Part

1001 XI  |             trpela božja Porodnica, in žejo je trpel sveta Odrešenik.
1002 XI  |             žejen, a vrelca ni bilo in pod pekočim soncem je vse
1003 XI  |           Tma na meji dežele Kanaan in dežele Egipta stala je hruška
1004 XI  |           so bile visoko od zemlje, in sveti Jožef, ki sta ga morila
1005 XI  |              ki sta ga morila lakot in žeja, bil je slaboten, da
1006 XI  |        Jurij Ljudevit. Umoril bi me in umoril bi tudi mojega dobega
1007 XI  |           Zopet je vzdihoval dijak, in polastila se ga je čudna
1008 XI  |              Pri cesarju je gotovo; in če pride, čul bom poprej
1009 XI  |             pobegnil v gozd zeleni. In tedaj je izpregovorila Marija
1010 XI  |            jaz, njegova sveta mati, in da se uteši tudi moj preljubi
1011 XI  |             tu na meji dežele Naaan in dežele Egipta. In še vsako
1012 XI  |             Naaan in dežele Egipta. In še vsako leto sem iz svoje
1013 XI  |             so ga veje komaj nosile in da je ptica puščave bila
1014 XI  |          sem posuta z živim zlatom. In vsako leto se je usedala
1015 XI  |         puščave na zelene moje vrhe in raztezala je blesteče svoje
1016 XI  |            živeje od jutranje zore! In vsako leto je bil moj sad
1017 XI  |           mnogobrojni ptici puščave in drugemu nikomur! Vam ga
1018 XI  |             beračem, ki mi bosonogi in z raztrgano obleko kradete
1019 XI  |               Sapa brije med vejami in menil sem, da je to krohot
1020 XI  |         sedaj kje pod cesarsko mizo in je pijan od najboljšega
1021 XI  |    pripoznati svetega svojega Boga. In več ti je ptica puščave
1022 XI  |             več ti je ptica puščave in več tvoj sad od tvojega
1023 XI  |             bil postal sin človeka! In hruška Gospodična občutila
1024 XI  |           ji je izginil zlati sadež in pocepal ji je v trenutku
1025 XI  |             kakor bi jo bil otresel in pretresel najsilnejši vihar
1026 XI  |            mati, naša Marija Devica in njen sveti mož sveti Jožef!
1027 XI  |           tu gori je nekaj rumenih, in najbolje bo, če splezam
1028 XI  |           staro ščinkavčevo gnezdo. In iz dalje se mu je videlo,
1029 XI  |         vzbudila radovednost v duši in da je želel preiskati malo
1030 XI  |       končno prilezel čisto do zida in do starega gnezdišča. To
1031 XI  |       gnezdišča. To je bilo prazno, in samo nekaj suhega, pikasto
1032 XI  |      gnezdiščih, zjezil se je Vid, "in sam peklenski satan me je
1033 XI  |              bil je dobro spravljen in shranjen brez čuvaja in
1034 XI  |             in shranjen brez čuvaja in brez železnih stebričev,
1035 XI  |       Rozina!" ~Zaklical je dvakrat in trikrat. In glejte, pri
1036 XI  |     Zaklical je dvakrat in trikrat. In glejte, pri zadnjem klicu
1037 XI  |         umazano okno globoko v zidu in prikazal se je drobni obrazek
1038 XI  |           dijak od samega veselja, "in z vašim gospodom vas iščeva
1039 XI  |            mislim na našega gospoda in morda me je ukazal cesar
1040 XI  |             gospa! Vaš gospod je tu in jaz sem tu! Gotovo vam pomagava!
1041 XI  |            sumljivega. Bil je pijan in v silni razburjenosti. Tako
1042 XI  |            letal pesek na vse stani in da so mu ostroge glasno
1043 XI  |             lazi neki polh tu gori! In ta tepec, ta Ručigaj spi!
1044 XI  |           ta tepec, ta Ručigaj spi! In pravil sem Aricagi in Simonovi'
1045 XI  |          spi! In pravil sem Aricagi in Simonovi'cu, kako dobrega
1046 XI  |            Oni je obstal pod hruško in v silnem srdu škripal z
1047 XI  |          sedaj je Jurij Ljudevit tu in umoril me bo! Gotovo me
1048 XI  |           kričal je Jurij Ljudevit, in njegovo krvavo oko ujelo
1049 XI  |            revče v groznem strahu, "in sedaj vas prosim, da me
1050 XI  |         požrlo! Z gospo Ano Rozino! In to vse se je meni zgodilo,
1051 XI  |             vse se je meni zgodilo, in na gradu Turjaškem!" ~"Dvignil
1052 XI  |            kri pojila je tedaj rušo in korenine hruški Gospodični. ~
1053 XI  |         drevesu je skakala veverica in nad njo sem poskusil svoj
1054 XI  |             je. Tam pod hruško leži in mislim, da sem ji prestrelil
1055 XI  |           ni pogodu. Ni ga človeka, in to je čudno, preklicano
1056 XI  |             gradu, potegnimo sablje in z orožjem v roki ga naskočimo!" ~
1057 XI  |      orožjem v roki ga naskočimo!" ~In potegnili so orožje ter
1058 XI  |           ter oprezno šli v tihotni in samotni grad. ~*  Tomaž
1059 XI  |             grad. ~*  Tomaž Ručigaj in vitez Sonce sta še vedno
