Part

 501 VII |       odkritosrčne narave in v hipu se je razsrdil, ker se mu je
 502 VII |            hipu se je razsrdil, ker se mu je dozdevalo, da ga hoče
 503 VII |            cesarski!" ~Brat Herbart se je sklonil proti bližnji
 504 VII |            ter jo izpil. Potem šele se je lahkodušno oglasil: "
 505 VII |            Knezu Logkovicu -- in to se pripoveduje še celo pri
 506 VII |     vzdihuje njega veličanstvo, ter se vede, kakor so se časih
 507 VII |  veličanstvo, ter se vede, kakor so se časih vedli dvorni šaljivci!
 508 VII |            In takega človeka naj bi se bal vojvod v Muensterbergu?
 509 VII |              ha!" ~"Ha, ha!" smejal se je tudi Volk Engelbreht,
 510 VII |             brat -- knez, o katerem se je v istini na skrivnem
 511 VII |       skrivnem že pripovedovalo, da se mu maja dvorsko stališče. ~"
 512 VII |     prepregel nebeško Hispanijo, da se mi izviti več ne more! Koliko
 513 VII |          velikim navdušenjem. Tedaj se Janezu Vajkardu niti v sanjah
 514 VII |          gradiču žužemberškem! ~"Da se pa vse to doseže," nadaljeval
 515 VII |               treba je predvsem, da se s posvetno mojo knežijo
 516 VII |         Treba je torej predvsem, da se mi izroči ravno ista oblast,
 517 VII |             poslušala, dvignila sta se s sedežev in sta prvi hip
 518 VII |              kardinal!" -- in knezu se je prav odločno kazala v
 519 VII |          sreča zahtevala!" ~Suhotno se je zasmejal, vstal ter stopil
 520 VII |          Knez pa je tudi molčal ter se veselil strmenja bratov.
 521 VII |      blaznega človeka in v obraz bi se mu bil smejal! Ali vendar
 522 VII |           mu bil smejal! Ali vendar se je zgodilo tako! In naš
 523 VII |           brata le molčala, oglasil se je zopet: "Caraffa je že
 524 VII |            predober je tudi. Kurija se menda pritožuje, da so duhovniške
 525 VII |         vpliva!" ~V tistem trenutku se je začul zunaj na hodniku (
 526 VII |         dvorcu) hrup in prepir. ulo se je vpitje, rovanje, plazenje
 527 VII |            vmes kletvice. Končno so se vrata v dvorano s silo odprla.
 528 VII |         vstopil. Za njim pri vratih se je pokazalo nekaj plašnih
 529 VII |         sredo. ~"Sonce je!" začudil se je Volk Engelbreht. "Kaj
 530 VII |            z vami, visoki gospodje, se ne bodem pretepal z mečem.
 531 VII |        pretepal z mečem. Pač pa sem se moral z vašimi slugami,
 532 VII |           slugami, ki ne vedo, kako se je vesti s plemičem moje
 533 VII |      Zategadelj so morda menili, da se smejo sedaj nekoliko bratiti
 534 VII |           bratiti z zetom!" ~"Sedaj se ni časa šaliti, ekscelencija!"
 535 VII |            nekoliko pomešal. Oženil se je s hčerjo tukajšnjega
 536 VII |            ti je strigel brado, ako se še spominjaš? In naš vitez
 537 VII |           niso moje skrbi! A vendar se čudim, da si upa tu sèm
 538 VII |            pri sveti Trojici" -- tu se je obrnil zopet k Soncu,
 539 VII |            k Soncu, in na obrazu so se mu zbirali temni oblaki -- "
 540 VII |            da je tu jahalnica, kjer se nezreli mladiči tepejo z
 541 VII |          pivnica v predmestju, kjer se rujejo pijani mesarji in
 542 VII |              ekscelencija!" oglasil se je Janez Sonce, "Pravico
 543 VII |           in ljubezen dežele! Komur se godi krivica, sme se zanesljivo
 544 VII |          Komur se godi krivica, sme se zanesljivo zateči k vam,
 545 VII |          duhu srčnost in ponos. ~"e se vam godi krivica," zavrnil
 546 VII |          deželnem odboru, pritožite se pri vicedomu ali pri mestnem
 547 VII |           ne smete zahtevati, da bi se presvetli moj brat, vojvod
 548 VII |           kdaj, kaj hočete?" vmešal se je general Herbart. "Toliko
 549 VII |        pritrdil je tudi glavar, "če se stvar že ne d odložiti!" ~"
 550 VII |         pregostih besed, Sonce, nam se mudi," dejal je Volk Engelbreht. ~"
 551 VII |            in šele pozno zvečer sva se vračala po samotni cesti
 552 VII |         hladno, "dal bodem ukaz, da se zlodeji preganjajo in, ča
 553 VII |     ekscelencija! Prepričan sem, da se moje sorodništvo ni udeležilo
 554 VII |       sorodništvo!" in ekscelenciji se je zopet zatemnel obraz. ~"
 555 VII |       ležati. Šele pozno v noči sem se prebudil iz nezavednosti.
 556 VII |           iz nezavednosti. Zjasnilo se je bilo medtem nočno nebo,
 557 VII |             plula po njem. Prvi hip se mi je zdelo vse kakor sanje.
 558 VII |          grozmi resnici. Zvijal sem se v obupu in brezuspešno skušal
 559 VII |             bil v prah teptan in da se je veselil hudodelnik svoje
 560 VII |    hudodelnika tisto noč. Priplazil se je iz mesta in menil, da
 561 VII |          božje oko. Kakor hudournik se je pripodil po cesti! In
 562 VII |           ravno tik mene pod bregom se je izpotaknil konj s kopitom
 563 VII |         konj s kopitom ob kamen, da se je jezdec prevrgel v sedlu
