| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] schönlebna 1 schwarzenbergom 1 sdaj 1 se 1307 sé 3 sebe 6 sebi 27 | Frequency [« »] ----- 3108 je 1474 in 1307 se 1049 v 1024 da 575 na | Ivan Tavcar Janez Sonce IntraText - Concordances se |
Part
1 I | Mlajši - sinovi - pa so se v novih opravah gnetli po 2 I | meščanskimi dekleti, pretepali se z dijaštvom in mesarji ter 3 I | plemstvo v mesto. Predvsem se je takrat vedelo že gotovo, 4 I | cesar Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj poklonili 5 I | stanov soud vitez Janez Sonce se je bil zaljubil v hčerko 6 I | dodelila drugega ženina, če se ne oglasi sinek kakega zaničevanega 7 I | na hišo svojo! Pa stvar se je zasukala drugače. Pričelo 8 I | zasukala drugače. Pričelo se je govoriti po mestu, da 9 I | v tihih večerih. Ali saj se poznajo plemenitniki! Taki 10 I | rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo 11 I | taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje se 12 I | se je smejalo. A smejanje se je izpremenilo v strmenje, 13 I | počila po mestu novica, da se Janez Sonce poročuje pri 14 I | hišo ž njo kot ženo, katera se mu je izročila po božjih 15 I | svoji obleki po ulicah ter se smejal plemenitim znancem, 16 I | plemenitim znancem, ki so se čudili ter odpirali usta. 17 I | Turjaški, svatovsko družbo, ki se je polna spoštljivosti stiskala 18 I | stiskala v stran, da bi se napravil prostor velikemu 19 I | lazi. Ali mladi "deželan" se je globoko priklonil, prijel 20 I | oblak na nebu razprostrl se mu je srd po ošabnem obrazu! 21 I | vicedomskih ulicah, kakor bi se za njim podila četa ljutih 22 I | posebno plemenitaška mladina se je togotila ter škripala 23 I | škripala z zobmi. V večerih so se zbirali sinovi iz najboljših 24 I | pobijali okna. Ali naš vitez se je ta čas sončil v ljubezni 25 I | prihajal na jasni dan. ~Medtem se je razširila vest o Janeza 26 I | nego v beli Ljubljani. Ko se je zvedelo, da se hoče deželni 27 I | Ljubljani. Ko se je zvedelo, da se hoče deželni odbor sam pečati 28 I | človek vedno rad navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad 29 II | objemalo belo Ljubljano. Ni se kazala megla na jasnem obnebju 30 II | na vicedomska vrata, kje se je lahko vsak trenutek prikazal 31 II | peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala po starosti 32 II | skakal velik kodrast pes ter se metal kvišku proti klobuku 33 II | najhujše klanje! Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše 34 II | temno železno čelado, ki se je tako tesno prijemala, 35 II | tako tesno prijemala, da se je videlo iz dalje, kakor 36 II | vojaško, bil je obraz, ki se je skrival pod njim, vendar 37 II | miroljuben in črni kodri, ki so se izpod rjavega železa usuvali 38 II | tistem hipu, "ne verujete, da se nahaja v zakladih narave 39 II | teološko sveto vašo učenostjo se ne predrznem boriti! Preponižno 40 II | nikaka 'chimia'!" ~Rahel smeh se je prikazal na resnem licu 41 II | vpraša baron živo, "da se daje iz naravnih prikazni 42 II | naša? Vi ne verujete, da se iz besed, ki se dado zložiti 43 II | verujete, da se iz besed, ki se dado zložiti iz črk mojega 44 II | glavi!" ~Protonar Schönleben se je lahko zasmejal. ~"Pokažite 45 II | vzklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. 46 II | premišljuje potem, kako bi se sestavile besede iz črk, 47 II | Schönleben, "in upajmo, da se uresniči to vaše prerokovanje! 48 II | reče Schönleben, "in potem se rad klanjam vaši vedi, ki 49 II | Duplo sole! Na njegovi duši se žarita dve sonci, svetu 50 II | že iz imena samega, kar se potem v prihodnosti uresniči! 51 II | Morda je bil smehljaj, ki se mu je napravil okrog ustnic, 52 II | skrit mladeniču. Ohladivši se od navdušenja, s katerim 53 II | izpregovoril je tožno: "Vi se smejete, velečasttiti? Morda 54 II | smejete, velečasttiti? Morda se vam vse to vidi smešno? 55 II | imamo pivnice, v katerih se drago prodaja ta nova nemška 56 II | nemška pijača, to pivo, ki se je ravnokar priklatilo v 57 II | deželo? Ali je resnica, da se plemič ne sme prikazati 58 II | velečastiti gospod protonotar, ker se ne sme in ne more zahtevati, 59 II | duševni lenuhi!" ~Malo se je kazalo mladeničevega 60 II | izpod čelade, ali to, kar se je kazalo, bilo je rdeče 61 II | ponosa. Tudi protonotarju se je razžaril obraz in z vidno 62 II | premage. Tu je polje, kjer se koplje zlato, ne da bi potrebovali ' 63 II | vedenju Janeza Sonca? Ali bi se deželan kranjski mogel še 64 II | še bolj osramotiti, kakor se je osramotil ta človek? 