1060 XI  |           santo padre," kričal je, "in ne besedice drugača! Naša
1061 XI  |              Naša gospoda je hudič, in mi moramo večno zveličanje
1062 XI  |           Ljudevit na Turjaški grad in takoj sem opazil, da mu
1063 XI  |             opazil, da mu gore lica in da mu peklenski satan razsaja
1064 XI  |             so najboljši po Nemškem in po Laškem in po Francoskem,
1065 XI  |             po Nemškem in po Laškem in po Francoskem, menil bi!'
1066 XI  |             kot španjolski kavalir! In tudi je nima! Kje pa jo
1067 XI  |            pravil! Malo je pordečel in malo se je srdil v srcu,
1068 XI  |            malo se je srdil v srcu, in to vse radi tega, ker je
1069 XI  |             poznam, da si zanesljiv in da si nekaj sveta skusil!
1070 XI  |           sem pri ti stvari mislil. In tvoja škoda ne bo, Tomaž!'
1071 XI  |             pil sladko vino za nje, in še druge sem napajal! Rekel
1072 XI  |        Ljudevit: 'Mlado žensko imam in ne imel bi rad, če bi me
1073 XI  |          kar se more dobro spraviti in kar se drugim ne posoja,
1074 XI  |          ker vem, da jo bodo iskali in vohali za njo?' Pogledal
1075 XI  |            gospod,' tolažil sem ga, in zagotovo vem, da se bode
1076 XI  |           bode dobil kotiček za vas in mlado vašo gospodično! Tu
1077 XI  |            nemški cesarji zapodili, in so ga potem pitali turjaški
1078 XI  |       turjaškem gradu Martin Luter, in hudič se mu je prikazoval,
1079 XI  |          hudič se mu je prikazoval, in bratovščino sta pila, da
1080 XI  |           pila, da se je vse kadilo in po peklenskem ognju smrdelo!" ~"
1081 XI  |            dobro vem, da je bil tu! In Juriju Ljudevitu sem dejal: '
1082 XI  |         sobico. V debelem zidu tiči in samo malo okence ima in
1083 XI  |             in samo malo okence ima in še to je skrito za vejami
1084 XI  |          boš ob ti priliki spodobno in zvesto služil. Ti me poznaš,
1085 XI  |         poznaš, da sem dober človek in da denara rad odpada od
1086 XI  |             ponoči ti jo pripeljejo in glej, da jo varno spraviš
1087 XI  |           na hruško Gospodično pazi in na okence za njo! Z Bogom,
1088 XI  |           če ti je ljub tvoj trebuh in želodec v njem!' Že je hotel
1089 XI  |            odriniti, pa se je vrnil in dostavil: 'Ženica bo prej
1090 XI  |         prej kot ne tarnala, jokala in solze točila! Vse po nepotrebnem,
1091 XI  |            ne bo nepotrebnega krika in ihtenja. Sicer si mi pa
1092 XI  |     oddirjal proti belemu mestu!" ~"In vi, capitano, kaj ste počeli
1093 XI  |       Pripravil sem Lutrovo čumnato in jo pomedel. Vi si niti ne
1094 XI  |              kako jo tišči železje, in katera ni bila za drugo
1095 XI  |              nego da je dobro jedla in pila, uvrstili so torej
1096 XI  |             tudi med grofe turjaške in nje grižasti obrazec pribili
1097 XI  |       podobi je spodaj skrito pero, in če pritisnete na to, odpre
1098 XI  |           odpre se vam vhod k Lutru in njegov kurnik, ki je bil
1099 XI  |       poginulega! Vse to sem očedil in prezračil. A na mizo sem
1100 XI  |        pozni noči so jo pripeljali, in meni se je, padre santo,
1101 XI  |         kakor golobica v golobnjaku in noč in dan prejoka. To je
1102 XI  |        golobica v golobnjaku in noč in dan prejoka. To je revščina,
1103 XI  |             saj se tisočkrat kesam! In danes ste vi tu, in krščanske
1104 XI  |          kesam! In danes ste vi tu, in krščanske tolažbe naj ji
1105 XI  |             kolikor je more želeti. In s tem ključem vam odprem
1106 XI  |        izvlekel nekje velik ključ - in odprem vam tudi Martina
1107 XI  |      popokale po pregrešnem telesu! In zagotavljam vas, sveti oče,
1108 XI  |             mi svetih ran Kristovih in vseh bolečin njegove božje
1109 XI  |      grešnike krstil nekdaj ob Labi in ob Reni ter so ga poštenjaki
1110 XI  |            so ga poštenjaki častili in čislali po španjolski navadi! ~
1111 XI  |            pride Jurij Ljudevit sam in da mi le edino zoprno besedo
1112 XI  |           usta povem, da je grešnik in malo prida, ki naj si v
1113 XI  |          prikaži se, zver turška!" ~In klic le-tá ni ostal brezuspešen. ~
1114 XI  |           se odprla vrata na stežaj in na pragu prikazal se je
1115 XI  |             z bledim svojim obrazom in z golim mečem v roki. Tik
1116 XI  |            sobico polkovnik Aricaga in junak Simonovi'c ter s svetlim
1117 XI  |            tedaj mala čumnata okrog in okrog; vse mu je plesalo
1118 XI  |             je tresti stari pijanec in prešinil ga je takov strah,
1119 XI  |      Ljudevit s svojima tovarišema, in pričakovati je bilo, da