 564 VII |             po razburjenem licu, ko se je za trenutek proti meni
 565 VII |      ekscelencija, in proti Turjaku se je drvil, kamor so mu brezbožne
 566 VII |            škripal z zobmi. ~Takrat se je zopet oglasil Janez Vajkard.
 567 VII |           mehko, rahlo, kakor da bi se za celo to stvar prav malo
 568 VII |         prav malo zanimal. A vendar se je čula iz njegovega glasa
 569 VII |           kar jih imate? Recimo, da se je mene polastila slast
 570 VII |        dokazi, gospod vitez!" ~Knez se je lahno smejal. Volk Engelbreht
 571 VII |             sveto mašo. Zmotili ste se torej v osebi, gospod Sonce.
 572 VII |     predobro, in nemogoče je, da bi se ponižal tako zelo, da bi
 573 VII |               Bodite prepričani, da se vse to ne bode zgodilo,"
 574 VII |           ne bode zgodilo," oglasil se je zopet knez. "Mislite
 575 VII |            gospoda glavarja!" ~"Nič se torej ne bode zgodilo" --
 576 VII |        kakor slabotna ženska. Odsle se to ne bode več zgodilo." ~
 577 VII |         bode delal ropota!" ~"Nekaj se bode že moralo storiti.
 578 VII |           jestreba, ha, ha!" ~Slugi se je dal dakoj ukaz, da naj
 579 VIII|             kakor mlada nevesta, ki se pred odhodom k poroki za
 580 VIII|       pokaže svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo oko, ko je
 581 VIII|        črnikasti obraz pričeval, da se je rodil pod laškim vročim
 582 VIII|      koridoru je prihitel sluga ter se pred mladim plemičem globoko
 583 VIII|           opraviti nego dolgočasiti se v družbi starih, zaspanih
 584 VIII|          meč malo pobrusi, tolovaji se prikazujejo v bližini mesta
 585 VIII|          nova misel možgane, obrnil se je torej še enkrat k slugi: "
 586 VIII|            polku. Povej mu tudi, da se bode kratkočasil z menoj
 587 VIII|      Turjaku danes v noči in da naj se ne upijani pred polunočjo!" ~"
 588 VIII|         Sonce na koridor. V njem so se bile popolnoma pomirile
 589 VIII|            pred ljutim viharjem, ki se v hipu, v trenutku rodi.
 590 VIII|             v beli obraz; ali potem se je hladno postavil pred
 591 VIII|       Dostavil je hudobno: "Doma pa se dolgočasi Ana Rozina, ki
 592 VIII|         pravice pod to streho, kjer se smejo brez kazni, brez pokore
 593 VIII|          Ljudevit!" ~Jurij Ljudevit se je suhotno zasmejal; z roko
 594 VIII|            nočem vas umoriti, da bi se mi ne očitala neplemenitost!
 595 VIII|             bukev, in njeno vejevje se razteza čez pot." ~"Kaj
 596 VIII|        pridem tja!" ~Jurij Ljudevit se je pri tem glasno smejal. ~"
 597 VIII|      pridete tja, je mogoče. Ako pa se tudi vrnete, o tem je dvojiti." ~"
 598 VIII|             tem je dvojiti." ~"Tudi se vrnem, gospod vitez. O tem
 599 VIII|       majala bode vejevje in ž njim se bode zibalo tja in sèm truplo
 600 VIII|     prehiteti brezbožnika, kateremu se je morda konj že sedlal,
 601 VIII|           je ponočna pot, na katero se je odpravljal mladi plemič,
 602 VIII|          zabraniti grozodejstvo, ki se je hotelo zvršiti v pozni
 603 VIII|        celega sveta zapuščen. Morda se je v istem hipu že poslavljal
 604 VIII|         dolenjski strani! Črna tema se je hotela Janezu Soncu napravljati
 605 VIII|          tudi tu ženska vmes! Da bi se mu konj prevrnil po skalnatih
 606 VIII|             teh ni ostajalo. Opiral se je na steno in steza roki
 607 VIII|         Sonce dobrovoljno, "kako si se usušil! Moraš pač stradati
 608 VIII|            je prazna in na ognjišču se nič več ne kuri. Vzeli so
 609 VIII|            v grlu in po bledem licu se mu je udrla debela solza. ~"
 610 VIII|       gospod Sonce!" ~"Kaj," začudi se je vitez, "ti se braniš
 611 VIII|             začudi se je vitez, "ti se braniš denarja? Vid, tega
 612 VIII|             gredicah. Pripovedovalo se je med meščanstvom, da bode
 613 VIII|            so vedeli za grofovo, da se med veselicami, katere je
 614 VIII|       cesarjevem spremstvu in znalo se je o njem, da strastno rad
 615 VIII|           stoila na vrt, trudili so se mnogobrojni težaki še vedno
 616 VIII|          dragega blaga treba, da bi se ž njim pokrile steze, po
 617 VIII|         pazili z bistrim očesom, da se ni kaj ukradlo alikaj dragocenega
 618 VIII|        rumenega in rdečega; vejevje se je šibilo pod njim, in po
 619 VIII|      nadzornika ni bilo tu sèm, ker se je ravno vedelo, da se tu
 620 VIII|          ker se je ravno vedelo, da se tu ni moglo ničesar vzeti. ~
 621 VIII|          boginjami in bogovi, ki so se v starogrški svoji lepoti
 622 VIII|           iz zelenja naokrog. A mož se tudi prav nič ni menil za
 623 VIII|             denarja, cekinov, kakor se mi je obetalo. Brez Kljukca
 624 VIII|             Jurče, hi, hi!" ~Smejal se je pričetkom tiho. Ugledavši
 625 VIII|             njemu prihajala, pričel se je glasno smejati. Zlezel
