Part

1001 XI  |             je padel pod mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez. ~"
1002 XI  |            priskočil k oknu. Tam pa se je kakor urna veverica zmuznil
1003 XI  |        vitez toliko previdnosti, da se je uprl z bodalcem v zid,
1004 XI  |         polagoma drsal navzdol, ker se je ostro jeklo zadrževalo
1005 XI  |            v zida razpokah. Strgalo se mu je nekaj obleke, v ostalem
1006 XI  |           na kup gnoja in smeti, ki se je že od nekdaj ondi nahajal
1007 XI  |           sta priliko opaziti, kako se je Janez Sonce ravno vzdigoval
1008 XI  |            izstrelila samokrese, da se je razlegel pok po ozkem
1009 XI  |           pok po ozkem dvorišču. Ko se je dim razkadil, lovil se
1010 XI  |           se je dim razkadil, lovil se je Janez Sonce z roko po
1011 XI  |           grabil po levi rami, kjer se mu je cedila rdeča kri iz
1012 XI  |            ga imam v pasti in danes se bodete uverili, prijatelji,
1013 XI  |       Ljudevit ne pozabi besede, če se mu je rekla proti časti!
1014 XI  |            njega snubiti za njo, da se mu polajša smrtna ura. Zadel
1015 XI  |     ugovarjal je Aricaga, "in ne ve se, čigava je svinčenka, ki
1016 XI  |            njegov samokres, in tudi se je poznalo nekaj rdečih
1017 XI  |             sapa odnesla. ~Usuli so se pred grad ter prebrskali
1018 XII |          mahu obilo pertunine in če se pridno strelja in pobija. ~
1019 XII |       število čolnov, po katerih so se lovci, pustivši konje slugam,
1020 XII |           prijetno zabavo, potem pa se obrnil k deželnemu glavarju
1021 XII |          Veličestvo!" viknil je ter se v sedlu tako globoko priklonil,
1022 XII |           konjevo grivo, "predrznem se še enkrat odsvetovati od
1023 XII |         gradu naših pradedov, moram se vsaj nekoliko pripraviti!
1024 XII |           še na smrtni postelji bom se sramoval, da sem na Turjaškem
1025 XII |            v shrambah turjaških, da se bodemo opoludne najedli
1026 XII |           polni mizi!" ~Dvorniki so se spodobno zasmejali. Velikega
1027 XII |        Velikega gospoda dovtip zdel se jim je preizvrsten in tudi
1028 XII |           je preizvrsten in tudi so se radi smejali na račun imenitnega,
1029 XII |      Nekoliko let pozneje ne bil bi se pač upal nikdo smejati se
1030 XII |           se pač upal nikdo smejati se dovtipu, namenjenemu proti
1031 XII |              Veličestvo!" ~Zopet so se smejali dvorniki, opazivši,
1032 XII |            ministra. Posebno glasno se je zasmejal - v kolikor
1033 XII |             je zasmejal - v kolikor se je sploh smel smejati v
1034 XII |             Vajkard, in prav videlo se mu je na ošabnem obrazu,
1035 XII |          Lobkovic hladnokrvno, dasi se je srdil, "moji zobje so
1036 XII |       vojvodi, da izgublja zobe, da se sumljivo stara in da bode
1037 XII |             po Lobkovicu. A smejati se sedaj ni upal nikdo; še
1038 XII |         upal nikdo; še celo cesarju se je za trenutek ulegel mrak
1039 XII |           ostroge konju v trebuh, a se je visoko vzpel, zavihtel
1040 XII |           po neplodovitem polju, pa se je čudom čudil, kako da
1041 XII |          cesar Leopoldus, smejal bi se mu bil v lice, češ cesar
1042 XII |         spremlja ga cela armada, če se prikaže na dan! ~Navzlic
1043 XII |           mahu gosta megla, a skoro se je vzdignila ter se razvlekla
1044 XII |           skoro se je vzdignila ter se razvlekla proti jasnemu