1120 XI  |             Na srečo je bilo odprto in toliko široko, da je človeškemu
1121 XI  |        ostro bodalce. ~"Pijan menih in pijan vratar!" izpregovoril
1122 XI  |             pa so ga zapustile moči in kakor posekan hrast je telebnil
1123 XI  |          pregradil ozko čumnato čez in čez. Tisti trenutek porabil
1124 XI  |             je proti tlom debelejši in debelejši postajal. Tudi
1125 XI  |          brez škode zdrknil k tlom, in to tembolj, ker je priletel
1126 XI  |         priletel ravno na kup gnoja in smeti, ki se je že od nekdaj
1127 XI  |      spoznala sta ga Jurij Ljudevit in polkovnik Aricaga. ~"Tako
1128 XI  |             okna v zid, da sta šipa in apno zapršila na vse strani.
1129 XI  |               sedaj ga imam v pasti in danes se bodete uverili,
1130 XI  |            Ženico mu hočem pokazati in vpričo njega snubiti za
1131 XI  |              ugovarjal je Aricaga, "in ne ve se, čigava je svinčenka,
1132 XI  |             Jurij Ljudevit hladno, "in poglejmo raje na dvorišče,
1133 XI  |          kjer je še ravnokar slonel in ječal vitez Janez - bil
1134 XI  |        ležal sicer njegov samokres, in tudi se je poznalo nekaj
1135 XI  |           nekaj rdečih lis po steni in po zemlji. A ranjenec sam
1136 XII |          racah streljati. Sam cesar in njega stric, nadvojvoda
1137 XII |             po mahu obilo pertunine in če se pridno strelja in
1138 XII |             in če se pridno strelja in pobija. ~Stopivši iz mestnega
1139 XII |            Bil je prav dobre volje, in Volku Engelbrehtu bila so
1140 XII |           vsaj nekoliko pripraviti! In še na smrtni postelji bom
1141 XII |         vladarja med golimi stenami in pri prazni mizi!" ~"Pomirite
1142 XII |          bodemo opoludne najedli mi in naši konji. In če ne, bodemo
1143 XII |           najedli mi in naši konji. In če ne, bodemo lakot trpeli!
1144 XII |             vendar tako nerad lačen in ki jé za dva in tri, če
1145 XII |         nerad lačen in ki jé za dva in tri, če sedi pri polni mizi!" ~
1146 XII |          zdel se jim je preizvrsten in tudi so se radi smejali
1147 XII |          imel v svoji roki celo moč in veljavo - še nikomur groznega
1148 XII |          dni gledala najvišjo srečo in slavo onih, kateri so tdaj
1149 XII |             so tdaj zastopali kruto in oholo turjaško pokolenje. ~
1150 XII |     Veličastvo opazuje še med jedjo in da še tedaj vzbujam pozornost
1151 XII |   izpregovoril je cesar, "ima jezik in zobe v svoji oblasti in
1152 XII |             in zobe v svoji oblasti in uverjeni smo, da si bode
1153 XII |             družbi - Janez Vajkard, in prav videlo se mu je na
1154 XII |            za sedaj moja edina moč, in radosten sem, da mi še trdo
1155 XII |          zobe, da se sumljivo stara in da bode Vašemu Veličestvu
1156 XII |          Prebledel je Janez Vajkard in strupeno je pogledal po
1157 XII |           naš dvor. Zajezdite konja in pred nami dirjajte na Turjak
1158 XII |             nami dirjajte na Turjak in glejte, da nam preskrbite
1159 XII |          preskrbite ondi stanovanje in vse potrebno! Za toliko
1160 XII |    Ljubljano, da bi gledalo cesarja in vladarja. In če bi mu bil
1161 XII |        gledalo cesarja in vladarja. In če bi mu bil kdo pravil,
1162 XII |             cesar nosi zlato obleko in spremlja ga cela armada,
1163 XII |            je pogled na širno barje in na hribe, ki sga obkrožujejo
1164 XII |       poklical je Volka Engelbrehta in Janeza Vajkarda ter vprašal
1165 XII |        cvetla je tisti dan šopirno, in kakor pomladanskega sonca
1166 XII |          milost nad Janeza Vajkarda in ponosnega njegovega brata.
1167 XII |            zasmeh je bil dvornikom, in ti Turjačani ravnali so
1168 XII |             prahu! Prilika že pride in sveti Devici je hotel zidati
1169 XII |           ponižal turjaškega kneza! In prej ko pride pomoč, lepša
1170 XII |         pota je med gostim vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal
1171 XII |      vrbovjem in olšjem šumel potok in napravljal tu in tam v ilnati
1172 XII |        šumel potok in napravljal tu in tam v ilnati zemlji precej
1173 XII |         tolmune, obraščene z bičjem in ločkom. Na drugi strani
1174 XII |            dvigalo se je s smrekami in bukovjem prepreženo strmo
1175 XII |           je pač nekolko revnih koč in dim se je vzdigoval s slamnatih
1176 XII |             te so bile preoddaljene in tudi ni bilo upati, da bi
1177 XII |          tožnim čivkanjem v smrečju in da se ni stržek jezil po
1178 XII |            pokrita cela gora ž njim in da je pri nas doma malo