65 II | služabnik božji in ravnati se mi je po izreku: ne sodi, 66 II | ne bodo sodili! ~Sicer pa se spominjam, kar poje naš 67 II | počasi stopal po pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti 68 III | III Skoro potem se je pripodila v jezdarnico 69 III | pozdravljala barona Valvasorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil 70 III | let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki 71 III | tako poželjivo, kakor bi se nidkar ne hotele nasititi! 72 III | bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim 73 III | Beneškem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem 74 III | vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, 75 III | prevzel vladarstvo, ločiti se je moral prekanjeni minister 76 III | Bil je tenkih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. 77 III | Zaradi prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma 78 III | srce, da je bil slep ali da se je vsaj delal, kakor bi 79 III | Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren 80 III | Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj 81 III | imel prečudno lastnost, da se ni zlepa upijanil. Če so 82 III | dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, 83 III | polje razoran! Pridružil se je tedaj s svojim konjem 84 III | dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša 85 III | licu dolga brazga, v kateri se je nekdaj kopala turška 86 III | turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo: "Kak 87 III | bodem! Tako puščavniški se vedeš danes!" ~Oni je obrnil 88 III | jih bil opalil kje? Ali se kesaš svojih neštevilnih 89 III | neštevilnih pregreh? Ali si se gledal v sanjah s hudičem, 90 III | torej!" ~Jurij Ljudevit se je pazno ozrl naokrog. Videč, 91 III | obečaš, da bodeš molčal in da se ne bodeš šalil z menoj, 92 III | razlagam to stvar. Spominjaš se še onega dne, ko nam je 93 III | napravil banket. Med drugim se je govorilo tudi o tem, 94 III | frfetajočega metulja! Mnogo smo se šalili in ti, prijatelj 95 III | prijatelj Aricaga, nalil si se tako, da si se končno zvalil 96 III | nalil si se tako, da si se končno zvalil pod mizo. 97 III | pod mizo. V pozni noči sem se plazil po štiri tvoje vojake, 98 III | pekel na sodni dan!" zjezi se Aricaga. ~"Ko so te odnesli 99 III | gospodu vicedomu tresel se je trebušček kakor trepetlika 100 III | čarobno sijala. Tudi meni se je vsilila nočna tišina 101 III | pričel sem - moliti. Nikdar se ne uležem počivat, da ne 102 III | dospel do doma. Ulegel sem se. Iz razgretih možganov pa 103 III | moj Aricaga, nasitil sem se že od tega navadnega ženstva, 104 III | hotel pogledati, povsod so se valili sivi oblaki, sive 105 III | oblaki, sive megle! Tesnost se mi je polastila trpečega 106 III | mi je koprnela duša. Kar se razklenejo sivi oblaki, 107 III | razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče! Tedaj pa se mi 108 III | megla se razvleče! Tedaj pa se mi je prikazala s svetlim 109 III | nego samostan!" smejal se je polkovnik. "Ko vedno 110 III | ženske misliš, ni čuda, da se ti še celo v sanjah prikazujejo! 111 III | svetloba jasnega dneva, ki se je pri širokih vratih vsiljeval 112 III | Vsaka črtica njenega obraza se je bila vsekala v moje srce. 113 III | vsekala v moje srce. Nikakor se ne motim, bila je ona; to 114 III | vprašal je. "Vraga, tako se to vendar ni končalo!" ~" 115 III | pogledala me ni, dasi sem se ji ponižno, globoko poklonil." ~" 116 III | si jo prisvojim. Pretaka se mi Turjačanov kri po žilah 117 III | in to tako gotovo, kakor se mi pretaka turjaška kri 118 III | Aricaga je sprevidel, da se mu ni šaliti. Prihrumeli 119 III | jezdarnico tisti, o katerem se je takrat po ljubljanskem 120 III | ustavil konja sredi nje, ozrl se je kakor sokol po zbrani 121 III | Kakor oglje črni lasje so se mu usuvali po vratu na ramo 122 III | moške krasote. Na