1045 XII |           proti jasnemu nebu. Odprl se je pogled na širno barje
1046 XII |         sonca rahli žarki razlivala se je cesarjeva milost nad
1047 XII |          njegovega brata. Ali že so se zbirali črni oblaki, ki
1048 XII |         tilnik ter jih ponižati, da se bodo zvijali kakor črvi
1049 XII |         kapelica! Napočijo časi, ko se dvorniki v njegovi navzočnosti
1050 XII |             v tistem hipu spotaknil se mu je konj ob kamen sredi
1051 XII |          zdrknila v stran. Prebudil se je knez iz svojega zamišljenja
1052 XII |           drugi strani pota dvigalo se je s smrekami in bukovjem
1053 XII |             strmo robovje, s kojega se je tedaj, ko je knez svojega
1054 XII |           nekolko revnih koč in dim se je vzdigoval s slamnatih
1055 XII |           tudi ni bilo upati, da bi se s težkim konjem dalo do
1056 XII |          vladala popolna samota. Da se ni strnad oglašal s svojim
1057 XII |           čivkanjem v smrečju in da se ni stržek jezil po gosti
1058 XII |            ni nikjer ugledati, dasi se mi je pravilo, da je pokrita
1059 XII |      živinče hromo postane, pripeti se mi lahko, da prikrevsam
1060 XII |            v pasti! Ha, ha!" ~Zopet se je smejal nekdo nad knezom
1061 XII |            če ugleda kuretino. Tudi se je brez vsake spoštljivosti
1062 XII |           Oj, preljubi gospod, kako se mi smilijo!" ~Prav pri nogah
1063 XII |             podkev, ali naš Kljukec se je delal, kakor bi je ne
1064 XII |          kakor bi je ne videl. Tudi se mu ni mudilo vstati in nikakor
1065 XII |             do paše v Bosno, naučim se vam tudi turškega, ha, ha!" ~"
1066 XII |            in skoraj povsod vlečejo se pota na hribovje za Kureščkom,
1067 XII |           proti Ljubljani!" ~"Morda se da tvoja stvar odložiti!
1068 XII |         zali gospe ne?" ~Tu dvignil se je Kljukec z zelenega ležišča
1069 XII |            ta tvoj gospod!" ~"Nikar se ne pregrešite, gospod! Lepa
1070 XII |             ha, ha!" ~Knez Lobkovic se je stegnil v svojem sedlu
1071 XII |              Ti turjaški gospodi pa se nič ne zgodi!" ~"Kaj so
1072 XII |           jim je stal v potu!" ~"Ti se šališ ter misliš, da imaš
1073 XII |            pisača pred sabo!" ~"Kaj se bom šalil, kaj bom to mislil!
1074 XII |   žvenketati v dnu vaših žepov. Kaj se bom šalil? Sicer pa greste
1075 XII |        Ljudevit razstrelil ramo, da se mu vidi skoraj do srca!" ~"
1076 XII |      Turjaškem gradu in Bog ve, kaj se je že vse zgodilo, ha, ha!" ~"
1077 XII |        hočem povedati, ha, ha!" ~Tu se je Kljukec od samega veselja
1078 XII |      malodko turjaških grofov, dasi se je rodil v zakonu in po
1079 XII |   veličestvo bode raztezalo oči, če se bo vse to zvedelo! ~Moj
1080 XII |           ljubi Janez Vajkard, zdaj se bom jaz smejal. Čast in
1081 XII |           hvala božji porodnici, ki se me je usmilila! Čast in
1082 XII |           Marija", med molitvijo pa se mu je srce širilo v zvesti,
1083 XII |        živim razgovarjanjem dospelo se je k vznožju turjaškemu
1084 XII |          vprašal je cesar in skoraj se mu je zamračilo lice. ~Odgovoril
1085 XII |            zaspal kakor prosjak, če se je napil žganja. Taki so
1086 XII |            da ležite tu v senci, ko se kopičijo stolpi Turjaškega
1087 XII |         oves tuji konji in po sobah se šopirijo tuje osebe. Z orožjem
1088 XII |           kar sem storil jaz: vlčei se v zeleno travo ter ustanoviti
