolažil jo je vitez. ~"In vi imate tudi krasen meč, 433 VI | posegel po njegovem meču. "In kdo bi mislil, da je tako 434 VI | pretresla glavo čudna bolečina, in zapustile so ga moči, da 435 VI | usta ter mu zvezali roke in noge, da se ni mogel niti 436 VII | na vrhuncu posvetne sreče in slave. Živeli so v blesku 437 VII | čepeli po holmih slovenskih in posebno tudi v ljubljanskem 438 VII | Ljubljani sezidali. Velikanski in obširni vrt, segajoč od 439 VII | vodometi, umetnimi votlinami in s hribčki, kjer so kunci 440 VII | za dolgo časa zagotovil in utrdil hvaležnost slovenske 441 VII | Turjačanov ničesar opraviti. In tako se je v Kranjski resnično 442 VII | Herbart, general v hrvaški in pomorski granici, pa je 443 VII | Vajkard, popeljavši slabotno in bolehno svojo soprogo v 444 VII | Vajkard trdil, da je mraz in da ga zebe. Končno je sedel 445 VII | vsega občudovanja vreden in da ga tudi občudujeta rodna 446 VII | belimi svojimi prsti je sedaj in sedaj nervozno posegel po 447 VII | vratu. Brata Volk Engelbreht in Herbart sta posedla v bližini 448 VII | pričakovala, kdaj bode brat in knez pričel razgovor. ~Vprašal 449 VII | razgovor. ~Vprašal ju je po tem in onem; ali ta dva sta vpraševala, 450 VII | vpraševala, kako je potoval in kake novice prinaša s cesarskega 451 VII | naše življenje ni lahko in prete nam ravno tolike nevarnosti 452 VII | vojaške, odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil, ker 453 VII | oglasil: "Knezu Logkovicu -- in to se pripoveduje še celo 454 VII | odpuščam, ker ravno ne veš in ne moreš vedeti, kake so 455 VII | Lobkovic," odgovoril je potem, in to morda še bolj z zaspanim 456 VII | šaljivci! Nabrušen ima jezik in ženskam ve hvaliti njihova 457 VII | obličja. Ali kadar je treba in diplomaticis izpregovoriti 458 VII | najmehkejšega lesa ne! Ha, ha! In takega človeka naj bi se 459 VII | je tudi Volk Engelbreht, in dobro mu je dejalo, kar 460 VII | slavnih dni -- mi Wolfgange -- in jaz jim bodem stal na čelu, 461 VII | Mi, ki živimo neprestano in castris et armis," odgovoril 462 VII | general, "mi takih zadev in razmer ne umemo presojati!" ~" 463 VII | prostor, kjer mirujeta pest in sila, kjer je odkazano duhu 464 VII | moči. Tako je, mi Herbarte, in zatorej govori vsak o tem , 465 VII | Moja zvezda je komaj izšla in pred seboj ima še tek kakor 466 VII | katerih sonce nikdar ne zaide, in mogočnejši bode, nego je 467 VII | kakor polip -- s sto in sto nitkami prepregel nebeško 468 VII | mojih možganih je tolklo in tolklo, dokler ni bila spredena 469 VII | skovano vsako kolesce! In sedaj mi je jasno vse; sedaj 470 VII | čistem zrklu! Da, brata in prijatelja, poklican in 471 VII | in prijatelja, poklican in izbran sem, da prikujem 472 VII | turjaškega visoko na zvezde, in moje ime ne bode imelo manjše 473 VII | pregnan, pozabljen, zaničevan in s prekletstvom najvišje 474 VII | sveta zapuščen v tožnem in samotnem gradiču žužemberškem! ~" 475 VII | ki bi mi dajala veljaven in vpliven glas tudi v cerkvi 476 VII | katera še vedno odločuje in rebus nostris! Treba je 477 VII | dvignila sta se s sedežev in sta prvi hip tako zelo osupnila, 478 VII | Kardinal!" ~"Da, kardinal!" -- in knezu se je prav odločno 479 VII | velikanskega duha -- "da, kardinal! In svojo besedo in svojo čast 480 VII | kardinal! In svojo besedo in svojo čast vama zastavljam, 481 VII | še doživeti, ko bode knez in vojvod Janez Vajkard Turjaški 482 VII | Vajkard Turjaški tudi knez in kardinal svete rimske cerkve!" ~" 483 VII | moja soproga, je bolehna, in njeno življenje je pojemajoča 484 VII | ministra, podrla v prah in da bode zaradi nje moral 485 VII | bi ga za blaznega človeka in v obraz bi se mu bil smejal! 486 VII | vendar se je zgodilo tako! In naš Turjačan je moral umreti, 487 VII | je postal sumljivo star in predober je tudi. Kurija 488 VII | pri knežjem dvorcu) hrup in prepir. ulo se je vpitje, 489 VII | ob stenah, žvenket orožja in vmes kletvice. Končno so 490 VII | Prosil bi vas, premilostivi in mogočni gospod, da spravite 491 VII | vsi trije smo že sivih las in, kakor vidite" -- tu je 492 VII | brado, ako se še spominjaš? In naš vitez ima njegovo hčer 493 VII | naglasom, "da bom pravično in ostro kaznoval hlapce, ki 494 VII | je obrnil zopet k Soncu, in na obrazu so se mu zbirali 495 VII | se rujejo pijani mesarji in dijaki?!" ~"Pravico dežele 496 VII | je Janez Sonce, "Pravico in ljubezen dežele! Komur se 497 VII | zanesljivo zateči k vam, pravijo, in jaz menim, da to ni prazna 498 VII | usodni udarec pretresel in omamil ga je bil popolnoma 499 VII | vzel njegovemu duhu srčnost in ponos. ~"e se vam godi krivica," 500 VII | ker tega pač ne morete in ne smete zahtevati, da bi