1179 XII |          gradov! Zgubil sem podkev, in če mi živinče hromo postane,
1180 XII |                Ha, ha, smo v skopcu in ne znamo ne naprej ne nazaj!
1181 XII |         Tudi se mu ni mudilo vstati in nikakor ni kazalo njegovo
1182 XII |            je knez osorno. ~"Nemški in laški, signore moj! In če
1183 XII |       Nemški in laški, signore moj! In če mi plačate pot do paše
1184 XII |              vprašal je knez dalje, in srbeli so ga prsti, porednežu
1185 XII |            No, pa saj je prah mehak in do tja bode že še priplezal
1186 XII |           Vmes so dolinice, žlebovi in skoraj povsod vlečejo se
1187 XII |        Želimeljska dolina je zavita in zamotana, da je malo takih
1188 XII |             Kaj, o Soncu niste čuli in tudi o njegovi zali gospe
1189 XII |            ranarja za svojega očeta in viteza Sonca za svojega
1190 XII |           lepega telesa, lepih oči! In še celo turjaškim gospodom
1191 XII |     turjaškim gospodom ni dalo miru in pograbili so jo ter jo vzeli
1192 XII |        pograbili so jo ter jo vzeli in odtirali na svoj grad, ha,
1193 XII |         možu so vzeli zakonsko ženo in sami bi jo radi imeli! Če
1194 XII |          Ljubljanskega polja grmado in vso mast bi mu ocvrli s
1195 XII |            Zakonsko ženo so ukradli in moža so jih hoteli pobiti,
1196 XII |             poznam gosposke obraze, in koj ga spoznam grofa od
1197 XII |            gospod, zlit je iz prave in dobre rude. Če bi le jaz
1198 XII |            le jaz vaše gradove imel in vaše cekine, ki jih kar
1199 XII |           pa greste tako na Turjak, in če gori pridete, pozdravite
1200 XII |        vzkliknil je knez raznenaden in v duhu je poalgal temeljni
1201 XII |          Božji porodnici. ~"V gradu in pod težkim ključem! Njen
1202 XII |       hrbtom njenega moža! Hudič je in Bog zna, če je krščen po
1203 XII |         krščanski veri. Turjačan je in njegov oče, pravijo, je
1204 XII |      cesarjem: iz iste sklede jesta in iz ene in iste mošnje denar
1205 XII |         iste sklede jesta in iz ene in iste mošnje denar rabita!
1206 XII |          Dobre čase ima pri cesarju in ime mu je Janez." ~"Janez
1207 XII |          sedajle na Turjaškem gradu in Bog ve, kaj se je že vse
1208 XII |            rož'ce cvetó, moj dragi, in dostikrat je še lepše kot
1209 XII |       Belega kruha je sit vsako uro in vina je že popil kakor malodko
1210 XII |           dasi se je rodil v zakonu in po postavah naše svete vere.
1211 XII |           na Turjak, vidite ga tako in recite mu, da ga pozdravljam!" ~"
1212 XII |         vzkliknil je naš knez znova in v duhu je že gledal dozidano
1213 XII |             se bom jaz smejal. Čast in hvala božji porodnici, ki
1214 XII |             se me je usmilila! Čast in slava! Ave Maria, gratia
1215 XII |       Lobkovic z veliko pobožnostjo in s kipečo gorečnostjo premolil "
1216 XII |           rokah, da ga lahko uniči. In uničiti ga je hotel! ~*
1217 XII |         Lobkovic?" vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo
1218 XII |             niti na Turjaku ni bil! In menda je tik pota zaspal
1219 XII |           pripravili nam stanovanje in našim konjem polne jasli!" ~
1220 XII |            zboljejo oves tuji konji in po sobah se šopirijo tuje
1221 XII |            mehke blazine, kjer sedé in polne mize, s katerih jedo." ~
1222 XII |        Utrujeni smo od slabega pota in prav močno že želimo, skočiti
1223 XII |       prostora za visokega vladarja in s samokresom ga pozdravljajo,
1224 XII |             zažarila škodoželjnost, in z neprikrito radostjo je
1225 XII |         odriniti!" ~"Vitez Sonce!" ~In Volk Engelbreht je prebledel,
1226 XII |            dovoljeno, Veličestvo" - in tu je knez Lobkovic sklonil
1227 XII |          ženo izbral ranarjevo hčer in ki je bil potem izčrtan
1228 XII |      drugega nego ženico, po cerkvi in božjih zakonih mu izročeno.
1229 XII |         božjih zakonih mu izročeno. In vse to se je zgodilo pod
1230 XII |           vlado našega velečastnega in slavnega cesarja in gospoda,
1231 XII |    velečastnega in slavnega cesarja in gospoda, na katerega bodo
1232 XII |            časti prisegam na to!"  "In zakonsko ženo so odtirali!
1233 XII |          zakonsko ženo so odtirali! In sedaj, ko sem jaz v mestu.
1234 XII |           pričakuje nas vitez Sonce in hrepeni, pritožiti se pri
1235 XII |        najvišjem svojem gospodu!" ~"In kdo se je predrznil vse
1236 XII |          storiti?" vprašal je cesar in kar videlo se mu je, kako
1237 XII |          nakopal, če povem resnico, in sovje življenje stavljam