 626 VIII|             z roko po trebuhu. ~"Pa se morda ni dobro šaliti s
 627 VIII|       goltancu! Viteza Kljukca koža se ne prodaja na tem sejmu,
 628 VIII|       malone do njega, vstal je ter se globoko rpiklonil: "Gospodine,
 629 VIII|       Gospodine, gospodine, kje sva se že videla! Čakajte no, čakajte
 630 VIII|        stegnil dolgo svoje telo ter se brez vse težave otresel
 631 VIII|           tvoj stric, Vid?" začudil se je vitez. ~"Da, moj stri
 632 VIII|      Turjaški grad! Najbolje bo, če se o stvari v složnosti, prijateljstvo
 633 VIII|              Saj sem vedel," smejal se je oni, "da spametujete.
 634 VIII|             da mi je pri rokah, ker se moram odkritosrčno izpovedati,
 635 VIII|          Kljukec z Gorenjskega, kaj se vam zgodi? Nič! Če bi pa
 636 VIII|          vas dregnil na noht, pravi se takoj: hajd, pojdi na kolo,
 637 VIII|           graščina; gospod na gradu se debeli kakor polh jeseni,
 638 VIII|             torej trideset," zjezil se je vitez. "Sedaj pa govori
 639 VIII|         mislil sem si. Tedaj pa ste se vi pridrvili po stopnicah
 640 VIII|            prav kakor hudournik ste se podili mimo in niste mene,
 641 VIII|          mimo in niste mene, ki sem se ponižno k steni pritiskal,
 642 VIII|         prijateljev svojih in dobil se bo konjiček tudi za vas,
 643 VIII|            dojde! Vroč bo lonec, ki se zanj kuha!" ~"Recimo, da
 644 VIII|             bastarda!" ~"Prav lahko se zgodi!" ~"In če se zgodi
 645 VIII|            lahko se zgodi!" ~"In če se zgodi in če bom jaz tebi
 646 VIII|           ga na vejo med potjo, ali se bode to tudi zgodilo? He!" ~"
 647 VIII|             lepo prav! Pod Golovcem se vidimo. Potlej pa hajd na
 648 VIII|             ljuba gospa, naj dá, da se izteče vse dobro!" ~"Obrnil
 649 VIII|         izteče vse dobro!" ~"Obrnil se je proti kraju, kjer se
 650 VIII|             se je proti kraju, kjer se je kazal Šmarne gore belokipeči
 651 VIII|           ti nam pomagaj!" ~Globoko se jepriklanjal dijak ter napravljal
 652 VIII|             zopet zlezel v gube, da se mu je prikazala grba med
 653 VIII|            je vstal s klopi, videlo se je tudi, da je mož kruljav. ~"
 654 VIII|           cekin, ti nam pomagaj, ti se nam množi, da te bo kočno
 655 VIII|           Amen!" ~To rekši, odgugal se je po poti. Iz previdnosti
 656 VIII|            jesensko krajino, podila se je po Dolenjski cesti tolpa
 657 VIII|           glasno tleskalo. In če so se hoteli utruditi jezdeci,
 658 VIII|       beneški cekin!" ~In drvili so se dalje, neprestano v temni
 659 VIII|             ne bo, Cesare!" oglasil se je Jurij Ljudevit s hodnika. "
 660 VIII|       zvečer odrineva gotovo in naj se vsi visoki gospodje na glavo
 661 IX  |                          IX  Medtem se je cesar Leopoldus približeval
 662 IX  |             Z veliko ljubeznivostjo se je zahvaljeval Leopoldus,
 663 IX  |             Nekoliko zategadelj, da se je odpočil, nekoliko pa
 664 IX  |           in ž njim so treskali, da se je zemlja tresla. In tu
 665 IX  |             je na mestno ozidje ter se vmešal ondi med grmeče topiče.
 666 IX  |            topič zapalil, ali le-tá se je razletel na drobne kose,
 667 IX  |             najhujši nevihti. Je li se tedaj ponesrečil še kak
 668 IX  |         vsekakor je mogoče, samo da se našemu Valvasorju ni videlo
 669 IX  |            in razkačili! ~Iz Kranja se je odpeljal cesar drugo
 670 IX  |    oddirjati proti Goričanam! Vrnil se je pred poludnem ter naznanil
 671 IX  |        slovesno sprejeti! ~Takoj so se pričela dotična dela. Pod
 672 IX  |            na Ljubljansko polje, ki se je iz dalje videlo kakor
 673 IX  |   poljedelcev je mrgolelo, in lahko se da trditi, daje bilo tisti
 674 IX  |             podanikom! ~Ob poludveh se je prikazal iz šišenske
 675 IX  |           je zavil polk s ceste ter se postavil na odkazani prostor. ~
 676 IX  |    letopisec, in to zategadelj, ker se je v nemški vojski odlikoval
 677 IX  |         žolto. Tudi pri praporih so se kazale barve deželnih stanov:
 678 IX  |     vorčekrvnega sina, pred katerim se je morda še bolj tersel
 679 IX  |            so jih "lajtenante", kar se čuje prav moderno. Istotako
 680 IX  |          tako vznemirjena, pomirila se je vendar v hipu, ko se
 681 IX  |             se je vendar v hipu, ko se je nuncij Caraffa, oblečen
 682 IX  |     slovenskih grobov vstati, to bi se čudom čudili nad svojimi
 683 IX  |          služabnikom! ~Proti štirim se je prikazala prva težka
 684 IX  |            bratu Herbartu, kateremu se je očividno poznalo, da
 685 IX  |          vzdihnil je general, "kjer se koljejo glave ter izgublja
 686 IX  |         Leopoldus tako milostiv, da se ti bode tako srce raztajalo
 687 IX  |           ust vdanost beseda! Ojači se torej, hrabri moj general! " ~"