1089 XII |    samokresom ga pozdravljajo, kdor se danes približuje gostoljubni
1090 XII |            Volk Engelbreht?" obrnil se je cesar k deželnemu glavarju,
1091 XII |                To pomenja," oglasil se je Janez Vajkard namesto
1092 XII |            gradu!" ~"Ne razburjajte se, gospod glavar," zavrnil
1093 XII |               Vitez Sonce!" oglasil se je tu Janez Vajkard, "krasnega
1094 XII |          ženo ranarjevo hčer, ki pa se je tudi drugim ljudem videla! ~
1095 XII |       drugim ljudem videla! ~Videla se je tem ljudem tako zelo,
1096 XII |      zakonih mu izročeno. In vse to se je zgodilo pod vlado našega
1097 XII |            morda tudi streljali, če se bode v svoji pravicoljubnosti
1098 XII |         otrpnilo. Cesar sam vzdržal se je mirnega ter vprašal zamolklo: "
1099 XII |         govorite resnico, knez, ali se samo šalite?" ~"Čisto resnico,
1100 XII |               Vaše Veličestvo uveri se lahko samo! Tam gori pri
1101 XII |         Sonce in hrepeni, pritožiti se pri najvišjem svojem gospodu!" ~"
1102 XII |           svojem gospodu!" ~"In kdo se je predrznil vse to storiti?"
1103 XII |      vprašal je cesar in kar videlo se mu je, kako je vse zakipelo
1104 XII |          knez, in imejte zavest, da se pod mojim varstvom, ki sem
1105 XII |        deželi za Bogom najprvi! Kdo se je predrznil izvršiti dejanje,
1106 XII |            ki sam ni pričakoval, da se bode stvar tako zasukala. "
1107 XII |    Oprostite mi, Veličestvo, da sem se premalo jasno izrazil. Jurij
1108 XII |         Janeza Vajkarda!" ~Tedaj pa se je vzbudila pobožna navada
1109 XII |          spodnje ustnice, katere so se mu tedaj v jezi čudno zavlekle,
1110 XII |          grlu. V tistem trenutku pa se je izkazal Volk Engelbreht
1111 XII |             in opazil je tudi, kako se visoka igra igra. Ni ga
1112 XII |          obrazom tičal na konju, da se je bilo bati, da hoče sedaj
1113 XII |            na kolenih še prej, nego se je visoka družba zavedela,
1114 XII |        vaših služabnikov! Na me naj se izlije pravična jeza Vašega
1115 XII |             poglede proti gradu, ki se je ponosno belil raz zeleni
1116 XII |              Senca tega greha vlači se za menoj kakor senca mojega
1117 XII |            bodeta - do trenutka, ko se bode sklenila zelena ruša
1118 XII |      premišljenim naglaševanjem, da se niti za trenutek ni čutilo,
1119 XII |          ali da jih samo hlini. Vse se je čulo naravno, iz srca
1120 XII |         glavar pričakoval. Omehčalo se je srce še celo cesarju,
1121 XII |       prikipela moja nesreča, če bi se Vašega Veličestva pravična
1122 XII |          gorko me je opominjal, naj se spokorim! Poslušal ga nisem,
1123 XII |          Job sem na gnojišču, dočim se je še včeraj moje ime kopalo
1124 XII |    Veličestva milosti. Prav, ko sem se hotel dvigniti do najvišjega
1125 XII |             s konja. Duševna zavest se mu je zopet povrnila in
1126 XII |          svojemu bratu na pomoč ter se mu v istem trenutku oklenil
1127 XII |        najvdanejše ljubezni, ko sta se sredi družbe objemala. Prav
1128 XII |               In molčali bi bil, da se je nehihta razburila nad
1129 XII |         bratom?" ~"Molčal, in če bi se mi bi bilo življenje v nevarnost
1130 XII |        ministru. Ali ta obraz videl se je sedaj, kakor da je od
1131 XII |      kamenja izsekan in niti črtica se ni ganila na njem, ko je