obrazu se mu je žarilo in ponosno 123 III | počeli. ~"Kaj vraga," oglasil se je končno Aricaga , "ali 124 III | je končno Aricaga , "ali se bodeš cvetjem bojeval?" ~ 125 III | drugega nego to cvetje, pa bi se še ne bal polkovnika širokoustnika 126 III | zatulil je Aricaga nato, "name se obeša!" In polkovnik je 127 III | ostroge konju v trebuh, da se je spel. Ali Jurij Ljudevit 128 III | na Sonca. Ali predenj so se postavili v vrsto Jurij 129 III | železje zavita plemiča, da se razljučeni polkovnik ni 130 III | potisnil svoj meč v nožnico ter se rotil na vse kriplje, tako 131 III | počasi utolažili. ~Potem se je postavil Jurij Ljudevit 132 III | jezdarnice ter pričel, obrnivši se proti Janezu soncu, razkladati 133 III | nekak manifest, s katerim se je vitez Janez Sonce klical 134 III | viteških turnirjih, ko so se prenapeti vitezi s prenapetimi 135 III | Končal je z dostavkom, da se ima boj vršiti štiri dni 136 III | določiti, po kaki vrsti se hoče bojevati s hrabrimi, 137 III | kakor ste zaviti v železje, se ne bojim!" ~Pognal je konja 138 III | steni pripel rdeči cvet, da se je videl iz dalje kakor 139 III | zavihtel meč iz nožnice ter se postavil s konjem pred cvet, 140 III | nosi dete na rokah! Vse naj se zvrši v redu, kot se je 141 III | naj se zvrši v redu, kot se je dogovorilo. In brez hrupa, 142 III | vse izgubljeno! Pomirite se, prijatelji, in ti, Aricaga, 143 III | Aricaga, ne tuli, kakor bi se s svojim polkom drvil za 144 III | Stopili so nato v stran ter se srpo in temno ozirali po 145 III | Izvolite si tistega, s katerim se hočete ta dan boriti! Jaz 146 III | kakor raztogočen konj, ki se brez uspeha upira ostrogam, 147 III | ni posebna čast, boriti se s človekom, ki so ga pobrali 148 III | tišina med zbranimi, da se ni čulo drugega nego tu 149 III | zalila je kri obraz, da se mu je svetil kakor škrlat. 150 III | je za uzdni povodec, da se je konj pod njim spel kvišku. 151 III | Prijatelji so pričakovali, da se bode Jurij Ljudevit razbesnil 152 III | da so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil iz železja, 153 III | izluščil iz železja, kazalo se je njegovo v žamet zavito 154 III | odložil čelado, usuli so se mu rumeni lasje kakor zlato 155 III | Sonce!" ~"Prijatelji so se stisnili k vhodu, da se 156 III | se stisnili k vhodu, da se je prostor napravil sredi 157 III | ker je vsakdo čutil, da se bode tu za življenje borilo. 158 III | življenje borilo. Mnogo se jih je kesalo, da so se 159 III | se jih je kesalo, da so se spuščali v nevarno to podjetje. ~ 160 III | golimi meči v rokah sta se opazovala nekaj časa. Vsako 161 III | nameril po nasprotniku, ki pa se je bliskoma postavil v bran. 162 III | bliskoma postavil v bran. Čulo se je, kako je bil meč ob meč. 163 III | bil meč ob meč. Konja sta se spenjala, tolkla ob tla 164 III | pesek na vse strani in da se je pričel vzdigovati gost 165 III | je opazila tudi žival, da se gospodarja sovražita: pričel 166 III | konja togotno rezgetati ter se gristi, da so pene pršile 167 III | levo roko blizu rame, da se je pretrgal žametni rokav 168 III | pretrgal žametni rokav in da se je pod žametom belo platno 169 III | blizu. Tudi Jurij Ljudevit se je delal mirnega, ali v 170 III | nepazljivo, nepravilno. Tresla se mu je roka in v debelih 171 III | po nasprotniku. Pri tem se mu je zasukal ročaj, da 172 III | mu je zasukal ročaj, da se je pokazal za trenutek beli 173 III | onemu po držaju. Zakrhala se je ostrina, zadevši ob ročaj, 174 III | zadela je tudi prst, tiščeč se ob držaju. Odsekani palec 175 III | bi bila mrtva, povesila se je roka Juriju Ljudevitu, 176 III | na mehki pesek. Ranjencu se je delala tema pred pogledom; 177 III | bolestno je zaječal, premaknil se v sedlu ter ob strani zdrknil 178 III | zakričal: "Vivat Sonce!" ~Takoj se je razljutila vsa četa; 179 III | četa; izvlekli so meče ter se zapodili proti onemu v kotu. 180 III | boljši zrak. ~Janez Sonce pa se je potisnil s konjem v kot 181 III | prve udarce. Brez dvojbe bi se bilo Janezu Soncu slabo 182 III | Engelbreht je tako vedel, kaj se godi. Valvazor ga imenuje 183 III | razmere tako. ~"Kake reči se gode tu?" vpraša glavar 184 III | srdito, "fulmina coeli, tu se