 688 IX  |             zapele so trombe, začul se je turškega bobna doneči
 689 IX  |             in globoko do zemlje so se povesili prapori! ~Obstal
 690 IX  |        veliko milostjo. "Upajmo, da se bodete odpočili pod našim
 691 IX  |        mogel kaj odgovoriti, obrnil se je Leopoldus k Aricagi. ~"
 692 IX  |            je pokazal na brazgo, ki se je svetila Aricagu na črnikastemu
 693 IX  |        glavo ter dvignil z roko, da se je voz dalje odpeljal. Ta
 694 IX  |            vivat"! ~General Herbart se je rpibližal cesarskemu
 695 IX  |         jeklenim oklepom. Končavši, se je spustil na kolena ter
 696 IX  |          Ali navzlic svoji mladosti se je vedel tisti dan s celim
 697 IX  |       dolgočasno ceremonijo, kateri se je moral podvreči, če je
 698 IX  |           so zopet trombe, in znova se je oglašal turški boben,
 699 IX  |        turški boben, v znamenje, da se ima pričeti slovesni vhod.
 700 IX  |     Leopoldov vhod v naše mesto, ki se je pred več nego dvesto
 701 IX  |       Preteklo je dobre pol ure, da se je uvrstil dolgi sprevod.
 702 IX  |              da je žival skakala in se vzpenjala na vse mogoče
 703 IX  |           na vse mogoče načine. Vse se mu je čudilo, ko je z junaško
 704 IX  |             v mesto odriniti, izkal se je Krištof Simonovi'c še
 705 IX  |            večjega čarobnika: podil se je na konju stoječ (kakor
 706 IX  |           sežgali!" ~Prekrižala sta se oba in s čudno groza zrla
 707 IX  |       dragocenimi šabrakami. Za tem se je vrstila cela tolpa hrvaških
 708 IX  |       kranjskega viteštva. ~Za njim se je odprla dolga vrsta tako
 709 IX  |         drobno poroča. To spremstvo se je vrstilo takole: 1. nadvojvode
 710 IX  |           grofje in baroni, katerim se je pridružilo tudi deželno
 711 IX  |            bil bleščeči sprevod, ki se je istega dne premikal proti
 712 IX  |        poginiti. - ~V opisanem redu se je vlekel potem slovesni
 713 IX  |         bolnica). Od tega samostana se je vila vrsta mimo samostana
 714 IX  |            je nekako na mesto, kjer se danes pričenjajo tesne in
 715 IX  |            stopil cesar s konja ter se vstopil pod šopirno nebo,
 716 IX  |            je poskakalo s sedla ter se uvrstilo za cesarskim nebom.
 717 IX  |          telesa. POčasi in slovesno se je pomikala cela tolpa po
 718 IX  |           je zaukazal Leopoldus, da se je sprevod ustavil. Poklicati
 719 IX  |             tem gradu, v katerem so se za sivih časov rodili slavni
 720 IX  |         obiskali na vašem gradu. Da se tedaj skoro snidmeo na Turjaku!
 721 IX  |        Skrivnega svetnika!" začudil se je knez. "No, sedaj bodeš
 722 IX  |               Ajo! Za boga, dozdeva se mi, da sem bil ljubši njegovi
 723 IX  |        ponosno. ~"Še bolj?" začudil se je Janez Vajkard. "Jaz bi
 724 IX  |               Jaz bi vsaj menil, da se je izlila nate vsa milost
 725 IX  |           velikega vladarja!" ~Vtem se je pomikal cesarski sprevod
 726 IX  |            občuten gospod, in morda se mu je zameril stari vladika,
 727 IX  |             orgle, in pred oltarjem se je zapel slovesni Tedeum,
 728 IX  |       slovesni Tedeum, s katerim so se zaključile slovesnosti cesarjevega
 729 IX  |         Samo po sebi je umljivo, da se je po ulicah ljubljanskega
 730 IX  |      njegove gospode. Nekje v gneči se je bil seznanil s hlapcem
 731 IX  |          zasilo drobil laški, vedel se je novemu znanu takoj prikupiti
 732 IX  |        Ravno tisti. Kaj bi bilo, če se snideva danes zvečer tam
 733 IX  |             signore Cesarek!" rogal se je Kljukec. ~"Moja služba
 734 IX  |             iz bližine. ~Proti noči se je pričelo po mestu še bolj
 735 IX  |          neokorne svoje muškete. Ko se je cesar usedel k večerji,
 736 IX  |           je na trgu, izstrelile so se muškete kakor tudi karabinarji
 737 IX  |       gledalcem silno po godu, dasi se je streljalo v slabem redu. ~
 738 IX  |             v slabem redu. ~O mraku se je razsvetilo mesto. Vsaka
 739 IX  |        razsvetilo mesto. Vsaka hiša se je kopala v bleščeči luči
 740 IX  |             Leopoldus. ~Pozno v noč se je trla po ulicah mestnih
 741 X   |             gradom po hribu navzdol se je razprostiral tiste čase
 742 X   |     zapustiti pogum, in naš Kljukec se je pričel tresti za obečane
 743 X   |       prenočišča zanetili ogenj ter se pripravili za daljši obstanek
 744 X   |         rokovnjaški obrazi, katerim se je poznalo na prvi pogled,
 745 X   |         Surovost in brezbožnost sta se skladno združevali na teh
 746 X   |             ta Kljukec, in čemu smo se pripodili tu sèm z zeleno
 747 X   |             stokal, Tinač," oglasil se je droben možiček; "kaj
 748 X   |         prav govoriš. Celo leto sem se veselil na cesarja, in zdaj,
 749 X   |         hotel po denarju poseči, ki se mi sam ponuja!" ~"In ta
 750 X   |              dostavil je tretji, ki se je od drugih s tem odlikoval,