1238 XII |       nevarnost!" ~"Govorite, knez, in imejte zavest, da se pod
1239 XII |        zločinec?" ~"Jurij Ljudevit, in kolikor sem pozvdel, sin
1240 XII |            govoril te besede poačsi in mirno. Napravile so primeren
1241 XII |          najljutejšemu nasprotniku. In Janez Vajkard? Tičal je
1242 XII |            celi obraz nekako grozen in strašen. ~"Vi imate nezakonskega
1243 XII |   nezakonskega sina!" ponavljal je, in glas mu je zastajal v grlu.
1244 XII |      mogočnemu bratu krmilo iz rok, in opazil je tudi, kako se
1245 XII |            bilo bati, da hoče sedaj in sedaj omedleti. Naš glvar
1246 XII |          Janez Vajkard je nedolžen! In če molči, dokaz mi je to
1247 XII |                Govoril je patetično in tako prepričevalno, da je
1248 XII |           vidite, kako mučni so nam in našemu spremstvu ti prizori!
1249 XII |        grešnik sem jaz, Veličestvo, in Janez Vajkard je nedolžen,
1250 XII |         tajni nam svetnik! Govorite in povejte nam vse!" ~"Moje
1251 XII |     preganja me sedaj dan za dnevom in najhujše pri tem je, da
1252 XII |          tega greha tepe me nadloga in tepe me Bog, tepla me bodeta -
1253 XII |          Vajkard pregrešno ljubezen in kako gorko me je opominjal,
1254 XII |       Poslušal ga nisem, Velčestvo, in zategadelj gleda me današnji
1255 XII |            današnji dan ponižanega, in kakor Job sem na gnojišču,
1256 XII |            kopalo v neskončni slavi in Vašega Veličestva milosti.
1257 XII |             se mu je zopet povrnila in z diplomatsko hladnokrvnostjo
1258 XII |         kazala brata podobo iskrene in najvdanejše ljubezni, ko
1259 XII |     ljubezni pozabila na celi svet, in še celo na visokega gospoda,
1260 XII |         očeh igrale svetle solze. ~"In vi, Janez Vajkard, vedeli
1261 XII |                Da, Vaše Veličestvo! In jemalo mi je spanje v marsikateri
1262 XII |       spanje v marsikateri noči!" ~"In molčali bi bil, da se je
1263 XII |          nehihta razburila nad vami in ne nad vašim bratom?" ~"
1264 XII |            vašim bratom?" ~"Molčal, in če bi se mi bi bilo življenje
1265 XII |            da je od kamenja izsekan in niti črtica se ni ganila
1266 XII |           čutil je sedaj zopte trdo in varno zemljo pod sabo; stal
1267 XII |             je srce Janezu Vajkardu in občutke je imel, kakor da
1268 XII |             za sedaj še ni pomagla, in ostala mu je tolažba, da
1269 XII |         brez vplivov ostali v rahli in pobožni duši vladarjevi.
1270 XII |             dnevom pričel meliniti, in gotovo je, da bode Janez
1271 XII |         Sedel je na smrekovem štoru in štel denar, pri čemer so
1272 XII |          izza pasa gledal dolg nož, in vsi so še predobro spominjali,
1273 XII |            Bogu bodi zahvala za njo in materi Božji na Šmarni gori!
1274 XII |              v zlat plašč si zavita in že dolgo me je bodel v oči,
1275 XII |          revček, poleti mi je vroče in pozimi me zebe. Plašček
1276 XII |              Potem ti ga pa vzamem, in to tako gotovo, kakor je
1277 XII |             če me do tja ne ujamejo in mi ne napravijo ostre sodbe,
1278 XII |            kosti po meni, da bo joj in groza! Zategadelj se je
1279 XII |             se je pa treba varovati in kakor lisjak ob pravem trenutku
1280 XII |        pravem trenutku odnesti telo in kožo. Ali ste vse pripravili?" ~"
1281 XII |            smo se še komaj najedli! In malo posapli bi radi, ko
1282 XII |            celo noč trudili za tebe in napolnjeno tvojo mošnjo!" ~"
1283 XII |            v gradu je sedaj gospoda in med seboj se kolje. Vrana
1284 XII |           pa se bodo zopet objemali in povpraševali: kje pa je
1285 XII |         gospodje s težkimi verigami in me odtirajo na ljubljanski
1286 XII |            ima Tonhovec tolsto tele in hlev se slabo zapira. Kar
1287 XII |             vrečo srebrnih tolarjev in vsak večer jih pokladajo
1288 XII |             izbijem ti še drugo oko in vržem te v Savo, pod Podveškim
1289 XII |         vrbovjem, da te požro sulci in lipani! Sam pa krenem na
1290 XII |            kje rje drugi dan semenj in kjer me gospod opat h kosilu
1291 XII |             jama. Da boste vsi tam, in tudi ve, babnice! Če ne -
1292 XII |         vetrove ter lazili po logih in ksritih stezah ter stezali
1293 XII |          tudi le-tá izginil v goščo in popolni mir se je ulegel
1294 XIII|           so se bili Jurij Ljudevit in tovariši uverili, da brezuspešno
1295 XIII|            svojem srdu po nesrečnem in pijanem Tomažu Ručigaju.
1296 XIII|          Polivali so ga ondi z vodo in tepli ga s palicami, da
1297 XIII|           potem na hodniku z bulami in rogovi pokritega. Sami pa