1132 XII |          Bil je potolažen. Olehčalo se je srce Janezu Vajkardu
1133 XII |             Knez Lobkovic pridružil se mu je. Strupeno sta se merila
1134 XII |    pridružil se mu je. Strupeno sta se merila nekaj časa. Potem
1135 XII |       vojvoda!" ~"Na čem?" razsrdil se je Janez Vajkard. ~"Na vašem
1136 XII |       Vajkard. ~"Na vašem bratu, ki se vam je o prvem času porodil!" ~
1137 XII |        kapelice nji v čast. Tolažil se je tudi s prihodnostjo ter
1138 XII |       pobožni duši vladarjevi. Breg se je s tem dnevom pričel meliniti,
1139 XII |          izpodriniti tla, katera so se mu danes zamajala prvič
1140 XII |        Lobkovic upal tisti dan, vse se je izpolnilo, četudi leta
1141 XII |            štel denar, pri čemer so se mu dolgi koščeni prsti čudno
1142 XII |             nekaj odštel, a vsakemu se je dozdevalo, da je dobil
1143 XII |           ni upal godrnjati, ker so se bali svojega suhega gospoda.
1144 XII |             okljuvan črni Tinač, ko se je nekdaj Kljukcu po robu
1145 XII |             od njega, zagovoril sem se, da ti pustim še tisti plašček -
1146 XII |            joj in groza! Zategadelj se je pa treba varovati in
1147 XII |          Tinač čmerno. "Pa tudi smo se še komaj najedli! In malo
1148 XII |             posapli bi radi, ko smo se vendar celo noč trudili
1149 XII |          mošnjo!" ~"Hudiča," zjezil se je Kljukec, "ali češ zaspati
1150 XII |            ter spati tolikočasa, da se prebudiš na sodni dan popoludne,
1151 XII |             z apostelji vstajal ter se napravljal na veliko sodbo!
1152 XII |          sedaj gospoda in med seboj se kolje. Vrana ne izkljuje
1153 XII |             vrani očesa! Nekaj časa se bodo klali, potem pa se
1154 XII |             se bodo klali, potem pa se bodo zopet objemali in povpraševali:
1155 XII |              jaz kakor ti!" ~Smejal se je ter dostavil: "Hajd na
1156 XII |        Tonhovec tolsto tele in hlev se slabo zapira. Kar pri jaslih
1157 XII |             jaslih ga zakolji, inče se prebudi hlapec, porini mu
1158 XII |             preglavice v spanju. Če se vrneš s praznimi rokami,
1159 XII |            gospodu nazaj! To je, če se še srečava! Odrinite!" ~
1160 XII |         tovorno živino. Potem pa so se razpršili na vse štiri vetrove
1161 XII |        tukaj, jutri zopet tam! Bali se niso ne Boga ni vraga; bali
1162 XII |           ne Boga ni vraga; bali so se samo enega, svojega koščenega
1163 XII |            časa na svojem štoru ter se tolkel z roko po trebuhu: "
1164 XII |      izginil v goščo in popolni mir se je ulegel na zapuščeno krajino! - ~
1165 XIII|                         XIII  Ko so se bili Jurij Ljudevit in tovariši
1166 XIII|             tepli ga s palicami, da se je nesrečnemu kapitanu takoj
1167 XIII|       ostrih gospodov s Turjaka ter se je samo tu in tam kakor
1168 XIII|      dolgočasno življenje. Ti pa so se malo menili za turjaško
1169 XIII|         telebne ti pod mizo, kot bi se bilo najhujšega strupa nasrkalo.
1170 XIII|          Vse drugo ni vredno, da bi se pobasalo turškemu konju
1171 XIII|            umira pozabljen, meni pa se prikazuje obljubljena dežela
1172 XIII|            je Aricaga, in napele so se mu črte po obrazu. Jurij
1173 XIII|            dni preživeti ž njo! Vse se je izpolnilo, kakor sem
1174 XIII|             mi srce nekaj upada, če se spominjam trenutka, ko bom
1175 XIII|             stopil pred njo!" ~"Kaj se boš bal ženske!" kričal