 751 X   |           nič nosa; "ta bledi vitez se mi tudi ne vidi, da bi mu
 752 X   |         ukrademo, ne pa v to, da bi se bratili ž njimi! Ali ni
 753 X   |             ve, kdaj pridejo! Morda se bode dalo medtem kaj pozobati
 754 X   |            gori okrog gradu! Gotovo se pase kje grajska drobnica,
 755 X   |          soljo in kruhom vstran, da se kaj zmane. Udariva jo kvišku,
 756 X   |          noč nisem spal," zatogotil se je breznosnik, "in zdaj
 757 X   |      zatulil je Tinač. "Tu imaš, da se predramiš!" ~Sunil ga je
 758 X   |     porogljivo. "Hajdi torej!" ~Oni se je preklinjaje vzdignil,
 759 X   |         zapustil gorki ogenj, a bal se je udarcev, s katerimi bi
 760 X   |         tovariši obložili pleča, da se je bil stavil. ~Pri ognju
 761 X   |             viteze ž njim! Danes bi se v mestu denar služil! Včeraj
 762 X   |            naložil na voz in počasi se je pripeljal v mesto, da
 763 X   |       gledal cesarja. Po oblekah so se mu svetili srebrni gumbi,
 764 X   |           žena ti je nosila pas, da se je žarilo kakor od samega
 765 X   |       tolstega obraza! Potem pa sem se raztopil, da me ni zasačila
 766 X   |       samostanske hodnike!" ~Vsi so se čudili. ~"Kaj si hotel zvohati
 767 X   |          hotel zvohati ondi!" rogal se je Tinač; "moliti sem hotel,
 768 X   |          očetov kapucinov, takoj ko se vstopil, imajo pobožni menihi
 769 X   |           ob mestnem zidu in tam so se prepirali, je li to, kar
 770 X   |            prepirali, je li to, kar se sveti in lesketa po svetniku,
 771 X   |             koleni gladile tlak ter se polivale s sveto vodo. Stopil
 772 X   |          dalje po hodniku in žalost se me je lastila, da bom moral
 773 X   |            In tu imam vse!" ~Napeli se se hudobnikom obrazi, in
 774 X   |            tu imam vse!" ~Napeli se se hudobnikom obrazi, in z
 775 X   |             so opazovali Tinača, ki se je stegnil proti bližnjemu
 776 X   |      Ugibajte, kaj je v nji?" režal se je Tinač. ~"Morda je za
 777 X   |       takega, ker je naš starec, če se ne motim, z denarjem pri
 778 X   |     dohajajo naše babnice!" oglasil se je nekdo. Nato je potihnil
 779 X   |       potihnil smeh, in vseh oči so se obrnile proti kraju, kjer
 780 X   |           obrnile proti kraju, kjer se je med zelenim vejevjem
 781 X   |          ravno nanesla usoda. Kakor se je v družbi že pripovedovalo
 782 X   |         njim neprestano kričale, ko se je opotekaval pred njimi.
 783 X   |            Barba?" ~S temi besedami se je obrnil k starki, ki je
 784 X   |           imela tako resast nos, da se je takoj videlo, da je to
 785 X   |           sneste in požrete! jezila se je Barba ter zlagala iz
 786 X   |            imam kaj moke?" togotila se je starka. "Lahko bi je
 787 X   |            nikdo videl!" izgovarjal se je. ~"Zapil je vse, zapil!"
 788 X   |            vse, zapil!" oglašale so se ženske kakor žabe v luži. ~"
 789 X   |            Denar - denar," in Mihač se je zagledal v sivo nebo. "
 790 X   |             in skelečih udarcev, da se je Mihaču majila koža mesec
 791 X   |           ti je ljuba taka moka, pa se še oglasi; mi smo vsak dan
 792 X   |          smo vsak dan doma!" ~Tedaj se je povrnil Nacón. Ob rami
 793 X   |         nastal je hrup in hohot, da se je komaj čula beseda. ~"
 794 X   |        dosti takih?" ~"Cela senožet se jih pase! In pastir je pol
 795 X   |          kot Judje v Egiptu in meso se bo kuhalo v loncih!" ~Precej
 796 X   |           kuhalo v loncih!" ~Precej se je razvilo živo življenje.
 797 X   |      napravili v nji ogenj, kjer bi se peklo in kuhalo; drugi so
 798 X   |          podrl nekje v gozdu. Nacón se je spravil k vodi ter odiral
 799 X   |     premetenost v kraji. ~"Pri njem se lahko veliko učite, vi mlajši,"
 800 X   |             vsi - beračiti. Tako pa se vsj pošteno preživimo!" - ~
 801 X   |        Sonce na strani ob deblu ter se ni menil za umazano družbo,
 802 X   |         človeku do kosti. Polastila se ga je bila po prebedeli
 803 X   |            moči. Toliko čvrsteje so se mu napenjale moči razburjenega
 804 X   |      gradovih, in jarki so suhi, da se po njih laže sprehajaš nego
 805 X   |         tarnal je Vid. "Pravijo, da se je tam skrival Primus Truberus,
 806 X   |             vero meniha Martina, ki se sedaj že davno peče v peklenskem
 807 X   |           peklenskem ognju! Tu gori se je skrival Primus Truberus
 808 X   |       Primus Truberus in prikazoval se mu je sam satan in skupno
 809 X   |            gradu! Pravemu kristjanu se je tedaj bati te zidine,
 810 X   |             je pravična in ne bojim se peklenskega zapeljivca!
 811 X   |   zapeljivca! Res je, že dolgo časa se nisem spovedal svojih pregreh
 812 X   |     uganjajo ž njo. Kaj bi bilo, če se oblečete v njo! Očetje kapucinci