bijejo z ostrim orožjem 185 III | utihnil je hrup; meči so se vtikali v nožnice in klobuku 186 III | nad mrtvega leva spuščate se vsi na enega! No, lahko 187 III | očetje! Vaša milost!" - tu se je obrnil k vladiki - "to 188 III | plemiče! Sto nad enega! Čudim se le, da se naš Ludovicus 189 III | nad enega! Čudim se le, da se naš Ludovicus ni silil vmes!" ~ 190 III | opazil Jurija Ljudevita, ki se je bled kakor smrt tiščal 191 III | Ekscelenca!" oglasil se je tedaj Aricaga, "samo 192 III | našo mladino. Pa motite se, če menite, da bodem jaz, 193 III | to mirno gledal! Z mano se ne bode nikdo šalil, in 194 III | ne, moj Ludovice! Zatorej se mi je čudno zdelo, kako 195 III | mi je čudno zdelo, kako se mu je zjutraj mrzelo pred 196 III | dečakom najmanjša skrb, vsi se valjajo po pregrehi kakor 197 III | pregrešni roki! Ali - tu se je zopet obrnil k vladiki - " 198 III | bodete kričali, kakor bi se bili nažrli samo razbeljenega 199 III | drugi s ponižno togo. ~Tako se je končal preponosni dvoboj 200 IV | IV Po boju v jezdarnici se je zadeva Janeza Sonca prikazala 201 IV | ter občudovali viteza, ki se je tako po robu postavil 202 IV | plemenitaštvu. ~Plemiči so se še vedno ostro ozirali za 203 IV | resnici prekrasna in da se ni čuditi, če je premotila 204 IV | so tudi pripoznavali, da se je Janez Sonce, na boj pozvan, 205 IV | da je bilo res čuda, če se je končno vendarle ozdravila. 206 IV | zborovati v deželni hiši ter se posvetovati o Janeza Sonca 207 IV | Janeza Sonca zadevi. Vedelo se je, da bodo deželni očetje 208 IV | boju v jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar 209 IV | zapustil svojo sobo ter se proti deveti uri odpravil 210 IV | Turjačanov trg ali, kakor se je tedaj zval, Novi trg 211 IV | plemstva. ~Tudi deželna hiša se od tedaj ni mnogo izpremenila, 212 IV | opazil Jurij Ljudevit, da so se tlačili po nji mladi plemiči. 213 IV | revno oblečeno osebo, ki se je ponižno tiščala v kot 214 IV | pristopil Jurij Ljudevit, obrnil se po tovariših ter šepetaje 215 IV | zanesljivega človeka, Vid!" ~"Lahko se dobi zanesljiv človek, vaša 216 IV | Vsak gleda po meni. Kje bi se dobil tak človek?" ~"Če 217 IV | sem, vaša milost! Ničesar se mi ni zgodilo. Ko sem vstopil 218 IV | las z glave! Ali drugega se mi ni zgodilo, ker so to 219 IV | zasvaljkani svoji obleki - pri tem se je revče komaj sopsti upalo - 220 IV | cerkveni dostojanstvenik ter se pripravljal, da bi odšel 221 IV | Ljudevit krotko, "spominjajte se nas, ko bodete sodili danes 222 IV | Kako stoji zapisano? Kdor se z mečem peča, končan bodo 223 IV | gospodom Paradajzarjem ter se živo razgovarjal z njim 224 IV | je bil že v letih, kazalo se mu je telo še elastično, 225 IV | mladina išče priložnosti, da se pokloni vzornemu svojemu 226 IV | nadušeno vsi. Razrahljalo se je ekscelenci strogo lice. 227 IV | imel Volk Engelbreht, če se mu je skazovala ljubezen. 228 IV | ljubezen. In tudi prilizavanje se mi mrzilo. ~"Ekscelenca," 229 IV | prav ponižno!" oglašali so se drugi. ~"Odpuščanje, kako 230 IV | Odpuščanje, kako to?" začudi se deželni glavar. Bil je tedaj 231 IV | sèm piše sapa!" zasmejal se je Volk Engelbreht. "Moj 232 IV | sodbe!" ~"Bomo videli, če se bode dalo kaj opraviti. 233 IV | opraviti. Seveda poboljšati bi se morali, otroci!" "Poboljšati 234 IV | morali, otroci!" "Poboljšati se bodemo, vaša milost," vmešal 235 IV | bodemo, vaša milost," vmešal se je tu Juri Ljudevit, "in 236 IV | Zdrav še nisi, in dozdeva se mi, da še vejejo hladne 237 IV | milostivi stanovi, pritožuje se, da ne plešete radi! Z Bogom 238 IV | vsi so bili prepričani, da se ima vitez Sonce ostro kaznovati. 