1176 XIII|           še v Bihačgradu, povedalo se mi je, da ima paša v Mostaru
1177 XIII|          jarem, ki tlači junaka, če se je vdal mehkemu zakonu.
1178 XIII|             take so vse ženske! Kaj se češ bati, Jurij Ljudevit!
1179 XIII|                 Simonovi'c," vmešal se je Aricaga srdito, "a če
1180 XIII|           kotu, ter ga treščil pred se na mizo, da je vse zažvenketalo. ~"
1181 XIII|            ničesar ne dam," oglasil se je Simonovi'c.  "Ničesar!"  "
1182 XIII|       težkem meču, ali tedaj vmešal se je Jurij Ljudevit v ta prepir,
1183 XIII|         govoreč: "Kaj mi pomaga, če se vidva prepirata in med sabo
1184 XIII|             in niti ne razburila bi se, če bi Simonovi'c tebi Aricagu
1185 XIII|        Aricagu presekal čelo, da bi se takoj usuli možgani na mizo.
1186 XIII|          obžaloval svoje besede, ko se bode pijanosti iz njega
1187 XIII|         sablje v kot in gledala sta se temno, kakor psa na verigi,
1188 XIII|             zobe, renčeč in togoteč se. ~"Prepirata se lahko pozneje,"
1189 XIII|             togoteč se. ~"Prepirata se lahko pozneje," govoril
1190 XIII|          dovolj. Ali danes spomnimo se na kaj takega, kar bi namv
1191 XIII|    hujskanje! Povem namreč vama, da se me je sedaj v zadnjem trenutku
1192 XIII|        čudna tesnoba, prav kakor bi se tresel pred trenutkom, ko
1193 XIII|         obila vina, a rečem vam, da se mi kri kot mrzel led vlači
1194 XIII|         tičal v hladnem grobu in bi se pdo težko prstjo ne mogel
1195 XIII|   razpraskalo in srce upijanilo, da se ne trese v trenutku, ko
1196 XIII|           moj Jurij Ljudevit, in da se mi je kaj takega očitalo
1197 XIII|           govorim ti resnico, da bi se očialec ne vselil dolgo
1198 XIII|          rad stisne med noge, kadar se mu vidi koristno bežati!
1199 XIII|         njim v zeleno Bosno, in vse se je treslo pred nami, kjer
1200 XIII|             pred nami, kjer koli so se začula kopita naših konj.
1201 XIII|           vince smo morali piti, da se je nam napravljala rožnata
1202 XIII|         pasje galve, polenarile ste se, in moj barjak trese se
1203 XIII|             se, in moj barjak trese se pred Turčinom! Tužna mi
1204 XIII|         nepoklicani kričači! Ko smo se - da dalje govorim - rujnega
1205 XIII|          nabit in petelin napet, da se je vsak hip lahko izprožil,
1206 XIII|             vince je sladko, inkomu se tese roka, naj dobi svinčenko
1207 XIII|             izdolge cevke, ne da bi se mu bila za trenutek potresla
1208 XIII|        življenja, na drugi stani pa se ti odpira hladni in mokri
1209 XIII|        drvili nad Turčina, in smrti se ni nikdo bal, ker smo ji
1210 XIII|           smo pili sladko vince ter se nismo bali ne hudiča ne
1211 XIII|            je Aricaga. "O stvari bi se dalo govoriti!" ~"Da, lepše
1212 XIII|        takisto smrti v obraz napiti se močnega vina. Ali družba
1213 XIII|            biti za to, družba!" ~Tu se je hladno ozrl po polkovniku,
1214 XIII|      Ljudevit. "Vrli Simonovi'c naj se uveri, da mu je z junaki,
1215 XIII|        svoje žrelo. Niti za tenutek se ni tresla pijana roka staremu
1216 XIII|            tudi tovariša. Polastila se je vseh nekaka čudna razburjenost,
1217 XIII|        čudna razburjenost, živci so se jim napeli po telesu in
1218 XIII|        napeli po telesu in na licih se jim je nabrala rdeča lisa.
1219 XIII|            Simonovi'c. "In še dobro se spominjam, kako se je nekdaj