 813 X   |           samostan. V noči potem pa se bode dalo vse preiskati
 814 X   |             tvoja misel, Vid, in če se nama posreči pot na grad
 815 X   |            grad Turjaški, spominjal se te bodem, da ati ne bode
 816 X   |           hoče! Na grad! Oho! Tu bi se nam rad izmuznil. Pil bi
 817 X   |    nezadovoljnost zaradi viteza, ki se je hotel po njegovem mnenju
 818 X   |           Mesecu ali Soncu ali kako se mu že pravi, da nam taki
 819 X   |            dan utegnemo, in gospodu se zdi škoda, da bi se zamudila
 820 X   |         gospodu se zdi škoda, da bi se zamudila lepa prilika. Sicer
 821 X   |            ju, naj gresta," oglasil se je Nacón. "Sedaj bode skuhana
 822 X   |             O dveh turjaških grofih se pripoveduje, da sta kar
 823 X   |           čmerno. "Naj gresta, a če se več ne vrneta, naša je ta
 824 X   |          prislužil, sam jedel!" ~Tu se je obrnil k dijaku: "Idi
 825 X   |            puščala s pogleda. Potem se je odpravil z dijakom na
 826 X   |            zopet v zanki!" ~Zgodilo se je, kakor je zaukazal vodja. ~
 827 XI  |             sončni žarki. Tu in tam se je steza popolnoma izgubila,
 828 XI  |           svedranje žolne; oglašala se je tudi sedaj in sedaj drobna
 829 XI  |             samotna potnika, ki sta se v ranem jutru trudila po
 830 XI  |             na malo ravan, prikazal se je zopet stari stolp starega
 831 XI  |            starega gradu in v gozdu se je pričelo svetiti, kar
 832 XI  |             sezala do pete, tako da se je skrivala pod njo noga,
 833 XI  |            podoben kapucincu, in ni se mu bilo bati, da ga bodo
 834 XI  |           bil nasul nekaj peska, da se ni videla prazna. ~Tako
 835 XI  |         kjer je ponehalo drevje ter se pokazalo modro jesensko
 836 XI  |             grajski jarek: že davno se je bil posušil, in zelena
 837 XI  |         ločka, kar je pričevalo, da se ob deževju nabira ondi voda,
 838 XI  |            jih obletavali in skoraj se je smelo sklepati, da so
 839 XI  |             sivolas starec. Za njim se je trla čeda ovac, kakih
 840 XI  |          kakih trideset glav. Bralo se mu je razoranem licu, da
 841 XI  |            druga jareta za njim ter se mu bleketaje oglašala. Samo
 842 XI  |    bleketaje oglašala. Samo Pikašca se mu ni oglasila, ker se je
 843 XI  |      Pikašca se mu ni oglasila, ker se je tedaj že kuhala v širokih
 844 XI  |       Krotka žival je bila in danes se mi je izgubila! Če je ne
 845 XI  |        odgovoril je vitez in smilil se mu je ubogi pastir, ki je
 846 XI  |      dospela pred grajska vrata ter se napotila potem, prestopivši
 847 XI  |           temu zopet drugo, tako da se je končno nagrmadilo zidovja,
 848 XI  |             lajal pes ob verigi ter se zaganjal proti prišlecema.
 849 XI  |           proti prišlecema. A skoro se je zopet umiril in grčaje
 850 XI  |            in opazovala okna, če bi se ne prikazal kak človeški
 851 XI  |          časa je preteklo, a vendar se ni prikazal nikdo. Šele
 852 XI  |      prikazal nikdo. Šele potem, ko se je pes znova pognal ob svoji
 853 XI  |          grdo zatulil v zrak, začul se je nekje v poslopju hripav
 854 XI  |           še vedno tulil, začuli so se težki koraki zgoraj po hodniku,
 855 XI  |        zgoraj po hodniku, in čutilo se je rožljanje meča in ostrog. ~"
 856 XI  |                Po stopnicah navzdol se je privalil trebušen mož
 857 XI  |             stopnicah in neprestano se je togotil nad psom, ki
 858 XI  |             Po ti španjolski navadi se vedem vselej, kadar stopim
 859 XI  |           pil že na vse jutro in da se nahaja v tisti prijetni
 860 XI  |         dejala gospodu Tomažu. ~"Vi se že čuli o meni? Morda so
 861 XI  |           so bili časi!" ~Prikazala se mu je debela solza iz očesa. ~"
 862 XI  |           kdo pravil takrat, ko sem se z Wallensteinom drvil za
 863 XI  |         Tomaž Ručigaj za njo: ~"Naj se ti ne smili zabela in ne
 864 XI  |         bilo dekle izginilo, obrnil se je k menihu ter spregovoril: "
 865 XI  |             edino okno, pri katerem se je videlo na dvorišče. ~
 866 XI  |          poznate mlado kri. Preleta se rada in težko tiči na enem
 867 XI  |         grad, kjer naj počenja, kar se mu ljubi! Tudi ni, da bi
 868 XI  |      capitano?" ~"Capitano" Ručigaj se je čutil močno počaščenega
 869 XI  |            govoril je le-tá in malo se odpočij! Kaj takega ne boš
 870 XI  |          grad!" ~Dijak in vitez sta se ujela s pogledi in zadnji
 871 XI  |         doma, santo padre, in lahko se malo oddahnem. Vse je šlo
 872 XI  |             Kaj če mi cesar, ko sem se vendar že tolikokrat bojeval
 873 XI  |                 Ni mogoče!" začudil se je Sonce. ~"In vendar je
 874 XI  |             mlad in trden, hoče, da se pehaš in trudiš zanjo, da
 875 XI  |            kisla gospoda! Zarad nje se mora človek vedno jeziti