239 IV | kaznovati. Sklenili so, da se izključi iz števila deželanov 240 IV | števila deželanov in da se ne prepusti več niti k eni 241 IV | prevažnem" posvetovanju se je ohranil, in mu ga tu 242 IV | Verwunderung vernomben), da se je ravnokar sprejeti deželan 243 IV | Gospod deželni oskrbnik: Da se zabranijo vsakovrstni hudobni 244 IV | vsakovrstni hudobni nasledki in da se utrdi dobra sposobnost med 245 IV | gospodi in deželani, naj se izključi iz gospodov in 246 IV | gospodov in deželanov, naj se mu odvzame deželansko pismo 247 IV | deželansko pismo in naj se večni 'statutum'; zaradi 248 IV | vedel bisera varovati, naj se mu odvzame. ~Gospod Janez 249 IV | Paradajzar baron: Strinja se z dostavkom, da bi mu bilo 250 IV | to kot ti. Pošteno je, da se statuira 'eksempel'. ~Gospod 251 IV | enoglasno: Janez Sonce se z dekretom izključi iz deželanstva 252 IV | izključi iz deželanstva ter se mu odvzame deželansko pismo; 253 IV | pismo; za vse večne čase se daje statutum ,da se imajo 254 IV | čase se daje statutum ,da se imajo vsi sprejeti ali za 255 IV | oglašeni deželni, kateri bi se za ta stran priženili, izključiti 256 V | nemško pijačo, pivo, katero se je ravno tako tiste čase 257 V | je tičal v temni veži ter se oziral po ulici navzdol, 258 V | Plavec lahkodušno. "Sicer se jih pa malo bojim. Saj vidiš, 259 V | ali beraški dijaček, ki se pri meni napije ter jo hoče 260 V | pene po vrčih!" ~Pri tem se je pošteni gostilničar obrnil 261 V | Pri vratih je obstal ter se zopet zasukal proti ženi: " 262 V | ter stopi v pivnico. Tu se pravi hip pri sebi svetilnici 263 V | razločiti, kdo je navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične 264 V | posamične kletvine. Govorilo se je latinski - bilo je precej 265 V | tenka in grbasta oseba. Mož se je tiščal v kotu ter se 266 V | se je tiščal v kotu ter se skrival v temo, ondi vladajočo. 267 V | gostove za drugimi mizami ter se neprestano nekako neprijetno 268 V | neprijetno smejal. ~Časih se je naslonil po mizi in tedaj 269 V | naslonil po mizi in tedaj se je pokazalo v svetlobi hudobno 270 V | dijak Vid, s katerim smo se bili že poprej seznanili 271 V | kakor praviš!" ~Pri tem se je neprijetno smejal. ~" 272 V | zadovoljni s teboj? Ali se pridno in dobro učiš? He, 273 V | svojemu stricu!" ~"Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti 274 V | stricu!" ~"Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti svet skozi 275 V | Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti svet skozi rebra! Pusti 276 V | Pusti vse to, moj Vid, pa se mene poprimi. Videl boš, 277 V | mene poprimi. Videl boš, da se ti bode bolje godilo, hi, 278 V | hi, hi!" ~Bledi mladenič se je zamislil, potem pa odgovoril 279 V | in škrlat ob rami! Tudi se mi zdi, da ne živite pošteno. 280 V | zveličanju!" ~Prisiljeno se je zasmejal starec: "Polna 281 V | tako si dolgočasen." ~Potem se obrne k Janezu Plavcu, ki 282 V | Tudi drugi gostje so se smejali, kar je poštenjaka 283 V | kosti." ~"Kaj!" in Kljukec se je dvignil izza mize, "poskusi 284 V | zabavljaš v moji hiši! To se Janezu Plavcu še ni zgodilo! 285 V | medtem zlezel iz kota. Poprej se je videlo možu, kakor da 286 V | pod njim. ~Janez Plavec se je takoj zopet na noge postavil. 287 V | grozovito klel - a Kljukca se i več lotil. Kljukec pa 288 V | i več lotil. Kljukec pa se je takoj zopet izgubil v 289 V | zopet izgubil v grbo, vsedel se mirno za mizo v kot ter 290 V | donese pijače. Usedli so se okrog hrastove mize ter 291 V | ogovoril je družbo, "danes smo se zbrali, da bomo zapili moj 292 V | prehodil in koliko vina se je že spilo zanj. Sedaj 293 V | očetje jezuitje!" silili so se nekateri vmes. ~"Dà, teh 294 V | led sredi zime. V peči pa se greje v rumeno pečeno pišče! 295 V | pene! Da, carissime, to vse se dobi pri meni, in še mnogo 296 V | ponižnostjo odgovoril: "Res vse se dobi pod mojo streho, ali 297 V | peklenski gospodar? Prikloni se nam, kakor se priklanjaš 298 V | Prikloni se nam, kakor se priklanjaš Volku Engelbrehtu, 299 V | tiči so pri nas doma, in ti se nas predrzneš povpraševati 300 V | ti premerili rebra, da bi se ti zvijala grešna duša v 301 V | družba slovesno. ~"Prikloni se tem dobrim gospodom, ki 302 V | V prihodnje pa pazi, da se vedeš, kakor se ti je vesti 303 V | pazi, da se vedeš, kakor se ti je vesti nasproti tako 304 V | družbi!" ~"V ponižnosti se vam priklanjam, visoki gospodje 305 V | stanovi!" ~Janez Plevec se je res globoko priklanjal 306 V | latinščina, carissime Quinte, ki se tako rumeni kako rumenjak 307 V | piščancem ali s kruhom? Kaj se ukazuje? Kaj se zapoveduje, 308 V | kruhom? Kaj se ukazuje? Kaj se zapoveduje, he, confratres." ~" 309 V | Bene di ist!" oglasé se tovariši okrog njega. "Sedimo 310 V | gratias! Lepa zvest je, če se preslepari dominus praefectus, 311 V | kolegija?" ~"Poprijel sem se vratarja," odgovoril je 312 V | vežna vrata, ponudil sem se mu v službo, da mu zaklenem 313 V | Bog ti poplačaj, dobro se ti bo godilo na zemlji, 314 V | bo godilo na zemlji, ker se ti starčki smilijo!' A vrata 315 V | pod blazino in prijetno se mu sanja o malvazijskem 316 V | ponosni Augustus!" ~Razveselil se je Augustulus dane mu pohvale 317 V | ponosni Augustus!" ~Prineslo se je piva v velikih vrčih. 