1220 XIII|            dobro se spominjam, kako se je nekdaj kornetu Gusi'cu
1221 XIII|           bil ravno izpil. Pokadilo se je kakor iz peklenskega
1222 XIII|           ravno skozi levo roko ter se potem zarila v leseni strop.
1223 XIII|            zaboden vol in na obrazu se mu je prikazala cela mavrica
1224 XIII|          gospod baron. Le-tá zvalil se je od gole radosti na tla,
1225 XIII|            z napetimi samokresi smo se igrali. Tam zadaj pri voglu
1226 XIII|            smo torej tisti večer in se predobro imeli. Madžarski
1227 XIII|             je sedel konec mize ter se tresel pred vinom. To je
1228 XIII|        treščil je tako spretno pred se na mizo, da je izprožil
1229 XIII|       obtičala svinčenka. Kakor gad se je zvil, planil kvišku ter
1230 XIII|             popadali in smejali smo se, da smo hoteli popokati!
1231 XIII|            nekaj povedati!" oglasil se je Aricaga. "Danes imamo
1232 XIII|       Simonovi'c! Ali to veselje da se povikšati in zategadelj
1233 XIII|          prav prilično streljalo bi se skozi nje. Moje mnenje je,
1234 XIII|            in strelja. Ha, ha, kako se bomo smejali, če na priliko
1235 XIII|           Ljudevit hripavo, "kdo pa se bo potlej smejal, he? kaj
1236 XIII|           Jurij Ljudevit," krohotal se je polkovnik, "potem zatisnem
1237 XIII|          streljamo, izpregovori naj se moška beseda! 'Ne pijte
1238 XIII|           Ljudevit je dostavil: "Ti se oglasi najprej, pobratim
1239 XIII|            že kalno postalo. Skoraj se mu je malo roka potresla,
1240 XIII|            turške galve in ne meniš se niti za svinec, brenčeč
1241 XIII|           svoj namen: zvenčeč usulo se je razbito steklo po tlaku.
1242 XIII|       popraskala nekje po steni, da se je pokadilo od prahu. ~"
1243 XIII|        Aricaga je že pijan," smejal se je Jurij Ljudevit. "Njegova
1244 XIII|         moja največja slava in tega se ne radostim preveč. Kar
1245 XIII|           katere sem izlil v sé, da se je pomlad rodila v meni.
1246 XIII|      junaštvo življenje in prebudiš se v grobu, kjer je hladno,
1247 XIII|          nebeško godbo poslušaš. Ko se pa prebudiš, nisi v hladnem,
1248 XIII|            ne dišalo bi mi vino, če se ne vidim krasni ženski.
1249 XIII|       kaplje srkal iz cevi, zasukal se mu je pogled nehote proti
1250 XIII|             tistem trenutku bila so se odprla na stežaj in na širokem
1251 XIII|             širokem hodniku tlačila se je družba, glava pri glavi.
1252 XIII|            pri mizi. Od srda tresla se mu je roka in z groznega,
1253 XIII|              zatulil je Aricaga ter se brez zavesti zvalil pod
1254 XIII|          tiščal pri petelinu, zavil se mu je krčevito: orožje se
1255 XIII|           se mu je krčevito: orožje se je izprožilo in začulo se
1256 XIII|           se je izprožilo in začulo se je votlo donenje po široki
1257 XIII|           dvorani. Ondi pri mizi pa se je Jurij Ljudevit zgrudil
1258 XIII|             Naša pa je dolžnost, da se spominjamo nesrečne duše.
1259 XIV |              septembra poklonili so se visoki stanovi cesarju.
1260 XIV |          takrat Ljubljana polna, ni se moglo nagledati vseh krasot
1261 XIV |          vseh krasot in ne načuditi se vsem lepotam. ~Ob sedmih
1262 XIV |            sedmih zjutraj zbrali so se stanovi bleščeče opravljeni
1263 XIV |         komisarjih poprosili, da bi se smeli pokloniti vladarju.