1298 XIII|           Turjaka ter se je samo tu in tam kakor svetla zvezda
1299 XIII|             zavitega moža pretrpela in prevzdihovla dolgočasno
1300 XIII|           okrog dolge hrastove mize in prinesti si dali prijače,
1301 XIII|             da so to puste stvarce, in če ti tako revče izpije
1302 XIII|           mi vrla vinska pobratima, in pravično vama govorim, da
1303 XIII|            zajeli kot polha v duplu in da mu nismo s strelom razbili
1304 XIII|          umira kje za zelenim grmom in jaz mu ničesar drugega ne
1305 XIII|             da bi prav težko umiral in umrl." ~"Isto želim mu tudi
1306 XIII|        prikazuje obljubljena dežela in sad bom trgal z drevesa,
1307 XIII|             Sonce sam sebi zasadil! In to je nekaj prijetnega,
1308 XIII|         sedaj?" vprašal je Aricaga, in napele so se mu črte po
1309 XIII|            s pogledom širno dvorano in podobe zamrlih Turjačanov
1310 XIII|             V Žužemperk jo odpeljem in upam ob zeleni Krki nekaj
1311 XIII|        izpolnilo, kakor sem sanjal, in do dan hočem izpiti kupo
1312 XIII|        kakor golobica v golobnjaku! In pvoem vama, da mi srce nekaj
1313 XIII|       razgreta kot topljeno železo. In kar je bilo najboljše, tedaj
1314 XIII|          tedaj še nisem bil oženjen in ne vkovan v jarem, ki tlači
1315 XIII|          drugim pa posabljam glave! In hajd smo v haremu, da sami
1316 XIII|        Zulejka slonela je na divanu in bila tako zaspana, d niti
1317 XIII|           šla brez ugovora z menoj, in Mustafa paša ruval si je
1318 XIII|           lasom iz sive svoje brade in preroka je preklinjal. Jaz
1319 XIII|        Zulejko krsne, srečne dneve, in danes vam pravim: vidite,
1320 XIII|          Aridaga ni nič sveta videl in da je tisti karlovec, kje
1321 XIII|            tisti karlovec, kje rnoč in dan koruzo in suhe češplje
1322 XIII|              kje rnoč in dan koruzo in suhe češplje žrete, kaj
1323 XIII|        češplje žrete, kaj posebnega in imenitnega! Zatorej gosvori
1324 XIII|       hladnokrvno. "Na svoje besede in nihovo resnico prisegam,
1325 XIII|              Sicer je pa tu moj meč in s svojo ostrino mi poroči
1326 XIII|             dvakrat pvoedati ne dam in s svojo krvjo mi boš plačal,
1327 XIII|            danes boš gledal hudiča, in to tako gotovo, kakor gotovo
1328 XIII|       pomaga, če se vidva prepirata in med sabo rujeta? Moja kri
1329 XIII|           kri ostane hladna pri tem in niti ne razburila bi se,
1330 XIII|           si pil čez mero, Aricaga, in ne tuli ves čas in spravi
1331 XIII|         Aricaga, in ne tuli ves čas in spravi svoj meč, ki si ga
1332 XIII|          samo moji stvari posvetil! In ti, Simonovi'c, imej potrpljenje
1333 XIII|       skadila! Odložita meče vstran in pijmo vino v miru, ker smo
1334 XIII|           vrli polbratimi!" ~Nerada in godrnjaje odložila sta sablje
1335 XIII|           odložila sta sablje v kot in gledala sta se temno, kakor
1336 XIII|           ki si kažeta zobe, renčeč in togoteč se. ~"Prepirata
1337 XIII|            mrzel led vlači po žilah in da mi je časih pri srcu,
1338 XIII|            bi tičal v hladnem grobu in bi se pdo težko prstjo ne
1339 XIII|           kar bi mi kri razpraskalo in srce upijanilo, da se ne
1340 XIII|             kaj takega, kar bi srcu in bojazljivid duši do moči
1341 XIII|           ljubi moj Jurij Ljudevit, in da se mi je kaj takega očitalo
1342 XIII|     življenja! Ali tu sem tvoj gost in tvoje vino pijem, zatorej
1343 XIII|          pijem, zatorej molčiva jaz in bridko moje oročžje!" ~"
1344 XIII|             kupo, dragi Simonovi'c, in povej nam, kar veš! Aricago
1345 XIII|           ti si mi vrl pobratim!" ~"In ti meni, ljubi Simonovi'
1346 XIII|             nekaj, kar človeku srce in dušo razvname, da gorita
1347 XIII|       Ležali smo torej v Bihačgradu in načeloval nam je vrli in
1348 XIII|            in načeloval nam je vrli in visokorojeni gospod in barno
1349 XIII|         vrli in visokorojeni gospod in barno Jankovi'c, kaereega
1350 XIII|               Bil je to rpavi junak in njegovo največje veselje
1351 XIII|           že ž njim v zeleno Bosno, in vse se je treslo pred nami,
1352 XIII|           boljši časi od današnjih, in nikdar jih več doživel ne
1353 XIII|            Tožno je povesil glavo - in izpil kupo vina. ~"Mi pa
1354 XIII|        pričel je Simonovi'c znova, "in obilokrat smo raje ležali
1355 XIII|           Tedaj je dal visokorojeni in vrli barno Jnakovi'c obložiti
1356 XIII|             obložiti mizo s pijačo, in ruujno vince smo morali