318 V | confratres, ima namen podvreči se nekim zakonom - legibus 319 V | et constitutionibus - da se pije s pametjo, kar se spije, 320 V | da se pije s pametjo, kar se spije, in z zavednostjo 321 V | zavednostjo zauživa, kar se zaužije. Ti zakoni zaukazujejo, 322 V | Ti zakoni zaukazujejo, da se izvoli glava, ker to veste, 323 V | enoglasno. ~Gospod Quintus se lahko priklonil: "Težak 324 V | Cicero! vprašal je rektor ter se srpo ozrl po zakajeni sobi. ~" 325 V | je Augustulus, "in kakor se mi vidi, ima nekoga, kateremu 326 V | predse mogočni kolegij, ki se je pod mojim varstvom ustanovil 327 V | če bi ne šel tja, kjer se pije brezplačno! Kdaj je 328 V | Nekdo je zunaj! In gotovo se ne motim, če ga prištevam 329 V | He prijatelj," in tu se je Plavec delal silno prijaznega, " 330 V | Volk Engelbreht!" začudi se gostilničar. "In kaj če 331 V | Janeza Plavca gostilni, kar se tiče mere in poštenosti!" ~" 332 V | in poštenosti!" ~"Nikar se ne šaliti! Kaj če njega 333 V | izginila kri z lica, in tresel se mu je glas, ker Janez Plavec 334 V | na ljubljanski Grad, kjer se je Janez Plavec leta in 335 V | svoje someščane. ~"Nikar se ne šaliti! Povej mi resnico!" ~" 336 V | napravil, in to tako, kakor se v Ljubljani še ni jedlo 337 V | prišel? He, Plavček?" ~Napel se je obraz tolstemu gostilničarju: " 338 V | Kljukec lahkodušno, "to se ne dá tajiti. In prišel 339 V | Šleva kljukasta!" zatogotil se je Plavec ter jezno odhitel 340 V | klobuk globoko na oči, ni se mu bilo bati, da bi ga spoznala 341 V | vzbujali občno pozornost, ni se nihče ozrl po novem prišlecu. ~ 342 V | obvil s plaščem obraz ter se končno usedel h Kljukčevi 343 V | hudobnim svojim pogledom in se je jezil, da ga ne ogovori, 344 V | pijanem kolegiju, polastila se ga je misel, da je fantè 345 V | kletvica izmed zob. Tedaj se mu je ujel pogled s svetlim 346 V | Kljukec in po suhem obrazu se mu je spustil satirski smehljaj, " 347 V | vezal!" ~Jurij Ljudevit se je preplašil. Pomaknil se 348 V | se je preplašil. Pomaknil se je po klopi bliže ter odgovoril 349 V | izpregovorili!" ~Kljukec se je delal ponižnega, a Juriju 350 V | ponižnega, a Juriju Ljudevitu se je vendar dozdevalo, da 351 V | je vendar dozdevalo, da se šali z njim! ~"Molči sedaj 352 V | srce kipeti. ~"Menim, da se šališ z menoj!" ~"Bog varuj! 353 V | kmetu, ki sploh ne ve, kako se mu je vesti z gospodo!" ~" 354 V | zadovoljnostjo spravil, kar se mu je bilo v pest potisnilo, " 355 V | sem prišel, je taka, da se bode moralo o nji molčati!" ~" 356 V | zvitim pogledom, "seve, da se mi morajo usta malo - zapečatiti. 357 V | učen pečatov in zanesete se lahko, da bom molčal kakor 358 V | poplača tudi - račun. Potem pa se je urno dvignil izza mize 359 V | odpadel klobuk, tako da se je za trenutek pokazal ostro 360 V | Augustulus. ~Jurij Ljudevit se je podvizal, da je prej 361 V | pred hišo, odplazila sta se kakor črni senci v noč, 362 V | confratres! Prav v past se nam je ujel! Po njem torej! 363 V | torej!" ~Kakor burja so se drvili iz sobe. V veži jih 364 V | je beneški cekin? Ko sta se najeli, napili in nakričali, 365 V | spretno izpodnesel nogo, da se je le-tá zvrnil po trdih 366 V | po trdih tleh. Smejaje so se zmuznili dijaki mimo ter 367 V | dijaški navadi. ~Togotno se je vzdigaval Janez Plavec. ~" 368 V | Pri moji duši!" ~Vzdignil se je ter planil iz veže. Tedaj 369 V | ter planil iz veže. Tedaj se je priplazil nekdo pri zidu 370 VI | priliko opazovati danes, ko se v krasnem našem mestu vse 371 VI | in vse zvedeti hoče. Če se je tedaj ponudila prilika 372 VI | slavni naš Valvasor, dvignila se je cela Ljubljana na noge, 373 VI | meseca septembra 1660 so se napovedovali Ljubljani tuji 374 VI | čepica s kožuhovino in ž nje se je zibalo ponosno pero. 375 VI | prijezdil po trgu. Takoj se je nabrala družbica, ki 376 VI | stopala za njim. Odpirala so se okna, in skoro je bilo po 377 VI | Kdo je? Kaj je? vpraševalo se je križema. Nihče ni vedel 378 VI | hrvaški granici. A to mnenje se ni moglo dolgo vzdržati. 