 876 XI  |          delati!" ~"Ha, ha!" smejal se je kapucinec, "vi morate
 877 XI  |           čas prav pridno pil in da se mu je pričelo na licih žariti,
 878 XI  |      pričelo na licih žariti, kakor se žari gorovju pred vstajajočim
 879 XI  |             in bil je prepričan, da se bode temu zvestemu slugi
 880 XI  |          Tomaž, zvedo marsikaj, kar se godi v hiši, v gradu in
 881 XI  |             je sekal po tebi, da so se kar iskre kovale! Nekdaj
 882 XI  |           trga po tistem mestu! Ako se hoče vreme izpremeniti,
 883 XI  |             mi je vsekdar, kakor bi se mi sprehajalo žareče železo
 884 XI  |           Pregrešno, pregrešno! Saj se kesam, sveti oče, saj se
 885 XI  |            se kesam, sveti oče, saj se kesam! - Stari pijanec je
 886 XI  |   preklicani grad! Najboljši človek se premeni v zmaja, če mora
 887 XI  |             Johannes Vörth, ter smo se na bistrih konjičih drvili
 888 XI  |       dekleta, to bi vi stremeli in se čudili, da je taka izprememba
 889 XI  |            zarad svoje gospode. Ona se bode pa morda po nebeških
 890 XI  |         uživala božjo milost. A jaz se bom kuhal v hudičevem kotlu
 891 XI  |             svoje srce olehčate ter se spoveste služabniku božjemu." ~"
 892 XI  |            Niem tak hudobnež, kakor se govori. Oj sveta Marija,
 893 XI  |      tolažbo. Ni je pregrehe, da bi se za njo odpuščanja ne dobilo." ~
 894 XI  |           ni upal prav na dan in da se je že kesal, da je sploh
 895 XI  |          Vendar bi vam svetoval, da se spoveste, capitano. Potem
 896 XI  |             vsaj belo dušo in smrti se vam ni bati!" Tako mu je
 897 XI  |          Spoved je zadnja! Spovejte se takrat, kadar vam tiči svinčenka
 898 XI  |    Pregrešna navada je. Bog daj, da se ne bodete kesali kdaj, da
 899 XI  |           ne bodete kesali kdaj, da se se ravnali po nji, senjor." ~
 900 XI  |           bodete kesali kdaj, da se se ravnali po nji, senjor." ~
 901 XI  |           grešnika. Tomažu Ručigaju se je pričelo tajati srce. ~"
 902 XI  |           tajati srce. ~"Vraga, kaj se tako držite, kakor bi imeli
 903 XI  |        žensk? He, padre santo! - Tu se je Tomaž Ručigaj dolgo smejal. ~"
 904 XI  |            oženjena!" ~Vitezu Soncu se je krčilo ob teh besedah
 905 XI  |          oni lahkodušno. "Na obrazu se ji ne pozna, in lice, ličece
 906 XI  |             konj, ki solze toči, če se mu še toliko ovsa nasuje
 907 XI  |             ti preklicana usoda, da se mi mora na stara leta kaj
 908 XI  |       tičalo za pasom pod kuto, kar se odpró vrata in v izbo stopi
 909 XI  |            kričal je Ručigaj, "zdaj se bo jedlo po stari španjolski
 910 XI  |             tujih ljudeh!" oglasila se je z ostrim glasom Marjanica,
 911 XI  |         turjaškem. "Že vidim, da si se nalil in da si gospodu vse
 912 XI  |           Ne vem, če smem," branilo se je dekle. "Gospod major
 913 XI  |           klet ga ne puščaj, ker bi se potem upijanil in mi škodo
 914 XI  |            Ručigaj. "Boš videla, da se bo še nesreča zgodila! Nabrusil
 915 XI  |       spraznil, majoliko, in v sodu se pozna. Ne vem, naj li prinesem
 916 XI  |         čislajo, capitano," oglasil se je menih s satiričnim glasom, "
 917 XI  |         satiričnim glasom, "in vidi se mi, da komaj čakajo na vašo
 918 XI  |          vzdihoval je starec, "tako se mi godi dan za dnevom. Vsak
 919 XI  |            Odpuščeno vam bo vse, če se skesano spoveste, capitano.
 920 XI  |     govorite, sveti oče! Do čistega se vam bom spovedal, do zadnjega
 921 XI  |            torej, sveti oče!" ~Nato se je pričela Tomaža Ručigaja
 922 XI  |     Nekoliko kavk in sokolov zbialo se je po zraku, a drugega življenja
 923 XI  |             rob grajskega jarka ter se zamislil tja v dol. Časih
 924 XI  |           zamislil tja v dol. Časih se mu je dozdevalo, kakor bi
 925 XI  |            je znova v dol, in sedaj se mu je zdelo, da je čul prav
 926 XI  |           kopito ob kamen. Pa zopet se je prevaril, ko je poslušal
 927 XI  |    presvetega Odrešenika" - tudi tu se je dijak pobožno prekrižal - "
 928 XI  |        nasute z zlatim sadom, da so se kar šibile. A te veje so
 929 XI  |       vzdihoval dijak, in polastila se ga je čudna tesnost, da
 930 XI  |           njegova sveta mati, in da se uteši tudi moj preljubi
 931 XI  |         živim zlatom. In vsako leto se je usedala ptica puščave
 932 XI  |             blesteče svoje kolo, ki se žari živeje od jutranje
 933 XI  |        Jurija Ljudevita?" Dijak Vid se je dvignil kvišku. Napel
 934 XI  |           od tvojega Boga! Tako naj se zgodi, da da ti zgnije sedaj
 935 XI  |        rumenega, sladkega sadja, da se boš spominjala, koliko dobrega
 936 XI  |           svoje revščine. Zbrale so se te solze v studenec, ki
 937 XI  |       privrel iz kamnite zemlje, da se je napil hladne vode sveta
 938 XI  |             bil to meča žvenket, če se zadene jezdecu ob ostrogo? ~
