Part

 1 VI  |          je junak Krištof Simonovi'c, o katerem so si gledalci
 2 VI  |       žrebcu sedeč je bil Simonovi'c krasen jezdec in vobče je
 3 VI  |         navdušenje, ko je Simonovi'c razkazoval različne vratolomne
 4 VI  |            da si je junak Simonovi'c na mah pridobil srca vseh
 5 VI  |            kako da je Deli-Simonov'c v mesto jezdaril, povemo
 6 VI  |        trdil, da je junak Simonovi'c prečrne kože in da bi sicer
 7 VI  |      zvedelo, da ima Deli-Simonovi'c v zeleni granici ženko in
 8 VI  |     spretno vodil Krištof Simonovi'c, prikazal se je general
 9 IX  |         Vodil jo je junak Simonovi'c sam, ker je bil Herbart
10 IX  |   Zapovedoval ji je junak Simonovi'c, kateremu je bila dana prilika
11 IX  |       izkal se je Krištof Simonovi'c še večjega čarobnika: podil
12 XI  |             oglasil se je Simonovi'c. ~"Sem, dobro orožje je.
13 XI  |          Aricaga in junak Simonovi'c ter s svetlim orožjem zabranjevala
14 XIII|            je dolgi junak Simonovi'c, "da je tzu pri vas tako
15 XIII|           kričal je junak Simonovi'c. "Ko sem s svojim praprorom
16 XIII|           konca sveta!" ~"Simonovi'c," vmešal se je Aricaga srdito, "
17 XIII|             oglasil se je Simonovi'c.  "Ničesar!"  "Ništa, kakor
18 XIII|    razburila bi se, če bi Simonovi'c tebi Aricagu presekal čelo,
19 XIII|          posvetil! In ti, Simonovi'c, imej potrpljenje s pobratimom,
20 XIII|       pripomoglo? Govori, Simonovi'c, he!" ~"Jaz bi že nekaj
21 XIII|            ga kupo, dragi Simonovi'c, in povej nam, kar veš!
22 XIII|            ti meni, ljubi Simonovi'c!" ~"Jaz vem nekaj, kar človeku
23 XIII|           polkovnik. ~Ali Simonovi'c ga je mrzlo prezrl ter nadaljeval: "
24 XIII|            gospod in barno Jankovi'c, kaereega spominu bodi večna
25 XIII|         maldi, "pričel je Simonovi'c znova, "in obilokrat smo
26 XIII| visokorojeni in vrli barno Jnakovi'c obložiti mizo s pijačo,
27 XIII|          Jurij Ljudevit, "Simonovi'c še nekaj ve! He, ni li istina,
28 XIII|             ni li istina, Simonovi'c?" ~"O najboljšem še nisem
29 XIII|            in visokorojeni Jankovi'c izza pasa potegniti dolge
30 XIII|              ponavljal je Simonovi'c, "kakor takisto smrti v
31 XIII|           Ljudevit. "Vrli Simonovi'c naj se uveri, da mu je z
32 XIII|            živi, pobratim Simonovi'c!" ~To rekši napne petelina
33 XIII|           pripovedoval je Simonovi'c. "In še dobro se spominjam,
34 XIII|      radosti na tla, ko si je Gusi'c lizal ranjeno dlan ter hotel
35 XIII|          gospod, naš baron Jankovi'c! Večna slava njegovemu spominu!" ~
36 XIII|         gospod, vrli baron Jankovi'c, zaničeval ga je odločno!
37 XIII|            je gospod baron Jankovi'c. Zatorej kličem po vsi pravici:
38 XIII|           za to, pobratim Simonovi'c! Ali to veselje da se povikšati
39 XIII|        odgovoril je junak Simonovi'c, ki je bil tedaj že pozabil
40 XIII|            gospod in baron Jankovi'c. Napijajmo si!" ~"Dobro,
41 XIII|         najprej, pobratim Simonovi#c!" ~Nabili so samokrese.
42 XIII|            Vstal je junak Simonovi'c. Tedaj so mu noge že nekaj
43 XIII|       polkovnik in dolgin Simonovi'c tej napitnici. Vsi so pritisnili