1357 XIII|          Največ pa ga je popil vrli in visokorojeni gospod sam
1358 XIII|           ter nam dajal v hrabrosti in tudi v vinopitju najboljši
1359 XIII|           galve, polenarile ste se, in moj barjak trese se pred
1360 XIII|          Res je, da to človeku srce in dušo razvnema, ali kaj posebnega
1361 XIII|      govorim - rujnega vinca napili in smo težki postali, kot je
1362 XIII|            tedaj nam je ukazal vrli in visokorojeni Jankovi'c izza
1363 XIII|         nabiti ter napeti peteline. In ko je bil vsak samokres
1364 XIII|            vsak samokres lepo nabit in petelin napet, da se je
1365 XIII|         izprožil, zapovedal je vrli in visokorojeni barono, da
1366 XIII|             dolge cevi nalili vina. In sam si je nabil svoj samokres
1367 XIII|            dobi svinčenko v želodec in prebavlja naj jo do sodnega
1368 XIII|           sodnega dne! Pijte, deca! In sam je pil najprej in napeti
1369 XIII|         deca! In sam je pil najprej in napeti samokres si je pritisnil
1370 XIII|          pritisnil k junaškim ustom in vino v dušku izpil izdolge
1371 XIII|           nalite samokrese k ustom, in tako mi nebeške Trojice,
1372 XIII|      takisto na robu med življenjem in grobom! Na eni strani gledaš
1373 XIII|        stani pa se ti odpira hladni in mokri prepad smrti: ali
1374 XIII|          ali v sredi med življenjem in smrtjo šumlja vrelec, pri
1375 XIII|           vrelec, pri katerem piješ in piješ! To je prava, to je
1376 XIII|          vsi zdravi kot ribe v vodi in takoj od mize šli smo h
1377 XIII|       konjem ter poskakali v sedlo. In kakor blisk smo drvili nad
1378 XIII|             smo drvili nad Turčina, in smrti se ni nikdo bal, ker
1379 XIII|            storiti barjaktar vrlega in visokorojenega gospoda Jankovi'
1380 XIII|          pograbili po svojih dolgih in nabitih samokresih. ~"Nebeška
1381 XIII|             se jim napeli po telesu in na licih se jim je nabrala
1382 XIII|          bili mnenja, da si lepšega in kratkočasnejšega vinopitja
1383 XIII|        pripovedoval je Simonovi'c. "In še dobro se spominjam, kako
1384 XIII|          kakor iz peklenskega žrela in svinčenka šla mu je ravno
1385 XIII|           je zarjul kot zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala
1386 XIII|        smeha smo hoteli popokati mi in visokorojeni gospod baron.
1387 XIII|           sedeli smo zopte pri mizi in z napetimi samokresi smo
1388 XIII|        ravno vstopil pod naš barjak in pod načelništvo gospoda
1389 XIII|          Bil je to deček bledih lic in ravnokar je bil ušel materi
1390 XIII|          Pili smo torej tisti večer in se predobro imeli. Madžarski
1391 XIII|          dobrega gospoda Jankovi'ca in svoj napeti samokres (katerega
1392 XIII|             pa smo po tlhe popadali in smejali smo se, da smo hoteli
1393 XIII|        odpihal z obvezanim komolcem in ni hotel gledati več Bihačgrada!
1394 XIII|         bodi visokorojenemu gospodu in baronu Jankovi'cu, sivemu
1395 XIII|            Danes imamo lepo veselje in tebi bodi hvala za to, pobratim
1396 XIII|             veselje da se povikšati in zategadelj mene poslušajta,
1397 XIII|          Govori!" ~"Tam so tri okna in prav prilično streljalo
1398 XIII|          mnenje je, da sedaj pijemo in d izpite smokrese izstrelimo
1399 XIII|           Vsak si izbere svoje okno in strelja. Ha, ha, kako se
1400 XIII|           ondi na steni! Ha, ha!" ~"In če buti moj strel tebi v
1401 XIII|         napitnic!' dejal nam je sto in stokrat visokorojeni gospod
1402 XIII|         stokrat visokorojeni gospod in baron Jankovi'c. Napijajmo
1403 XIII|             pritrjevala sta onadva. In Jurij ~Ljudevit je dostavil: "
1404 XIII|             noge že nekaj omahovale in oko bilo mu je že kalno
1405 XIII|             Če pijem vino, vsel sem in Bogu dajem čast, da ga je
1406 XIII|         roki bridko sabljo. Na levo in desno jih sekaš, turške
1407 XIII|             jih sekaš, turške galve in ne meniš se niti za svinec,
1408 XIII|          švigajoče po tebi. Na levo in desno jih kolješ, brezverske
1409 XIII|        kolješ, brezverske črepinje, in kakor Bog si, ki s svojim
1410 XIII|             trava, vse drugo ni nič in trikrat nič. Zatorej govorim
1411 XIII|          proti njemu. Junak Krištof in Jurij Ljudevit dosegla sta
1412 XIII|   poslušajta, ker mnogo sem izkusil in veliko mest sem videl na
1413 XIII|        katere sem odsekal s telesa, in marsikak trebuh sem predrl
1414 XIII|           to ni moja največja slava in tega se ne radostim preveč.
1415 XIII|         meni. Lepa reč je junaštvo, in na bojnem polju tudi rože