 939 XI  |             je tako preobvladal, da se tresem pred vsakim listom,
 940 XI  |             manhom obraslimi vejami se je stiskal kvišku, dokler
 941 XI  |     ščinkavčevo gnezdo. In iz dalje se mu je videlo, kakor bi čepela
 942 XI  |      Zategadelj bilo je naravno, da se je dečku vzbudila radovednost
 943 XI  |    preiskati malo gnezdišče. Lagano se je spustil po veji proti
 944 XI  |        listja ležalo je v njem, kar se je videlo iz dalje kakor
 945 XI  |          kakor drobna jajčka. ~"Kje se naj sedaj v jeseni dobe
 946 XI  |         jajca po gnezdiščih, zjezil se je Vid, "in sam peklenski
 947 XI  |             da sem videl nekaj, kar se vidi le v cvetoči pomladi.! " ~
 948 XI  |           Bilo je tako tesno, da bi se človeško telo nikakor ne
 949 XI  |       zapažena okna pri ječah. ~Vid se je naslonil ob steno ter
 950 XI  |            pri zadnjem klicu odprlo se je umazano okno globoko
 951 XI  |          globoko v zidu in prikazal se je drobni obrazek gospe
 952 XI  |       ukazal cesar zapreti, ker sem se prerznila ljubezen gojiti
 953 XI  |        Ravno v tistem hipu prikazal se je na ovinku tik grajskega
 954 XI  |          napetim petelinom. ~"Zdelo se mi je," izpregovoril je
 955 XI  |              Otrpnilo mu je telo, a se niti ganiti ni mogel. Oni
 956 XI  |            škripal z zobmi. ~"Zdelo se mi je, da sem čul konjska
 957 XI  |            njegovo krvavo oko ujelo se je s trepetajočim pogledom
 958 XI  |         gospo Ano Rozino! In to vse se je meni zgodilo, in na gradu
 959 XI  |             proti dečku na veji, da se je pok razlegal široko naokrog.
 960 XI  |         razlegal široko naokrog. Ko se je dim razkadil, ležal je
 961 XI  |              Ali si zadel?" oglasil se je Simonovi'c. ~"Sem, dobro
 962 XI  |         vedno sedela pri vinu. Prvi se je bil tako zelo nasekal
 963 XI  |          zveličanje kaj takega, kar se lahko pobere v vsakem kotu?
 964 XI  |        povem! Že popoludne pripodil se je naš Jurij Ljudevit na
 965 XI  |           si li ti oseba, na katero se smem zanesti? Si li ti taka
 966 XI  |    španjolski kavalirji zanašali so se name ter mi zaupali! Španjolski
 967 XI  |     Francoskem, menil bi!' Tako sem se mu odrezal ter mu po španjolski
 968 XI  |            ne ve, za katerim plotom se je rodil!" ~"Kaj vam je
 969 XI  |            Malo je pordečel in malo se je srdil v srcu, in to vse
 970 XI  |          spil je merico vina, da bi se oddahnil od težkega pripovedovanja. ~"'
 971 XI  |           pa tudi nekaj takega, kar se more dobro spraviti in kar
 972 XI  |          more dobro spraviti in kar se drugim ne posoja, ha, ha!' ~
 973 XI  |             ga, in zagotovo vem, da se bode dobil kotiček za vas
 974 XI  |             Martina Lutra, v kateri se je skrival, ko so ga bili
 975 XI  |        gradu Martin Luter, in hudič se mu je prikazoval, in bratovščino
 976 XI  |            bratovščino sta pila, da se je vse kadilo in po peklenskem
 977 XI  |          tudi zverina sem lahko, če se prevarim tam, kjer sem zaupal! ~
 978 XI  |            si to, Tomaž Ručigaj, da se ti ne bo slabo godilo na
 979 XI  |             prijatelj Ručigaj, vedi se dobro, če ti je ljub tvoj
 980 XI  |            Že je hotel odriniti, pa se je vrnil in dostavil: 'Ženica
 981 XI  |            življenjem odgovoren, da se bode lepo ž njo ravnalo.
 982 XI  |           na zidu. To žival, kateri se prav vidi, kako jo tišči
 983 XI  |             pritisnete na to, odpre se vam vhod k Lutru in njegov
 984 XI  |           so jo pripeljali, in meni se je, padre santo, smilila,
 985 XI  |             malo poštenjakov, ki bi se mogli meriti s Tomažem Ručigajem. ~"
 986 XI  |         pričel v hipu jokati. ~"Saj se kesam, santo padre, saj
 987 XI  |             kesam, santo padre, saj se tisočkrat kesam! In danes
 988 XI  |           sam Jurij Ljudevit ter bi se hotel nama ustavljati, spoznal
 989 XI  |           Jurija Ljudevita!" ~Tedaj se je Tomaž Ručigaj dvignil
 990 XI  |             Jurij Ljudevit, prikaži se, zver turška!" ~In klic
 991 XI  |      brezuspešen. ~V tistem hipu so se odprla vrata na stežaj in
 992 XI  |         stežaj in na pragu prikazal se je Jurij Ljudevit z bledim
 993 XI  |            Tomažu Ručigaju zavrtila se je tedaj mala čumnata okrog
 994 XI  |            pogledom; a v tej vrteči se zmešnjavi tičal je kot nekako
 995 XI  |            obraz, okrog katerega so se strahovito blesketali svetli
 996 XI  |      blesketali svetli meči. Pričel se je tresti stari pijanec
 997 XI  |      prešinil ga je takov strah, da se je čulo, kako so mu klopotale
 998 XI  |        dajalo primerno prostora, če se je hotelo zriniti skozi
 999 XI  |           njega. Vitez Sonce obrnil se je z obrazom k steni ter
1000 XI  |            je z obrazom k steni ter se sklonil pod mizo. Pri tem