379 VI | križ na cerkvi, poklonil se je v sedlu ter napravil 380 VI | da turški paša ni, ker se Turki ne prekrižavajo pred 381 VI | ljudovlade poslanec, za katerega se je vedelo, da ima priti 382 VI | papežev nuncij Caraffa; in to se jim je toliko verjetneje 383 VI | pri čem da je. A zgodilo se je ravno tisto, kar bi se 384 VI | se je ravno tisto, kar bi se v takem slučaju zgodilo 385 VI | zgodilo še danes. Nabral se je namreč dolg sprevod, 386 VI | namreč dolg sprevod, ki se je kakor črn rep vlekel 387 VI | za jezdecem. Ta sprevod se je toliko povečaval, čim 388 VI | toliko povečaval, čim bolj se je bližal deželnemu dvorcu. 389 VI | ga je gosta množica, da se je komaj preril do lope. 390 VI | komaj preril do lope. Takrat se je neko ojačil ter vprašal 391 VI | kod da dohaja. In tedaj se je zvedelo, da je odposlan, 392 VI | konjiki v mesto. ~Kakor blisk se je razširila vest po hišah, 393 VI | postala! ~Med sprehajalce so se silili dijaki ter morali 394 VI | kakor nadležne muhe, ki se ne dado odpoditi. Nekaj 395 VI | rokodelski pomočniki so se prikazovali isto tako ter 396 VI | dijakom. Z veliko gotovostjo se je smelo trditi, da se bodo 397 VI | gotovostjo se je smelo trditi, da se bodo krasni dan končal s 398 VI | cesti, malone do Rudnika so se med grmičevje vgnezdile 399 VI | vladalo največje veselje; čula se je tu in tam godba, čulo 400 VI | je tu in tam godba, čulo se je petje. ~Spodaj na cesti 401 VI | opazovati. ~Proti štirim se je pripodila po cesti mogočna, 402 VI | cesti mogočna, bleščeča se kavlkada. Volk Engelbreht 403 VI | šabrakami. Volku Engelbrehtu pa se je svetila težka zlata veriga 404 VI | obilo laških šeg. Laščina se je tedaj govorila po beli 405 VI | nemščina. ~Volk Engelbreht se v svoji prirojeni ošabnosti 406 VI | ob sebi umljivo; da bi pa se moral grof Turjaški umazani 407 VI | zahvaljevati za pozdrave, to bi se ne bilo visokemu gospodu 408 VI | hipu drug plemenitaš, ki se je kmalu za Volkom Engelbrehtom 409 VI | Ano Rozino. ~Janez Sonce se je živo razgovarjal z mlado 410 VI | pomladanski metuljček zibala se mu je ob strani in ni se 411 VI | se mu je ob strani in ni se menila za radovedno množico, 412 VI | Drabatta oster gospod, in vse se ga je balo. Bil je pravičen 413 VI | goreč v krivi veri in da se je še celo v sredi višjih 414 VI | odsekali glave nato?" ~"Ničesar se mu ni zgodilo! Malone vse 415 VI | proti ošabnemu Turjačanu, ki se sedaj za svoje obilne pregrehe 416 VI | Koliko bolje bi pač bilo, da se ti Turjačani nikdar niso 417 VI | visokih stanov. Kaj takega se ni zgodilo ne prej ne pozneje! 418 VI | njegovo truplo! Toliko so se časi premenili!" ~"Moč svete 419 VI | ječah? Obilo imajo, kako se mi je časih pripovedovalo, 420 VI | Joannes Ludovicus, pripetilo se je vse to takole. Preadedje 421 VI | požigal po zeleni Bosni, če se mu je zljubilo, tako je 422 VI | Uskoke, in neprestano so se upirali, če se jim je zabranjevalo 423 VI | neprestano so se upirali, če se jim je zabranjevalo požigati, 424 VI | razbijati in krasti. Tako se je zgodilo tudi tiste dni, 425 VI | ter pričeli divjati, da se je mejna pokrajina tresla 426 VI | cesrski vosjki. A ti so se zarotili ter ga napali, 427 VI | ravno odložil orožje ter se usedel k jedi za mizo. Grozno 428 VI | Uskoki požrli, iz česar bi se smelo sklpati, da jedo gogovo 429 VI | Requiescat in pace!" ~"Tolažiti se smemo, da ga je vseoljni 430 VI | pravičnika je bila vzrok, da sem se branil ustreči vaši volji 431 VI | trgal srce iz prsi." ~"Bog se nas usmili!" vzdihnila je 432 VI | ostala po vaši volji!" ~Kakor se daje iz teh besed Ane Rozine 433 VI | mladega zakona. Izpremenilo se je mnogo od takrat. Iginili 434 VI | ženice v tistih časih, ko so se nosili železni oklepi ter 435 VI | mehkih prstov kakor danes, ko se mi - zastopniki močnejšega 436 VI | visokimi, starimi smrekami. Že se je začul iz dalje trombe 437 VI | dalje trombe glas, in že se je