1416 XIII|         vzame ti junaštvo življenje in prebudiš se v grobu, kjer
1417 XIII|        grobu, kjer je hladno, mokro in temno. Kako vse drugače
1418 XIII|           bogovih na visokem Olimpu in celo nebeško godbo poslušaš.
1419 XIII|             nič! Zatorej hvala vinu in materi trti, ki nam ga daje!" ~
1420 XIII|        napitnica je ugajala. Kričeč in tuleč so izpraznili cevke
1421 XIII|            ko je stvar vendar jasna in gotova. Če sem junak, kot
1422 XIII|             po godu krasni ženski., In ne dišalo bi mi vino, če
1423 XIII|            je v grobu hladno, mokro in temno. Ali zemlja naša bila
1424 XIII|           bila bi dolgočasen, teman in mrzel grob, da ni na nji
1425 XIII|       Zatorej je moje mnenje ponoči in podnevi tisto, da pijmo
1426 XIII|           pritrjevala sta polkovnik in dolgin Simonovi'c tej napitnici.
1427 XIII|         bila so se odprla na stežaj in na širokem hodniku tlačila
1428 XIII|          glavarja Volka Engelbrehta in svojega očeta Janeza Vajkarda.
1429 XIII|            Vajkarda. Tam v ozadju - in Jurij Ljudevit je napel
1430 XIII|        vitez Sonce bledo svoje lice in s svojimi pogledi je bliskal
1431 XIII|          družbi na čelu - Leopoldus in s cesarskim ponosom opazoval
1432 XIII|           srda tresla se mu je roka in z groznega, bledega obraza
1433 XIII|              orožje se je izprožilo in začulo se je votlo donenje
1434 XIII|          razstreljeni, krvavi glavi in potem izdihnil dušo hitro
1435 XIII|           potem izdihnil dušo hitro in urno, kakor odnese sapa
1436 XIII|            Leopoldus ostal je miren in ponosen. Mrzlo je izpregovoril: "
1437 XIII|            bode nekdaj sodil kralje in berače, odvzel mi je posel
1438 XIII|            posel za ta slučaj. Čast in hvala mu! Naša pa je dolžnost,
1439 XIII|           noster!" ~Glasno je molil in cela družba morala je moliti
1440 XIV |             dan največje slavnosti, in radovedno občinstvo, katerega
1441 XIV |         moglo nagledati vseh krasot in ne načuditi se vsem lepotam. ~
1442 XIV |             Herbert baron Kacijanar in pa vrhovni dedni trušar
1443 XIV |         glavar, potem škof s Pedene in drugi deželni prelati, izvzemši
1444 XIV |        Turjaški ter naglašal veliko in brezmejno vdanost deželnih
1445 XIV |      ponižna želja po samostalnosti in mali nezavistnosti! Sicer
1446 XIV |             je bil Volk Engelbreht, in stari vojak se ga je bil
1447 XIV |            svojim visokim cesarskim in knežjim varstvom ter jim
1448 XIV |         tudi branil vse privilegije in pravice. ~Državni kancelar
1449 XIV |        deželni glavar, za njim škof in drugi prelati. Prisegli
1450 XIV |            tajni svetniki, gospodje in vitezi, končno tudi poslanci
1451 XIV |           končno tudi poslanci mest in trgov. Po priseganju pričelo
1452 XIV |            izključeni poslanci mest in trgov. Ali navzlic temu
1453 XIV |            gradu zagrmeli so topiči in pred škofjim dvorcem nastavljeni
1454 XIV |            se je izkazala čast Bogu in cesarju. Nastala je potreba,
1455 XIV |          nji sedel je sm Leopoldus, in dedni dvorniki so mu stregli.
1456 XIV |             so znova grajski topiči in tudi mestni brambovci izpraznili
1457 XIV |           igrali so godci med jedjo in zbrani so bili tudi najboljši
1458 XIV |    bratovščine udje navadno v godbi in petju urili, bogato pogostili.
1459 XIV |             se je skoraj sto lačnih in žejnih kranjskih plemičev,
1460 XIV |          žejnih kranjskih plemičev, in ti so se gostili do pozne
1461 XIV |          pozne noči ter bili veseli in dobre volje. Če človek dolgi
1462 XIV |          tedaj skoraj že vse zamrlo in da so ponosne obitelji,
1463 XIV |         izmrle, da ni sluha o njih. In prav je tako! Da so se ti
1464 XIV |   Spogledali so se gospodje naokrog in vzbudilo se je živahno gibanje
1465 XIV |          besede, kar se odpro vrata in v dvorano vstopi kancelar
1466 XIV |       zgrudila Ana Rozina na kolena in rdečica ji je čez in čez
1467 XIV |         kolena in rdečica ji je čez in čez zalila zorno lice. V
1468 XIV |             ti svoji sramežljivosti in tesnobi bila je krasnejša
1469 XIV |             Prihitel je vitez Janez in na kolenih poljubil roko,
1470 XIV |             še mnogo govoril ž njim in z drobno Ano Rozino. Končno
1471 XIV |         opazoval deželnega glavarja in brata njegovega Janeza Vajkarda.
1472 XIV |           kotu skrival svoj zabuhli in napeti obraz. ~Po beli Ljubljani
1473 XIV |              dodeljeni Janezu Soncu in njegovi soprogi. In ko je
1474 XIV |           Soncu in njegovi soprogi. In ko je visoki vladar zapuščal