1264 XIV |       vladarju. Z milostjo sprejela se je ta prošnja. v dolgo vrsto
1265 XIV |           prošnja. v dolgo vrsto so se zbrali potem stanovi ter
1266 XIV |            zbrali potem stanovi ter se s cesarjem napotili v bližnjo
1267 XIV |          tem sprevodu odlikovali so se posebno zastopniki dvornih
1268 XIV |       Turjaški. Za temi zvrstili so se še drugi zastopniki dednih
1269 XIV |       dvornih poslov, med njimi naj se omenita samo vrhovni dedni
1270 XIV |           spremil v katedralo, kjer se je takoj pričela slovesna
1271 XIV |   dokončanem svetem obredu povrnilo se je vse v škofji dvorec.
1272 XIV |       cesarski prestol, na katerega se je cesar usedel. Okrog njega
1273 XIV |           usedel. Okrog njega pa so se zbrali dedni dvorniki. Vsakemu
1274 XIV |        skoraj odkazano mesto, kamor se je moral postaviti. Na cesarjevi
1275 XIV |           levici cesarjevi postavil se je deželni kancelar Janez
1276 XIV |          Hoahim grof Zinzendorf, ki se je prvi z besedo oglasil
1277 XIV |              Govoril je tako, kakor se ob enakih prilikah še dandanes
1278 XIV |      dandanes govori. Mogoče je, da se danes še bolj klečeplazi,
1279 XIV |             bilo tedaj v navadi, ko se je v deželnih stanovih časih
1280 XIV |          Engelbreht, in stari vojak se ga je bil z veliko težavo
1281 XIV |        trgov. Po priseganju pričelo se je poljubljanje roke. Tudi
1282 XIV |         cesarjevo roko, potem pa so se ravno tako vrstili vsi drugi
1283 XIV |            več od 250 glav, katerim se je dodelila sreča, da so
1284 XIV |         družba znova v cerkev, kjer se je zapela zahvalna pesem.
1285 XIV |     zaporedoma svoje muškete. ~Tako se je izkazala čast Bogu in
1286 XIV |            k mizi vladar sam. Njemu se je pogrnila miza v škofovi
1287 XIV |       teatraličen: v naših časih bi se enaki ceremoniji smejali.
1288 XIV |        ceremoniji smejali. Tedaj pa se je umel tak obred sam ob
1289 XIV |            z vladarjem, kateremu so se ravnokar poklonili deželni
1290 XIV |          prostorni dvorani, kjer so se bratovščine udje navadno
1291 XIV |            bogato pogostili. Zbralo se je skoraj sto lačnih in
1292 XIV |        kranjskih plemičev, in ti so se gostili do pozne noči ter
1293 XIV |              In prav je tako! Da so se ti nemški plemiči pomnoževali
1294 XIV |         kratkim ogovorom. Hipoma pa se obrne k svojemu državnemu
1295 XIV |         izpregovori tako glasno, da se je dobro umelo po dvorani: "
1296 XIV |            gostovi!" ~Spogledali so se gospodje naokrog in vzbudilo
1297 XIV |        gospodje naokrog in vzbudilo se je živahno gibanje med bleščečo
1298 XIV |         srečnega kakor danes čutili se nismo že dolgo!" ~Volk Engelbreht
1299 XIV |            premilostive besede, kar se odpro vrata in v dvorano
1300 XIV |          vodil gospo Ano Rozino, ki se je žarila v svoji lepoti,
1301 XIV |             cesarjevega sedeža. Tam se je zgrudila Ana Rozina na
1302 XIV |         kopeli. Z dopadenjem oprilo se je na njo cesarsko oko,
1303 XIV |         Volku Engelbrehtu podaljšal se je vidoma bledi obraz. A
1304 XIV |        pripoveduje. ~Tudi Leopoldus se je dvignil s sedeža ter
1305 XIV |            Rozine ter ji - prej kot se je družba zavedela od strmenja -
1306 XIV |             poljubil roko, s katero se je danes nanj usipalo toliko
1307 XIV |        obraz. ~Po beli Ljubljani pa se je kakor blisk razširila