od množice do množice 438 VI | bilo vselej, kakor da bi se hotel lonec prevrniti na 439 VI | mimo krevsal, krožila so se usta gledalcem in z zabavljicami 440 VI | zabavljicami so ga obsuvali. ~"Kaj se mi smejete?" kričal je óni 441 VI | menda tudi kruljav," oglasi se čevljarček z brega, "potem 442 VI | svoji stani. ~"Hej, kaj se mi smejete, ljudje božji," 443 VI | povprašujejo." ~"Veš da!" režal se je Janez Plavec, "veš da! 444 VI | pravil Volk Engelbreht, ki se je v zlati svoji verigi 445 VI | boš videl!" ~Glasan smeh se je oglašal po bregu, kar 446 VI | je dejal: Naveličal sem se priletnega tega blaga! Moj 447 VI | res, ne!" in Janezu Plavcu se je tresel glas, prav kakor 448 VI | tresel glas, prav kakor bi se kesal, da se je spuščal 449 VI | prav kakor bi se kesal, da se je spuščal v razgovor z 450 VI | niti ne pogledaš. He, a se še spominjaš, da si včeraj 451 VI | tebi beneški cekin in kaj se vse zanj dobi pri tebi?" ~" 452 VI | jezičnega Plavca, gugal se je dalje po cesti ter neprestanoopazoval 453 VI | sédel v zeleno travo. ~"Tu se bo dalo gledati po volji 454 VI | gospod!" s temi besedami se je obrnil k vitezu, ki je 455 VI | sem na zeleno travo, da se malo odpočijem, ker človek 456 VI | srce in to toliko bolj, ker se mu je časih izpod plašča 457 VI | zelo polne in veje so se lomile. A tudi polhov je 458 VI | ki je tako globoko, da bi se skril šenklavški zvonik 459 VI | pričel obirati veje, kar se je zalomilo pod menoj, da 460 VI | zalomilo pod menoj, da sem se s hruščem zavrtil z drevesa 461 VI | uro, in že sem mislil, da se bom sedaj pa sedaj razbil 462 VI | pomoč. Pri zadnji veji sem se ujel, ravno nad črnim breznom! 463 VI | nabasal suhega sadja ter se napotil na božjo pot k očetom 464 VI | kapelici očetov jezuitov, kjer se je že zgodilo toliko svetih 465 VI | kar zapoje trombe glas in se začuje turškega bobna hripavo 466 VI | hripavo šumenje. Okrog hriba se je zavila po beli cesti 467 VI | mučiti svojega konja, da se mu je moral sedaj vzpenjati, 468 VI | prvi, prav tako kakor bi se še dandanes zgodilo, če 469 VI | srca vseh gledalcev in da se je še nekaj tednov pozneje 470 VI | bila drugega mnenja, ki se je šele potem prav močno 471 VI | potem prav močno omajalo, ko se je pozneje po poti iz Karlovca 472 VI | Krištof Simonovi'c, prikazal se je general Herbart s Turjaka. 473 VI | pripekalo. Pred njim pa se je nosil prapor, katerega 474 VI | dolge trombe k ustom, da so se začuli tisti zavlečeni glasovi, 475 VI | tisti zavlečeni glasovi, ki se še dandanes čujejo tu in 476 VI | vojniško to četo, katere prihod se je tistega dne tako željno 477 VI | v belem mestu, usuli so se gledalci, vsak je hotel 478 VI | pod konjska kopita. ~Tedaj se je že mračilo in z močvirja 479 VI | že mračilo in z močvirja se je dvigala tanka megla, 480 VI | bi zagazila v gnečo, ki se je vlekla za vojaki generala 481 VI | nekaj časa molil, prjela se ga je nakrat velika radovednost. 482 VI | razlaganja in teh vednih molitev se je zakasnila družba, tako 483 VI | sveta pomagalka, usmili se teh malikovalcev!" ~Prišli 484 VI | pogledi. Nekje v smrečju se je oglašalo čuka tožno ponočno 485 VI | je Kljukec veselo, "čuk se že oglaša!" ~"Noč je, glejmo, 486 VI | pač dobro na svetu! Kadar se vam zljubi, jeste in pijete 487 VI | svetlega in ostrega!" ~Tedaj se je oglašala ponočna ptica 488 VI | pero. A glavo bi stavil, da se je že mnogemu zasadil v 489 VI | pobožen človek! zasmejal se je Kljukec ter sedaj tudi 490 VI | glas ponočne tice. ~Komaj se je zavedel Janez Sonce svojega 491 VI | pest okrog vratu. V hipu so se prikazale črne postave iz 492 VI | pod smreko. V divjem srdu se je penil Janez Sonce ter 493 VI | je penil Janez Sonce ter se poskušal otresti zavratnega 494 VI | zapustile so ga moči, da se je zgrudil k zemlji. Njegovi 495 VI | zvezali roke in noge, da se ni mogel niti ganiti. Zavlekli 496 VII | despot v jutrovi deželi, ki se valja po mehkih blazinah 497 VII | obkroževal je to palačo ter se s svojimi belimi stezami, 498 VII | ničesar opraviti. In tako se je v Kranjski resnično tudi 499 VII | soprogo v njene sobe, vlegel se je v posteljo ter se no 500 VII | vlegel se je v posteljo ter se no menil za radovedno občinstvo.